| Table of Contents | Words: Alphabetical - Frequency - Inverse - Length - Statistics | Help | IntraText Library | ||
| Alphabetical [« »] jasno 1 javne 3 jaz 37 je 995 jeca 1 jedil 1 jel 1 | Frequency [« »] ----- ----- ----- 995 je 634 in 405 se 321 v | Janko Kersnik Jara gospoda IntraText - Concordances je |
Part
1 I | skozi okno v družbo, tako je bilo nekega zimskega večera 2 I | krčme v Grobljah. Izprva je vse obsedelo mirno, brez 3 I | letargično ali strmeč, večina pa je klicala na glas: "Pokažite, 4 I | Pokažite, pokažite vendar! To je novost, to je nekaj!" ~In 5 I | vendar! To je novost, to je nekaj!" ~In nesrečnik, ki 6 I | nekaj!" ~In nesrečnik, ki je povzročil ves ta nemir in 7 I | in vso razburjenost, stal je med vrati in vihtel v desnici 8 I | številko uradnega lista, katero je ravnokar prinesel s pošte. ~" 9 I | pošte. ~"Dajte sem," kričal je notar, očito najglasnejši 10 I | ponovi besede, s katerimi je nekoliko prej tolikanj razburil 11 I | čitajte! Novi naš sodnik je Andrej Vrbanoj. V zadnjem 12 I | notar zaeno. ~"Vrbanoj? Kdo je to, kaj je, kje je?" vikajo 13 I | Vrbanoj? Kdo je to, kaj je, kje je?" vikajo davkar 14 I | Kdo je to, kaj je, kje je?" vikajo davkar in njega 15 I | vrhu tega šuma in vrišča se je slišalo še radovedno vpraševanje 16 I | zanimanjem ves ta prizor. Poštar je iztrkal svojo lončeno pipo 17 I | sploh nazivali, zaklical je na glas po novem kozarcu 18 I | novem kozarcu piva. ~Notar je vtem glasno prečital telegram 19 I | le ni bilo konca in, ko je po kratkem molku pristavil: " 20 I | pristavil: "Oj, fin mož je ta Vrbanoj! Dobro ga poznam, 21 I | tudi, Pavel?" -- ozrla se je vsa družba radovedno v njega 22 I | ne poznal? Najin součenec je!" ~Pri tem pa je nekam zamišljeno 23 I | součenec je!" ~Pri tem pa je nekam zamišljeno vžigal 24 I | zamišljeno vžigal smotko, ki mu je ugasnila v zadnji minuti, 25 I | ugasnila v zadnji minuti, ko se je razpravljala ta novost. ~" 26 I | mlad sodnik!" pristavil je nehote. ~"Sedaj ste pa vi 27 I | razmotriva nekam pikri glas, ki je zvenel iz zadnjih adjunktovih 28 I | zadnjih adjunktovih besed. ~"Je li oženjen?" vpraša doktor 29 I | Štiriintrideset let ima, lep je, velik, pameten, samo proti 30 I | ženskami!" ~Glasen smeh je sicer zazvenel po tej zabavljici, 31 I | tej zabavljici, toda vse je preveč obhajalo ugibanje 32 I | ugibanje o novi osebi, katero je vrgel slučaj v ta ozki krog, 33 I | mudil pri tem vprašanju. ~"Je li pevec?" vpraša učitelj, 34 I | slovenski!" hiti notar, ki je docela prevzel nalogo interpreta, 35 I | prevzel nalogo interpreta, ker je adjunkt trdovratno molčal. ~" 36 I | hkrati; zakaj tudi oče Krača je nekoliko prej stopil v sobo 37 I | gospodje: oče Krača, ki je imel svojo hišo in prazno 38 I | stanovanji, in notar, ki je bil v istem prijetnem in 39 I | Ančka," zakliče poštar, ki je z zlobnim svojim vprašanjem 40 I | še pol četrtinke!" ~"To je osminka!" meni učitelj. ~" 41 I | osminka!" meni učitelj. ~"Pa je lepša -- taka polovica!" 42 I | poštarju zahtevano vino. ~Bila je črnooka in temnolasa deklica, 43 I | vedenja. Z očetom Kračo je bila v daljnem sorodstvu 44 I | pa ni znal nihče. Ančka je bila v hiši vse zaeno: domača 45 I | Ančka," zakliče adjunkt, ki je zdajci nekam oživel, "lepega 46 I | lepega fanta -- samec je in, glejte, semkaj bode 47 I | gospod adjunkt!" ~"No, ta je lepa! Odkar sem tu, govorim 48 I | tega razgovora, novi sodnik je tičal v vseh kotih. Dognali 49 I | kotih. Dognali so skoro, kar je bilo še treba vedeti: od 50 I | še treba vedeti: od kod je, da je kmetski sin, da ima 51 I | treba vedeti: od kod je, da je kmetski sin, da ima nekoliko 52 I | pisateljevanjem in, kar je bilo glavno, da se tudi 53 I | nikdar -- poskusil ženiti. Da je bil samec, to je zvedela 54 I | ženiti. Da je bil samec, to je zvedela družba že prej. ~" 55 I | družba že prej. ~"Zaljubljen je bil pa vendar!" reče notar, 56 I | ne reče več nego: "Ej, to je bilo že davno! Pozabljene 57 I | troških. ~Okoli enajste ure se je jela prazniti gosposka soba. 58 I | Zunaj v prvih dveh sobah je še vpilo in razgrajalo nekoliko 59 I | peči v prvi sobi. Mračno je bilo tam in pivci pri mizi 60 I | pogledal