Part

501 X   |              te ljubim?" šepne Pavel in jo potegne nase ter poljublja
502 X   |           ter poljublja njen obraz. ~In ona v svoji slabosti ne
503 X   |          žarilo se je nebo na vzhodu in hladen vetrič je valil lahko
504 X   |         Molče je stopala poleg njega in zrla v meglico, ki se je
505 X   |             se je kobalila v ravnini in ji rosila tančico nad obrazom.
506 XI  |            on po zajtrku vzel klobuk in palico, da odide v pisarno. ~
507 XI  |        Navadno je vzel Ančko s seboj in, kadar je ni, prišel je
508 XI  |              je tarokiral z notarjem in ranocelnikom, če pa teh
509 XI  |             teh ni bilo, z davkarjem in učiteljem ali s kom drugim
510 XI  |             je časih tudi vso družbo in odšla gor v očetovo sobo --
511 XI  |            kakor za domačo hčerko -- in ondi je urejala krčmarju
512 XI  |              zapadla Pavlovi strasti in svoji slabosti ono veselično
513 XI  |             noč ob farni stoletnici. In v tej sobi sta se sedaj
514 XI  |          družbo v spodnjih prostorih in spremljal sodnikovo soprogo
515 XI  |       gosposki sobi so mešali karte, in bori vinarji, za katere
516 XI  |           dozdevno uspešen "kontra", in kako radostno je spet sodnik
517 XI  |              nekoliko gorenji živo,t in pravi malomarno: "Nekov
518 XI  |      hrastovini. Pa jaz se ne dam -- in se ne dam!" ~"Saj ne bode
519 XI  |          bode tako hudo!" meni Pavel in sede oblastno s tlečo smotko
520 XI  |             Ančka, piši!" veli Krača in vtakne roke v žep, potem
521 XI  |           trikrat polglasno zažvižga in prestopi sobo do vrat; tam
522 XI  |             vrat; tam se naglo obrne in deje na pol proseče, na
523 XI  |           Vtem pa tudi že odpre duri in stopi na hodnik. ~Kratka
524 XI  |          sobo, skoči Ančka izza mize in steče k adjunktu. ~"Pavel,
525 XI  |              pa jo molče stisne nase in srkajoč vso slast te nepoštene
526 XI  |              ni bilo nikogar več gor in Pavel je šel mimo v spodnjo
527 XI  |               že sedi Ančka pri mizi in se dela, kakor bi nekaj
528 XI  |           počasi pišeš!" deje starec in iztika po predalih bližnje
529 XI  |              dokonča!" pravi adjunkt in počasi odhaja. ~"Kaj naj
530 XI  |           hiti Ančka. ~Pavel se vrne in deje nasmehoma: "Zapišite
531 XI  |             sem dajal!" meni adjunkt in izpije pol kozarca. ~Trgovec
532 XI  |             je vtikal kvarte v roko, in razen adjunkta, ki je naročal
533 XI  |            znali, kje je bil adjunkt in zakaj je bil tam, kjer je
534 XI  |             obrnil se je do adjunkta in dejal v pošteni svoji naivnosti: "
535 XI  |               mi pa rečemo še eno!" ~In Pavel je potem spremil Vrbanojko. ~
536 XI  |             Poslovili so se na cesti in vsak je krenil proti domu,
537 XI  |          šumi potok v globoki strugi in, kakor ono noč pred dvema
538 XI  |              kosme oblakov, ki sedaj in sedaj zlezejo preko lune;
539 XI  |              Kaj bodi?" zavrne ga ta in suče v roki kljukasto svojo
540 XI  |              jasen. ~"Pomilujem tebe in Vrbanoja! Nesreča je to --
541 XI  |           pometaj pred svojim pragom in pusti tisto učiteljico v
542 XI  |            Julka prihaja k moji ženi in to niti pogostoma; jaz pa --" ~"
543 XI  |               da sta brez krivice on in Julka; vendar pa ga je v
544 XI  |           časih ona Julka res zanima in morda bolj, nego bi smel
545 XI  |      nasprotnik. ~"Kaj pa veš o meni in Vrbanojki? Da sem ji prijazen?
