| Table of Contents | Words: Alphabetical - Frequency - Inverse - Length - Statistics | Help | IntraText Library |
| Janko Kersnik Mackova oceta IntraText - Concordances (Hapax - words occurring once) |
Par.
1 9 | v izbo "tole juho izpij; Anžiška mi je kokoš poslala, tako 2 7 | in se je pozno vračal. Baron se ni mnogo menil zanj, 3 2 | Vedel je, da bosta mlada dva barončka spala do desetih, in do 4 7 | hiša. Čez dva meseca pa so baronovi odšli v mesto in učitelj 5 2 | nekoliko pomaga pozabiti teh baronovih paglavcev. Grenak kruh je 6 17 | Ženi je Ponkrec le nekaj besed rekel, potem ona ni več 7 16 | tega." Capin se je po teh besedah vzpel na pol kvišku in zaječal: ~ 8 10 | hlevu. In vse to za dobro besedo. Bilo je okoli božiča in 9 2 | brežinah in čuvaji imajo bistre oči, da paznouhca ugledajo 10 10 | gospodar. "E, kakšen capin mora biti; raztrgan je in skoraj bos," 11 17 | mislil je da se starcu blede. Stari capin pa mu je jel 12 6 | hitro prijel čez pas in jo bliskoma poljubil na majhne rdeče 13 3 | ponosno obesil na suho vejo v bljižnem borovcu. Gonjači so se bili 14 1 | pravili lovci, kar po cesti, bodisi od desne ali leve. Lisica 15 2 | pri visokih ljudeh - hvala Bogu, da se lahko osladi, dokler 16 12 | potem glasno. "Zdaj je že bolje!" reče oni, " Pa lačen sem, 17 9 | Naposled je šel v hišo, a po bolni hčeri ni vprašal. Pri kosilu 18 6 | dejal sam pri sebi. "To si bomo zapomnili. Nisem še videl 19 3 | na suho vejo v bljižnem borovcu. Gonjači so se bili s psi 20 9 | pod kozolcem voz in nekaj borovih plohov, ki so se tam sušili. 21 10 | biti; raztrgan je in skoraj bos," meni hlapec nejevoljno. " 22 2 | gospodarjevih sinov. Vedel je, da bosta mlada dva barončka spala 23 9 | Ponkrca god!" Ni boter ni botrinja nista hotela ugovarjati, 24 9 | solze jo oblijo. "I, kaj boš jokala! V nebesa lahko pride, 25 10 | dobro besedo. Bilo je okoli božiča in mraz, da je škripal sneg 26 2 | zajca; dovolj jih je tam po brežinah in čuvaji imajo bistre oči, 27 7 | tudi drugi posli se niso brigali za učitelja; in če je tudi 28 10 | dovolj, ob nedeljah pa si je časi rad privoščil kozarec vina, 29 17 | fari - je ležal tujec že v čedni postelji v hiši. Hlapec 30 9 | nista hotela ugovarjati, čeravno je bil boter že zinil, da 31 9 | prineso malega vnuka iz cerkve. Želel in prerokoval mu 32 1 | vzhod, je delala soseskina cesta majhen klanec. Preko ceste 33 2 | na razpotje. Nič ne de, četudi ne zadene vsakega zajca; 34 9 | umetno na kveder šivane čevlje. "Oh, ti ljubi Bog!" vzdihne 35 12 | istini po svoji vnanjosti. Iz čevljev, ki jih je kazal izpod kožuha, 36 13 | je bilo moji materi ime" Čudno se mu je zdelo, kaj povprašuje 37 1 | dvesto korakov ga lahko čuješ in na cesto pred puško mora 38 2 | Poslal je svoje lovske čuvaje, štirje so bili, in pridružil 39 2 | jih je tam po brežinah in čuvaji imajo bistre oči, da paznouhca 40 10 | od hiše; še jesti mu je dal in ga prenočil pod kozolcem, 41 9 | ta, "pa krstili so ga na današnjega svetnika!" "Kako pravite," 42 2 | svojem službenem stanu med današnjimi najodličnejši lovec; postavili 43 15 | k fari je bilo daleč in debel sneg je ležal zunaj. Pa 44 17 | postelji v hiši. Hlapec Bolt je debelo gledal to spremembo. Proti 45 9 | Ponkrec naj bo, Ponkrec," so dejali potem gospod Janez. "Saj 46 9 | molčali: gospodar, hlapec in dekla; matere ni bilo. Drugi dan 47 6 | Nisem še videl lepšega dekletca. Malo zabave bo morda vendar 48 10 | njim. Ves teden je bilo dela in truda dovolj, ob nedeljah 49 1 | se na sever in vzhod, je delala soseskina cesta majhen klanec. 50 9 | le pij Urška, dobro ti bo delo." V tem je prinesla botra 51 2 | mlada dva barončka spala do desetih, in do tedaj so se hoteli 52 1 | kar po cesti, bodisi od desne ali leve. Lisica se priplazi 53 9 | je nekajkrat potegnil z desnim rokavom čez obraz. Stara 54 2 | dokler smo v mestih. A na deželi! ~ 55 7 | na katere spodnjem koncu, dobre pol ure daleč, je stala 56 9 | prerokoval mu je vse, samo dobrega nič. Stara Tolstovršnica 57 2 | Bogu, da se lahko osladi, dokler smo v mestih. A na deželi! ~ 58 2 | In kaj! Saj je bilo tudi dolgočasno v tem gradu; v mestu je 59 1 | gradom v zatišju dveh majhnih dolin, raztezajočih se na sever 60 2 | Tam na obronku vzhodne doline se je malo žarilo, ko je 61 7 | grajski učitelj navadno tja po dolini, na katere spodnjem koncu, 62 13 | kajti ni se mogel takoj domisliti. "Jaz ne poznam - a, Urška! 