Part

 1 III |       smo se je kar bali; saj si jo poznal sam!" ~"Oh, kolikokrat
 2 III |          srečen sem in vesel, da jo le vidim!" ~Rekši, natoči
 3 III |         ga ujame s svojim. ~"Bog jo živi!" vzklikneta oba. ~"
 4 III |        vam drugim. Ali tedaj sem jo prijel za roke in govoril --
 5 V   |   pristavi Valentin. "No, gledal jo je izvestno kakor -- pravil
 6 V   |        hoče vzeti steklenico, da jo novič natoči. Vrbanoj jo
 7 V   |         jo novič natoči. Vrbanoj jo prime za roko, z desnico
 8 V   |         desnico pa okoli pasa in jo potegne k sebi, rekoč: ~"
 9 V   |         je tako zoprno." ~"Vzemi jo! Zakaj je ne vzameš? Vse
10 V   |         se, da je še ti nisi, ko jo vendar že poznaš toliko
11 V   |       Ančka vrne z vinom. ~Sedaj jo Pavel, nikar da bi odgovoril
12 VI  |         srečo!" -- "Ta Krača, ta jo zadene!" -- "No, sedaj bode
13 VII |           hiti Pavel. ~"Sicer bi jo bil ti prej vzel nego Vrbanoj!"
14 VII |    letele nanjo v družbi, katera jo ne bode štela enakopravne
15 VII |         adjunkt cinično. ~"Ti bi jo sedaj morda še rajši nego
16 VIII|         nima svoje zastave, dasi jo imajo že davno vse sosedne
17 VIII|           V medsebojnem pogovoru jo je še vedno silno težko
18 VIII|        izognil priliki, spremiti jo domov. Govorila je o teh
19 VIII|   svojemu soprogu, toda Valentin jo je zavrnil malone osorno: "
20 VIII|          debelo psovko v uho, da jo je slišal samo ta, a mož-doktor
21 IX  |          on je bil urnejši. Ujel jo je okoli pasa in pritegnil
22 IX  |          moči braniti, pritisnil jo je k sebi in jo poljubil
23 IX  |        pritisnil jo je k sebi in jo poljubil na ustna. ~"Pustite
24 IX  |         svojo soprogo, zapazivši jo prav tedaj, ko je bilo treba
25 IX  |         bodi nespametna!" zavrne jo Vrbanoj na pol smehoma,
26 IX  |       adjunkt Pavel. ~"Pravi, da jo glava boli," odgovori sodnik. ~"
27 IX  |          oklene Pavlove roke, ki jo je bil naglo ponudil. Tako
28 X   |    dunajskih plesnih zabavah, da jo je kazal v zadnjem oddelku,
29 X   |             Mene? Zakaj?" vpraša jo osupel. ~"Povedati vam moram
30 X   |         mimo Orlova Julka. Vodil jo je domači učitelj in ji
31 X   |       kakor ta lopa. ~"I, glejte jo, to starikavo devico! Sedaj
32 X   | potolažite se, Ančka!" ~Ogovoril jo je nocoj prvič zopet z nje
33 X   |          ljubim?" šepne Pavel in jo potegne nase ter poljublja
34 XI  |   večerje, ampak naročila sta si jo tukaj. Sodnik je tarokiral
35 XI  |       ali me res ljubiš?" ~On pa jo molče stisne nase in srkajoč
36 XI  |          ob pozni uri tožila, da jo že glava boli, da je zaspana,
37 XI  |        naivnosti: "Pavel, spremi jo do hiše, saj vidiš, da se
38 XI  |         postane na cesti. ~"Čemu jo je pa vzel -- to Ančko?"
39 XI  |         svojemu soprogu. "Jaz bi jo bil tudi lahko! -- Pa morda
40 XII |     skozi strop med oba. Vrbanoj jo je izbruhnil potihoma, da
41 XII |   slišati v drugo sobo, Pavel pa jo je pobotal le z divjim sovražnim
42 XIII|       ugleda knjižico na tleh in jo hlastno pobere ter odpre,
43 XIII|       vse priča o nje bedi. Mraz jo trese in zavija se tesno
44 XIII|         vest! Sedaj je čutil, da jo še ima! ~"Ločila sva se." ~"
45 XIII|        Ti -- vi ste?" ~"Odvedite jo!" ukaže sodnik in sluga
46 XIII|         Zopet dva dni pozneje so jo pokopali na vaškem pokopališču,