Part

  1 II|           v izbo "tole juho izpij; Anžiška mi je kokoš poslala, tako
  2 I |             in se je pozno vračal. Baron se ni mnogo menil zanj,
  3 I |       Vedel je, da bosta mlada dva barončka spala do desetih, in do
  4 I |         hiša. Čez dva meseca pa so baronovi odšli v mesto in učitelj
  5 I |       nekoliko pomaga pozabiti teh baronovih paglavcev. Grenak kruh je
  6 II|           Ženi je Ponkrec le nekaj besed rekel, potem ona ni več
  7 II|          tega." Capin se je po teh besedah vzpel na pol kvišku in zaječal: ~"
  8 II|          hlevu. In vse to za dobro besedo. Bilo je okoli božiča in
  9 I |           brežinah in čuvaji imajo bistre oči, da paznouhca ugledajo
 10 II|    gospodar. "E, kakšen capin mora biti; raztrgan je in skoraj bos,"
 11 II|             mislil je da se starcu blede. Stari capin pa mu je jel
 12 I |         hitro prijel čez pas in jo bliskoma poljubil na majhne rdeče
 13 I |      ponosno obesil na suho vejo v bljižnem borovcu. Gonjači so se bili
 14 I |       pravili lovci, kar po cesti, bodisi od desne ali leve. Lisica
 15 I |         pri visokih ljudeh - hvala Bogu, da se lahko osladi, dokler
 16 II|          potem glasno. "Zdaj je že bolje!" reče oni, " Pa lačen sem,
 17 II|       Naposled je šel v hišo, a po bolni hčeri ni vprašal. Pri kosilu
 18 I |         dejal sam pri sebi. "To si bomo zapomnili. Nisem še videl
 19 I |            na suho vejo v bljižnem borovcu. Gonjači so se bili s psi
 20 II|          pod kozolcem voz in nekaj borovih plohov, ki so se tam sušili.
 21 II|        biti; raztrgan je in skoraj bos," meni hlapec nejevoljno. "
 22 I |  gospodarjevih sinov. Vedel je, da bosta mlada dva barončka spala
 23 II|          Ponkrca god!" Ni boter ni botrinja nista hotela ugovarjati,
 24 II|           solze jo oblijo. "I, kaj boš jokala! V nebesa lahko pride,
 25 II|        dobro besedo. Bilo je okoli božiča in mraz, da je škripal sneg
 26 I |        zajca; dovolj jih je tam po brežinah in čuvaji imajo bistre oči,
 27 I |           tudi drugi posli se niso brigali za učitelja; in če je tudi
 28 II|       dovolj, ob nedeljah pa si je časi rad privoščil kozarec vina,
 29 II|         fari - je ležal tujec že v čedni postelji v hiši. Hlapec
 30 II|           nista hotela ugovarjati, čeravno je bil boter že zinil, da
 31 II|            prineso malega vnuka iz cerkve. Želel in prerokoval mu
 32 I |         vzhod, je delala soseskina cesta majhen klanec. Preko ceste
 33 I |            na razpotje. Nič ne de, četudi ne zadene vsakega zajca;
 34 II|            umetno na kveder šivane čevlje. "Oh, ti ljubi Bog!" vzdihne
 35 II|      istini po svoji vnanjosti. Iz čevljev, ki jih je kazal izpod kožuha,
 36 II|           je bilo moji materi ime" Čudno se mu je zdelo, kaj povprašuje
 37 I |            dvesto korakov ga lahko čuješ in na cesto pred puško mora
 38 I |             Poslal je svoje lovske čuvaje, štirje so bili, in pridružil
 39 I |          jih je tam po brežinah in čuvaji imajo bistre oči, da paznouhca
 40 II|            od hiše; še jesti mu je dal in ga prenočil pod kozolcem,
 41 II|           ta, "pa krstili so ga na današnjega svetnika!" "Kako pravite,"
 42 I |         svojem službenem stanu med današnjimi najodličnejši lovec; postavili
 43 II|            k fari je bilo daleč in debel sneg je ležal zunaj. Pa
 44 II|    postelji v hiši. Hlapec Bolt je debelo gledal to spremembo. Proti
 45 II|       Ponkrec naj bo, Ponkrec," so dejali potem gospod Janez. "Saj
 46 II|       molčali: gospodar, hlapec in dekla; matere ni bilo. Drugi dan
 47 I |             Nisem še videl lepšega dekletca. Malo zabave bo morda vendar
 48 II|            njim. Ves teden je bilo dela in truda dovolj, ob nedeljah
 49 I |           se na sever in vzhod, je delala soseskina cesta majhen klanec.
 50 II|          le pij Urška, dobro ti bo delo." V tem je prinesla botra
 51 I |        mlada dva barončka spala do desetih, in do tedaj so se hoteli
 52 I |            kar po cesti, bodisi od desne ali leve. Lisica se priplazi
 53 II|            je nekajkrat potegnil z desnim rokavom čez obraz. Stara
 54 I |          dokler smo v mestih. A na deželi! ~Dobro uro že je stal učitelj
 55 I |          na katere spodnjem koncu, dobre pol ure daleč, je stala
 56 II|         prerokoval mu je vse, samo dobrega nič. Stara Tolstovršnica
 57 I |          Bogu, da se lahko osladi, dokler smo v mestih. A na deželi! ~
 58 I |           In kaj! Saj je bilo tudi dolgočasno v tem gradu; v mestu je
 59 I |      gradom v zatišju dveh majhnih dolin, raztezajočih se na sever
 60 I |             Tam na obronku vzhodne doline se je malo žarilo, ko je
 61 I |     grajski učitelj navadno tja po dolini, na katere spodnjem koncu,
 62 II|            kajti ni se mogel takoj domisliti. "Jaz ne poznam - a, Urška!
