III

Minilo je trideset let. Na Tolstovršnikovem domu je gospodaril Ponkrec. Za starim očetom, ki je prvič šel s tega sveta, je gospodinjila stara mati, a ta je pred nekoliko leti izročila vse vnuku. Umrla pa je leto pozneje, ko se je oženil Ponkrec. Ta je sedaj kmetoval tukaj, kakor so kmetovali drugi pred njim. Ves teden je bilo dela in truda dovolj, ob nedeljah pa si je časi rad privoščil kozarec vina, če je bilo toliko okroglega pri hiši, da se oni krajcarji niso poznali; kajti bil je priden in varčen mož. Posestvo njegovo stalo je bolj na samoti, tako da se je malokdaj oglasil kakšen popoten človek tu; a če je kdo prišel, Ponkrec nikogar ni podil od hiše; še jesti mu je dal in ga prenočil pod kozolcem, pozimi pa v hlevu. In vse to za dobro besedo. Bilo je okoli božiča in mraz, da je škripal sneg pod noge. Pri Tolstovšnikovih so odvečerjali, kar pride hlapec pravit gospodarju, da na koncu hleva sloni ob zidu človek, ki prosi prenočišča, ker je tako oslabel, da ne more dalje. "Kaj pa je? " vpraša gospodar. "E, kakšen capin mora biti; raztrgan je in skoraj bos," meni hlapec nejevoljno. "Naj bo kar hoče, v hlev na slamo mu pokaži!"

Čez nekoliko časa odloži Ponkrec svojo kratko pipo in reče ženi, ki je otroke spat spravljala:

"Pogledal bom pa vendar; kakšen capin je tam v hlevu; če je pravi, mi še kravo ukrade." V hlevu, tam v zadnjem kotu je na slami zleknjen stokal star mož. Hlapec je bil vrgel raztrgan kožuh nanj in v tega se je zavijal stari capin, kajti tak je bil v istini po svoji vnanjosti. Iz čevljev, ki jih je kazal izpod kožuha, so lezli poleg palcev tudi drugi prsti. Rdeči njegov nos je kazal da ni kot samega mraza rdeč; na glavi je imel le malo las in ti so bili sivi. "Ta ne bo krave kradel!" si je mislil Ponkrec, ko je bil ogledal starca. "Ali vas zebe?" vpraša potem glasno. "Zdaj je že bolje!" reče oni, " Pa lačen sem, lačen!" "Pojdi k materi, Bolt, " veli gospod hlapcu. "Nekaj večerje je ostalo!" "Ali ste vi gospodar? "vpraša oni zdaj na slami. "Sem !"

"Ali ste doma tukaj ?" "Kajpak !" de Ponkrec, ki je gledal, ali je živini dobro nastlano. "Kje pa je tista Tolstovršnikova Urška?" vpraša spet oni počasi in ječe. "Urška?" odgovarja Ponkrec osupnjeno, kajti ni se mogel takoj domisliti. "Jaz ne poznam - a, Urška! Tako je bilo moji materi ime" Čudno se mu je zdelo, kaj povprašuje tujec. "Ali je že , ali so že umrli mati?" vprašuje spet oni. "Takrat, ko sem se jaz rodil!"

Tujec je malo premolknil in vzdihnil; potem prične spet: "Kje pa je vaš - oča?"

"Kaj hudirja povprašujete to?" zaropoče Ponkrec. A v tem je prišel hlapec in prinesel nekaj ričeta v skledi. Tujec se je sklonil kvišku in zajel nakajkrat, pa potem spet odložil žlico ter legel nazaj. "Ne morem, slabo mi je!" reče ječe. "Umrl bo!" krikne hlapec. Ponkrec se skloni čez starca. "Po gospoda teci," reče hlapcu, "saj bo res umrl!" Bolt je zaklel med zobmi; v vas k fari je bilo daleč in debel sneg je ležal zunaj. Pa šel je vendar urno. Čez nekoliko časa je onemu odleglo, tako da je zopet pričel: "Kje je pa vaš - oča?" Ponkrec se ni mogel več jeziti. Prisedel je na korito poleg bolnika in dejal:

"Saj ga nismo poznali - ne jaz in ne stara mati! Trideset let je tega." Capin se je po teh besedah vzpel na pol kvišku in zaječal:

"Jaz sem tvoj oča!" Ponkrec je odskočil k zidu - te besede so ga preplašile; mislil je da se starcu blede. Stari capin pa mu je jel pripovedovati počasi, pretrgano in venomer ječe dolgo, dolgo povest in Ponkrec je poslušal, zinil ni besede. Vsega - vse lahkomiselnosti in nesreče tudi ni umel. In ko je starec končal, je šel Ponkrec molče ven iz hleva v hišo in poklical ženo. Postlala sta v hiši posteljo in z velikim trudom privlekla bolnika iz hleva. Ženi je Ponkrec le nekaj besed rekel, potem ona ni več povpraševala. Ko so prišli gospod Janez - saj so še vedno duše pasli v tej fari - je ležal tujec že v čedni postelji v hiši. Hlapec Bolt je debelo gledal to spremembo. Proti jutru je res umrl - Ponkrčev oča. Pogreb je oskrbel in plačal sin. Nekoliko dni pozneje je prišel še k župniku, h gospodu Janezu, položil križavec na mizo ter rekel:

"Za eno sveto mašo, gospod fajmošter, za mater in pa za - onega, saj veste za katerega!