63 10 | let. Na Tolstovršnikovem domu je gospodaril Ponkrec. Za 64 9 | stara mati potihoma botra. "Dosti niso rekli," reče ta, "pa 65 9 | očetovo ime, priimek in dostojanstvo. Kričečega Ponkrca pa so 66 9 | Kričal je in se drl na vse pretege, ko so ga 67 2 | tem gradu; v mestu je pač druga zabava. Lov, to je še bilo 68 5 | roko, ki jo je on krepko držal, ter pogledala po cesti 69 1 | ceste vrhu klanca pa sta držali dve ozki stezi. Vsi grajski 70 6 | nejevoljno in, svojo roko držeč na ustih, stekla po cesti. 71 17 | Janez - saj so še vedno duše pasli v tej fari - je ležal 72 1 | vrhu klanca pa sta držali dve ozki stezi. Vsi grajski 73 1 | preraslo grmovje; že na dvesto korakov ga lahko čuješ in 74 10 | je? " vpraša gospodar. "E, kakšen capin mora biti; 75 2 | zabava. Lov, to je še bilo edino, to je bilo še nekaj tu 76 3 | stanu in ustrelil je bil res enega zajca, a po dveh je bil 77 18 | Za eno sveto mašo, gospod fajmošter, 78 18 | Za eno sveto mašo, gospod fajmošter, za mater in pa za - onega, 79 9 | nasvetoval drugo ime; tako je bil fantič krščen za Ponkrca. In gospod 80 9 | bilo. Drugi dan pa je pri farni cerkvi zvonilo mrliču. Tolstovršnikova 81 9 | vprašujoč malo pozneje v farovžu botra: "Koga pa bom za očeta 82 9 | Bog!" zaihti mlada mati na glas in solze jo oblijo. "I, 83 12 | vas zebe?" vpraša potem glasno. "Zdaj je že bolje!" reče 84 12 | kot samega mraza rdeč; na glavi je imel le malo las in ti 85 9 | gospod župnik Janez grdo gledali, ko so ga oblivali z vodo 86 1 | vsakovrstno divjačino. Zajec, gnan in pojan od tulečih psov, 87 3 | vejo v bljižnem borovcu. Gonjači so se bili s psi obrnili 88 5 | ter pogledala po cesti gori in doli, da li nihče ne 89 15 | se skloni čez starca. "Po gospoda teci," reče hlapcu, "saj 90 10 | Tolstovršnikovem domu je gospodaril Ponkrec. Za starim očetom, 91 2 | grajski učitelj, odgojevalec gospodarjevih sinov. Vedel je, da bosta 92 2 | strogo prepovedano, grajski gospodarji so varovali svojo divjačino. 93 10 | kar pride hlapec pravit gospodarju, da na koncu hleva sloni 94 10 | prvič šel s tega sveta, je gospodinjila stara mati, a ta je pred 95 9 | Jurij ali pa to, kar je; z gospodom se nismo mogli kregati!" 96 17 | je prišel še k župniku, h gospodu Janezu, položil križavec 97 1 | Srnjak pa prilomi skozi gosto, z robidovjem preraslo grmovje; 98 7 | ponočnih učiteljevih sprehodih, gotovega nihče ni vedel povedati. 99 5 | Govoreč jo je hotel prijeti čez 100 5 | potem te izpustim, prej ne!" Govoril je to z resnim naglasom, 101 7 | se tudi med posli ni več govorilo o njem. ~ 102 9 | sekiro na ramo ter odšel v gozd smrečje klestit. Čakati 103 2 | nekoliko lovcev iz Kompoljskega grada na lov doli v zatišje. Bilo 104 1 | Tam doli pod Kompoljskim gradom v zatišju dveh majhnih dolin, 105 2 | teh baronovih paglavcev. Grenak kruh je to učiteljevanje 106 4 | z očesom od nje. "Kam pa greš ti?" pristavlja, ker ona 107 3 | čakati, da se vrnejo okrog griča zopet proti njemu. Sedel 108 1 | gosto, z robidovjem preraslo grmovje; že na dvesto korakov ga 109 9 | Položili so ga v zibel in jo gugali sem in tja, kajti kričal 110 9 | je šel v hišo, a po bolni hčeri ni vprašal. Pri kosilu so 111 9 | in kuhala juho za bolno hčerko. Tej je bilo slabo, silno 112 5 | dan Urška!" reče smeje in hiti navzdol. A on je naglo zopet 113 7 | samotna Tolstovršnikova hiša. Čez dva meseca pa so baronovi 114 2 | meseca, ko se je zgodaj, v hladni rosi odpravilo nekoliko 115 10 | nejevoljno. "Naj bo kar hoče, v hlev na slamo mu pokaži!" ~ 116 9 | je zasadil v tnalo pred hlevom in potem ogledoval pod kozolcem 117 10 | nejevoljno. "Naj bo kar hoče, v hlev na slamo mu pokaži!" ~ 118 7 | povedati. Znalo se je le, da hodi grajski učitelj navadno 119 7 | je jel učitelj pogostoma hoditi zvečer na sprehod, kakor 120 15 | Kaj hudirja povprašujete to?" zaropoče 121 9 | ji je bilo in tudi tako hudo pri srcu. Botra sta kmalu 122 9 | od jutra sem klel in se hudoval okrog hiše in, ko se mu 123 2 | učiteljevanje pri visokih ljudeh - hvala Bogu, da se lahko osladi, 124 [Title]| II 125 [Title]| III ~ 126 9 | krstni knjigi, kamor se ima zapisati