tja na klop. Tam pa je sedaj ta, sedaj oni obeh 61 I | nocoj ni nobeden. Minče je šel nekolikokrat mimo njih 62 I | notri nimajo vina!" ~Toda ko je Ančka postavila vino tja 63 I | adjunkta in notarja, sedla je zopet nazaj na klop v prvi 64 I | sobi in eden oskrbnikov je bil zopet tukaj. ~Naposled 65 I | bil zopet tukaj. ~Naposled je odšlo vse, samo onadva v 66 I | v živem razgovoru, ki se je šele zdaj vnel med njima 67 I | med njima in čigar predmet je segal daleč daleč nazaj 68 I | prijateljstva, v ono dobo, ko je cvetel v mladeniških srcih " 69 I | sadu. In vse te spomine je nocoj povzročila le ona 70 I | novost v uradnem listu, da je novim sodnikom v Groblje 71 II | II ~Bilo je petnajst let prej. ~Pod 72 II | četrtinko ure, zbrala se je precejšnja družba gospode 73 II | šest gospodičev, katere je bilo skoro vse po dobi uvrščati 74 II | imenujejo ta gradič, bilo je že dolgo obično, da se je 75 II | je že dolgo obično, da se je tam zbirala sosedna gosposka 76 II | prelepem poletnem času, ko je bila prilika uživati zlasti 77 II | dijaške počitke. Studiozov je bilo povsod, bodisi v sosednjih 78 II | ženska mladina, kolikor je ni ostalo že leto in dan 79 II | hiši in šoli, prihajala je tudi iz mest k sorodnikom 80 II | Lahka septembrska megla se je dvigala nad šentrupertsko 81 II | zvoki župnega zvona, ki je pel sedmo jutranjo uro. ~" 82 II | zavpije bradat gospod, kateri je za drugim, nekoliko sivolasim 83 II | ravnokar stopil iz veže. ~"Je že tukaj!" zakriči širokopleč 84 II | pripetima košarama. ~"Kje je vino? Kje je kruh, kje pečenka?" 85 II | košarama. ~"Kje je vino? Kje je kruh, kje pečenka?" nadaljuje 86 II | veliko gorjačo po zraku. Bil je, da ga takoj predstavimo, 87 II | Veselke, gospod Orel. ~"Vse je pripravljeno, vse je tu, 88 II | Vse je pripravljeno, vse je tu, papa!" hiti ena izmed 89 II | tega, seda) onega. ~"Kje pa je moja pipa, pa moj tobak?" 90 II | pipa, tobak! Gori v sobi je še!" odgovori deklica, očito 91 II | najmlajša izmed vseh. Štela je morda komaj trinajst let. ~" 92 II | ljubezen in dobrodušnost. "To je tvoj referat, Maruša, in 93 II | Maruša, in ti --" ~Vtem pa je bila nekoliko dolgopeta 94 II | polnim tobaka. ~"Kje pa je Pepe -- stric Pepe?" vikne 95 II | vikne gospod Orel. ~"Odšel je že! Napové nas gori pri 96 II | reče ona gospodična, ki je ravnokar spravila košari 97 II | ne misliš in ne veš, česa je treba! Stric bi nam lahko 98 II | najglasneje Maruša. Držala je osla že za brzdo. ~"No -- 99 II | za brzdo. ~"No -- kje pa je --?" vzklikne graščak sedaj 100 II | odrinimo!" ~Polovica družbe je že korakala vkreber proti 101 II | za gradičem. Gospod Orel je bil le iz stare svoje navade 102 II | navade ponovil tisti "Kje pa je?" in, ker ni imel v tem 103 II | nobene želje več, nastopil je sedaj mirno z gospemi in 104 II | drugim mladim rodom, ki je hitel dalje z obloženim 105 II | spremljevalec graščakov je bil umirovljen stotnik molčeč 106 II | vznemirjal. Stanoval in živel je več let pri Orlovih, udeleževal 107 II | hlevu in skednju, sicer pa je bil bolj "samosvoj" gospod. ~ 108 II | samosvoj" gospod. ~Izmed gospa je bila ena soproga Orlova, 109 II | tiha, drobna ženica, ki je že navsezgodaj v polnem 110 II | polnem miru preskrbela, da je stalo vse, česar je bilo 111 II | da je stalo vse, česar je bilo treba naložiti Sivčku, 112 II | strica Pepeta. Potem pa je sprejemala v pritlični sobi 113 II | podružnična cerkev. Tudi kaplan je bil naprošen, da jim bere 114 II | mašo tam gori, toda obetal je, da jih že pričaka pi cerkvi, 115 II | pričaka pi cerkvi, ker mu je bil z doma pot tja priležnejši. ~ 116 II | priležnejši. ~Počasi se je pomikala družba po gorskem 117 II | desni in levi strani; pot pa je robilo leskovo in glogovo 118 II | glogovo grmovje, iz katerega je sedaj tu, sedaj tam zletel 119 II | skupaj, a sedaj in sedaj se je zaklicalo za njimi, da nikar 120 II | prikorakali za njimi. ~Maruša je tirala obloženega osla, 121 II | vrhnje suknje. ~Poleg Maruše je stopal eden mladih gospodov, 122 II | vendar meni tega osla!" dejal je, ko se je po kratkem postanku 123 II | tega osla!" dejal je, ko se je po kratkem postanku družba 124 II | dalje. ~"Ah, kaj še! Ta je moj! Oh, ti Sivček, ti si 125 II | sluša ta neumna žival in pot je čimdalje slabši!" ~"Nič 126 II | hrbtu z leskovko, katero ji je nedolgo urezal spremljevalec. 