 63 II|           let. Na Tolstovršnikovem domu je gospodaril Ponkrec. Za
 64 II|        stara mati potihoma botra. "Dosti niso rekli," reče ta, "pa
 65 II|            očetovo ime, priimek in dostojanstvo. Kričečega Ponkrca pa so
 66 II|                II  Kričal je in se drl na vse pretege, ko so ga
 67 I |          tem gradu; v mestu je pač druga zabava. Lov, to je še bilo
 68 I |           roko, ki jo je on krepko držal, ter pogledala po cesti
 69 I |           ceste vrhu klanca pa sta držali dve ozki stezi. Vsi grajski
 70 I |          nejevoljno in, svojo roko držeč na ustih, stekla po cesti.
 71 II|            Janez - saj so še vedno duše pasli v tej fari - je ležal
 72 I |          vrhu klanca pa sta držali dve ozki stezi. Vsi grajski
 73 I |            preraslo grmovje; že na dvesto korakov ga lahko čuješ in
 74 II|            je? " vpraša gospodar. "E, kakšen capin mora biti;
 75 I |         zabava. Lov, to je še bilo edino, to je bilo še nekaj tu
 76 I |       stanu in ustrelil je bil res enega zajca, a po dveh je bil
 77 II|            na mizo ter rekel: ~"Za eno sveto mašo, gospod fajmošter,
 78 II|          Za eno sveto mašo, gospod fajmošter, za mater in pa za - onega,
 79 II|  nasvetoval drugo ime; tako je bil fantič krščen za Ponkrca. In gospod
 80 II|          bilo. Drugi dan pa je pri farni cerkvi zvonilo mrliču. Tolstovršnikova
 81 II|           vprašujoč malo pozneje v farovžu botra: "Koga pa bom za očeta
 82 II|         Bog!" zaihti mlada mati na glas in solze jo oblijo. "I,
 83 II|            vas zebe?" vpraša potem glasno. "Zdaj je že bolje!" reče
 84 II|          kot samega mraza rdeč; na glavi je imel le malo las in ti
 85 II|           gospod župnik Janez grdo gledali, ko so ga oblivali z vodo
 86 I |      vsakovrstno divjačino. Zajec, gnan in pojan od tulečih psov,
 87 I |           vejo v bljižnem borovcu. Gonjači so se bili s psi obrnili
 88 I |             ter pogledala po cesti gori in doli, da li nihče ne
 89 II|          se skloni čez starca. "Po gospoda teci," reče hlapcu, "saj
 90 II|           Tolstovršnikovem domu je gospodaril Ponkrec. Za starim očetom,
 91 I |       grajski učitelj, odgojevalec gospodarjevih sinov. Vedel je, da bosta
 92 I |        strogo prepovedano, grajski gospodarji so varovali svojo divjačino.
 93 II|            kar pride hlapec pravit gospodarju, da na koncu hleva sloni
 94 II|         prvič šel s tega sveta, je gospodinjila stara mati, a ta je pred
 95 II|         Jurij ali pa to, kar je; z gospodom se nismo mogli kregati!"
 96 II|          je prišel še k župniku, h gospodu Janezu, položil križavec
 97 I |            Srnjak pa prilomi skozi gosto, z robidovjem preraslo grmovje;
 98 I |    ponočnih učiteljevih sprehodih, gotovega nihče ni vedel povedati.
 99 I |     prednjo. "Kako ti je pa ime?" ~Govoreč jo je hotel prijeti čez
100 I |       potem te izpustim, prej ne!" Govoril je to z resnim naglasom,
101 I |           se tudi med posli ni več govorilo o njem. ~
102 II|         sekiro na ramo ter odšel v gozd smrečje klestit. Čakati
103 I |    nekoliko lovcev iz Kompoljskega grada na lov doli v zatišje. Bilo
104 I |           Tam doli pod Kompoljskim gradom v zatišju dveh majhnih dolin,
105 I |           teh baronovih paglavcev. Grenak kruh je to učiteljevanje
106 I |           z očesom od nje. "Kam pa greš ti?" pristavlja, ker ona
107 I |         čakati, da se vrnejo okrog griča zopet proti njemu. Sedel
108 I |       gosto, z robidovjem preraslo grmovje; že na dvesto korakov ga
109 II|       Položili so ga v zibel in jo gugali sem in tja, kajti kričal
110 II|          je šel v hišo, a po bolni hčeri ni vprašal. Pri kosilu so
111 II|            in kuhala juho za bolno hčerko. Tej je bilo slabo, silno
112 I |          dan Urška!" reče smeje in hiti navzdol. A on je naglo zopet
113 I |            samotna Tolstovršnikova hiša. Čez dva meseca pa so baronovi
114 I |         meseca, ko se je zgodaj, v hladni rosi odpravilo nekoliko
115 II|    nejevoljno. "Naj bo kar hoče, v hlev na slamo mu pokaži!" ~Čez
116 II|            je zasadil v tnalo pred hlevom in potem ogledoval pod kozolcem
117 II|            nejevoljno. "Naj bo kar hoče, v hlev na slamo mu pokaži!" ~
118 I |       povedati. Znalo se je le, da hodi grajski učitelj navadno
119 I |           je jel učitelj pogostoma hoditi zvečer na sprehod, kakor
120 II|            pa je vaš - oča?" ~"Kaj hudirja povprašujete to?" zaropoče
121 II|            ji je bilo in tudi tako hudo pri srcu. Botra sta kmalu
122 II|            od jutra sem klel in se hudoval okrog hiše in, ko se mu
123 I | učiteljevanje pri visokih ljudeh - hvala Bogu, da se lahko osladi,
124 II|                                    II  Kričal je in se drl na
125 II|            zibala malega Ponkrca. ~III ~Minilo je trideset let.
126 II|            krstni knjigi, kamor se ima zapisati očetovo ime, priimek