očetovo ime, priimek 127 2 | tam po brežinah in čuvaji imajo bistre oči, da paznouhca 128 9 | Saj nima očeta, da bi mu imena izbiral, danes pa je svetega 129 2 | Grajski gospodar je hotel imeti nekaj zajcev, a sam ni utegnil 130 12 | capin, kajti tak je bil v istini po svoji vnanjosti. Iz čevljev, 131 2 | zajcev, a sam ni utegnil iti nanje. Poslal je svoje lovske 132 9 | nima očeta, da bi mu imena izbiral, danes pa je svetega Ponkrca 133 9 | prišedši z malim loncem v izbo "tole juho izpij; Anžiška 134 2 | pač rosa posušila in sled izgubila. Učitelj je bil po svojem 135 5 | prijeti čez pas. A ona se mu izmuzne. "Vsak dan Urška!" reče 136 9 | loncem v izbo "tole juho izpij; Anžiška mi je kokoš poslala, 137 12 | čevljev, ki jih je kazal izpod kožuha, so lezli poleg palcev 138 5 | je videlo, da misli zares izpolniti svoj namen. Deklica je vila 139 6 | In on jo je res izpustil. Samo prej jo je še hitro 140 5 | mi, čigava si, potem te izpustim, prej ne!" Govoril je to 141 7 | oni hlapec kako sumljivo izrekel o teh ponočnih učiteljevih 142 10 | ta je pred nekoliko leti izročila vse vnuku. Umrla pa je leto 143 17 | še k župniku, h gospodu Janezu, položil križavec na mizo 144 10 | nikogar ni podil od hiše; še jesti mu je dal in ga prenočil 145 9 | polagali peščico soli na jeziček. "Ponkrec naj bo, Ponkrec," 146 15 | Ponkrec se ni mogel več jeziti. Prisedel je na korito poleg 147 2 | so bili, in pridružil se jim je grajski učitelj, odgojevalec 148 9 | nebesa lahko pride, naj bo že Jože ali Jurij ali pa to, kar 149 9 | pride, naj bo že Jože ali Jurij ali pa to, kar je; z gospodom 150 9 | Stari Tolstovršnik je že od jutra sem klel in se hudoval okrog 151 17 | gledal to spremembo. Proti jutru je res umrl - Ponkrčev oča. 152 13 | Ali ste doma tukaj ?" "Kajpak !" de Ponkrec, ki je gledal, 153 7 | Kakih štirinajst dni pozneje je 154 4 | mogel z očesom od nje. "Kam pa greš ti?" pristavlja, 155 3 | torej kraj ceste na odrušen kamen. Kar ga opozorijo lahke 156 9 | tisto vrsto v krstni knjigi, kamor se ima zapisati očetovo 157 7 | navadno tja po dolini, na katere spodnjem koncu, dobre pol 158 18 | za - onega, saj veste za katerega!~ 159 10 | popoten človek tu; a če je kdo prišel, Ponkrec nikogar 160 1 | klanec. Preko ceste vrhu klanca pa sta držali dve ozki stezi. 161 1 | delala soseskina cesta majhen klanec. Preko ceste vrhu klanca 162 9 | kokoš, da jo je bilo škoda klati, le pij Urška, dobro ti 163 9 | Tolstovršnik je že od jutra sem klel in se hudoval okrog hiše 164 9 | ter odšel v gozd smrečje klestit. Čakati ni hotel, da prineso 165 10 | oženil Ponkrec. Ta je sedaj kmetoval tukaj, kakor so kmetovali 166 10 | kmetoval tukaj, kakor so kmetovali drugi pred njim. Ves teden 167 3 | soseskinem potu navzgor. Mlada kmetska deklica je prišla mimo. 168 1 | ozki stezi. Vsi grajski in kmetski lovci so pripovedovali, 169 9 | prazno tisto vrsto v krstni knjigi, kamor se ima zapisati očetovo 170 9 | pozneje v farovžu botra: "Koga pa bom za očeta zapisal?" " 171 2 | odpravilo nekoliko lovcev iz Kompoljskega grada na lov doli v zatišje. 172 1 | Tam doli pod Kompoljskim gradom v zatišju dveh majhnih 173 17 | ni umel. In ko je starec končal, je šel Ponkrec molče ven 174 1 | preraslo grmovje; že na dvesto korakov ga lahko čuješ in na cesto 175 15 | več jeziti. Prisedel je na korito poleg bolnika in dejal: ~ 176 9 | bolni hčeri ni vprašal. Pri kosilu so vsi molčali: gospodar, 177 12 | V hlevu, tam v zadnjem kotu je na slami zleknjen stokal 178 10 | si je časi rad privoščil kozarec vina, če je bilo toliko 179 12 | Hlapec je bil vrgel raztrgan kožuh nanj in v tega se je zavijal 180 12 | čevljev, ki jih je kazal izpod kožuha, so lezli poleg palcev tudi 181 12 | bili sivi. "Ta ne bo krave kradel!" si je mislil Ponkrec, 182 3 | proti njemu. Sedel je torej kraj ceste na odrušen kamen. 183 10 | okroglega pri hiši, da se oni krajcarji niso poznali; kajti bil 184 11 | časa odloži Ponkrec svojo kratko pipo in reče ženi, ki je 185 12 | so bili sivi. "Ta ne bo krave kradel!" si je mislil Ponkrec, 186 12 | hlevu; če je pravi, mi še kravo ukrade." V hlevu, tam v 187 2 | zatišje. Bilo jih je malo krdelce. Grajski gospodar je hotel 188 9 | gospodom se nismo mogli kregati!" reče botra ter ziblje 189 5 | svojo roko, ki jo je on krepko držal, ter pogledala po 190 9 | priimek in dostojanstvo. Kričečega Ponkrca pa so odnesli domov. 