546 XI  |              moje stvari?" zagodrnja in udari po mostni ograji.
547 XI  |            Pa morda je bolje tako!" ~In s tem lahkomiselnim tolažilom
548 XI  |             vtaknem v tuje stvari -- in ako se ta dva bedaka skoljeta
549 XI  |       dogodkih, toda premislil si je in odložil stvar za drugič. ~
550 XII |           sorodnikov v glavnem mestu in, kadar sta nanesli prilika
551 XII |            kadar sta nanesli prilika in dobra volja teh sorodnikov,
552 XII |           polne grobeljskih novosti, in jih napolnjevale z mestnim
553 XII |              katero so potem trosile in razširjale do zadnje pičice
554 XII |              tem oziru vselej bujna, in malovaška zlobnost. ~Evfemiji
555 XII |              vdova nižjega uradnika, in ob stanarini, katero so
556 XII |            doma, zaseben zemljemerec in končno odvetniški pisar,
557 XII |         gospodje pa so naročili pivo in vino. Taki večeri so bili
558 XII |              mogle misliti. Nebrižni in veseli, frivolni in premnogokrat
559 XII |         Nebrižni in veseli, frivolni in premnogokrat tudi podli
560 XII |          vladal tu, ugajal je družbi in glede na izobrazbo teh ljudi
561 XII |        novosti o grobeljskem sodniku in njega Ančki ter naslikala
562 XII |       anonimnim potom obvestil slepi in gluhi Vrbanoj o tem, kar
563 XII |             pa trgovski potnik; teti in Evfemija pa so si mele roke
564 XII |          Evfemija pa so si mele roke in kričale: "Oh, ali bode to
565 XII |          pošte. Bila so zgolj uradna in ta je metal na kup, velevši
566 XII |            še vedno uravnava zavitke in akte uradnih dopisov in
567 XII |              in akte uradnih dopisov in sodnik deje, malomarno odpirajoč
568 XII |             tja!" ~Vtem stopi k oknu in radostno pogleda proti temnosinjemu
569 XII |              stolu pred pisalno mizo in strmečega na odprto pisemce. ~"
570 XII |         pokorno. ~Sodnik ne odgovori in sluga zre strahoma na njega
571 XII |              hripavim glasom, osorno in zapovedujé, kakor ga ni
572 XII |          pismo -- kdo ve -- kdo zna? In vse ugiblje, naposled pa
573 XII |            kakršno pleteta vam Ančka in Pavel. ~Z najodličnejsim
574 XII |          Vrbanoj, ko je sluga odšel, in skočil kvišku. Potem pa
575 XII |            ne da bi stopil k vratom, in je ponovil svoje vprašanje. "
576 XII |              svoje vprašanje. "Ančka in Pavel?" zašepetal je in
577 XII |              in Pavel?" zašepetal je in potem so se mu silili v
578 XII |             z Ančko, opomnje Pavlove in notarjeve, spremljevanje
579 XII |              rasto v spomin -- bujno in košato kakor koprive ob
580 XII |            koprive ob senčnatem zidu in peče ga do dna srca. ~"Pa --
581 XII |          kadar vzame oni usodni list in novič čita njega vsebino,
582 XII |           divje nazaj na drugi papir in potem zopet segel po njem. ~
583 XII |              hipnemu nagibu, pozvoni in veli vstopivšemu slugi: ~"
584 XII |  razburjenosti -- adjunkt, malomaren in povsem radoveden, kaj pomeni
585 XII |            Na -- beri!" pravi sodnik in vrže ono pismo na mizo,
586 XII |             prtom je bila pregrnjena in na nji je stal med dvema
587 XII |             dnevih prisegale stranke in priče in tu je ob prižganih
588 XII |           prisegale stranke in priče in tu je ob prižganih svečah
589 XII |             malone doslovno priučene in privajene opomine, naj govori