127 I |          tam po brežinah in čuvaji imajo bistre oči, da paznouhca
128 II|           Saj nima očeta, da bi mu imena izbiral, danes pa je svetega
129 I |          Grajski gospodar je hotel imeti nekaj zajcev, a sam ni utegnil
130 II|          capin, kajti tak je bil v istini po svoji vnanjosti. Iz čevljev,
131 I |           zajcev, a sam ni utegnil iti nanje. Poslal je svoje lovske
132 II|         nima očeta, da bi mu imena izbiral, danes pa je svetega Ponkrca
133 II|          prišedši z malim loncem v izbo "tole juho izpij; Anžiška
134 I |          pač rosa posušila in sled izgubila. Učitelj je bil po svojem
135 I |       prijeti čez pas. A ona se mu izmuzne. "Vsak dan Urška!" reče
136 II|           loncem v izbo "tole juho izpij; Anžiška mi je kokoš poslala,
137 II|           čevljev, ki jih je kazal izpod kožuha, so lezli poleg palcev
138 I |          je videlo, da misli zares izpolniti svoj namen. Deklica je vila
139 I |            miru!" ~In on jo je res izpustil. Samo prej jo je še hitro
140 I |            mi, čigava si, potem te izpustim, prej ne!" Govoril je to
141 I |           oni hlapec kako sumljivo izrekel o teh ponočnih učiteljevih
142 II|           ta je pred nekoliko leti izročila vse vnuku. Umrla pa je leto
143 II|            še k župniku, h gospodu Janezu, položil križavec na mizo
144 II|       nikogar ni podil od hiše; še jesti mu je dal in ga prenočil
145 II|           polagali peščico soli na jeziček. "Ponkrec naj bo, Ponkrec,"
146 II|            Ponkrec se ni mogel več jeziti. Prisedel je na korito poleg
147 I |           so bili, in pridružil se jim je grajski učitelj, odgojevalec
148 II|      nebesa lahko pride, naj bo že Jože ali Jurij ali pa to, kar
149 II|          pride, naj bo že Jože ali Jurij ali pa to, kar je; z gospodom
150 II|        Stari Tolstovršnik je že od jutra sem klel in se hudoval okrog
151 II|         gledal to spremembo. Proti jutru je res umrl - Ponkrčev oča.
152 II|             Ali ste doma tukaj ?" "Kajpak !" de Ponkrec, ki je gledal,
153 I |       morda vendar v teh hribih!" ~Kakih štirinajst dni pozneje je
154 I |            mogel z očesom od nje. "Kam pa greš ti?" pristavlja,
155 I |        torej kraj ceste na odrušen kamen. Kar ga opozorijo lahke
156 II|       tisto vrsto v krstni knjigi, kamor se ima zapisati očetovo
157 I |          navadno tja po dolini, na katere spodnjem koncu, dobre pol
158 II|           za - onega, saj veste za katerega! ~
159 II|         popoten človek tu; a če je kdo prišel, Ponkrec nikogar
160 I |           klanec. Preko ceste vrhu klanca pa sta držali dve ozki stezi.
161 I |      delala soseskina cesta majhen klanec. Preko ceste vrhu klanca
162 II|         kokoš, da jo je bilo škoda klati, le pij Urška, dobro ti
163 II|    Tolstovršnik je že od jutra sem klel in se hudoval okrog hiše
164 II|           ter odšel v gozd smrečje klestit. Čakati ni hotel, da prineso
165 II|        oženil Ponkrec. Ta je sedaj kmetoval tukaj, kakor so kmetovali
166 II|           kmetoval tukaj, kakor so kmetovali drugi pred njim. Ves teden
167 I |     soseskinem potu navzgor. Mlada kmetska deklica je prišla mimo.
168 I |         ozki stezi. Vsi grajski in kmetski lovci so pripovedovali,
169 II|        prazno tisto vrsto v krstni knjigi, kamor se ima zapisati očetovo
170 II|          pozneje v farovžu botra: "Koga pa bom za očeta zapisal?" "
171 I |       odpravilo nekoliko lovcev iz Kompoljskega grada na lov doli v zatišje.
172 I |                       Tam doli pod Kompoljskim gradom v zatišju dveh majhnih
173 II|           ni umel. In ko je starec končal, je šel Ponkrec molče ven
174 I |     preraslo grmovje; že na dvesto korakov ga lahko čuješ in na cesto
175 II|         več jeziti. Prisedel je na korito poleg bolnika in dejal: ~"
176 II|        bolni hčeri ni vprašal. Pri kosilu so vsi molčali: gospodar,
177 II|             V hlevu, tam v zadnjem kotu je na slami zleknjen stokal
178 II|           si je časi rad privoščil kozarec vina, če je bilo toliko
179 II|       Hlapec je bil vrgel raztrgan kožuh nanj in v tega se je zavijal
180 II|     čevljev, ki jih je kazal izpod kožuha, so lezli poleg palcev tudi
181 II|         bili sivi. "Ta ne bo krave kradel!" si je mislil Ponkrec,
182 I |        proti njemu. Sedel je torej kraj ceste na odrušen kamen.
183 II|      okroglega pri hiši, da se oni krajcarji niso poznali; kajti bil
184 II|          časa odloži Ponkrec svojo kratko pipo in reče ženi, ki je
185 II|            so bili sivi. "Ta ne bo krave kradel!" si je mislil Ponkrec,
186 II|          hlevu; če je pravi, mi še kravo ukrade." V hlevu, tam v
187 I |          zatišje. Bilo jih je malo krdelce. Grajski gospodar je hotel
188 II|            gospodom se nismo mogli kregati!" reče botra ter ziblje
189 I |            svojo roko, ki jo je on krepko držal, ter pogledala po