191 15 | reče ječe. "Umrl bo!" krikne hlapec. Ponkrec se skloni 192 3 | zajca, a po dveh je bil krivo pomeril. Ubitega pa je ponosno 193 17 | gospodu Janezu, položil križavec na mizo ter rekel: ~ 194 9 | pustili prazno tisto vrsto v krstni knjigi, kamor se ima zapisati 195 9 | pretege, ko so ga nesli h krstu. V cerkvi pa so mladi gospod 196 2 | baronovih paglavcev. Grenak kruh je to učiteljevanje pri 197 9 | ime; tako je bil fantič krščen za Ponkrca. In gospod Janez 198 9 | je prinesla botra malega krščenca. Položili so ga v zibel 199 9 | brisala na tihem solze in kuhala juho za bolno hčerko. Tej 200 9 | ogleduje svoje umetno na kveder šivane čevlje. "Oh, ti ljubi 201 3 | kamen. Kar ga opozorijo lahke stopinje, ki so prihajale 202 17 | zinil ni besede. Vsega - vse lahkomiselnosti in nesreče tudi ni umel. 203 1 | bil to! Tudi za srnice, lahkonoge, živooke srnice! ~ 204 12 | na glavi je imel le malo las in ti so bili sivi. "Ta 205 15 | potem spet odložil žlico ter legel nazaj. "Ne morem, slabo 206 2 | prikorakal tja na svoj stan. Lep mož je bil ta učitelj in 207 9 | mi je kokoš poslala, tako lepo kokoš, da jo je bilo škoda 208 6 | zapomnili. Nisem še videl lepšega dekletca. Malo zabave bo 209 10 | mati, a ta je pred nekoliko leti izročila vse vnuku. Umrla 210 10 | izročila vse vnuku. Umrla pa je leto pozneje, ko se je oženil 211 1 | cesti, bodisi od desne ali leve. Lisica se priplazi in privleče 212 12 | je kazal izpod kožuha, so lezli poleg palcev tudi drugi 213 2 | paznouhca ugledajo lahko že na ležišču. Tam na obronku vzhodne 214 5 | po cesti gori in doli, da li nihče ne prihaja. Sramovala 215 5 | je silil smeh v zardelo lice. "Povej mi, čigava si, potem 216 1 | bodisi od desne ali leve. Lisica se priplazi in privleče 217 9 | kveder šivane čevlje. "Oh, ti ljubi Bog!" vzdihne Tolstovršnica. 218 2 | učiteljevanje pri visokih ljudeh - hvala Bogu, da se lahko 219 9 | dejala mati, prišedši z malim loncem v izbo "tole juho izpij; 220 4 | tudi deklica svoj pogled v lovca. Zardela je malo. "Na polje!" 221 2 | rosi odpravilo nekoliko lovcev iz Kompoljskega grada na 222 2 | današnjimi najodličnejši lovec; postavili so ga torej na 223 2 | iti nanje. Poslal je svoje lovske čuvaje, štirje so bili, 224 1 | je delala soseskina cesta majhen klanec. Preko ceste vrhu 225 6 | jo bliskoma poljubil na majhne rdeče ustne. Odrinila ga 226 1 | Kompoljskim gradom v zatišju dveh majhnih dolin, raztezajočih se na 227 9 | dejala mati, prišedši z malim loncem v izbo "tole juho 228 10 | na samoti, tako da se je malokdaj oglasil kakšen popoten človek 229 18 | mašo, gospod fajmošter, za mater in pa za - onega, saj veste 230 9 | gospodar, hlapec in dekla; matere ni bilo. Drugi dan pa je 231 18 | Za eno sveto mašo, gospod fajmošter, za mater 232 7 | vračal. Baron se ni mnogo menil zanj, ker večere je imel 233 2 | počitnice in morda še nekaj mesecev več je hotel prebiti tukaj. 234 2 | lahko osladi, dokler smo v mestih. A na deželi! ~ 235 3 | kmetska deklica je prišla mimo. Bila je pa tudi vredna, 236 10 | Minilo je trideset let. Na Tolstovršnikovem 237 5 | sem. Zdaj me pa pustite v miru!" ~ 238 5 | tako da se je videlo, da misli zares izpolniti svoj namen. 239 17 | Janezu, položil križavec na mizo ter rekel: ~ 240 9 | h krstu. V cerkvi pa so mladi gospod župnik Janez grdo 241 7 | pozno vračal. Baron se ni mnogo menil zanj, ker večere je 242 9 | je; z gospodom se nismo mogli kregati!" reče botra ter 243 9 | Janez so tako hoteli!" "Oh moj Bog!" zaihti mlada mati 244 13 | a, Urška! Tako je bilo moji materi ime" Čudno se mu 245 9 | vprašal. Pri kosilu so vsi molčali: gospodar, hlapec in dekla; 246 17 | starec končal, je šel Ponkrec molče ven iz hleva v hišo in poklical 247 3 | drugo stran in učitelj je moral čakati, da se vrnejo okrog 248 10 | ker je tako oslabel, da ne more dalje. "Kaj pa je? " vpraša 249 15 | žlico ter legel nazaj. "Ne morem, slabo mi je!" reče ječe. " 250 10 | Bilo je okoli božiča in mraz, da je škripal sneg pod 251 12 | je kazal da ni kot samega mraza rdeč; na glavi je imel le 252 9 | pri farni cerkvi zvonilo mrliču. Tolstovršnikova Urška je 253 5 | dejal. "Pustite me, meni