Par.

 1 1 |           raztezajočih se na sever in vzhod, je delala soseskina
 2 1 |            ozki stezi. Vsi grajski in kmetski lovci so pripovedovali,
 3 1 | vsakovrstno divjačino. Zajec, gnan in pojan od tulečih psov, mora
 4 1 |           leve. Lisica se priplazi in privleče po ozki spodnji
 5 1 |     privleče po ozki spodnji stezi in njo je treba posebno pazit.
 6 1 |      dvesto korakov ga lahko čuješ in na cesto pred puško mora
 7 2 |            čuvaje, štirje so bili, in pridružil se jim je grajski
 8 2 |         barončka spala do desetih, in do tedaj so se hoteli vsi
 9 2 |            se je pač rosa posušila in sled izgubila. Učitelj je
10 2 |      dovolj jih je tam po brežinah in čuvaji imajo bistre oči,
11 2 |          Lep mož je bil ta učitelj in še mlad. Dolgo še ni bil
12 2 |            Dolgo še ni bil v gradu in tudi ostati ni hotel dolgo,
13 2 |            je mislil še dalje zase in le svoje počitnice in morda
14 2 |         zase in le svoje počitnice in morda še nekaj mesecev več
15 2 |            je hotel prebiti tukaj. In kaj! Saj je bilo tudi dolgočasno
16 3 |        učitelj tam na svojem stanu in ustrelil je bil res enega
17 3 |          psi obrnili v drugo stran in učitelj je moral čakati,
18 3 |        vredna, da si jo je človek, in če tudi ni bil tako mlad
19 3 |           grajski učitelj, ogledal in ogovoril. A zadnjega ni
20 3 |           samo postalo pred zajcem in radovedno vprašalo: ~
21 4 |            polje!" je dejala hitro in hotela dalje po cesti. "
22 4 |       Čakaj malo, čakaj!" reče oni in stopi sredi pota prednjo. "
23 5 |        Vsak dan Urška!" reče smeje in hiti navzdol. A on je naglo
24 5 |         namen. Deklica je vila sem in tja svojo roko, ki jo je
25 5 |            pogledala po cesti gori in doli, da li nihče ne prihaja.
26 6 |                                    In on jo je res izpustil. Samo
27 6 |            še hitro prijel čez pas in jo bliskoma poljubil na
28 6 |          Odrinila ga je nejevoljno in, svojo roko držeč na ustih,
29 6 |          je še vedno stal na mestu in gledal za njo. "Tolstovršnikova
30 7 |       sprehod, kakor je sam dejal, in se je pozno vračal. Baron
31 7 |          niso brigali za učitelja; in če je tudi ta ali oni hlapec
32 7 |          so baronovi odšli v mesto in učitelj z njimi. Odslej
33 9 |                          Kričal je in se drl na vse pretege, ko
34 9 |           ko so ga oblivali z vodo in ko so mu polagali peščico
35 9 |          fantič krščen za Ponkrca. In gospod Janez so vnovič grdo
36 9 |          bo hotel!" je dejal boter in potem so gospod Janez pustili
37 9 |      zapisati očetovo ime, priimek in dostojanstvo. Kričečega
38 9 |            je že od jutra sem klel in se hudoval okrog hiše in,
39 9 |           in se hudoval okrog hiše in, ko se mu je zdelo dovolj,
40 9 |      malega vnuka iz cerkve. Želel in prerokoval mu je vse, samo
41 9 |          je brisala na tihem solze in kuhala juho za bolno hčerko.
42 9 |             Položili so ga v zibel in jo gugali sem in tja, kajti
43 9 |           v zibel in jo gugali sem in tja, kajti kričal je še
44 9 |          zaihti mlada mati na glas in solze jo oblijo. "I, kaj
45 9 |       obraz. Tako slabo ji je bilo in tudi tako hudo pri srcu.
46 9 |        srcu. Botra sta kmalu odšla in okoli poldne se je vrnil
47 9 |        zasadil v tnalo pred hlevom in potem ogledoval pod kozolcem
48 9 |         ogledoval pod kozolcem voz in nekaj borovih plohov, ki
49 9 |          molčali: gospodar, hlapec in dekla; matere ni bilo. Drugi
50 9 |          Tolstovršnik med pogrebci in si je nekajkrat potegnil
51 9 |       Stara mati pa je doma sedela in vzdihovala in jokala ter
52 9 |          doma sedela in vzdihovala in jokala ter zibala malega
53 10|             Ves teden je bilo dela in truda dovolj, ob nedeljah
54 10|       poznali; kajti bil je priden in varčen mož. Posestvo njegovo
55 10|           hiše; še jesti mu je dal in ga prenočil pod kozolcem,
56 10|       kozolcem, pozimi pa v hlevu. In vse to za dobro besedo.
57 10|       besedo. Bilo je okoli božiča in mraz, da je škripal sneg
58 10|       capin mora biti; raztrgan je in skoraj bos," meni hlapec
59 11|          Ponkrec svojo kratko pipo in reče ženi, ki je otroke
60 12|          vrgel raztrgan kožuh nanj in v tega se je zavijal stari
61 12|          glavi je imel le malo las in ti so bili sivi. "Ta ne
62 13|             vpraša spet oni počasi in ječe. "Urška?" odgovarja
63 14|           Tujec je malo premolknil in vzdihnil; potem prične spet: "
64 15|           A v tem je prišel hlapec in prinesel nekaj ričeta v
65 15|         Tujec se je sklonil kvišku in zajel nakajkrat, pa potem
66 15|           vas k fari je bilo daleč in debel sneg je ležal zunaj.
67 15|            na korito poleg bolnika in dejal: ~
68 16|          ga nismo poznali - ne jaz in ne stara mati! Trideset
69 16|        besedah vzpel na pol kvišku in zaječal: ~
70 17|    pripovedovati počasi, pretrgano in venomer ječe dolgo, dolgo
71 17|           ječe dolgo, dolgo povest in Ponkrec je poslušal, zinil
72 17|        Vsega - vse lahkomiselnosti in nesreče tudi ni umel. In
73 17|           in nesreče tudi ni umel. In ko je starec končal, je
74 17|          molče ven iz hleva v hišo in poklical ženo. Postlala
75 17|       Postlala sta v hiši posteljo in z velikim trudom privlekla
76 17|    Ponkrčev oča. Pogreb je oskrbel in plačal sin. Nekoliko dni
77 18|         gospod fajmošter, za mater in pa za - onega, saj veste