190 II|           priimek in dostojanstvo. Kričečega Ponkrca pa so odnesli domov.
191 II|              reče ječe. "Umrl bo!" krikne hlapec. Ponkrec se skloni
192 I |            zajca, a po dveh je bil krivo pomeril. Ubitega pa je ponosno
193 II|            gospodu Janezu, položil križavec na mizo ter rekel: ~"Za
194 II|       pustili prazno tisto vrsto v krstni knjigi, kamor se ima zapisati
195 II|          pretege, ko so ga nesli h krstu. V cerkvi pa so mladi gospod
196 I |        baronovih paglavcev. Grenak kruh je to učiteljevanje pri
197 II|            ime; tako je bil fantič krščen za Ponkrca. In gospod Janez
198 II|           je prinesla botra malega krščenca. Položili so ga v zibel
199 II|          brisala na tihem solze in kuhala juho za bolno hčerko. Tej
200 II|           ogleduje svoje umetno na kveder šivane čevlje. "Oh, ti ljubi
201 I |            kamen. Kar ga opozorijo lahke stopinje, ki so prihajale
202 II|       zinil ni besede. Vsega - vse lahkomiselnosti in nesreče tudi ni umel.
203 I |            bil to! Tudi za srnice, lahkonoge, živooke srnice! ~A po teh
204 II|           na glavi je imel le malo las in ti so bili sivi. "Ta
205 II|       potem spet odložil žlico ter legel nazaj. "Ne morem, slabo
206 I |       prikorakal tja na svoj stan. Lep mož je bil ta učitelj in
207 II|          mi je kokoš poslala, tako lepo kokoš, da jo je bilo škoda
208 I |          zapomnili. Nisem še videl lepšega dekletca. Malo zabave bo
209 II|        mati, a ta je pred nekoliko leti izročila vse vnuku. Umrla
210 II|    izročila vse vnuku. Umrla pa je leto pozneje, ko se je oženil
211 I |         cesti, bodisi od desne ali leve. Lisica se priplazi in privleče
212 II|          je kazal izpod kožuha, so lezli poleg palcev tudi drugi
213 I |     paznouhca ugledajo lahko že na ležišču. Tam na obronku vzhodne
214 I |          po cesti gori in doli, da li nihče ne prihaja. Sramovala
215 I |            je silil smeh v zardelo lice. "Povej mi, čigava si, potem
216 I |          bodisi od desne ali leve. Lisica se priplazi in privleče
217 II|      kveder šivane čevlje. "Oh, ti ljubi Bog!" vzdihne Tolstovršnica.
218 I |          učiteljevanje pri visokih ljudeh - hvala Bogu, da se lahko
219 II|      dejala mati, prišedši z malim loncem v izbo "tole juho izpij;
220 I |         tudi deklica svoj pogled v lovca. Zardela je malo. "Na polje!"
221 I |            rosi odpravilo nekoliko lovcev iz Kompoljskega grada na
222 I |           današnjimi najodličnejši lovec; postavili so ga torej na
223 I |         iti nanje. Poslal je svoje lovske čuvaje, štirje so bili,
224 I |          je delala soseskina cesta majhen klanec. Preko ceste vrhu
225 I |            jo bliskoma poljubil na majhne rdeče ustne. Odrinila ga
226 I |  Kompoljskim gradom v zatišju dveh majhnih dolin, raztezajočih se na
227 II|            dejala mati, prišedši z malim loncem v izbo "tole juho
228 II|           na samoti, tako da se je malokdaj oglasil kakšen popoten človek
229 II|         mašo, gospod fajmošter, za mater in pa za - onega, saj veste
230 II|         gospodar, hlapec in dekla; matere ni bilo. Drugi dan pa je
231 II|          ter rekel: ~"Za eno sveto mašo, gospod fajmošter, za mater
232 I |          vračal. Baron se ni mnogo menil zanj, ker večere je imel
233 I |        počitnice in morda še nekaj mesecev več je hotel prebiti tukaj.
234 I |         lahko osladi, dokler smo v mestih. A na deželi! ~Dobro uro
235 I |          kmetska deklica je prišla mimo. Bila je pa tudi vredna,
236 II|       zibala malega Ponkrca. ~III ~Minilo je trideset let. Na Tolstovršnikovem
237 I |          sem. Zdaj me pa pustite v miru!" ~In on jo je res izpustil.
238 I |           tako da se je videlo, da misli zares izpolniti svoj namen.
239 II|        Janezu, položil križavec na mizo ter rekel: ~"Za eno sveto
240 II|            h krstu. V cerkvi pa so mladi gospod župnik Janez grdo
241 I |          pozno vračal. Baron se ni mnogo menil zanj, ker večere je
242 II|            je; z gospodom se nismo mogli kregati!" reče botra ter
243 II|         Janez so tako hoteli!" "Oh moj Bog!" zaihti mlada mati
244 II|             a, Urška! Tako je bilo moji materi ime" Čudno se mu
245 II|         vprašal. Pri kosilu so vsi molčali: gospodar, hlapec in dekla;
246 II|      starec končal, je šel Ponkrec molče ven iz hleva v hišo in poklical
247 I |          drugo stran in učitelj je moral čakati, da se vrnejo okrog
248 II|         ker je tako oslabel, da ne more dalje. "Kaj pa je? " vpraša
249 II|         žlico ter legel nazaj. "Ne morem, slabo mi je!" reče ječe. "
250 II|            Bilo je okoli božiča in mraz, da je škripal sneg pod
251 II|          je kazal da ni kot samega mraza rdeč; na glavi je imel le
252 II|           pri farni cerkvi zvonilo mrliču. Tolstovršnikova Urška je
