Par.

  1 1 | raztezajočih se na sever in vzhod, je delala soseskina cesta majhen
  2 1 |         lovci so pripovedovali, da je tamkaj na razpotju izvrsten
  3 1 |          ozki spodnji stezi in njo je treba posebno pazit. Srnjak
  4 1 |          mora priti. Izvrsten stan je bil to! Tudi za srnice,
  5 2 |                 A po teh streljati je bilo strogo prepovedano,
  6 2 |     varovali svojo divjačino. Bilo je septembra meseca, ko se
  7 2 |            septembra meseca, ko se je zgodaj, v hladni rosi odpravilo
  8 2 |           doli v zatišje. Bilo jih je malo krdelce. Grajski gospodar
  9 2 |          krdelce. Grajski gospodar je hotel imeti nekaj zajcev,
 10 2 |          utegnil iti nanje. Poslal je svoje lovske čuvaje, štirje
 11 2 |          bili, in pridružil se jim je grajski učitelj, odgojevalec
 12 2 |         gospodarjevih sinov. Vedel je, da bosta mlada dva barončka
 13 2 |      hoteli vsi vrniti. Pozneje se je pač rosa posušila in sled
 14 2 |          in sled izgubila. Učitelj je bil po svojem službenem
 15 2 |          vsakega zajca; dovolj jih je tam po brežinah in čuvaji
 16 2 |          obronku vzhodne doline se je malo žarilo, ko je grajski
 17 2 |       doline se je malo žarilo, ko je grajski učitelj prikorakal
 18 2 |          tja na svoj stan. Lep mož je bil ta učitelj in še mlad.
 19 2 |       hotel dolgo, kajti študirati je mislil še dalje zase in
 20 2 |         morda še nekaj mesecev več je hotel prebiti tukaj. In
 21 2 |         prebiti tukaj. In kaj! Saj je bilo tudi dolgočasno v tem
 22 2 |    dolgočasno v tem gradu; v mestu je pač druga zabava. Lov, to
 23 2 |          pač druga zabava. Lov, to je še bilo edino, to je bilo
 24 2 |            to je še bilo edino, to je bilo še nekaj tu v teh hribih.
 25 2 |   baronovih paglavcev. Grenak kruh je to učiteljevanje pri visokih
 26 3 |                       Dobro uro že je stal učitelj tam na svojem
 27 3 |           svojem stanu in ustrelil je bil res enega zajca, a po
 28 3 |         res enega zajca, a po dveh je bil krivo pomeril. Ubitega
 29 3 |          krivo pomeril. Ubitega pa je ponosno obesil na suho vejo
 30 3 |           v drugo stran in učitelj je moral čakati, da se vrnejo
 31 3 |           zopet proti njemu. Sedel je torej kraj ceste na odrušen
 32 3 |     navzgor. Mlada kmetska deklica je prišla mimo. Bila je pa
 33 3 |       deklica je prišla mimo. Bila je pa tudi vredna, da si jo
 34 3 |           pa tudi vredna, da si jo je človek, in če tudi ni bil
 35 3 |            bilo treba, kajti dekle je samo postalo pred zajcem
 36 4 |             pristavlja, ker ona ga je že bolj zanimala nego zajec.
 37 4 |          zanimala nego zajec. Zdaj je uprla tudi deklica svoj
 38 4 |            pogled v lovca. Zardela je malo. "Na polje!" je dejala
 39 4 |       Zardela je malo. "Na polje!" je dejala hitro in hotela dalje
 40 4 |       sredi pota prednjo. "Kako ti je pa ime?" ~
 41 5 |                         Govoreč jo je hotel prijeti čez pas. A
 42 5 |        smeje in hiti navzdol. A on je naglo zopet pri njej ter
 43 5 |          roko. "Urška? Čigava si?" je dejal. "Pustite me, meni
 44 5 |            nejevoljna, a vendar ji je silil smeh v zardelo lice. "
 45 5 |        izpustim, prej ne!" Govoril je to z resnim naglasom, tako
 46 5 |        resnim naglasom, tako da se je videlo, da misli zares izpolniti
 47 5 |      izpolniti svoj namen. Deklica je vila sem in tja svojo roko,
 48 5 |           in tja svojo roko, ki jo je on krepko držal, ter pogledala
 49 5 |           ne prihaja. Sramovala se je. "Ker ste že tako sitni,"
 50 6 |                           In on jo je res izpustil. Samo prej
 51 6 |         res izpustil. Samo prej jo je še hitro prijel čez pas
 52 6 |           rdeče ustne. Odrinila ga je nejevoljno in, svojo roko
 53 6 |             stekla po cesti. Kmalu je bila za ovinkom, a učitelj
 54 6 |         bila za ovinkom, a učitelj je še vedno stal na mestu in
 55 6 |            Tolstovršnikova Urška!" je dejal sam pri sebi. "To
 56 7 |       Kakih štirinajst dni pozneje je jel učitelj pogostoma hoditi
 57 7 |           zvečer na sprehod, kakor je sam dejal, in se je pozno
 58 7 |          kakor je sam dejal, in se je pozno vračal. Baron se ni
 59 7 |       mnogo menil zanj, ker večere je imel proste; tudi drugi
 60 7 |         brigali za učitelja; in če je tudi ta ali oni hlapec kako
 61 7 |           vedel povedati. Znalo se je le, da hodi grajski učitelj
 62 7 |        koncu, dobre pol ure daleč, je stala samotna Tolstovršnikova
 63 9 |                             Kričal je in se drl na vse pretege,
 64 9 |            imena izbiral, danes pa je svetega Ponkrca god!" Ni
 65 9 |         hotela ugovarjati, čeravno je bil boter že zinil, da bi
 66 9 |         nasvetoval drugo ime; tako je bil fantič krščen za Ponkrca.
