Part

 1 I   |           kje je?" vikajo davkar in njega kontrolor, učitelj in dva
 2 I   |           je vsa družba radovedno v njega in v adjunkta, kateremu
 3 I   |         notar, toda zdajci se ujame njega oko z adjunktovim in, dasi
 4 II  |         videti izdajalne rdečice na njega licu. ~"Menda, menda!" reče
 5 III |             nebrzdani strasti! Toda njega strast je bila silovitejša
 6 IV  |            to?" vzklikne na glas in njega lice ne kaže prav nič onega
 7 IV  |              zagrohota se davkar in njega hčere mu takisto pritrdijo. ~"
 8 IV  |            modrovanje notarjevo, ob njega zadnjih besedah pa se je
 9 IV  |           nazival oče Krača, ž njim njega kaplan, ki se mu je pripeljal
10 IV  |        Babinega polja, oče Krača in njega sin, davkar, in poštar,
11 IV  |     posvetne gospode, ki zazveni po njega besedah, priča, da med njo
12 V   |              kako se je bila vršila njega izobrazba. ~Kmetsko vzgojen,
13 V   |             onadva sta umolknila po njega zadnjem zasmehu. "Ančka!
14 V   |           nekaj kakor jeza zveni iz njega besed. ~"Samo čudim se,
15 VII |          vedno sodnik tu pri nas in njega Ančka tudi ne bode vedno
16 VIII| najslovesneje praznovati ta spomin. Njega besede niso padale na kamnita
17 VIII|             da bi Ančka imela morda njega rajši nego Vrbanoja. Sedaj
18 IX  |              a takoj je hotela mimo njega smukniti v grmovje nizdol. ~
19 IX  |        Nekaj surovega je zvenelo iz njega; tako vsaj se mu je dozdevalo. ~"
20 X   |    sklenjene roke -- nje desnica in njega levica -- govorile so jezik,
21 X   |            nazdravljanje. Sodnik in njega soproga, notar Valentin
22 X   |              Molče je stopala poleg njega in zrla v meglico, ki se
23 XI  |            v roki le na pol slišala njega besede, pač pa tem bolje
24 XI  |             katero si je izkoristil njega nasprotnik. ~"Kaj pa veš
25 XII |            o grobeljskem sodniku in njega Ančki ter naslikala adjunkta
26 XII |            in sluga zre strahoma na njega bledi, prepali obraz. ~"
27 XII |           usodni list in novič čita njega vsebino, vzkipi mu zopet
28 XIII|           ne spozna. Šele ko začuje njega glas, ki pa je sedaj malone
29 XIII|           hripavim glasom: "V imenu Njega Veličanstva, presvetlega
30 XIII|           svetloba od okna nanj, na njega ostarelo, a sedaj od silne