253 I |        dejal. "Pustite me, meni se mudi!" reče ona malo nejevoljna,
254 I |             Govoril je to z resnim naglasom, tako da se je videlo, da
255 I |           in hiti navzdol. A on je naglo zopet pri njej ter jo pridrži
256 I |           postavili so ga torej na najboljše mesto, tja na soseskino
257 I |     službenem stanu med današnjimi najodličnejši lovec; postavili so ga torej
258 II|            sklonil kvišku in zajel nakajkrat, pa potem spet odložil žlico
259 I |         misli zares izpolniti svoj namen. Deklica je vila sem in
260 II|           bil vrgel raztrgan kožuh nanj in v tega se je zavijal
261 I |       zajcev, a sam ni utegnil iti nanje. Poslal je svoje lovske
262 II|        gledal, ali je živini dobro nastlano. "Kje pa je tista Tolstovršnikova
263 II|          boter že zinil, da bi bil nasvetoval drugo ime; tako je bil fantič
264 I |            da hodi grajski učitelj navadno tja po dolini, na katere
265 I |         Urška!" reče smeje in hiti navzdol. A on je naglo zopet pri
266 I |       prihajale po soseskinem potu navzgor. Mlada kmetska deklica je
267 II|            odložil žlico ter legel nazaj. "Ne morem, slabo mi je!"
268 II|      oblijo. "I, kaj boš jokala! V nebesa lahko pride, naj bo že Jože
269 II|           dela in truda dovolj, ob nedeljah pa si je časi rad privoščil
270 I |            se mudi!" reče ona malo nejevoljna, a vendar ji je silil smeh
271 II| Tolstovršnik med pogrebci in si je nekajkrat potegnil z desnim rokavom
272 II|           na vse pretege, ko so ga nesli h krstu. V cerkvi pa so
273 II|             vse lahkomiselnosti in nesreče tudi ni umel. In ko je starec
274 II|          če je kdo prišel, Ponkrec nikogar ni podil od hiše; še jesti
275 II|           potem gospod Janez. "Saj nima očeta, da bi mu imena izbiral,
276 I |              To si bomo zapomnili. Nisem še videl lepšega dekletca.
277 II|         god!" Ni boter ni botrinja nista hotela ugovarjati, čeravno
278 I |            ki ni mogel z očesom od nje. "Kam pa greš ti?" pristavlja,
279 II|            in varčen mož. Posestvo njegovo stalo je bolj na samoti,
280 I |            A on je naglo zopet pri njej ter jo pridrži za roko. "
281 I |            posli ni več govorilo o njem. ~
282 I |            okrog griča zopet proti njemu. Sedel je torej kraj ceste
283 II|            so kmetovali drugi pred njim. Ves teden je bilo dela
284 I |         odšli v mesto in učitelj z njimi. Odslej se tudi med posli
285 II|             da je škripal sneg pod noge. Pri Tolstovšnikovih so
286 II|          drugi prsti. Rdeči njegov nos je kazal da ni kot samega
287 I |     pomeril. Ubitega pa je ponosno obesil na suho vejo v bljižnem
288 II|           mati na glas in solze jo oblijo. "I, kaj boš jokala! V nebesa
289 II|       Janez grdo gledali, ko so ga oblivali z vodo in ko so mu polagali
290 I |           Gonjači so se bili s psi obrnili v drugo stran in učitelj
291 I |        lahko že na ležišču. Tam na obronku vzhodne doline se je malo
292 I |            reče oni, ki ni mogel z očesom od nje. "Kam pa greš ti?"
293 II|      gospodaril Ponkrec. Za starim očetom, ki je prvič šel s tega
294 II|      knjigi, kamor se ima zapisati očetovo ime, priimek in dostojanstvo.
295 I |    brežinah in čuvaji imajo bistre oči, da paznouhca ugledajo lahko
296 I |            jim je grajski učitelj, odgojevalec gospodarjevih sinov. Vedel
297 II|           počasi in ječe. "Urška?" odgovarja Ponkrec osupnjeno, kajti
298 II|         Čez nekoliko časa je onemu odleglo, tako da je zopet pričel: "
299 II|        pokaži!" ~Čez nekoliko časa odloži Ponkrec svojo kratko pipo
300 II|           nakajkrat, pa potem spet odložil žlico ter legel nazaj. "
301 II|            Kričečega Ponkrca pa so odnesli domov. Tamkaj tudi ni bil
302 I |           je zgodaj, v hladni rosi odpravilo nekoliko lovcev iz Kompoljskega
303 I |    poljubil na majhne rdeče ustne. Odrinila ga je nejevoljno in, svojo
304 I |       Sedel je torej kraj ceste na odrušen kamen. Kar ga opozorijo
305 II|          sem tvoj oča!" Ponkrec je odskočil k zidu - te besede so ga
306 I |          mesto in učitelj z njimi. Odslej se tudi med posli ni več
307 II|             Pri Tolstovšnikovih so odvečerjali, kar pride hlapec pravit
308 II|           zadel sekiro na ramo ter odšel v gozd smrečje klestit.
309 II|          pri srcu. Botra sta kmalu odšla in okoli poldne se je vrnil
310 I |          dva meseca pa so baronovi odšli v mesto in učitelj z njimi.
311 II|      svetnika!" "Kako pravite," se oglasi bolno dekle, "kako so ga
312 II|         tnalo pred hlevom in potem ogledoval pod kozolcem voz in nekaj
313 II|      vedeti!" pristavlja boter ter ogleduje svoje umetno na kveder šivane
314 I |        grajski učitelj, ogledal in ogovoril. A zadnjega ni bilo treba,
