Part

501 I |            dobre pol ure daleč, je stala samotna Tolstovršnikova
502 II|       varčen mož. Posestvo njegovo stalo je bolj na samoti, tako
503 II|           na slami zleknjen stokal star mož. Hlapec je bil vrgel
504 II|        preplašile; mislil je da se starcu blede. Stari capin pa mu
505 II|     nesreče tudi ni umel. In ko je starec končal, je šel Ponkrec molče
506 II|          je gospodaril Ponkrec. Za starim očetom, ki je prvič šel
507 I |         svojo roko držeč na ustih, stekla po cesti. Kmalu je bila
508 II|          kotu je na slami zleknjen stokal star mož. Hlapec je bil
509 I |          malo, čakaj!" reče oni in stopi sredi pota prednjo. "Kako
510 I |             Kar ga opozorijo lahke stopinje, ki so prihajale po soseskinem
511 I |         bili s psi obrnili v drugo stran in učitelj je moral čakati,
512 I |          živooke srnice! ~A po teh streljati je bilo strogo prepovedano,
513 I |           po teh streljati je bilo strogo prepovedano, grajski gospodarji
514 I |            pa je ponosno obesil na suho vejo v bljižnem borovcu.
515 I |        tudi ta ali oni hlapec kako sumljivo izrekel o teh ponočnih učiteljevih
516 II|       borovih plohov, ki so se tam sušili. Naposled je šel v hišo,
517 II|             ki je prvič šel s tega sveta, je gospodinjila stara mati,
518 II|         imena izbiral, danes pa je svetega Ponkrca god!" Ni boter ni
519 II|        krstili so ga na današnjega svetnika!" "Kako pravite," se oglasi
520 II|           mizo ter rekel: ~"Za eno sveto mašo, gospod fajmošter,
521 II|       kajti tak je bil v istini po svoji vnanjosti. Iz čevljev, ki
522 II|         zavijal stari capin, kajti tak je bil v istini po svoji
523 II|       osupnjeno, kajti ni se mogel takoj domisliti. "Jaz ne poznam -
524 II|         mati?" vprašuje spet oni. "Takrat, ko sem se jaz rodil!" ~
525 II|            čez starca. "Po gospoda teci," reče hlapcu, "saj bo res
526 I |            spala do desetih, in do tedaj so se hoteli vsi vrniti.
527 II|     kmetovali drugi pred njim. Ves teden je bilo dela in truda dovolj,
528 II|     Tolstovršnica pa je brisala na tihem solze in kuhala juho za
529 II|         dobro nastlano. "Kje pa je tista Tolstovršnikova Urška?"
530 II|        gospod Janez pustili prazno tisto vrsto v krstni knjigi, kamor
531 II|  Tolstovršnik. Sekiro je zasadil v tnalo pred hlevom in potem ogledoval
532 II|    prišedši z malim loncem v izbo "tole juho izpij; Anžiška mi je
533 II|           kozarec vina, če je bilo toliko okroglega pri hiši, da se
534 II|         Minilo je trideset let. Na Tolstovršnikovem domu je gospodaril Ponkrec.
535 II|         škripal sneg pod noge. Pri Tolstovšnikovih so odvečerjali, kar pride
536 II|          Ves teden je bilo dela in truda dovolj, ob nedeljah pa si
537 II|         hiši posteljo in z velikim trudom privlekla bolnika iz hleva.
538 I |            Zajec, gnan in pojan od tulečih psov, mora pripihati, kakor
539 II|       kvišku in zaječal: ~"Jaz sem tvoj oča!" Ponkrec je odskočil
540 I |         dveh je bil krivo pomeril. Ubitega pa je ponosno obesil na
541 I |       paglavcev. Grenak kruh je to učiteljevanje pri visokih ljudeh - hvala
542 I |    sumljivo izrekel o teh ponočnih učiteljevih sprehodih, gotovega nihče
543 I |           bistre oči, da paznouhca ugledajo lahko že na ležišču. Tam
544 II|           ni botrinja nista hotela ugovarjati, čeravno je bil boter že
545 II|           če je pravi, mi še kravo ukrade." V hlevu, tam v zadnjem
546 II| lahkomiselnosti in nesreče tudi ni umel. In ko je starec končal,
547 II|           boter ter ogleduje svoje umetno na kveder šivane čevlje. "
548 II|              Ali je že , ali so že umrli mati?" vprašuje spet oni. "
549 I |       zanimala nego zajec. Zdaj je uprla tudi deklica svoj pogled
550 I |          spodnjem koncu, dobre pol ure daleč, je stala samotna
551 II|            zunaj. Pa šel je vendar urno. Čez nekoliko časa je onemu
552 I |        mestih. A na deželi! ~Dobro uro že je stal učitelj tam na