se mudi!" reče ona malo nejevoljna, 254 5 | Govoril je to z resnim naglasom, tako da se je videlo, da 255 5 | in hiti navzdol. A on je naglo zopet pri njej ter jo pridrži 256 2 | postavili so ga torej na najboljše mesto, tja na soseskino 257 2 | službenem stanu med današnjimi najodličnejši lovec; postavili so ga torej 258 15 | sklonil kvišku in zajel nakajkrat, pa potem spet odložil žlico 259 5 | misli zares izpolniti svoj namen. Deklica je vila sem in 260 12 | bil vrgel raztrgan kožuh nanj in v tega se je zavijal 261 2 | zajcev, a sam ni utegnil iti nanje. Poslal je svoje lovske 262 13 | gledal, ali je živini dobro nastlano. "Kje pa je tista Tolstovršnikova 263 9 | boter že zinil, da bi bil nasvetoval drugo ime; tako je bil fantič 264 7 | da hodi grajski učitelj navadno tja po dolini, na katere 265 5 | Urška!" reče smeje in hiti navzdol. A on je naglo zopet pri 266 3 | prihajale po soseskinem potu navzgor. Mlada kmetska deklica je 267 15 | odložil žlico ter legel nazaj. "Ne morem, slabo mi je!" 268 9 | oblijo. "I, kaj boš jokala! V nebesa lahko pride, naj bo že Jože 269 10 | dela in truda dovolj, ob nedeljah pa si je časi rad privoščil 270 5 | se mudi!" reče ona malo nejevoljna, a vendar ji je silil smeh 271 9 | Tolstovršnik med pogrebci in si je nekajkrat potegnil z desnim rokavom 272 9 | na vse pretege, ko so ga nesli h krstu. V cerkvi pa so 273 17 | vse lahkomiselnosti in nesreče tudi ni umel. In ko je starec 274 10 | če je kdo prišel, Ponkrec nikogar ni podil od hiše; še jesti 275 9 | potem gospod Janez. "Saj nima očeta, da bi mu imena izbiral, 276 6 | To si bomo zapomnili. Nisem še videl lepšega dekletca. 277 9 | god!" Ni boter ni botrinja nista hotela ugovarjati, čeravno 278 4 | ki ni mogel z očesom od nje. "Kam pa greš ti?" pristavlja, 279 10 | in varčen mož. Posestvo njegovo stalo je bolj na samoti, 280 5 | A on je naglo zopet pri njej ter jo pridrži za roko. " 281 7 | posli ni več govorilo o njem. ~ 282 3 | okrog griča zopet proti njemu. Sedel je torej kraj ceste 283 10 | so kmetovali drugi pred njim. Ves teden je bilo dela 284 7 | odšli v mesto in učitelj z njimi. Odslej se tudi med posli 285 10 | da je škripal sneg pod noge. Pri Tolstovšnikovih so 286 12 | drugi prsti. Rdeči njegov nos je kazal da ni kot samega 287 3 | pomeril. Ubitega pa je ponosno obesil na suho vejo v bljižnem 288 9 | mati na glas in solze jo oblijo. "I, kaj boš jokala! V nebesa 289 9 | Janez grdo gledali, ko so ga oblivali z vodo in ko so mu polagali 290 3 | Gonjači so se bili s psi obrnili v drugo stran in učitelj 291 2 | lahko že na ležišču. Tam na obronku vzhodne doline se je malo 292 4 | reče oni, ki ni mogel z očesom od nje. "Kam pa greš ti?" 293 10 | gospodaril Ponkrec. Za starim očetom, ki je prvič šel s tega 294 9 | knjigi, kamor se ima zapisati očetovo ime, priimek in dostojanstvo. 295 2 | brežinah in čuvaji imajo bistre oči, da paznouhca ugledajo lahko 296 2 | jim je grajski učitelj, odgojevalec gospodarjevih sinov. Vedel 297 13 | počasi in ječe. "Urška?" odgovarja Ponkrec osupnjeno, kajti 298 15 | Čez nekoliko časa je onemu odleglo, tako da je zopet pričel: " 299 11 | Čez nekoliko časa odloži Ponkrec svojo kratko pipo 300 15 | nakajkrat, pa potem spet odložil žlico ter legel nazaj. " 301 9 | Kričečega Ponkrca pa so odnesli domov. Tamkaj tudi ni bil 302 2 | je zgodaj, v hladni rosi odpravilo nekoliko lovcev iz Kompoljskega 303 6 | poljubil na majhne rdeče ustne. Odrinila ga je nejevoljno in, svojo 304 3 | Sedel je torej kraj ceste na odrušen kamen. Kar ga opozorijo 305 17 | sem tvoj oča!" Ponkrec je odskočil k zidu - te besede so ga 306 7 | mesto in učitelj z njimi. Odslej se tudi med posli ni več 307 10 | Pri Tolstovšnikovih so odvečerjali, kar pride hlapec pravit 308 9 | zadel sekiro na ramo ter odšel v gozd smrečje klestit. 309 9 | pri srcu. Botra sta kmalu odšla in okoli poldne se je vrnil 310 7 | dva meseca pa so baronovi odšli v mesto in učitelj z njimi. 311 9 | svetnika!" "Kako pravite," se oglasi bolno dekle, "kako so ga 312 9 | tnalo pred hlevom in potem ogledoval pod kozolcem voz in nekaj 313 9 | vedeti!" pristavlja boter ter ogleduje svoje umetno na kveder šivane 314 3 | grajski učitelj, ogledal in ogovoril. A zadnjega ni bilo treba, 315 10 | vina, če je bilo toliko okroglega pri hiši, da se oni krajcarji 316 18 | fajmošter, za mater in pa za - onega, saj veste za katerega!