127 II | njima. ~Vrbanoj, kakor ga je nazvala Maruša, prime uhanca 128 II | bolj skrbeč za žival. nego je očito treba, Maruša pa polglasno 129 II | pevajoč za njim. S šibico je dražila in gladila osla 130 II | nekoliko počasno, "ali ta Julka je poredna, zlobna -- vi ne 131 II | zlobna -- vi ne veste, kaj mi je storila!" ~"Ne, res ne!" 132 II | Toda povem vam: zapreti me je dala -- tri ure zapreti! 133 II | včeraj tri ure in ukazala je da moram tisto neumno nemško 134 II | oh, saj sama ne vem, kaj je -- zapisati najprej francoski, 135 II | Sivček, tale osel, pasel se je tamkaj, tako lepo je bilo 136 II | se je tamkaj, tako lepo je bilo pa sem ga zdajci zajahala 137 II | proti vasi. Tam naju pa je srečal naš župnik, jaz sem 138 II | se smejala, on pa ne, on je šel prav tedaj k nam -- 139 II | k nam -- no, in potem me je Julka zaprla. No, pa le 140 II | neumni ste, ko mislite, da je res tako dobra, kakor se 141 II | vam vse povem!" ~Vrbanoj je bil resnično radoveden in 142 II | resnično radoveden in zato je gonil osla naprej. ~"Se 143 II | jaz sem vse videla -- saj je šla z menoj samo ona stara 144 II | drug poleg drugega, ker je bil pot širok, in Vrbanoj 145 II | smeh. ~"No, vidite, tako je! Dali ste ji rdeč nagelj, 146 II | zvečer pri slovesu pa ji je gospod Pavel, ta, ki je 147 II | je gospod Pavel, ta, ki je pri Malijevih na počitkih, 148 II | belega. In veste li, kaj je storila ta Julka, katero 149 II | dobro? Tisti beli nagelj je vtaknila v kozarec vode 150 II | pa ni nikjer!" ~"Kam ga je dela?" vpraša Vrbanoj skoro 151 II | nehote. ~"Kam? Zavrgla ga je, kaj drugega -- jaz ne vem, 152 II | drugega -- jaz ne vem, nisem je videla. Vem le to, da vsak 153 II | samo vašega?" ~To zadnje je rojilo po glavi menda tudi 154 II | jih ne bodem!" Toda dejal je po kratkem molku in z nasmehom: ~" 155 II | dobiti nageljnov!" ~Maruša je izlila očito ves žolč in 156 II | žolč in vso jezo, kar se ji je bilo kuhalo v srcu. ~"Počakajva 157 II | Počakajva drugih!" menila je in trgala kraj pota šopek 158 II | rdečih korčkov. ~Vrbanoj pa je, kakor bi ne znal drugače 159 II | spremljevalec Julkin, ki ju je došel prvi. ~"Vam se pač 160 II | nabrane cvetice. ~"Hoho, to je zato, ker Sivčka goniš, 161 II | poznava -- kaj li?" ~S to šalo je zatrl svojo zadrego in okornost, 162 II | zadrego in okornost, ki ga je obšla ob prihodu onih dveh. ~" 163 II | pot!" veli Julka, ki se je vtem sklonila v breg ob 164 II | vtaknila za pas. Vsa družba je bila tudi že skupaj in Maruša 165 II | tudi že skupaj in Maruša je zaklicala: ~"Hi, Sivček!" ~" 166 II | sestra njegova Veronika, ki je šetala zadaj z mlajšo Golovo, 167 II | kakor njih roditelji. Oče mu je umrl šele pred nekaj leti. ~" 168 II | tepi me tako kruto!" ~"To je zgolj ljubezen!" reče gospod 169 II | se košatemu kostanju, ki je ravno tu s silnimi vejami 170 II | kipel čez kolovoz. ~"Ali je to drevo, kapitanuš, ali 171 II | to drevo, kapitanuš, ali je to drevo!" ~Oba nekoliko 172 II | posameznih ovinkov pota se je že videlo skozi gosto vejevje 173 III | stropom Kračeve gosposke sobe je že slabo brlela; gost tobakov 174 III | brlela; gost tobakov dim ji je jemal zadnjo moč, toda adjunkt 175 III | vztrajala. ~"Tine, kje pa je sedaj Julka?" vpraša zdajci 176 III | da bi ne bil vedel, kaj je, ampak vprašal sem, kje 177 III | koliko let imia sedaj? Tebi je itak znano, da je šla po 178 III | Tebi je itak znano, da je šla po Orlovi smrti Veselka 179 III | Veselka pod boben. Gospa je kmalu umrla, Marušo je vzel 180 III | Gospa je kmalu umrla, Marušo je vzel tisti suhi kapitanuš 181 III | z možem majorjem, ki ga je vzela po neumnosti, Golovi 182 III | kaj hočeš? Drugo starejše je pomrlo in tudi izmed nas 183 III | Ej -- kje so vsi, kar nas je bilo tedaj na Kremenu!" ~" 184 III | Notar Valentin pl. Mali je imel navado ob svojem pripovedovanju, 185 III | svojem pripovedovanju, da je segal daleč nazaj in naokrog 186 III | minulost in sedanjost, preden je izustil tako utemeljen odgovor. ~" 187 III | prijatelj," nadaljeval je počasi, zažigajoč novo smotko, " 188 III | napravljajo novo šolo in treba je bilo delati pogodbe in mimo 189 III | drugič! Prošnjikov učiteljev je tudi že nekaj -- vsaj govori 190 III | bodi tako nestrpen! Julka je tudi med njimi. Učiteljica 191 III | tudi med njimi. Učiteljica je tam nekje na Krasu in pravijo, 192 III | poudarjal -- in našel sem, da je Julka že davno prekoračila 193 III | lahkoživi notar. "Kar se je zamudilo, popravi se lahko 194 III | ljubezen ne zarjavi! Da je le pri tebi zarjavela!" 