Part

 1 I   |        njem že več let, odkar so ji umrli roditelji. Ljudje
 2 I   |        toda izpod črnih obrvi se ji zalesketa nekaj nepopisnega
 3 II  |         hrbtu z leskovko, katero ji je nedolgo urezal spremljevalec.
 4 II  |        vidite, tako je! Dali ste ji rdeč nagelj, zvečer pri
 5 II  |    nagelj, zvečer pri slovesu pa ji je gospod Pavel, ta, ki
 6 II  | nageljnom, kar hoče! In morda so ji beli -- ljubši?" ~"Diše
 7 II  |     menda tudi Vrbanoju. ~"Danes ji ne smete dati nobene cvetice!"
 8 II  |         žolč in vso jezo, kar se ji je bilo kuhalo v srcu. ~"
 9 III |         brlela; gost tobakov dim ji je jemal zadnjo moč, toda
10 III |      pristaviti še nekaj. A bilo ji ni več mogoče, zakaj --
11 VII |        je vselej sveže, kadar se ji natakanje posreči; ki pa
12 VII |         o ženski ljubezni, in če ji je poleg ljubezni, katera
13 VIII|     vpijočega v puščavi. Trebalo ji je res že posebne prilike,
14 VIII|          novem klobuku, katerega ji je kupil sodnik za praznike
15 VIII|         z mirno, izobraženo ženo ji je biló najboljša šola.
16 VIII|      sili poredni Valentin. "Jaz ji bodem še posebej pisal." ~"
17 X   |        sodnikova -- ali kakor so ji drugi še vedno dejali --
18 X   |          nekam bojazno, kakor bi ji bilo že žal, da je šla v
19 X   |          jo je domači učitelj in ji pripovedoval o svojih učnih
20 X   |        že vedo vse to!" ~Glas se ji je tresel in iskala je robca,
21 X   |         da si otre solze, katere ji je silila jeza v oči. ~"
22 X   |         je kobalila v ravnini in ji rosila tančico nad obrazom.
23 XI  |         Morda ste tako dobri, da ji poveste, kako naj pero obrne?" ~
24 XI  |        meni in Vrbanojki? Da sem ji prijazen? No, jaz ne vem,
25 XII |      obrekovanje -- zlobnost, da ji ni enake!" ~Tako se tolaži.
26 XIII|          kaj pomeni to?" ~Sodnik ji obrne hrbet in veli, korakajoč
27 XIII|         z blazno žensko, stojita ji že vsak na eni strani. ~"