Part

 1 I   |        Samo dva póstarna moža, poštar ih okrajni ranocelnik, ostala
 2 I   |      zanimanjem ves ta prizor. Poštar je iztrkal svojo lončeno
 3 I   |     Kje bode stanoval?" vpraša poštar navidezno malomarno, toda
 4 I   |        rame. ~"Ančka," zakliče poštar, ki je z zlobnim svojim
 5 I   |      taka polovica!" zavrne ga poštar. ~V tem praznem in vendar
 6 IV  |       Za adjunktovim hrbtom je poštar iztrkaval pipo in pokašljeval
 7 IV  |    dvajset korakov od drugih. ~Poštar je še vedno kašljal, davkar
 8 IV  |   sodnika!" ~"I, seveda!" meni poštar nekam sramežljivo. ~"Ta
 9 IV  |  adjunkt. ~"Ne, ne," tolaži ga poštar, dočim se smeje vsa družba, "
10 IV  |       in njega sin, davkar, in poštar, oba trgovca grobeljska --
11 IV  |    adjunkt in davkar, notar in poštar in drugi razen duhovnikov,
12 IV  | oprezno in tako tiho, da ga je poštar komaj slišal: "Ta je pa
13 IV  |    sijajnega uspeha. ~Nesrečni poštar je namreč zdajci začutil
14 IV  |     ves na župnikovi strani in poštar, rdeč kakor kuhan rak, od
15 IV  |       skoro odšli -- znesel je poštar svojo jezo s polglasnim
16 VI  |   vedele -- kaj pravega dobi!" Poštar in poštarica sta se pogledovala,
17 VIII|      vem!" ~"Res je," pristavi poštar in ziblje glavo, "šestdeset,
18 VIII|       njih tihe jeze na Ančko, poštar še vedno ni mogel pozabiti,
19 VIII|  Babinega polja! Kajne, gospod poštar?" vzklikne na glas. ~"Vrag
20 IX  |    težko sopihal en samec; naš poštar, ki se je bil tudi podal
21 IX  |   gospodov. ~"Hej, hej, gospod poštar! Ali vas je kap zadela?"
22 IX  |       kakor vi!" zagodrnjal je poštar v svojem grmu. Bil je brez