195 III | Vrbanoja!" ~V molku, ki je zopet nastal, čuti je bilo 196 III | ki je zopet nastal, čuti je bilo le tikanje ure v prednji 197 III | sobi in dihanje Ančke, ki je bila zaspala pri peči. ~" 198 III | zaspala pri peči. ~"Toda kako je bilo vendar tedaj na Kremenu 199 III | Vem, da ni bilo! A nekaj je bilo vendarle! In pozneje 200 III | in Julka in vidva! Kako je vendar to, kako se je to 201 III | Kako je vendar to, kako se je to zgodilo?" ~Oba sta bila 202 III | noben pomislek. ~In vendar je v Pavlu, kar se tiče onih 203 III | neumnost, neumnost!" hitel je. "Toda vedi, Tine, lična 204 III | vedi, Tine, lična deklica je bila ona Orlova Julka! Nekoliko 205 III | navzgor, kar pa ne škodi, ako je omejeno, pri tem pa duhovita, 206 III | tem pa duhovita, da smo se je kar bali; saj si jo poznal 207 III | pred Slamarjevo hišo, kako je Maruša klicala in tekla 208 III | trpinči njenega sivca, kako je oni ,nebodigatreba' in vendar , 209 III | kaplanom -- gospod Blaž je bil menda in sedaj pase 210 III | I, seveda! Pa tudi to mi je še v spominu, da smo zdajci, 211 III | ter pili tisti cviček, ki je bil zaradi imenitnosti zabit 212 III | ni bilo več videti. Vsak je imel svoj izgovor; naša 213 III | hodil tedaj drugam; kaj mi je bilo do tega, koga in kako 214 III | no, kaj bi govoril! Danes je moja žena in srečen sem 215 III | tako -- no, tako, kakor je sploh človek v onih letih. 216 III | preneumno bi bilo tudi! Tačas pa je bilo lepó! Vi ste skakali 217 III | žerjavice in kaplan Blaž vam je pomagal z gabrovim ključem 218 III | pepela. Stari gospod Orel je tlačil svojo pipo, oni kapitanuš 219 III | svojo pipo, oni kapitanuš pa je kazal gospem po bližnjih 220 III | zvonci korčkov. Julka jih je trgala, jaz pa nisem gledal 221 III | ljubeznivo deklico in najsi mi je nasmehoma velevala: ,Pomagajte 222 III | večjega šopka! Vzdramilo me je le, ko je rekla: ,Sedaj 223 III | Vzdramilo me je le, ko je rekla: ,Sedaj bode dovolj, 224 III | gozdnega pota, pod katerim se je odpiral globok jarek z globokim 225 III | strani onkraj doline pa je vstajalo zopet visoko, gosto 226 III | obraščeno gorovje. Julka se je hotela obrniti v breg nazaj 227 III | govorim; toliko pa vem, da je bilo takrat vse resno in 228 III | to! In ona, Julka, stala je pred menoj, rdeča, povešenih 229 III | tem, ali tisti trenutek mi je šinilo navzlic duševni moji 230 III | šele pozneje, prevzela me je misel: Ti, deklica -- ti 231 III | Gospod Pavel,' rekla je mehko in hotela pristaviti 232 III | zakaj -- Andrej Vrbanoj je stal poleg naju. ~,Haha!' 233 III | naju. ~,Haha!' zasmejal se je hripavo, v lice pa je bil 234 III | se je hripavo, v lice pa je bil bled kakor nova stena. ~ 235 III | nisem prebledel, ampak če je bilo mogoče, zardel sem 236 III | haha!'. ~,Gospod Pavel je danes silno ljubezniv, kakor 237 III | se za njo, ali Vrbanoj me je siloma potegnil nazaj. Govoril 238 III | ničesar, toda oklenil se me je kakor maček. Tudi jaz nisem 239 III | strasti! Toda njega strast je bila silovitejša od moje. 240 III | silovitejša od moje. Zdelo se mi je, da me hoče pahniti v prepad. 241 III | izprehaja mrzla polt -- vtem se je zdajci prikazal, meni kakor 242 III | pijanca -- saj veš, bil je brat, ponesrečen brat gospe 243 III | toda molčali smo o tem, kar je bilo. Saj je imel vsak dovolj 244 III | o tem, kar je bilo. Saj je imel vsak dovolj vzrokov, 245 III | samo stric Pepe ne; a tega je menda potolažila Julka. 