Part

 1 I   |   zamišljeno vžigal smotko, ki mu je ugasnila v zadnji minuti,
 2 I   |     malomarno, toda na licu se mu vendar posveti nekovo skrivno,
 3 II  | nejevoljen, toda iz vseh besed mu vendarle zveni očetovska
 4 II  |      Tega tudi ni treba! Zakaj mu nisi velela, naj počaka?
 5 II  |      že pričaka pi cerkvi, ker mu je bil z doma pot tja priležnejši. ~
 6 II  |       gospod Vrbanoj!" ~Rekši, mu ponudi nabrane cvetice. ~"
 7 II  |          Ne, ne, Tinče," brani mu Maruša, "vi ste preneusmiljeni!
 8 II  |      kakor njih roditelji. Oče mu je umrl šele pred nekaj
 9 IV  |        in vaša ali naša občina mu vendar napravljate ta slavolok?" ~
10 IV  |       se davkar in njega hčere mu takisto pritrdijo. ~"Kaj?"
11 IV  |    zatreti hudomušni izraz, ki mu sili na lice. -- ~Zvonovi
12 IV  |       njim njega kaplan, ki se mu je pripeljal naproti, župnik
13 V   |      svojstva onih, s katerimi mu je bilo občevati dan na
14 V   |      spoznaval tudi one, ki so mu prihajali blizu le po svojih
15 V   |   zahajal kam drugam. Dobro se mu je godilo po njegovem mnenju
16 V   |  majhna, ali vendar tolika, da mu ni trebalo stradati. Seveda
17 V   |      samo enkrat, ali potem se mu je zdelo vse -- preošabno;
18 V   |        prišel v družbo, katera mu je imponirala s svojo splošno
19 V   |      meni Pavel. ~"In Julka se mu je predstavila kot zagoriška
20 V   |     odgovori ničesar, ampak se mu naglo izvije; Valentin se
21 VI  |        svojo kavo. S kavo vred mu je prinesla strežnica tudi
22 VI  |        prijazna sela, ki so se mu v sončnem odsvitu smejala
23 VI  |   čevljev izpod nog. ~"Zavidam mu je ne, te -- te Ančke!" ~
24 VI  | nikomur ni zinil besedice!" To mu je sedaj najbolj vrelo po
25 VI  |    pismo Vrbanojevo, v katerem mu sodnik naznanja, da ima
26 VII |     nasmehne -- na ta argument mu ni bilo najti hitrega in
27 VII |   mestih bode služboval in tam mu bode treba ožje družabne
28 VIII|        biti zlobnejši, nego se mu je posrečilo, zakaj tudi
29 VIII|      videti je bilo vendar, da mu ta misel ugaja. Učitelj
30 VIII|   gospem, samo gospem!" Davkar mu je odgovoril samo z divjim
31 VIII|        brez misli, koliko časa mu bode vztrajala moč. ~Z Vrbanojem
32 VIII|      pogrešal Ančke; pri Krači mu ni več godilo, drugje še
33 VIII|        boj. ~Čutil je tudi, da mu boljša polovica let, prisojenih
34 VIII|       polovica let, prisojenih mu po človeški previdnosti,
35 VIII|      tajno in neopisno, dejalo mu je, da bi Ančka imela morda
36 VIII|      izgubljena zanj, zdela se mu je tem vabnejša, in to čustvo
37 VIII|     tem vabnejša, in to čustvo mu je raslo od tedna do tedna,
38 VIII|    zgolj iz nagajivosti ali pa mu je dolgčas! Resnega ni nič;
39 IX  |        pahljačo po licu ter se mu izkušala izviti. ~Oba nista
40 IX  |   Ančka!" šepnil je on in, ker mu ni imela moči braniti, pritisnil
41 IX  |        gospodov -- pričakovati mu je bilo obične kazni. ~Le-ta
42 IX  | zvenelo iz njega; tako vsaj se mu je dozdevalo. ~"Le pojdi,
43 IX  |     neumeven, toda silno bodeč mu je bil še vtisk, katerega
44 IX  | nekoliko korakov pred njim, in mu ponudi čašo, ne da bi se
45 X   |      predsodke in mržnje; bilo mu je le do tega, da se slavnost
46 X   |        gospe Vrbanojeve. Stala mu je ravno nasproti, živo
47 X   |       dogodki med plesom pa so mu dajali najbližje gradivo,
48 X   |      sedaj oni plesalki, ki se mu je približala; vendar pa
49 XI  |   krčmarju potrebne račune ali mu tudi pisala nujna pisma. ~
50 XI  |    nasmeje se adjunkt, "pišite mu, kako ste prodali!" ~"Ančka,
51 XI  |          dejal je navadno. Ako mu je pa posebno ugajalo v
52 XI  |       slučajno, ali pa, ker se mu še ni poljubilo iti spat;
53 XI  | Valentin je umolknil, kakor bi mu beseda ne hotela iz grla. ~"
54 XII | pisarno, odpiral pisma, katera mu je bil ravnokar prinesel
55 XII |    zašepetal je in potem so se mu silili v spomin razni dogodki,
56 XII |    neutemeljeni prepiri -- vse mu je šumelo po glavi. Nato
57 XII |        čutil, a sedaj -- sedaj mu rasto v spomin -- bujno
58 XII |     čita njega vsebino, vzkipi mu zopet kri. ~Dvakrat, trikrat
59 XII |   zopet segel po njem. ~Zdajci mu obstane pogled na spisih,
60 XII |       pogled na spisih, katere mu je nekoliko prej prinesel
61 XII |    mizi in vzame spise, katere mu je bil prinesel sluga. ~"
62 XIII|           Pri tem ne opazi, da mu poselska knjižica, priložena
63 XIII|       na belem s seboj, ker se mu vendar ne more in ne sme
64 XIII|    redkimi sivimi lasmi, ki so mu medlo legali ob teme! ~Sedaj
65 XIII|      življenju te ženske, dasi mu je bilo, kakor bi si zasajal
66 XIII|   glavo v roke in grenke solze mu priteko med prste... ~Popoldne
67 XIII|        na lov; pozno zvečer pa mu naznani sluga, da je ona