Part

 1 I   |           No, le čitajte! Novi naš sodnik je Andrej Vrbanoj. V zadnjem
 2 I   |        Srečo ima, srečo! Tako mlad sodnik!" pristavil je nehote. ~"
 3 I   |            do tega razgovora, novi sodnik je tičal v vseh kotih. Dognali
 4 IV  |        veste, kakšen bode naš novi sodnik!" ~Oče Krača je debelo pogledal
 5 IV  |            na pol glasno. ~"Kaj -- sodnik?" vpraša Krača naposled,
 6 IV  |         ničesar. ~"Ej, nocoj pride sodnik Vrbanoj," odgovori adjunkt
 7 IV  |         sobo z glasnim vzklikom: ~"Sodnik je tukaj!" ~Zaeno je vrgel
 8 IV  |      katerega je prinesel z voza. ~Sodnik Vrbanoj pa je bil tudi že
 9 V   |           drugim. Prvič je vprašal sodnik Vrbanoj, drugič adjunkt
10 V   |      okorni mizi v Kračevi krčmi. ~Sodnik se je bil popolnoma udomačil
11 V   |            da onadva kar osupneta. Sodnik je že vedel, da biva Orlova
12 VI  |           Vrbanojevo, v katerem mu sodnik naznanja, da ima za nekaj
13 VII |     Pomisli, Vrbanoj ne bode vedno sodnik tu pri nas in njega Ančka
14 VIII|        hitel: "Vi dovolite, gospod sodnik, da naprosim prečastito
15 VIII|      klobuku, katerega ji je kupil sodnik za praznike in katerega
16 VIII|          videli!" izpregovori vtem sodnik in v teh besedah je bila
17 IX  |            čaka!" hiti Vrbanojka. ~Sodnik je kratek trenutek premišljal;
18 IX  |           jo glava boli," odgovori sodnik. ~"Oh, mislim, da bode skoro
19 IX  |     ponudil. Tako odideta k ognju, sodnik pa malomarno žvižgaje za
20 IX  |          ves rdeč v lice. ~"Gospod sodnik -- z menoj tudi!" oglasi
21 IX  |      Kozarca nimam, kozarca!" hiti sodnik. ~"Na, tukaj je moj!" izpregovori
22 X   |            plesali prvo kadriljo. ~Sodnik je bil s soprogo že davno
23 X   |               Tako godrnjaje odide sodnik. Skoro potem je v stranski
24 X   |          je pričelo nazdravljanje. Sodnik in njega soproga, notar
25 X   |        zvenelo je od vseh strani. ~Sodnik je ponudil svoji ženi roko,
26 XI  |          naročila sta si jo tukaj. Sodnik je tarokiral z notarjem
27 XI  |           in kako radostno je spet sodnik pobral novce, če je srečno
28 XII |            akte uradnih dopisov in sodnik deje, malomarno odpirajoč
29 XII |          dajte urno oni akt!" veli sodnik. -- ~Ko se vrne sluga z
30 XII |       spisi!" deje sluga pokorno. ~Sodnik ne odgovori in sluga zre
31 XII |          obraz. ~"Gospod -- gospod sodnik! Vam je li slabo?" ~"Kaj?" ~"
32 XII |  pripoveduje pisarjem, da je moral sodnik prejeti čudno pismo -- kdo
33 XII |      zaslediti: ~Prečastiti gospod sodnik. Ako si domnevate, da ste
34 XII |       pozneje si stojita nasproti: sodnik, bled, trepetajoč od divje
35 XII |        urada. ~"Na -- beri!" pravi sodnik in vrže ono pismo na mizo,
36 XII |           prižganih svečah govoril sodnik vselej one že malone doslovno
37 XIII|            lepega jesenskega jutra sodnik -- poleg starikavega kanclista
38 XIII|            kadar je letina dobra. ~Sodnik v tem kotu, pozabljenem
39 XIII|   Štajerske. ~"Dobro jutro, gospod sodnik!" zakliče mlad mož, pomolivši
40 XIII|            se vidiva!" ~"Zbogom!" ~Sodnik pozvoni in veli vstopivšemu
41 XIII|      naslanjaču in strmeč vanjo -- sodnik Pavel. ~Bila je Anka Vrbanojeva.
42 XIII|          in razsodbo je potreboval sodnik le še enega vprašanja: O
43 XIII|           dolgo! Mraz me stresa!" ~Sodnik vstane, upre roke ob mizo
44 XIII|      stoprav na koncu, ko proglasi sodnik, da je zatoženka obsojena
45 XIII|              Kaj, kaj pomeni to?" ~Sodnik ji obrne hrbet in veli,
46 XIII|                Odvedite jo!" ukaže sodnik in sluga in pisar, oba prepričana,
47 XIII|          odide s spremljevalcema. ~Sodnik pa stopi v sosedno sobo,
48 XIII|            bolezen, v deliriju je. Sodnik ukaže poslati po zdravnika. ~
49 XIII|         pogrebom je šel samo eden: sodnik Pavel. ~Ko je sedel zvečer
50 XIII| zadovoljnega lica: "Da, da! Gospod sodnik, tako je lepo! To je krščansko!