~ 317 15 | urno. Čez nekoliko časa je onemu odleglo, tako da je zopet 318 3 | na odrušen kamen. Kar ga opozorijo lahke stopinje, ki so prihajale 319 17 | Ponkrčev oča. Pogreb je oskrbel in plačal sin. Nekoliko 320 10 | prenočišča, ker je tako oslabel, da ne more dalje. "Kaj 321 2 | hvala Bogu, da se lahko osladi, dokler smo v mestih. A 322 12 | hlapcu. "Nekaj večerje je ostalo!" "Ali ste vi gospodar? " 323 2 | še ni bil v gradu in tudi ostati ni hotel dolgo, kajti študirati 324 13 | Urška?" odgovarja Ponkrec osupnjeno, kajti ni se mogel takoj 325 9 | botra ter ziblje venomer otroka. Tudi stara mati je brisala 326 11 | pipo in reče ženi, ki je otroke spat spravljala: ~ 327 6 | cesti. Kmalu je bila za ovinkom, a učitelj je še vedno stal 328 10 | je leto pozneje, ko se je oženil Ponkrec. Ta je sedaj kmetoval 329 2 | pomaga pozabiti teh baronovih paglavcev. Grenak kruh je to učiteljevanje 330 12 | izpod kožuha, so lezli poleg palcev tudi drugi prsti. Rdeči 331 17 | Janez - saj so še vedno duše pasli v tej fari - je ležal tujec 332 1 | in njo je treba posebno pazit. Srnjak pa prilomi skozi 333 2 | čuvaji imajo bistre oči, da paznouhca ugledajo lahko že na ležišču. 334 9 | vodo in ko so mu polagali peščico soli na jeziček. "Ponkrec 335 9 | je bilo škoda klati, le pij Urška, dobro ti bo delo." 336 11 | odloži Ponkrec svojo kratko pipo in reče ženi, ki je otroke 337 17 | oča. Pogreb je oskrbel in plačal sin. Nekoliko dni pozneje 338 9 | kozolcem voz in nekaj borovih plohov, ki so se tam sušili. Naposled 339 2 | še dalje zase in le svoje počitnice in morda še nekaj mesecev 340 10 | prišel, Ponkrec nikogar ni podil od hiše; še jesti mu je 341 4 | uprla tudi deklica svoj pogled v lovca. Zardela je malo. " 342 12 | Pogledal bom pa vendar; kakšen capin 343 9 | gospod Janez so vnovič grdo pogledali, vprašujoč malo pozneje 344 7 | dni pozneje je jel učitelj pogostoma hoditi zvečer na sprehod, 345 17 | res umrl - Ponkrčev oča. Pogreb je oskrbel in plačal sin. 346 9 | tudi stari Tolstovršnik med pogrebci in si je nekajkrat potegnil 347 1 | divjačino. Zajec, gnan in pojan od tulečih psov, mora pripihati, 348 12 | Pa lačen sem, lačen!" "Pojdi k materi, Bolt, " veli gospod 349 10 | hoče, v hlev na slamo mu pokaži!" ~ 350 17 | molče ven iz hleva v hišo in poklical ženo. Postlala sta v hiši 351 9 | je bila umrla. Ko so jo pokopavali, je bil tudi stari Tolstovršnik 352 9 | oblivali z vodo in ko so mu polagali peščico soli na jeziček. " 353 9 | sta kmalu odšla in okoli poldne se je vrnil domov tudi stari 354 4 | lovca. Zardela je malo. "Na polje!" je dejala hitro in hotela 355 6 | prijel čez pas in jo bliskoma poljubil na majhne rdeče ustne. Odrinila 356 17 | župniku, h gospodu Janezu, položil križavec na mizo ter rekel: ~ 357 9 | prinesla botra malega krščenca. Položili so ga v zibel in jo gugali 358 2 | teh hribih. Ta še nekoliko pomaga pozabiti teh baronovih paglavcev. 359 3 | a po dveh je bil krivo pomeril. Ubitega pa je ponosno obesil 360 17 | Proti jutru je res umrl - Ponkrčev oča. Pogreb je oskrbel in 361 7 | kako sumljivo izrekel o teh ponočnih učiteljevih sprehodih, gotovega 362 3 | krivo pomeril. Ubitega pa je ponosno obesil na suho vejo v bljižnem 363 10 | malokdaj oglasil kakšen popoten človek tu; a če je kdo prišel, 364 1 | spodnji stezi in njo je treba posebno pazit. Srnjak pa prilomi 365 10 | je priden in varčen mož. Posestvo njegovo stalo je bolj na 366 2 | sam ni utegnil iti nanje. Poslal je svoje lovske čuvaje, 367 9 | izpij; Anžiška mi je kokoš poslala, tako lepo kokoš, da jo 368 17 | dolgo povest in Ponkrec je poslušal, zinil ni besede. Vsega - 369 3 | treba, kajti dekle je samo postalo pred zajcem in radovedno 370 2 | današnjimi najodličnejši lovec; postavili so ga torej na najboljše 371 17 | ženo. Postlala sta v hiši posteljo in z velikim trudom privlekla 372 17 | v hišo in poklical ženo. Postlala sta v hiši posteljo in z 373 2 | Pozneje se je pač rosa posušila in sled izgubila. Učitelj 374 4 | reče oni in stopi sredi pota prednjo. "Kako ti je pa 375 9 | pogrebci in si je nekajkrat potegnil z desnim rokavom čez obraz. 