590 XII |             govori prisežnik resnico in nič drugega nego -- resnico. ~
591 XII |             pod razpelo med svečnika in adjunkt je nehote odtegnil
592 XII |      ugovarjati. ~Pavel prečita list in ga nato hladnokrvno položi
593 XII |         objel v svoji prostodušnosti in pritisnil nase; adjunkt
594 XII |            kjer je tikala stara ura, in dejal malomarno: ~"Ali se
595 XII |         Vrbanoj stopi k pisalni mizi in vzame spise, katere mu je
596 XII |           ali ne; naposled vzame akt in odhaja. ~"Počakajte!" vzklikne
597 XIII|             tu ni bilo nikdar preveč in tudi danes je kazalo, da
598 XIII|           obravnav; razžalitve časti in vlačugarstvo, oni redni
599 XIII|             tudi rešujejo tako redno in sumarično, kakor se otepe
600 XIII|            oni burni prizor med njim in Vrbanojem, minilo je deset
601 XIII|             uradno ločila v Grobljah in zvedela sta drug o drugem
602 XIII|             Zbogom!" ~Sodnik pozvoni in veli vstopivšemu slugi,
603 XIII|           slugi, naj pokliče pisarja in stranke. Obravnaval je naglo,
604 XIII|             Tako je odpravil stranke in, meneč, da je že opravil
605 XIII|             ovadbo. Zdajci se strese in beročemu obtiči pogled na
606 XIII|            Ana -- Ančka!" deje novič in se prime za čelo. "Ne, ne,
607 XIII|              ugleda knjižico na tleh in jo hlastno pobere ter odpre,
608 XIII|           zapisano domovinstvo, doba in vse ono, kar mora nositi
609 XIII|             ker se mu vendar ne more in ne sme več vžigati na kožo. ~
610 XIII|       Onemogel se zgrudi v naslanjač in zre srepo predse. ~Kako
611 XIII|             globokimi gubami na licu in redkimi sivimi lasmi, ki
612 XIII|        vstopijo trije: ženska, pisar in sluga. Zadnji obstane pri
613 XIII|           sedi sključen v naslanjaču in strmeč vanjo -- sodnik Pavel. ~
614 XIII|              nje bedi. Mraz jo trese in zavija se tesno v svoj šal,
615 XIII|          Samo enkrat pogleda hlastno in boječe po sobi, potem upre
616 XIII|             sedi s hrbtom proti oknu in lica njegovega ni lahko
617 XIII|            pa je sedaj malone hripav in negotov, stresne se ter
618 XIII|            trmoglavo, uporno vzravna in potegne šal še tesneje okoli
619 XIII|          pisar pa obsedi odprtih ust in pozabi pisati dalje. Strmeč
620 XIII|            brez dela." ~Za preiskavo in razsodbo je potreboval sodnik
621 XIII|          mladi gospodar se je oženil in nova gospodinja me je odpravila
622 XIII|             v bolnici, denarja nimam in tako moram, hočem peš proti
623 XIII|       vlačugarstva na tri dni zapora in potem na prisilni odgon
624 XIII|       domovino, skloni se preko mize in vzklikne: "Kaj, kaj pomeni
625 XIII|                Sodnik ji obrne hrbet in veli, korakajoč od mize: "
626 XIII|           Prišedši do zida, obrne se in sedaj pade vsa svetloba
627 XIII|     mladostno lice. Vrbanojka omahne in se prime z rokami za glavo. ~"
628 XIII|           Odvedite jo!" ukaže sodnik in sluga in pisar, oba prepričana,
629 XIII|                ukaže sodnik in sluga in pisar, oba prepričana, da
630 XIII|             je med stisnjenimi zobmi in preteč dvignila desnico
631 XIII|              mizo, upre glavo v roke in grenke solze mu priteko
632 XIII|               kamor so devali berače in brezdomovince. Za pogrebom
633 XIII|              med davkarjem, notarjem in domačim beneficiatom, omenil
634 XIII|            je vil po jarku pod hišo, in iz doline so bobnela fužinska