Part

 1 I   |          vnovič potrka na rame. ~"Ančka," zakliče poštar, ki je
 2 I   | podstavljenem govoričenju prinese Ančka poštarju zahtevano vino. ~
 3 I   |        gotovega pa ni znal nihče. Ančka je bila v hiši vse zaeno:
 4 I   |            Novega sodnika dobimo, Ančka," zakliče adjunkt, ki je
 5 I   |         nimajo vina!" ~Toda ko je Ančka postavila vino tja pred
 6 III |        ženske ne bodem več tepel! Ančka, Ančka -- plačam! A še skoro
 7 III |           bodem več tepel! Ančka, Ančka -- plačam! A še skoro za
 8 III |      skoro za vas bi se ne tepel, Ančka, ali ni res?" ~"Res!" reče
 9 III |         ali ni res?" ~"Res!" reče Ančka in si mane zaspane oči.
10 V   |        tega kočljivega spomina. ~"Ančka, ali zopet spite?" zakliče
11 V   |           njega zadnjem zasmehu. "Ančka! Pridite semkaj!" ~Deklica
12 V   |           drug za drugega! Kajne, Ančka?" ~Deklica ne odgovori ničesar,
13 V   |       punci." ~Pri teh besedah se Ančka vrne z vinom. ~Sedaj jo
14 VI  |        šlo od ust do ust: "Oh, ta Ančka, ta ima srečo!" -- "Ta Krača,
15 VII |        sodnik tu pri nas in njega Ančka tudi ne bode vedno taka
16 VII |         imenitna gospa bode še ta Ančka! Škoda -- sedaj je ne smemo
17 VIII|     neopisno, dejalo mu je, da bi Ančka imela morda njega rajši
18 VIII|      enakih pravljic ni bilo več. Ančka si je pridobila dobro prijateljico --
19 IX  |       znala, kako razvneta sta. ~"Ančka!" šepnil je on in, ker mu
20 IX  |           edino na vas, le vas -- Ančka!" ~"Haha!" zasmejala se
21 IX  |          tisto si moral ujeti!" ~"Ančka, ne bodi nespametna!" zavrne
22 IX  |        tukaj je moj!" izpregovori Ančka, stoječa nekoliko korakov
23 X   |           vedno dejali -- Kračeva Ančka -- kot kumica šolske zastave
24 X   |   spremljam gospo! Dovolite li?" ~Ančka ne zine besede, nego naglo
25 X   |             nalašč sediva!" šepne Ančka. Svoj stol potisne tako,
26 X   |           tudi ne, potolažite se, Ančka!" ~Ogovoril jo je nocoj
27 X   |               Kakor velite! Toda, Ančka, najsi bi bilo to resnično --" ~"
28 X   |         glasovi divjega valčka. ~"Ančka -- sedaj pa vendar en poljub!" ~"
29 X   |           zapre vrata za seboj. ~"Ančka, Ančka moja, ali še vedno
30 X   |          vrata za seboj. ~"Ančka, Ančka moja, ali še vedno ne veš,
31 XI  |          ceste. "Kako se imate?" ~Ančka pa je prijazno odzdravljala. ~"
32 XI  |          mu, kako ste prodali!" ~"Ančka, piši!" veli Krača in vtakne
33 XI  |           gostilniško sobo, skoči Ančka izza mize in steče k adjunktu. ~"
34 XI  |     stopnicah. Ko vstopi, že sedi Ančka pri mizi in se dela, kakor
35 XI  |       Kakovo grožnjo morda?" hiti Ančka. ~Pavel se vrne in deje
36 XII |        krono, kakršno pleteta vam Ančka in Pavel. ~Z najodličnejsim
37 XII |         ponovil svoje vprašanje. "Ančka in Pavel?" zašepetal je
38 XIII|          na drugo službeno mesto, Ančka pa, ločena od svojega soproga,
39 XIII|          Ana Vrbanojeva -- Ana -- Ančka!" deje novič in se prime
40 XIII|          vžigati na kožo. ~Ana -- Ančka! Ona je!" vzklikne na glas
41 XIII|          ni lahko razločiti; tudi Ančka ga ne spozna. Šele ko začuje