246 III | pozvedel iz nje blebetanja, da je bilo nekaj ljubezni med 247 III | zaspane oči. Vedela pa ni, kaj je trdil adjunkt v svoji šali; 248 IV | IV ~Oče Krača je stal sredi ceste ter se 249 IV | dva mogočna mlaja. Mrak je že legal na dolino. ~"Škarje 250 IV | Škarje naprej!" velel je krčmar in hlapci ob desnem 251 IV | podpirali težki drevesi. Tako se je za nekaj stopinj dvignil 252 IV | koncem v globoki jami. Eden je že stal navpično, drugega 253 IV | prvim prav tedaj, ko se je adjunkt Pavel pridružil 254 IV | novi sodnik!" ~Oče Krača je debelo pogledal in na pol 255 IV | Za adjunktovim hrbtom je poštar iztrkaval pipo in 256 IV | napravljate ta slavolok?" ~Krača je bil pameten mož in je takoj 257 IV | Krača je bil pameten mož in je takoj razumel ves položaj. ~" 258 IV | položaj. ~"Da, da!" dejal je. "To bode kar za -- dva! 259 IV | korakov od drugih. ~Poštar je še vedno kašljal, davkar 260 IV | vedno kašljal, davkar pa, ki je stal s svojimi hčerami blizu 261 IV | blizu adjunkta, smejal se je na glas. ~Pavel je zrl na 262 IV | smejal se je na glas. ~Pavel je zrl na desko, ki naj bi 263 IV | in vsej fari!" ~"Kaj pa je to?" vzklikne na glas in 264 IV | duhovitega sijaja, ki ga je značil vselej, kadar se 265 IV | značil vselej, kadar se je živo razgovarjal. ~"Bog 266 IV | živo razgovarjal. ~"Bog vas je dal -- ali še ne veste?" 267 IV | Kaj?" deje adjunkt. "To je za kakega župnika, ne pa 268 IV | napis ni odločen sodniku, ta je za župnika, ki se nocoj 269 IV | naposled s sedmimi. To je bila vselej njegova največja 270 IV | njegova največja umetnost! Saj je bilo pa tudi treba dovolj 271 IV | krepkih rok. In vselej, kadar je prestopil iz mirnejšega 272 IV | cerkvenikovem. ~Adjunkt Pavel je mnogokrat trdil, da ni klerikalec, 273 IV | trdil, da ni klerikalec, in je to svoje mišljenje hotel 274 IV | ob raznih prilikah. Zato je tudi sedaj naglo odšel od 275 IV | z notarjem Tinčetom, ki je že zaprl pisarno in sedaj 276 IV | Vrbanoj bode mislil, da je slavolok zanj!" zasmeje 277 IV | ah, stoj, stoj! Julka je tukaj. Prav sedaj se hoče 278 IV | hoče odpeljati." ~Pavel je veselo poslušal prvo modrovanje 279 IV | njega zadnjih besedah pa se je zganil. ~"Tukaj? Kaj dela 280 IV | se zavrti v polkrogu in je že nekaj korakov od hišnih 281 IV | novodošle osebe. Znano jim je, da je že prekoračila trideseto 282 IV | osebe. Znano jim je, da je že prekoračila trideseto 283 IV | svoje dobe, in edino to je morda tako prevzelo nekatere, 284 IV | trideset let ali kolikor jih je že imela. ~In prav to je 285 IV | je že imela. ~In prav to je povzročilo, ako ni prihajalo 286 IV | prihajalo iz hipne zadrege, da je adjunkt Pavel, ves zardel, 287 IV | se naredi tamkaj. ~"Tukaj je -- novi župnik babinopoljski!" 288 IV | učiteljica, "toda moj voz je tudi že pripravljen. Zbogom, 289 IV | meni Valentin. "Videti je zadovoljna!" ~Dalj govoriti 290 IV | bilo moči, zakaj s ceste je prihajala velika družba 291 IV | gospod Frančišek", kakor ga je nazival oče Krača, ž njim 292 IV | njim njega kaplan, ki se mu je pripeljal naproti, župnik 293 IV | vsi so bili skupaj. Sedaj je še prihajal učitelj, ki 294 IV | še prihajal učitelj, ki je zamudil sprejem, ali bolje 295 IV | mogel prav razviti -- vreme je bilo skoro obdelano, setev 296 IV | one javne službe, vnela se je jako živahna razprava. Vendar 297 IV | razprava. Vendar tudi to je zdajci ustavil Kračev Minče, 298 IV | glasnim vzklikom: ~"Sodnik je tukaj!" ~Zaeno je vrgel 299 IV | Sodnik je tukaj!" ~Zaeno je vrgel na zadnjo klop v kotu 300 IV | dežnik in kovček, katerega je prinesel z voza. ~Sodnik 301 IV | voza. ~Sodnik Vrbanoj pa je bil tudi že med vrati, ko 302 IV | da ga pozdravijo. ~Bil je po svoji zunanjosti res 303 IV | najprej segel v roke, toda ko je pozdravil -- in sicer prav 304 IV | Pavla in Valentina, opravil je tudi hitro z drugimi in 305 IV | posebnih simpatij. ~Učitelj je poštarju zadovoljno šepnil 306 IV | oprezno in tako tiho, da ga je poštar komaj slišal: "Ta 307 IV | poštar komaj slišal: "Ta je pa srčen, ta se jih ne boji!" ~ 308 IV | boji!" ~Gospod Frančišek je hotel jezno odgovoriti, 309 IV | odgovoriti, toda domači župnik je segel v besedo s pomirljivo 310 IV | pomirljivo opomnjo: ~"To je že taka navada pri nas -- 311 IV | družbe bojeviti duh, katerega je vcepil gospod Frančišek 312 IV | zabavljivo svojo opazko. Sicer je