315 II|            vina, če je bilo toliko okroglega pri hiši, da se oni krajcarji
316 II|     fajmošter, za mater in pa za - onega, saj veste za katerega! ~
317 II|         urno. Čez nekoliko časa je onemu odleglo, tako da je zopet
318 I |           na odrušen kamen. Kar ga opozorijo lahke stopinje, ki so prihajale
319 II|            Ponkrčev oča. Pogreb je oskrbel in plačal sin. Nekoliko
320 II|            prenočišča, ker je tako oslabel, da ne more dalje. "Kaj
321 I |            hvala Bogu, da se lahko osladi, dokler smo v mestih. A
322 II|          hlapcu. "Nekaj večerje je ostalo!" "Ali ste vi gospodar? "
323 I |          še ni bil v gradu in tudi ostati ni hotel dolgo, kajti študirati
324 II|          Urška?" odgovarja Ponkrec osupnjeno, kajti ni se mogel takoj
325 II|           botra ter ziblje venomer otroka. Tudi stara mati je brisala
326 II|           pipo in reče ženi, ki je otroke spat spravljala: ~"Pogledal
327 I |            cesti. Kmalu je bila za ovinkom, a učitelj je še vedno stal
328 II|          je leto pozneje, ko se je oženil Ponkrec. Ta je sedaj kmetoval
329 I |      pomaga pozabiti teh baronovih paglavcev. Grenak kruh je to učiteljevanje
330 II|       izpod kožuha, so lezli poleg palcev tudi drugi prsti. Rdeči
331 II|       Janez - saj so še vedno duše pasli v tej fari - je ležal tujec
332 I |            in njo je treba posebno pazit. Srnjak pa prilomi skozi
333 I |        čuvaji imajo bistre oči, da paznouhca ugledajo lahko že na ležišču.
334 II|          vodo in ko so mu polagali peščico soli na jeziček. "Ponkrec
335 II|            je bilo škoda klati, le pij Urška, dobro ti bo delo."
336 II|        odloži Ponkrec svojo kratko pipo in reče ženi, ki je otroke
337 II|          oča. Pogreb je oskrbel in plačal sin. Nekoliko dni pozneje
338 II|      kozolcem voz in nekaj borovih plohov, ki so se tam sušili. Naposled
339 I |          še dalje zase in le svoje počitnice in morda še nekaj mesecev
340 II|         prišel, Ponkrec nikogar ni podil od hiše; še jesti mu je
341 I |            uprla tudi deklica svoj pogled v lovca. Zardela je malo. "
342 II|          otroke spat spravljala: ~"Pogledal bom pa vendar; kakšen capin
343 II|        gospod Janez so vnovič grdo pogledali, vprašujoč malo pozneje
344 I |         dni pozneje je jel učitelj pogostoma hoditi zvečer na sprehod,
345 II|           res umrl - Ponkrčev oča. Pogreb je oskrbel in plačal sin.
346 II|        tudi stari Tolstovršnik med pogrebci in si je nekajkrat potegnil
347 I |          divjačino. Zajec, gnan in pojan od tulečih psov, mora pripihati,
348 II|             Pa lačen sem, lačen!" "Pojdi k materi, Bolt, " veli gospod
349 II|           hoče, v hlev na slamo mu pokaži!" ~Čez nekoliko časa odloži
350 II|       molče ven iz hleva v hišo in poklical ženo. Postlala sta v hiši
351 II|            je bila umrla. Ko so jo pokopavali, je bil tudi stari Tolstovršnik
352 II|        oblivali z vodo in ko so mu polagali peščico soli na jeziček. "
353 II|           sta kmalu odšla in okoli poldne se je vrnil domov tudi stari
354 I |        lovca. Zardela je malo. "Na polje!" je dejala hitro in hotela
355 I |      prijel čez pas in jo bliskoma poljubil na majhne rdeče ustne. Odrinila
356 II|         župniku, h gospodu Janezu, položil križavec na mizo ter rekel: ~"
357 II|    prinesla botra malega krščenca. Položili so ga v zibel in jo gugali
358 I |         teh hribih. Ta še nekoliko pomaga pozabiti teh baronovih paglavcev.
359 I |             a po dveh je bil krivo pomeril. Ubitega pa je ponosno obesil
360 II|          Proti jutru je res umrl - Ponkrčev oča. Pogreb je oskrbel in
361 I |        kako sumljivo izrekel o teh ponočnih učiteljevih sprehodih, gotovega
362 I |       krivo pomeril. Ubitega pa je ponosno obesil na suho vejo v bljižnem
363 II|            malokdaj oglasil kakšen popoten človek tu; a če je kdo prišel,
364 I |      spodnji stezi in njo je treba posebno pazit. Srnjak pa prilomi
365 II|           je priden in varčen mož. Posestvo njegovo stalo je bolj na
366 I |          sam ni utegnil iti nanje. Poslal je svoje lovske čuvaje,
367 II|         izpij; Anžiška mi je kokoš poslala, tako lepo kokoš, da jo
368 II|         dolgo povest in Ponkrec je poslušal, zinil ni besede. Vsega -
369 I |         treba, kajti dekle je samo postalo pred zajcem in radovedno
370 I |    današnjimi najodličnejši lovec; postavili so ga torej na najboljše
371 II|          ženo. Postlala sta v hiši posteljo in z velikim trudom privlekla
372 II|           v hišo in poklical ženo. Postlala sta v hiši posteljo in z
373 I |             Pozneje se je pač rosa posušila in sled izgubila. Učitelj
374 I |            reče oni in stopi sredi pota prednjo. "Kako ti je pa
375 II|        pogrebci in si je nekajkrat potegnil z desnim rokavom čez obraz.
376 II|          rekli?" vpraša stara mati potihoma botra. "Dosti niso rekli,"
