II

Kričal je in se drl na vse pretege, ko so ga nesli h krstu. V cerkvi pa so mladi gospod župnik Janez grdo gledali, ko so ga oblivali z vodo in ko so mu polagali peščico soli na jeziček. "Ponkrec naj bo, Ponkrec," so dejali potem gospod Janez. "Saj nima očeta, da bi mu imena izbiral, danes pa je svetega Ponkrca god!" Ni boter ni botrinja nista hotela ugovarjati, čeravno je bil boter že zinil, da bi bil nasvetoval drugo ime; tako je bil fantič krščen za Ponkrca. In gospod Janez so vnovič grdo pogledali, vprašujoč malo pozneje v farovžu botra: "Koga pa bom za očeta zapisal?" "I, se bo že oglasil, če se bo hotel!" je dejal boter in potem so gospod Janez pustili prazno tisto vrsto v krstni knjigi, kamor se ima zapisati očetovo ime, priimek in dostojanstvo. Kričečega Ponkrca pa so odnesli domov. Tamkaj tudi ni bil vesel dan. Stari Tolstovršnik je že od jutra sem klel in se hudoval okrog hiše in, ko se mu je zdelo dovolj, je zadel sekiro na ramo ter odšel v gozd smrečje klestit. Čakati ni hotel, da prineso malega vnuka iz cerkve. Želel in prerokoval mu je vse, samo dobrega nič. Stara Tolstovršnica pa je brisala na tihem solze in kuhala juho za bolno hčerko. Tej je bilo slabo, silno slabo. "Na Urška," je dejala mati, prišedši z malim loncem v izbo "tole juho izpij; Anžiška mi je kokoš poslala, tako lepo kokoš, da jo je bilo škoda klati, le pij Urška, dobro ti bo delo." V tem je prinesla botra malega krščenca. Položili so ga v zibel in jo gugali sem in tja, kajti kričal je še vedno. "Ali so gospod kaj rekli?" vpraša stara mati potihoma botra. "Dosti niso rekli," reče ta, "pa krstili so ga na današnjega svetnika!" "Kako pravite," se oglasi bolno dekle, "kako so ga krstili?" "Ponkrec je Ponkrec; danes je njegov god! Gospod Janez so tako hoteli!" "Oh moj Bog!" zaihti mlada mati na glas in solze jo oblijo. "I, kaj boš jokala! V nebesa lahko pride, naj bo že Jože ali Jurij ali pa to, kar je; z gospodom se nismo mogli kregati!" reče botra ter ziblje venomer otroka. Tudi stara mati je brisala solze, a rekla ni nič. "Očeta so tudi hoteli vedeti!" pristavlja boter ter ogleduje svoje umetno na kveder šivane čevlje. "Oh, ti ljubi Bog!" vzdihne Tolstovršnica. Dekle v postelji pa je zakrilo obraz. Tako slabo ji je bilo in tudi tako hudo pri srcu. Botra sta kmalu odšla in okoli poldne se je vrnil domov tudi stari Tolstovršnik. Sekiro je zasadil v tnalo pred hlevom in potem ogledoval pod kozolcem voz in nekaj borovih plohov, ki so se tam sušili. Naposled je šel v hišo, a po bolni hčeri ni vprašal. Pri kosilu so vsi molčali: gospodar, hlapec in dekla; matere ni bilo. Drugi dan pa je pri farni cerkvi zvonilo mrliču. Tolstovršnikova Urška je bila umrla. Ko so jo pokopavali, je bil tudi stari Tolstovršnik med pogrebci in si je nekajkrat potegnil z desnim rokavom čez obraz. Stara mati pa je doma sedela in vzdihovala in jokala ter zibala malega Ponkrca.