bil novi babinopoljski župnik 313 IV | piknil tega ali onega, in je tudi imel radovoljnega pomočnika 314 IV | poostril. ~Ena prilika pa se je vendarle še ponudila gospodu 315 IV | ponudila gospodu Frančišku, da je pomogel svojemu jeziku do 316 IV | uspeha. ~Nesrečni poštar je namreč zdajci začutil potrebo, 317 IV | novem predmetu, od katerega je v svoji nekoliko zlobni 318 IV | gospod župnik?" vprašal je, kakor bi se hotel nekoliko 319 IV | dostavi ekspresno!" ~Smeh je bil sedaj ves na župnikovi 320 IV | kaj odgovoriti. -- ~Takšna je bila zabava naše gospode 321 IV | so skoro odšli -- znesel je poštar svojo jezo s polglasnim 322 IV | ne pa božjih!" ~In rekši je pomenljivo namignil s cevjo 323 IV | cevjo svoje pipe. ~Zunaj pa je sedal gospod Frančišek s 324 IV | grobeljskemu župniku v slovo. Ko pa je zaropotal voz z dvorišča, 325 IV | voz z dvorišča, vzdihnil je gospod Frančišek in se obrnil 326 V | izpregovorjeni drugo za drugim. Prvič je vprašal sodnik Vrbanoj, 327 V | adjunkt Pavel. Drugo vprašanje je bilo odgovor prvemu; nato 328 V | bilo odgovor prvemu; nato je pa zavladal molk v mali 329 V | zavladal molk v mali družbi, ki je sedela nocoj kakor skoro 330 V | Kračevi krčmi. ~Sodnik se je bil popolnoma udomačil in 331 V | bil popolnoma udomačil in je tudi že poznal -- kolikor 332 V | svojstva onih, s katerimi mu je bilo občevati dan na dan; 333 V | občevati dan na dan; počasi pa je spoznaval tudi one, ki so 334 V | opravilih. Ali to spoznavanje je bilo sila subjektivno spričo 335 V | subjektivno spričo tega, kako se je bila vršila njega izobrazba. ~ 336 V | kam drugam. Dobro se mu je godilo po njegovem mnenju 337 V | njegovem mnenju le tedaj, kadar je dobil ob praznikih od nekega 338 V | nekoliko goldinarjev. Te je zapravil v družbi enakomiselnih 339 V | kavarni, odprti vso noč. To je bilo takrat, ko je študiral 340 V | noč. To je bilo takrat, ko je študiral na vseučilišču. 341 V | vseučilišču. Pozneje pa je bilo drugače. Stričevih 342 V | bilo več; plača, katero je dobival v prvih letih svojega 343 V | svojega službovanja, bila je sicer majhna, ali vendar 344 V | trebalo stradati. Seveda je moral štediti, in to ni 345 V | to ni bilo težko. Vstajal je ob sedmih, nekoliko se izprehajal, 346 V | krčmo na predmestju, kjer je vitka točajka Nežika tako 347 V | skrivnostno povedala, kaj je nocoj svežih jedil in kaj 348 V | jedil in kaj jih ni. Tam je sedelo več kolegov in v 349 V | štefan" vina, toda nad vsemi je že ležalo tedaj nekaj kakor 350 V | za avanziranje, ta boj je bil še pred njimi in, dasi 351 V | skoro že med njimi! ~Potem je prišlo prvo stalno imenovanje. 352 V | stalno imenovanje. Vrbanoj je prišel za adjunkta k majhnemu 353 V | tam več let. Uradnega dela je bilo dovolj, izven urada 354 V | se smelo reči: Vrbanoj se je učil v nji; ne, sam je oddajal 355 V | se je učil v nji; ne, sam je oddajal od svojega. Ondi 356 V | oddajal od svojega. Ondi je med učitelji, trgovci, davčnimi 357 V | stopinjo pod njim, na katere pa je bil v vsem neuradnem času 358 V | vseh in več nego vi!" Kakor je rastlo to prepričanje, takisto 359 V | to prepričanje, takisto je čimdalje bolj mrzil druge 360 V | gosposke družbe. V obližju je stanovala v prijaznem gradiču 361 V | plemenita obitelj, katera je vedno rada sprejemala sosedno 362 V | sosedno gospodo; Vrbanoj je bil ondi samo enkrat, ali 363 V | enkrat, ali potem se mu je zdelo vse -- preošabno; 364 V | temu ni vedel, tičal pa je ta razlog zanj edinole v 365 V | razlog zanj edinole v tem, da je prišel v družbo, katera 366 V | prišel v družbo, katera mu je imponirala s svojo splošno 367 V | nista oženila že oba?" dejal je tretji v družbi, notar Valentin, 368 V | družbi, notar Valentin, ki se je sleherni večer shajal s 369 V | shajal s prijateljema. "Danes je bila Orlova Julka tukaj -- 370 V | kratek požirek, Valentin pa je novič zažigal svojo pipo. ~" 371 V | zažigal svojo pipo. ~"Danes je bil menda glavar, okrajni 372 V | reče Vrbanoj. ~"Uradni dan je bil!" meni Pavel. ~"In Julka 373 V | Pavel. ~"In Julka se mu je predstavila kot zagoriška 374 V | Valentin. "No, gledal jo je izvestno kakor -- pravil 375 V | pa, kakor že zna, kadar