553 I |            in, svojo roko držeč na ustih, stekla po cesti. Kmalu
554 I |           poljubil na majhne rdeče ustne. Odrinila ga je nejevoljno
555 I |     učitelj tam na svojem stanu in ustrelil je bil res enega zajca,
556 I |       vprašalo: ~"Ali ste ga tukaj ustrelili?" Učitelja še pogledala
557 I |       imeti nekaj zajcev, a sam ni utegnil iti nanje. Poslal je svoje
558 II|             kajti bil je priden in varčen mož. Posestvo njegovo stalo
559 I | prepovedano, grajski gospodarji so varovali svojo divjačino. Bilo je
560 I |           ni mnogo menil zanj, ker večere je imel proste; tudi drugi
561 II|         veli gospod hlapcu. "Nekaj večerje je ostalo!" "Ali ste vi
562 II|         nič. "Očeta so tudi hoteli vedeti!" pristavlja boter ter ogleduje
563 I |          je ponosno obesil na suho vejo v bljižnem borovcu. Gonjači
564 II|            Pojdi k materi, Bolt, " veli gospod hlapcu. "Nekaj večerje
565 II|           sta v hiši posteljo in z velikim trudom privlekla bolnika
566 II|       končal, je šel Ponkrec molče ven iz hleva v hišo in poklical
567 II|         kmetovali drugi pred njim. Ves teden je bilo dela in truda
568 II|          domov. Tamkaj tudi ni bil vesel dan. Stari Tolstovršnik
569 II|        mater in pa za - onega, saj veste za katerega! ~
570 II|       večerje je ostalo!" "Ali ste vi gospodar? "vpraša oni zdaj
571 I |           bomo zapomnili. Nisem še videl lepšega dekletca. Malo zabave
572 I |            naglasom, tako da se je videlo, da misli zares izpolniti
573 I |   izpolniti svoj namen. Deklica je vila sem in tja svojo roko, ki
574 II|         časi rad privoščil kozarec vina, če je bilo toliko okroglega
575 I |            je to učiteljevanje pri visokih ljudeh - hvala Bogu, da
576 II|           je bil v istini po svoji vnanjosti. Iz čevljev, ki jih je kazal
577 II|        Ponkrca. In gospod Janez so vnovič grdo pogledali, vprašujoč
578 II|           hotel, da prineso malega vnuka iz cerkve. Želel in prerokoval
579 II|         nekoliko leti izročila vse vnuku. Umrla pa je leto pozneje,
580 II|       gledali, ko so ga oblivali z vodo in ko so mu polagali peščico
581 II|       potem ogledoval pod kozolcem voz in nekaj borovih plohov,
582 II|          hišo, a po bolni hčeri ni vprašal. Pri kosilu so vsi molčali:
583 I |           pred zajcem in radovedno vprašalo: ~"Ali ste ga tukaj ustrelili?"
584 II|             ali so že umrli mati?" vprašuje spet oni. "Takrat, ko sem
585 II|          so vnovič grdo pogledali, vprašujoč malo pozneje v farovžu botra: "
586 I |          sam dejal, in se je pozno vračal. Baron se ni mnogo menil
587 I |       prišla mimo. Bila je pa tudi vredna, da si jo je človek, in
588 II|            star mož. Hlapec je bil vrgel raztrgan kožuh nanj in v
589 I |         majhen klanec. Preko ceste vrhu klanca pa sta držali dve
590 I |     učitelj je moral čakati, da se vrnejo okrog griča zopet proti
591 II|        odšla in okoli poldne se je vrnil domov tudi stari Tolstovršnik.
592 I |          do tedaj so se hoteli vsi vrniti. Pozneje se je pač rosa
593 II|         Janez pustili prazno tisto vrsto v krstni knjigi, kamor se
594 I |         pas. A ona se mu izmuzne. "Vsak dan Urška!" reče smeje in
595 I |            ne de, četudi ne zadene vsakega zajca; dovolj jih je tam
596 I |          razpotju izvrsten stan za vsakovrstno divjačino. Zajec, gnan in
597 II|         poslušal, zinil ni besede. Vsega - vse lahkomiselnosti in
598 II|        čevlje. "Oh, ti ljubi Bog!" vzdihne Tolstovršnica. Dekle v postelji
599 II|        Tujec je malo premolknil in vzdihnil; potem prične spet: "Kje
600 II|          mati pa je doma sedela in vzdihovala in jokala ter zibala malega
601 I |        raztezajočih se na sever in vzhod, je delala soseskina cesta
602 I |            ležišču. Tam na obronku vzhodne doline se je malo žarilo,
603 II|         Capin se je po teh besedah vzpel na pol kvišku in zaječal: ~"