376 9 | rekli?" vpraša stara mati potihoma botra. "Dosti niso rekli," 377 3 | prihajale po soseskinem potu navzgor. Mlada kmetska deklica 378 7 | gotovega nihče ni vedel povedati. Znalo se je le, da hodi 379 5 | silil smeh v zardelo lice. "Povej mi, čigava si, potem te 380 17 | venomer ječe dolgo, dolgo povest in Ponkrec je poslušal, 381 17 | rekel, potem ona ni več povpraševala. Ko so prišli gospod Janez - 382 13 | Čudno se mu je zdelo, kaj povprašuje tujec. "Ali je že , ali 383 15 | Kaj hudirja povprašujete to?" zaropoče Ponkrec. A 384 4 | še pogledala ni bolj nego površno. "Tukaj, tukaj!" reče oni, 385 2 | hribih. Ta še nekoliko pomaga pozabiti teh baronovih paglavcev. 386 10 | ga prenočil pod kozolcem, pozimi pa v hlevu. In vse to za 387 13 | takoj domisliti. "Jaz ne poznam - a, Urška! Tako je bilo 388 7 | kakor je sam dejal, in se je pozno vračal. Baron se ni mnogo 389 1 | mora pripihati, kakor so pravili lovci, kar po cesti, bodisi 390 10 | odvečerjali, kar pride hlapec pravit gospodarju, da na koncu 391 9 | današnjega svetnika!" "Kako pravite," se oglasi bolno dekle, " 392 9 | so gospod Janez pustili prazno tisto vrsto v krstni knjigi, 393 2 | nekaj mesecev več je hotel prebiti tukaj. In kaj! Saj je bilo 394 4 | oni in stopi sredi pota prednjo. "Kako ti je pa ime?" ~ 395 1 | soseskina cesta majhen klanec. Preko ceste vrhu klanca pa sta 396 14 | Tujec je malo premolknil in vzdihnil; potem prične 397 10 | še jesti mu je dal in ga prenočil pod kozolcem, pozimi pa 398 10 | ob zidu človek, ki prosi prenočišča, ker je tako oslabel, da 399 17 | k zidu - te besede so ga preplašile; mislil je da se starcu 400 2 | streljati je bilo strogo prepovedano, grajski gospodarji so varovali 401 1 | skozi gosto, z robidovjem preraslo grmovje; že na dvesto korakov 402 9 | vnuka iz cerkve. Želel in prerokoval mu je vse, samo dobrega 403 9 | Kričal je in se drl na vse pretege, ko so ga nesli h krstu. 404 17 | jel pripovedovati počasi, pretrgano in venomer ječe dolgo, dolgo 405 15 | odleglo, tako da je zopet pričel: "Kje je pa vaš - oča?" 406 14 | premolknil in vzdihnil; potem prične spet: "Kje pa je vaš - oča?" ~ 407 10 | niso poznali; kajti bil je priden in varčen mož. Posestvo 408 2 | čuvaje, štirje so bili, in pridružil se jim je grajski učitelj, 409 5 | naglo zopet pri njej ter jo pridrži za roko. "Urška? Čigava 410 5 | in doli, da li nihče ne prihaja. Sramovala se je. "Ker ste 411 3 | opozorijo lahke stopinje, ki so prihajale po soseskinem potu navzgor. 412 9 | ima zapisati očetovo ime, priimek in dostojanstvo. Kričečega 413 6 | Samo prej jo je še hitro prijel čez pas in jo bliskoma poljubil 414 5 | Govoreč jo je hotel prijeti čez pas. A ona se mu izmuzne. " 415 2 | žarilo, ko je grajski učitelj prikorakal tja na svoj stan. Lep mož 416 1 | posebno pazit. Srnjak pa prilomi skozi gosto, z robidovjem 417 15 | tem je prišel hlapec in prinesel nekaj ričeta v skledi. Tujec 418 9 | dobro ti bo delo." V tem je prinesla botra malega krščenca. Položili 419 9 | klestit. Čakati ni hotel, da prineso malega vnuka iz cerkve. 420 1 | pojan od tulečih psov, mora pripihati, kakor so pravili lovci, 421 1 | desne ali leve. Lisica se priplazi in privleče po ozki spodnji 422 1 | grajski in kmetski lovci so pripovedovali, da je tamkaj na razpotju 423 17 | Stari capin pa mu je jel pripovedovati počasi, pretrgano in venomer 424 15 | se ni mogel več jeziti. Prisedel je na korito poleg bolnika 425 1 | na cesto pred puško mora priti. Izvrsten stan je bil to! 426 1 | leve. Lisica se priplazi in privleče po ozki spodnji stezi in 427 17 | posteljo in z velikim trudom privlekla bolnika iz hleva. Ženi je 428 10 | nedeljah pa si je časi rad privoščil kozarec vina, če je bilo 429 9 | Urška," je dejala mati, prišedši z malim loncem v izbo "tole 430 3 | Mlada kmetska deklica je prišla mimo. Bila je pa tudi vredna, 431 17 | več povpraševala. Ko so prišli gospod Janez - saj so še 432 10 | sloni ob zidu človek, ki prosi prenočišča, ker je tako 433 7 | zanj, ker večere je imel proste; tudi drugi posli se niso 434 12 | poleg palcev tudi drugi prsti. Rdeči njegov nos je kazal 435 10 | Za starim očetom, ki je prvič šel s tega sveta, je gospodinjila 436 3 | borovcu. Gonjači so se bili s psi obrnili v drugo stran in 437 1 | gnan in pojan od tulečih