je v zadregi! Saj vesta oba 376 V | oba in spominjata se, da je naš okrajni glavar poznal 377 V | trije. Samo tega ne vem, je li bil takrat z nami na 378 V | seveda! Kakšen božji volek je bil! Med drugimi se je šetal, 379 V | volek je bil! Med drugimi se je šetal, mi se nismo brigali 380 V | nismo brigali zanj, mlajši je bil od nas, doma pa tam 381 V | graščini in mogočnega strica je imel, plemiča, in sam je 382 V | je imel, plemiča, in sam je takisto plemič --" ~"Saj 383 V | pomagalo ničesar!" ~"Onemu pa je!" reče Pavel. ~"Julka je 384 V | je!" reče Pavel. ~"Julka je potem prišla k moji ženi 385 V | pravila, kako ljubeznivo se je vedel glavar. Kako lahko 386 V | vedel glavar. Kako lahko je to! In če pomislim na nekdanja 387 V | nekdanja leta -- tedaj ga je gledala Julka kakor preprostega 388 V | onadva kar osupneta. Sodnik je že vedel, da biva Orlova 389 V | dogodka na Kremenu, o katerem je bil pripovedoval Pavel Valentinu, 390 V | vpričo sodnika. Valentin je bil prvi, ki se je z nocojšnjo 391 V | Valentin je bil prvi, ki se je z nocojšnjo opazko dotaknil 392 V | Ančkinem odhodu. "Videti je nepokvarjena, pridna, lepo 393 V | lepo lice ima in pa, in to je glavno: nič tistega gosposkega, 394 V | ne morem, tistega, kar mi je tako zoprno." ~"Vzemi jo! 395 V | zoprno." ~"Vzemi jo! Zakaj je ne vzameš? Vse prste si 396 V | besed. ~"Samo čudim se, da je še ti nisi, ko jo vendar 397 V | prime okoli pasa; toda Ančki je bilo nocoj vse preveč; prav 398 V | odide iz sobe. ~"Glej, to je usoda takih deklic! Iz roke 399 V | Iz roke v roko! In najsi je še tako dostojna in poštena, 400 V | dostojna in poštena, vendarle je cvet, katerega svaljkaš 401 V | pustimo to!" ~In vsem trem je bilo tako prav; menili so, 402 VI | Dobrega pol leta pozneje je grobeljski župnik v nedeljo 403 VI | postavljenem obroku. ~Ta novica je udarila poslušalcem siloviteje 404 VI | evangelij o poslednji sodbi; vse je bilo presenečeno, gospoda 405 VI | samo Matižarjeva Katra, ki je sleherno nedeljo klečala 406 VI | menila za lahni šum, ki je nastal po cerkvi. Ko je 407 VI | je nastal po cerkvi. Ko je odšel župnik z lece in se 408 VI | zakristiji za sv. mašo, stikalo je vse glave in šepetalo. Davkarjevim 409 VI | pred oltarjem, zastajala je sapa, toda napele so ustna, 410 VI | cerkev navadno tedaj, ko je župnik završeval svojo propoved, 411 VI | Notarjeva gospa, katera je imela svoj sedež pod leco 412 VI | knjigi začetka sv. maše in je brskala zadaj med litanijami; 413 VI | soproga, zakaj Valentin je bil len, ni hodil k maši 414 VI | len, ni hodil k maši in je spal, dokler ni moral v 415 VI | danes ni bilo v cerkvi, to je umevno, saj tisti po krajevni 416 VI | radovedneži pogrešali. Učitelj, ki je oskrboval službo organistovsko, 417 VI | organistovsko, razgovarjal se je tako živahno s svojimi pevkami 418 VI | najnovejšem dogodku, da je pozabil pedalov, ko je pozvonil 419 VI | da je pozabil pedalov, ko je pozvonil zvonček ob zakristiji, 420 VI | mašnikov pristop, ali tudi to je bilo brez pomena, zakaj 421 VI | cerkvenikov pomočnik, ki je vlekel mehove, šepetal je, 422 VI | je vlekel mehove, šepetal je, pozabivši svoj posel, vedno 423 VI | davčnim eksekutorjem, kateremu je bila naloga peti bas v cerkvenem 424 VI | kmetskim ljudstvom po cerkvi pa je šlo od ust do ust: "Oh, 425 VI | Šteti bode moral, šteti; saj je dolžan tisti Ančki!" -- " 426 VI | manj bode opravil! Škric je škric -- tlačil bode Kračo 427 VI | bode lepše videti!" ~Tako je šumelo od ust do ust, od 428 VI | zapele orgle, poleglo se je šepetanje. Po končani maši 429 VI | šepetanje. Po končani maši pa je hitela govorica z ljudmi 430 VI | strani. -- ~Adjunkt Pavel je čakal, da dobi svojo kavo. 431 VI | svojo kavo. S kavo vred mu je prinesla strežnica tudi 432 VI | govoriti s strežnico več, nego je bilo neizogibno treba, tako 433 VI | črhnil besedice, ampak pazno je vlival kavo na sladkor v 434 VI | sladkor v čaši. Stoprav, ko je dekla odšla, pogledal je 435 VI | je dekla odšla, pogledal je po golih stenah svoje sobe, 436 VI | vžigajoč, stopil k oknu, kjer je imel razgled na dokaj širo 437 VI | širo ravan, po kateri se je vil med sivim vrbovjem in 438 VI | jeseni majhen potok. Zadaj je vstajalo zeleno gorovje, 439 VI | stene posamičnih hiš. Prizor je bil lep in jutranje sonce 440 VI | lep in jutranje sonce ga je še bolj krasilo. ~Pavel 441 VI | bolj krasilo. ~Pavel pa je le nekoliko trenutkov gledal 442 VI | zopet prav tako!" -- To je izustil skoro glasno. "In 443 VI | sedaj ta Vrbanoj!" pristavil je nehote. Obrnil se je od 444 VI | pristavil je nehote. Obrnil se je od okna in nejevoljno bacnil 445 VI | izpod nog. ~"Zavidam mu je ne, te -- te Ančke!" ~To 446 VI | ne, te -- te Ančke!" ~To je še mislil, ko je pil svojo 447 VI | Ančke!" ~To je še mislil, ko je pil svojo kavo. Nekam jezno 448 VI | svojo kavo. Nekam jezno je postavil čašo na mizo. ~" 449 VI | ni zinil besedice!" To mu je sedaj najbolj vrelo po glavi, 450 VI | najbolj vrelo po glavi, ko se je odpravljal z doma. ~V pisarno 451 VI | Ančke ne vidi ondi; odšla je bila v mesto in za nekaj 452 VI | obeh zaročencev. ~Umevno je, da se je skrivaj mnogo 453 VI | zaročencev. ~Umevno je, da se je skrivaj mnogo šepetalo, 454 VI | in zabavljalo; kadar pa je sprožil kdo napitnico, oblizano 455 VI | in prijateljstvu, vpilo je vse križem: "Živela!" in " 456 VI | ni bilo doma, odpeljal se je k poroki, katera bi se zvršila 457 VI | zvršila drugi dan; Minče pa je po očetovem in ženinovem 458 VI | vino zastonj, kolikor ga je hotela gosposka soba, hlapcem 459 VI | hlapcem in vaškim fantom pa je postavil polno vedro na 460 VII | VII ~Pozno je bilo, ko sta se vračala 461 VII | glasovi divjega zbora, ki je mučil nocoj že tretjič " 462 VII | fantje v sosedno vas, pa je odmevalo njih ukanje. ~Pavel 463 VII | grobeljsko družbo; vedno je bil kakov sosed vmes z vprašanji 464 VII | bedastoča! Le ne vem, kam se je zagledal! V tiste črne oči, 465 VII | tega vsega drugega, česar je treba takemu možu. O denarju 466 VII | denarju ne govorim -- on je, kar se tiče potrebščin, 467 VII | ampak ženske izobrazbe je treba! Kaj bode s to neumno 468 VII | s to neumno punco, ki se je naučila pisati in čitati 469 VII | nekaj številk, kadar jih je treba napisati s kredo na 470 VII | dobro spenjeno pivo, češ da je vselej sveže, kadar se ji 471 VII | more osrečiti moža, kakršen je Vrbanoj?" ~Pavel je dejal 472 VII | kakršen je Vrbanoj?" ~Pavel je dejal to nekam lahkomiselno, 473 VII | nekam lahkomiselno, samo da je nasprotoval prijatelju, 474 VII | nasprotoval prijatelju, ki se je bil nenavadno razgrel. ~" 475 VII | za ljubezen! Za ženo bi je ne maral!" ~"No, vendar!" 476 VII | zato pritrdiš tudi ti, da je ukrenil Vrbanoj nekaj prav 477 VII | prav neumnega, nekaj, kar je odločilno zanj in za vso 478 VII | tvoje modrovanje. Mlada žena je zmožna vsake izobrazbe; 479 VII | ženski ljubezni, in če ji je poleg ljubezni, katera mora 480 VII | ni izraza pojmu, kateri je pa vendar še obema, dasi 481 VII | ta Ančka! Škoda -- sedaj je ne smemo več objemati!" 482 VIII| VIII ~Imeniten dan se je bližal Grobljanom. ~Več 483 VIII| Grobljanom. ~Več mesecev že je pripovedoval župnik ob raznih 484 VIII| letos prav sto let, odkar je bila ustanovljena domača 485 VIII| ustanovljena domača fara, in da je treba kar najslovesneje 486 VIII| štelo med našo gospodo, bilo je takoj silno vneto za posebno 487 VIII| vpijočega v puščavi. Trebalo ji je res že posebne prilike, 488 VIII| stoletnice bi bila premajhna, da je ostala samo med cerkvenimi 489 VIII| domačih in tujih fantov; prvo je za župnika, drugo je za 490 VIII| prvo je za župnika, drugo je za kmeta, za gospodo pa 491 VIII| kritičnih slučajih, tako se je oglasilo tudi tu več rešilcev, 492 VIII| ugibajoče občinstvo. ~Učitelj se je spomnil, da grobeljska šolska 493 VIII| šole; notar Mali pa, ki je poleg svojih uradnih opravil 494 VIII| neutešljivo potrebo, da se je vtikal v vse možne druge 495 VIII| javne posle, presenetil je nekega večera družbo pri 496 VIII| pri Krači s predlogom, da je ob priliki farne stoletnice 497 VIII| gasilsko društvo. ~Razgovora je bilo veliko; o šolski zastavi 498 VIII| zastavi ne toliko, zakaj tu se je vsakdo z majhnim doneskom 499 VIII| predlog o gasilskem društvu pa je povzročil obširno razpravo. ~" 500 VIII| ako se le hoče!" ~Tako je šumelo po Kračevi sobi.