604 I |        gradu; v mestu je pač druga zabava. Lov, to je še bilo edino,
605 I |       videl lepšega dekletca. Malo zabave bo morda vendar v teh hribih!" ~
606 II|          se mu je zdelo dovolj, je zadel sekiro na ramo ter odšel
607 I |     razpotje. Nič ne de, četudi ne zadene vsakega zajca; dovolj jih
608 I |             ogledal in ogovoril. A zadnjega ni bilo treba, kajti dekle
609 II|            ukrade." V hlevu, tam v zadnjem kotu je na slami zleknjen
610 II|        tako hoteli!" "Oh moj Bog!" zaihti mlada mati na glas in solze
611 I |         dekle je samo postalo pred zajcem in radovedno vprašalo: ~"
612 I |      gospodar je hotel imeti nekaj zajcev, a sam ni utegnil iti nanje.
613 II|     besedah vzpel na pol kvišku in zaječal: ~"Jaz sem tvoj oča!" Ponkrec
614 II|            se je sklonil kvišku in zajel nakajkrat, pa potem spet
615 II|          saj bo res umrl!" Bolt je zaklel med zobmi; v vas k fari
616 II|             Dekle v postelji pa je zakrilo obraz. Tako slabo ji je
617 I |  pristavlja, ker ona ga je že bolj zanimala nego zajec. Zdaj je uprla
618 I |            Baron se ni mnogo menil zanj, ker večere je imel proste;
619 II|       botra: "Koga pa bom za očeta zapisal?" "I, se bo že oglasil,
620 II|        krstni knjigi, kamor se ima zapisati očetovo ime, priimek in
621 I |          sam pri sebi. "To si bomo zapomnili. Nisem še videl lepšega
622 I |       deklica svoj pogled v lovca. Zardela je malo. "Na polje!" je
623 I |          vendar ji je silil smeh v zardelo lice. "Povej mi, čigava
624 I |          da se je videlo, da misli zares izpolniti svoj namen. Deklica
625 II|          hudirja povprašujete to?" zaropoče Ponkrec. A v tem je prišel
626 II|            Tolstovršnik. Sekiro je zasadil v tnalo pred hlevom in potem
627 I |       študirati je mislil še dalje zase in le svoje počitnice in
628 I |   Kompoljskega grada na lov doli v zatišje. Bilo jih je malo krdelce.
629 I |           pod Kompoljskim gradom v zatišju dveh majhnih dolin, raztezajočih
630 II|         kožuh nanj in v tega se je zavijal stari capin, kajti tak je
631 II|           ogledal starca. "Ali vas zebe?" vpraša potem glasno. "
632 I |         septembra meseca, ko se je zgodaj, v hladni rosi odpravilo
633 II|           vzdihovala in jokala ter zibala malega Ponkrca. ~III ~Minilo
634 II|         krščenca. Položili so ga v zibel in jo gugali sem in tja,
635 II|           kregati!" reče botra ter ziblje venomer otroka. Tudi stara
636 II|           zadnjem kotu je na slami zleknjen stokal star mož. Hlapec
637 I |           nihče ni vedel povedati. Znalo se je le, da hodi grajski
638 II|          umrl!" Bolt je zaklel med zobmi; v vas k fari je bilo daleč
639 II|       daleč in debel sneg je ležal zunaj. Pa šel je vendar urno.
640 I |           učitelj pogostoma hoditi zvečer na sprehod, kakor je sam
641 II|         dan pa je pri farni cerkvi zvonilo mrliču. Tolstovršnikova
642 II|    ogleduje svoje umetno na kveder šivane čevlje. "Oh, ti ljubi Bog!"
643 II|          lepo kokoš, da jo je bilo škoda klati, le pij Urška, dobro
644 II|        okoli božiča in mraz, da je škripal sneg pod noge. Pri Tolstovšnikovih
645 I |       vendar v teh hribih!" ~Kakih štirinajst dni pozneje je jel učitelj
646 I |            je svoje lovske čuvaje, štirje so bili, in pridružil se
647 I |       ostati ni hotel dolgo, kajti študirati je mislil še dalje zase
648 I |          vzhodne doline se je malo žarilo, ko je grajski učitelj prikorakal
649 II|            malega vnuka iz cerkve. Želel in prerokoval mu je vse,
650 II|           hleva v hišo in poklical ženo. Postlala sta v hiši posteljo
651 II|      Ponkrec, ki je gledal, ali je živini dobro nastlano. "Kje pa
652 I |         Tudi za srnice, lahkonoge, živooke srnice! ~A po teh streljati
653 II|   nakajkrat, pa potem spet odložil žlico ter legel nazaj. "Ne morem,
654 II|          cerkvi pa so mladi gospod župnik Janez grdo gledali, ko so
655 II|         dni pozneje je prišel še k župniku, h gospodu Janezu, položil