377 I |            prihajale po soseskinem potu navzgor. Mlada kmetska deklica
378 I |            gotovega nihče ni vedel povedati. Znalo se je le, da hodi
379 I |        silil smeh v zardelo lice. "Povej mi, čigava si, potem te
380 II|          venomer ječe dolgo, dolgo povest in Ponkrec je poslušal,
381 II|            rekel, potem ona ni več povpraševala. Ko so prišli gospod Janez -
382 II|          Čudno se mu je zdelo, kaj povprašuje tujec. "Ali je že , ali
383 II|          vaš - oča?" ~"Kaj hudirja povprašujete to?" zaropoče Ponkrec. A
384 I |          še pogledala ni bolj nego površno. "Tukaj, tukaj!" reče oni,
385 I |      hribih. Ta še nekoliko pomaga pozabiti teh baronovih paglavcev.
386 II|          ga prenočil pod kozolcem, pozimi pa v hlevu. In vse to za
387 II|           takoj domisliti. "Jaz ne poznam - a, Urška! Tako je bilo
388 I |       kakor je sam dejal, in se je pozno vračal. Baron se ni mnogo
389 I |           mora pripihati, kakor so pravili lovci, kar po cesti, bodisi
390 II|      odvečerjali, kar pride hlapec pravit gospodarju, da na koncu
391 II|        današnjega svetnika!" "Kako pravite," se oglasi bolno dekle, "
392 II|            so gospod Janez pustili prazno tisto vrsto v krstni knjigi,
393 I |         nekaj mesecev več je hotel prebiti tukaj. In kaj! Saj je bilo
394 I |            oni in stopi sredi pota prednjo. "Kako ti je pa ime?" ~Govoreč
395 I |     soseskina cesta majhen klanec. Preko ceste vrhu klanca pa sta
396 II|         jaz rodil!" ~Tujec je malo premolknil in vzdihnil; potem prične
397 II|           še jesti mu je dal in ga prenočil pod kozolcem, pozimi pa
398 II|           ob zidu človek, ki prosi prenočišča, ker je tako oslabel, da
399 II|           k zidu - te besede so ga preplašile; mislil je da se starcu
400 I |           streljati je bilo strogo prepovedano, grajski gospodarji so varovali
401 I |          skozi gosto, z robidovjem preraslo grmovje; že na dvesto korakov
402 II|          vnuka iz cerkve. Želel in prerokoval mu je vse, samo dobrega
403 II|         Kričal je in se drl na vse pretege, ko so ga nesli h krstu.
404 II|          jel pripovedovati počasi, pretrgano in venomer ječe dolgo, dolgo
405 II|          odleglo, tako da je zopet pričel: "Kje je pa vaš - oča?"
406 II|      premolknil in vzdihnil; potem prične spet: "Kje pa je vaš - oča?" ~"
407 II|         niso poznali; kajti bil je priden in varčen mož. Posestvo
408 I |         čuvaje, štirje so bili, in pridružil se jim je grajski učitelj,
409 I |        naglo zopet pri njej ter jo pridrži za roko. "Urška? Čigava
410 I |            in doli, da li nihče ne prihaja. Sramovala se je. "Ker ste
411 I |    opozorijo lahke stopinje, ki so prihajale po soseskinem potu navzgor.
412 II|          ima zapisati očetovo ime, priimek in dostojanstvo. Kričečega
413 I |           Samo prej jo je še hitro prijel čez pas in jo bliskoma poljubil
414 I |         ime?" ~Govoreč jo je hotel prijeti čez pas. A ona se mu izmuzne. "
415 I |      žarilo, ko je grajski učitelj prikorakal tja na svoj stan. Lep mož
416 I |           posebno pazit. Srnjak pa prilomi skozi gosto, z robidovjem
417 II|            tem je prišel hlapec in prinesel nekaj ričeta v skledi. Tujec
418 II|        dobro ti bo delo." V tem je prinesla botra malega krščenca. Položili
419 II|       klestit. Čakati ni hotel, da prineso malega vnuka iz cerkve.
420 I |        pojan od tulečih psov, mora pripihati, kakor so pravili lovci,
421 I |          desne ali leve. Lisica se priplazi in privleče po ozki spodnji
422 I |        grajski in kmetski lovci so pripovedovali, da je tamkaj na razpotju
423 II|           Stari capin pa mu je jel pripovedovati počasi, pretrgano in venomer
424 II|            se ni mogel več jeziti. Prisedel je na korito poleg bolnika
425 I |           na cesto pred puško mora priti. Izvrsten stan je bil to!
426 I |        leve. Lisica se priplazi in privleče po ozki spodnji stezi in
427 II|       posteljo in z velikim trudom privlekla bolnika iz hleva. Ženi je
428 II|         nedeljah pa si je časi rad privoščil kozarec vina, če je bilo
429 II|            Urška," je dejala mati, prišedši z malim loncem v izbo "tole
430 I |           Mlada kmetska deklica je prišla mimo. Bila je pa tudi vredna,
431 II|            več povpraševala. Ko so prišli gospod Janez - saj so še
432 II|           sloni ob zidu človek, ki prosi prenočišča, ker je tako
433 I |           zanj, ker večere je imel proste; tudi drugi posli se niso
434 II|            poleg palcev tudi drugi prsti. Rdeči njegov nos je kazal
435 II|            Za starim očetom, ki je prvič šel s tega sveta, je gospodinjila
436 I |      borovcu. Gonjači so se bili s psi obrnili v drugo stran in
437 I |           gnan in pojan od tulečih psov, mora pripihati, kakor so