 67 9 |          oglasil, če se bo hotel!" je dejal boter in potem so
 68 9 |            dan. Stari Tolstovršnik je že od jutra sem klel in
 69 9 |            okrog hiše in, ko se mu je zdelo dovolj, je zadel sekiro
 70 9 |          ko se mu je zdelo dovolj, je zadel sekiro na ramo ter
 71 9 |             Želel in prerokoval mu je vse, samo dobrega nič. Stara
 72 9 |             Stara Tolstovršnica pa je brisala na tihem solze in
 73 9 |          juho za bolno hčerko. Tej je bilo slabo, silno slabo. "
 74 9 |           silno slabo. "Na Urška," je dejala mati, prišedši z
 75 9 |        tole juho izpij; Anžiška mi je kokoš poslala, tako lepo
 76 9 |             tako lepo kokoš, da jo je bilo škoda klati, le pij
 77 9 |           dobro ti bo delo." V tem je prinesla botra malega krščenca.
 78 9 |           sem in tja, kajti kričal je še vedno. "Ali so gospod
 79 9 |           so ga krstili?" "Ponkrec je Ponkrec; danes je njegov
 80 9 |          Ponkrec je Ponkrec; danes je njegov god! Gospod Janez
 81 9 |           ali Jurij ali pa to, kar je; z gospodom se nismo mogli
 82 9 |            otroka. Tudi stara mati je brisala solze, a rekla ni
 83 9 | Tolstovršnica. Dekle v postelji pa je zakrilo obraz. Tako slabo
 84 9 |       zakrilo obraz. Tako slabo ji je bilo in tudi tako hudo pri
 85 9 |           odšla in okoli poldne se je vrnil domov tudi stari Tolstovršnik.
 86 9 |         stari Tolstovršnik. Sekiro je zasadil v tnalo pred hlevom
 87 9 |            se tam sušili. Naposled je šel v hišo, a po bolni hčeri
 88 9 |       matere ni bilo. Drugi dan pa je pri farni cerkvi zvonilo
 89 9 |      mrliču. Tolstovršnikova Urška je bila umrla. Ko so jo pokopavali,
 90 9 |        umrla. Ko so jo pokopavali, je bil tudi stari Tolstovršnik
 91 9 |    Tolstovršnik med pogrebci in si je nekajkrat potegnil z desnim
 92 9 |           čez obraz. Stara mati pa je doma sedela in vzdihovala
 93 10|                             Minilo je trideset let. Na Tolstovršnikovem
 94 10|           Na Tolstovršnikovem domu je gospodaril Ponkrec. Za starim
 95 10|      Ponkrec. Za starim očetom, ki je prvič šel s tega sveta,
 96 10|            prvič šel s tega sveta, je gospodinjila stara mati,
 97 10|      gospodinjila stara mati, a ta je pred nekoliko leti izročila
 98 10|       izročila vse vnuku. Umrla pa je leto pozneje, ko se je oženil
 99 10|          pa je leto pozneje, ko se je oženil Ponkrec. Ta je sedaj
100 10|           se je oženil Ponkrec. Ta je sedaj kmetoval tukaj, kakor
101 10|         drugi pred njim. Ves teden je bilo dela in truda dovolj,
102 10|          dovolj, ob nedeljah pa si je časi rad privoščil kozarec
103 10|         privoščil kozarec vina, če je bilo toliko okroglega pri
104 10|            niso poznali; kajti bil je priden in varčen mož. Posestvo
105 10|             Posestvo njegovo stalo je bolj na samoti, tako da
106 10|         bolj na samoti, tako da se je malokdaj oglasil kakšen
107 10|            popoten človek tu; a če je kdo prišel, Ponkrec nikogar
108 10|         podil od hiše; še jesti mu je dal in ga prenočil pod kozolcem,
109 10|           to za dobro besedo. Bilo je okoli božiča in mraz, da
110 10|           okoli božiča in mraz, da je škripal sneg pod noge. Pri
111 10|           ki prosi prenočišča, ker je tako oslabel, da ne more
112 10|          da ne more dalje. "Kaj pa je? " vpraša gospodar. "E,
113 10|          capin mora biti; raztrgan je in skoraj bos," meni hlapec
114 11|       kratko pipo in reče ženi, ki je otroke spat spravljala: ~
115 12|            pa vendar; kakšen capin je tam v hlevu; če je pravi,
116 12|           capin je tam v hlevu; če je pravi, mi še kravo ukrade."
