Par.

 1 9 |           peščico soli na jeziček. "Ponkrec naj bo, Ponkrec," so dejali
 2 9 |           jeziček. "Ponkrec naj bo, Ponkrec," so dejali potem gospod
 3 9 |               kako so ga krstili?" "Ponkrec je Ponkrec; danes je njegov
 4 9 |            ga krstili?" "Ponkrec je Ponkrec; danes je njegov god! Gospod
 5 10| Tolstovršnikovem domu je gospodaril Ponkrec. Za starim očetom, ki je
 6 10|            pozneje, ko se je oženil Ponkrec. Ta je sedaj kmetoval tukaj,
 7 10|             tu; a če je kdo prišel, Ponkrec nikogar ni podil od hiše;
 8 11|            Čez nekoliko časa odloži Ponkrec svojo kratko pipo in reče
 9 12|         krave kradel!" si je mislil Ponkrec, ko je bil ogledal starca. "
10 13|         doma tukaj ?" "Kajpak !" de Ponkrec, ki je gledal, ali je živini
11 13|            ječe. "Urška?" odgovarja Ponkrec osupnjeno, kajti ni se mogel
12 15|          povprašujete to?" zaropoče Ponkrec. A v tem je prišel hlapec
13 15|            Umrl bo!" krikne hlapec. Ponkrec se skloni čez starca. "Po
14 15|               Kje je pa vaš - oča?" Ponkrec se ni mogel več jeziti.
15 17|                  Jaz sem tvoj oča!" Ponkrec je odskočil k zidu - te
16 17|         ječe dolgo, dolgo povest in Ponkrec je poslušal, zinil ni besede.
17 17|            je starec končal, je šel Ponkrec molče ven iz hleva v hišo
18 17|           bolnika iz hleva. Ženi je Ponkrec le nekaj besed rekel, potem