438 II|           in potem so gospod Janez pustili prazno tisto vrsto v krstni
439 I |       lahko čuješ in na cesto pred puško mora priti. Izvrsten stan
440 II|          ob nedeljah pa si je časi rad privoščil kozarec vina,
441 I |        samo postalo pred zajcem in radovedno vprašalo: ~"Ali ste ga tukaj
442 II|         dovolj, je zadel sekiro na ramo ter odšel v gozd smrečje
443 I |          tja na soseskino cesto na razpotje. Nič ne de, četudi ne zadene
444 I |     pripovedovali, da je tamkaj na razpotju izvrsten stan za vsakovrstno
445 I |        zatišju dveh majhnih dolin, raztezajočih se na sever in vzhod, je
446 II|       kazal da ni kot samega mraza rdeč; na glavi je imel le malo
447 I |        bliskoma poljubil na majhne rdeče ustne. Odrinila ga je nejevoljno
448 II|           palcev tudi drugi prsti. Rdeči njegov nos je kazal da ni
449 II|           mati je brisala solze, a rekla ni nič. "Očeta so tudi hoteli
450 I |          prej ne!" Govoril je to z resnim naglasom, tako da se je
451 II|           hlapec in prinesel nekaj ričeta v skledi. Tujec se je sklonil
452 I |          pa prilomi skozi gosto, z robidovjem preraslo grmovje; že na
453 II|              Takrat, ko sem se jaz rodil!" ~Tujec je malo premolknil
454 II|        nekajkrat potegnil z desnim rokavom čez obraz. Stara mati pa
455 I |          vrniti. Pozneje se je pač rosa posušila in sled izgubila.
456 I |          ko se je zgodaj, v hladni rosi odpravilo nekoliko lovcev
457 II|      njegov nos je kazal da ni kot samega mraza rdeč; na glavi je
458 II|           njegovo stalo je bolj na samoti, tako da se je malokdaj
459 I |            pol ure daleč, je stala samotna Tolstovršnikova hiša. Čez
460 I |           Urška!" je dejal sam pri sebi. "To si bomo zapomnili.
461 II|           je oženil Ponkrec. Ta je sedaj kmetoval tukaj, kakor so
462 I |           griča zopet proti njemu. Sedel je torej kraj ceste na odrušen
463 II|       obraz. Stara mati pa je doma sedela in vzdihovala in jokala
464 I |           svojo divjačino. Bilo je septembra meseca, ko se je zgodaj,
465 I |          dolin, raztezajočih se na sever in vzhod, je delala soseskina
466 I |         nejevoljna, a vendar ji je silil smeh v zardelo lice. "Povej
467 II|         hčerko. Tej je bilo slabo, silno slabo. "Na Urška," je dejala
468 II|        Pogreb je oskrbel in plačal sin. Nekoliko dni pozneje je
469 I |          odgojevalec gospodarjevih sinov. Vedel je, da bosta mlada
470 I |            se je. "Ker ste že tako sitni," pravi naposled, "Tolstovršnikova
471 II|          le malo las in ti so bili sivi. "Ta ne bo krave kradel!"
472 II|            prinesel nekaj ričeta v skledi. Tujec se je sklonil kvišku
473 II|          krikne hlapec. Ponkrec se skloni čez starca. "Po gospoda
474 II|       ričeta v skledi. Tujec se je sklonil kvišku in zajel nakajkrat,
475 II|          mora biti; raztrgan je in skoraj bos," meni hlapec nejevoljno. "
476 I |           pazit. Srnjak pa prilomi skozi gosto, z robidovjem preraslo
477 II|         Naj bo kar hoče, v hlev na slamo mu pokaži!" ~Čez nekoliko
478 I |            je pač rosa posušila in sled izgubila. Učitelj je bil
479 II|      gospodarju, da na koncu hleva sloni ob zidu človek, ki prosi
480 I |           Učitelj je bil po svojem službenem stanu med današnjimi najodličnejši
481 I |   nejevoljna, a vendar ji je silil smeh v zardelo lice. "Povej mi,
482 I |              Vsak dan Urška!" reče smeje in hiti navzdol. A on je
483 I |            se lahko osladi, dokler smo v mestih. A na deželi! ~
484 II|           na ramo ter odšel v gozd smrečje klestit. Čakati ni hotel,
485 II|          ko so mu polagali peščico soli na jeziček. "Ponkrec naj
486 I |          sever in vzhod, je delala soseskina cesta majhen klanec. Preko
487 I |       stopinje, ki so prihajale po soseskinem potu navzgor. Mlada kmetska
488 I |            najboljše mesto, tja na soseskino cesto na razpotje. Nič ne
489 I |           bosta mlada dva barončka spala do desetih, in do tedaj
490 II|            reče ženi, ki je otroke spat spravljala: ~"Pogledal bom
491 I |           tja po dolini, na katere spodnjem koncu, dobre pol ure daleč,
492 I |       priplazi in privleče po ozki spodnji stezi in njo je treba posebno
493 II|            ženi, ki je otroke spat spravljala: ~"Pogledal bom pa vendar;
494 I |         pogostoma hoditi zvečer na sprehod, kakor je sam dejal, in
495 I |           teh ponočnih učiteljevih sprehodih, gotovega nihče ni vedel
496 II|           Bolt je debelo gledal to spremembo. Proti jutru je res umrl -
497 I |            da li nihče ne prihaja. Sramovala se je. "Ker ste že tako
498 II|         bilo in tudi tako hudo pri srcu. Botra sta kmalu odšla in
499 I |          čakaj!" reče oni in stopi sredi pota prednjo. "Kako ti je
500 I |            je treba posebno pazit. Srnjak pa prilomi skozi gosto,