psov, mora pripihati, kakor so 438 9 | in potem so gospod Janez pustili prazno tisto vrsto v krstni 439 1 | lahko čuješ in na cesto pred puško mora priti. Izvrsten stan 440 10 | ob nedeljah pa si je časi rad privoščil kozarec vina, 441 3 | samo postalo pred zajcem in radovedno vprašalo: ~ 442 9 | dovolj, je zadel sekiro na ramo ter odšel v gozd smrečje 443 2 | tja na soseskino cesto na razpotje. Nič ne de, četudi ne zadene 444 1 | pripovedovali, da je tamkaj na razpotju izvrsten stan za vsakovrstno 445 1 | zatišju dveh majhnih dolin, raztezajočih se na sever in vzhod, je 446 12 | kazal da ni kot samega mraza rdeč; na glavi je imel le malo 447 6 | bliskoma poljubil na majhne rdeče ustne. Odrinila ga je nejevoljno 448 12 | palcev tudi drugi prsti. Rdeči njegov nos je kazal da ni 449 9 | mati je brisala solze, a rekla ni nič. "Očeta so tudi hoteli 450 5 | prej ne!" Govoril je to z resnim naglasom, tako da se je 451 15 | hlapec in prinesel nekaj ričeta v skledi. Tujec se je sklonil 452 1 | pa prilomi skozi gosto, z robidovjem preraslo grmovje; že na 453 13 | Takrat, ko sem se jaz rodil!" ~ 454 9 | nekajkrat potegnil z desnim rokavom čez obraz. Stara mati pa 455 2 | vrniti. Pozneje se je pač rosa posušila in sled izgubila. 456 2 | ko se je zgodaj, v hladni rosi odpravilo nekoliko lovcev 457 12 | njegov nos je kazal da ni kot samega mraza rdeč; na glavi je 458 10 | njegovo stalo je bolj na samoti, tako da se je malokdaj 459 7 | pol ure daleč, je stala samotna Tolstovršnikova hiša. Čez 460 6 | Urška!" je dejal sam pri sebi. "To si bomo zapomnili. 461 10 | je oženil Ponkrec. Ta je sedaj kmetoval tukaj, kakor so 462 3 | griča zopet proti njemu. Sedel je torej kraj ceste na odrušen 463 9 | obraz. Stara mati pa je doma sedela in vzdihovala in jokala 464 2 | svojo divjačino. Bilo je septembra meseca, ko se je zgodaj, 465 1 | dolin, raztezajočih se na sever in vzhod, je delala soseskina 466 5 | nejevoljna, a vendar ji je silil smeh v zardelo lice. "Povej 467 9 | hčerko. Tej je bilo slabo, silno slabo. "Na Urška," je dejala 468 17 | Pogreb je oskrbel in plačal sin. Nekoliko dni pozneje je 469 2 | odgojevalec gospodarjevih sinov. Vedel je, da bosta mlada 470 5 | se je. "Ker ste že tako sitni," pravi naposled, "Tolstovršnikova 471 12 | le malo las in ti so bili sivi. "Ta ne bo krave kradel!" 472 15 | prinesel nekaj ričeta v skledi. Tujec se je sklonil kvišku 473 15 | krikne hlapec. Ponkrec se skloni čez starca. "Po gospoda 474 15 | ričeta v skledi. Tujec se je sklonil kvišku in zajel nakajkrat, 475 10 | mora biti; raztrgan je in skoraj bos," meni hlapec nejevoljno. " 476 1 | pazit. Srnjak pa prilomi skozi gosto, z robidovjem preraslo 477 10 | Naj bo kar hoče, v hlev na slamo mu pokaži!" ~ 478 2 | je pač rosa posušila in sled izgubila. Učitelj je bil 479 10 | gospodarju, da na koncu hleva sloni ob zidu človek, ki prosi 480 2 | Učitelj je bil po svojem službenem stanu med današnjimi najodličnejši 481 5 | nejevoljna, a vendar ji je silil smeh v zardelo lice. "Povej mi, 482 5 | Vsak dan Urška!" reče smeje in hiti navzdol. A on je 483 2 | se lahko osladi, dokler smo v mestih. A na deželi! ~ 484 9 | na ramo ter odšel v gozd smrečje klestit. Čakati ni hotel, 485 9 | ko so mu polagali peščico soli na jeziček. "Ponkrec naj 486 1 | sever in vzhod, je delala soseskina cesta majhen klanec. Preko 487 3 | stopinje, ki so prihajale po soseskinem potu navzgor. Mlada kmetska 488 2 | najboljše mesto, tja na soseskino cesto na razpotje. Nič ne 489 2 | bosta mlada dva barončka spala do desetih, in do tedaj 490 11 | reče ženi, ki je otroke spat spravljala: ~ 491 7 | tja po dolini, na katere spodnjem koncu, dobre pol ure daleč, 492 1 | priplazi in privleče po ozki spodnji stezi in njo je treba posebno 493 11 | ženi, ki je otroke spat spravljala: ~ 494 7 | pogostoma hoditi zvečer na sprehod, kakor je sam dejal, in 495 7 | teh ponočnih učiteljevih sprehodih, gotovega nihče ni vedel 496 17 | Bolt je debelo gledal to spremembo. Proti jutru je res umrl - 497 5 | da li nihče ne prihaja. Sramovala se je. "Ker ste že tako 498 9 | bilo in tudi tako hudo pri srcu. Botra sta kmalu odšla in 499 4 | čakaj!" reče oni in stopi sredi pota prednjo. "Kako ti je 500 1 | je treba posebno pazit. Srnjak pa prilomi skozi gosto,