117 12|          hlevu, tam v zadnjem kotu je na slami zleknjen stokal
118 12|            stokal star mož. Hlapec je bil vrgel raztrgan kožuh
119 12|            kožuh nanj in v tega se je zavijal stari capin, kajti
120 12|     zavijal stari capin, kajti tak je bil v istini po svoji vnanjosti.
121 12|      vnanjosti. Iz čevljev, ki jih je kazal izpod kožuha, so lezli
122 12|            prsti. Rdeči njegov nos je kazal da ni kot samega mraza
123 12|        samega mraza rdeč; na glavi je imel le malo las in ti so
124 12|            ne bo krave kradel!" si je mislil Ponkrec, ko je bil
125 12|           si je mislil Ponkrec, ko je bil ogledal starca. "Ali
126 12|         vpraša potem glasno. "Zdaj je že bolje!" reče oni, " Pa
127 12|      gospod hlapcu. "Nekaj večerje je ostalo!" "Ali ste vi gospodar? "
128 13|           Kajpak !" de Ponkrec, ki je gledal, ali je živini dobro
129 13|         Ponkrec, ki je gledal, ali je živini dobro nastlano. "
130 13|            dobro nastlano. "Kje pa je tista Tolstovršnikova Urška?"
131 13|            poznam - a, Urška! Tako je bilo moji materi ime" Čudno
132 13|            materi ime" Čudno se mu je zdelo, kaj povprašuje tujec. "
133 13|         kaj povprašuje tujec. "Ali je že , ali so že umrli mati?"
134 14|                              Tujec je malo premolknil in vzdihnil;
135 14|         potem prične spet: "Kje pa je vaš - oča?" ~
136 15|          zaropoče Ponkrec. A v tem je prišel hlapec in prinesel
137 15|          ričeta v skledi. Tujec se je sklonil kvišku in zajel
138 15|         nazaj. "Ne morem, slabo mi je!" reče ječe. "Umrl bo!"
139 15|             saj bo res umrl!" Bolt je zaklel med zobmi; v vas
140 15|            med zobmi; v vas k fari je bilo daleč in debel sneg
141 15|           bilo daleč in debel sneg je ležal zunaj. Pa šel je vendar
142 15|        sneg je ležal zunaj. Pa šel je vendar urno. Čez nekoliko
143 15|            urno. Čez nekoliko časa je onemu odleglo, tako da je
144 15|          je onemu odleglo, tako da je zopet pričel: "Kje je pa
145 15|           da je zopet pričel: "Kje je pa vaš - oča?" Ponkrec se
146 15|         mogel več jeziti. Prisedel je na korito poleg bolnika
147 16|           stara mati! Trideset let je tega." Capin se je po teh
148 16|    Trideset let je tega." Capin se je po teh besedah vzpel na
149 17|         Jaz sem tvoj oča!" Ponkrec je odskočil k zidu - te besede
150 17|           so ga preplašile; mislil je da se starcu blede. Stari
151 17|           blede. Stari capin pa mu je jel pripovedovati počasi,
152 17|            dolgo povest in Ponkrec je poslušal, zinil ni besede.
153 17|        nesreče tudi ni umel. In ko je starec končal, je šel Ponkrec
154 17|            In ko je starec končal, je šel Ponkrec molče ven iz
155 17|   privlekla bolnika iz hleva. Ženi je Ponkrec le nekaj besed rekel,
156 17|            duše pasli v tej fari - je ležal tujec že v čedni postelji
157 17|       postelji v hiši. Hlapec Bolt je debelo gledal to spremembo.
158 17|          to spremembo. Proti jutru je res umrl - Ponkrčev oča.
159 17|        umrl - Ponkrčev oča. Pogreb je oskrbel in plačal sin. Nekoliko
160 17|          sin. Nekoliko dni pozneje je prišel še k župniku, h gospodu