| Table of Contents | Words: Alphabetical - Frequency - Inverse - Length - Statistics | Help | IntraText Library | ||
| Alphabetical [« »] sanjamo 1 sapa 1 sape 1 se 405 sebe 2 sebi 5 seboj 8 | Frequency [« »] ----- 995 je 634 in 405 se 321 v 253 da 249 pa | Janko Kersnik Jara gospoda IntraText - Concordances se |
Part
1 I | brez sape, potem pa so se čuli glasni vzkliki "A-a-a!" 2 I | Vrbanoj. V zadnjem telegramu se bere tako." ~"Vrbanoj? Ej -- 3 I | vrhu tega šuma in vrišča se je slišalo še radovedno 4 I | ti tudi, Pavel?" -- ozrla se je vsa družba radovedno 5 I | ugasnila v zadnji minuti, ko se je razpravljala ta novost. ~" 6 I | Glej, kakšna prilika se ti nudi!" vzklikne doktor 7 I | slučaj v ta ozki krog, da bi se kdo dalje mudil pri tem 8 I | naroden -- hud narodnjak; tu se bode uradovalo le slovenski!" 9 I | malomarno, toda na licu se mu vendar posveti nekovo 10 I | zvito veselje. ~Osem oči se sreča hkrati; zakaj tudi 11 I | učiteljevim stolom. ~Spogledali so se pa štirje gospodje: oče 12 I | pristavi oče Krača. ~"Saj se dobi tudi soba z zajtrkom 13 I | In s postrežbo!" roga se doktor in prijatelja davkarja 14 I | toda izpod črnih obrvi se ji zalesketa nekaj nepopisnega 15 I | nekaj daljnih sorodnikov, da se časih bavi tudi s pisateljevanjem 16 I | kar je bilo glavno, da se tudi ni še nikdar -- poskusil 17 I | reče notar, toda zdajci se ujame njega oko z adjunktovim 18 I | troških. ~Okoli enajste ure se je jela prazniti gosposka 19 I | nekoliko sejmarjev, ki so se vračali z mestnega sejma 20 I | kozarci. ~Oskrbnika sta se, sedaj ta, sedaj oni, bavila 21 I | sama v živem razgovoru, ki se je šele zdaj vnel med njima 22 II | vsako četrtinko ure, zbrala se je precejšnja družba gospode 23 II | bilo je že dolgo obično, da se je tam zbirala sosedna gosposka 24 II | Lahka septembrska megla se je dvigala nad šentrupertsko 25 II | Jaz pomagam!" oglasi se poslužno eden izmed mladih 26 II | gospodov. ~"Jaz tudi!" odzove se nekaj drugih. ~Vesela gneča 27 II | nekaj drugih. ~Vesela gneča se napravi okrog osla in klopi, 28 II | obloženim oslom na čelu. ~Vtem se mi lahko zložno seznanimo 29 II | pri Orlovih, udeleževal se kot "pasiven član" vseh 30 II | nastopov te družine, kazal se časih tudi koristnega pri 31 II | in gradičih. ~Namenili so se danes na Kremen, dokaj visok 32 II | tja priležnejši. ~Počasi se je pomikala družba po gorskem 33 II | skupaj, a sedaj in sedaj se je zaklicalo za njimi, da 34 II | tega osla!" dejal je, ko se je po kratkem postanku družba 35 II | čimdalje slabši!" ~"Nič se ne bojte, gospod Vrbanoj," 36 II | šele po kratkem teku, dočim se smeje in kriči zaostala 37 II | majhnim ovinkom pota, ko se zdajci oglasi Maruša: ~" 38 II | Zakaj?" ponovi oni, ne da bi se obrnil. ~"Zakaj, da, zakaj? 39 II | Oh, ta Julka!" zasmeje se deklica. ~"Zakaj? Sedaj 40 II | vprašam, zakaj?" nasmehne se tudi Vrbanoj in na pol obrne 41 II | pa kako? Maščevala sem se -- tako grdo sem pisala -- 42 II | Sivček, tale osel, pasel se je tamkaj, tako lepo je 43 II | srečal naš župnik, jaz sem se smejala, on pa ne, on je 44 II | glasnim smehom. ~"Nič več se ne bodete smejali! Vi ste 45 II | je res tako dobra, kakor se hlini! Tri ure zaprta za 46 II | Naj le vpijejo," zasmeje se Maruša. "Čakajte, da vam 47 II | je gonil osla naprej. ~"Se li spominjate, ko smo bili 48 II | bil pot širok, in Vrbanoj se ni mogel obrniti tako, da 49 II | menda!" reče glasno, sileč se na smeh. ~"No, vidite, tako 50 II | ves žolč in vso jezo, kar se ji je bilo kuhalo v srcu. ~" 51 II | Hoj, hola, hoj!" ~"Vama se pa tudi nekam čudno mudi!" 52 II | ju je došel prvi. ~"Vam se pač nič, gospod Pavel!" 53 II | goniš, Andrej!" zasmeje se Pavel. ~"Da, da," pohiti 54 II | gospodična Marušica; midva se pač umejeva in poznava -- 55 II | gospod Pavel?" zasmeje se Maruša z otroško-zlobnim 56 II | na pot!" veli Julka, ki se je vtem sklonila v breg 57 II | pa jaz pomagam!" oglasi se eden izmed gospodov, ki 58 II | ljubezen!" reče gospod Mate in se obrne v breg, ču deč se 59 II | se obrne v breg, ču deč se košatemu kostanju, ki je 60 II | Izvrstna slivovka!" pohvali se Orel polglasno, stotnik 61 II | posameznih ovinkov pota se je že videlo skozi gosto 62 III | Dolenjskem. Saj veš, kako smo se tudi mi razpršili po svetu -- 63 III | že nekaj -- vsaj govori se o njih --" ~"Pa vendar -- 64 III | učiteljski šematizem, iz katerega se lahko uveriš tudi o natančni 65 III | smehom lahkoživi notar. "Kar se je zamudilo, popravi se 66 III | se je zamudilo, popravi se lahko sedaj. Zagorica in 67 III | vendarle! In pozneje sta se razšla, vsi ste se razšli: 68 III | pozneje sta se razšla, vsi ste se razšli: ti in Vrbanoj in 69 III | Kako je vendar to, kako se je to zgodilo?" ~Oba sta 70 III | bila sedaj v položaju, ko se človeku odpira srce in jezik, 71 III | In vendar je v Pavlu, kar se tiče onih nekdanjih dogodkov, 72 III | tem pa duhovita, da smo se je kar bali; saj si jo poznal 73 III | In takrat na Kremenu! Ali se še spominjaš, kako si pritiral 74 III | vred lovili slepo miš? Ali se še spominjaš?" ~"I, seveda! 75 III | Pepeta ni bilo nikjer, dasi se po navadi ni ganil od steklenic, 76 III | človek v onih letih. Sedaj se mi vidi kaj takega nemogoče, 77 III | planote in mesta, od koder bi se najbolje streljalo na sovražnika, 78 III | staroslavni šegi -- menda sva se tudi ovekovečila sama -- 79 III | Sedaj bode dovolj, vrniti se morava!' ~Stala sva tedaj -- 80 III | gozdnega pota, pod katerim se je odpiral globok jarek 81 III | obraščeno gorovje. Julka se je hotela obrniti v breg 82 III | srca. Ako bi mi velela, naj se vznak prevrnem v prepad 83 III | prepad za menoj, gotovo bi se bil -- toda danes, danes, 84 III | ha ha -- kako brezumno se mi vidi vse to! In ona, 85 III | povešenih oči, niti ganila se ni niti poskusila oprostiti 86 III | naju. ~,Haha!' zasmejal se je hripavo, v lice pa je 87 III | sem Julkine roke in, kakor se mi dozdeva, nisem prebledel, 88 III | čutil potrebo, oglasiti se tudi z nekakim ,haha!'. ~, 89 III | Julka in videl sem, kako se takisto sili na posmeh. , 90 III | stezi vkreber. ~Obrnil sem se za njo, ali Vrbanoj me je 91 III | ni ničesar, toda oklenil se me je kakor maček. Tudi 92 III | silovitejša od moje. Zdelo se mi je, da me hoče pahniti 93 III | izprehaja mrzla polt -- vtem se je zdajci prikazal, meni 94 III | potolažila Julka. Ko smo se vračali domov, govoril sem 95 III | Ne vem! Slišal sem, da se ogiblje ženske družbe, kar 96 III | Julka v Zagorico?" pošali se notar. ~"Naj pride; z Andrejem 97 III | Andrejem ali s komerkoli se zaradi ženske ne bodem več 98 III | plačam! A še skoro za vas bi se ne tepel, Ančka, ali ni 99 IV | je stal sredi ceste ter se kakor vojni general oziral 100 IV | podpirali težki drevesi. Tako se je za nekaj stopinj dvignil 101 IV | vzpored s prvim prav tedaj, ko se je adjunkt Pavel pridružil 102 IV | više!" ~Tako zapovedujé se umakne kar za dvajset korakov 103 IV | hčerami blizu adjunkta, smejal se je na glas. ~Pavel je zrl 104 IV | je značil vselej, kadar se je živo razgovarjal. ~"Bog 105 IV | še ne veste?" zagrohota se davkar in njega hčere mu 106 IV | napis mora izginiti!" jezi se adjunkt. ~"Ne, ne," tolaži 107 IV | tolaži ga poštar, dočim se smeje vsa družba, "saj ta 108 IV | sodniku, ta je za župnika, ki se nocoj popelje tu skozi v 109 IV | v Babino polje!" ~Sedaj se takisto adjunkt zasmeje 110 IV | župne cerkve grobeljske se oglase. Veliki zvon poje 111 IV | Kračevi krčmi. ~Skoro v veži se srečata z notarjem Tinčetom, 112 IV | slavolok zanj!" zasmeje se proti adjunktu. ~"Jaz sem 113 IV | to, sedaj ono, končno pa se bodeta z gospodom dogovorila 114 IV | Julka je tukaj. Prav sedaj se hoče odpeljati." ~Pavel 115 IV | njega zadnjih besedah pa se je zganil. ~"Tukaj? Kaj 116 IV | za Zagorico! In še nocoj se odpelje tja. Niti k moji 117 IV | zopet semkaj." ~Adjunkt se zavrti v polkrogu in je 118 IV | veseli notarjev klic, da se vrne. ~"Pavel, Pavel! Gospodična 119 IV | sliki. Reči hočemo le to, da se Julki ni poznalo tistih 120 IV | letih, po tolikih letih se vidimo iznova!" ~"No, pol 121 IV | nekoliko zlobno. ~"Nama se pa skoro tako dozdeva, odkar 122 IV | recite, kolikokrat ste se me spominjali?" očita Julka 123 IV | pol resno. ~Od ceste sem se začuje ropot dveh kolesljev 124 IV | kolesljev in majhna gneča se naredi tamkaj. ~"Tukaj je -- 125 IV | Pavel. ~"Nocoj pač! -- Da se skoro vidiva, gospod Valentin! 126 IV | družba in pozdravljali so se kar vprek. ~Novi župnik, " 127 IV | ž njim njega kaplan, ki se mu je pripeljal naproti, 128 IV | meni gospod Frančišek, ko se predstavijo drug drugemu, 129 IV | zatohli sobici. ~Razgovor se iz početka ni mogel prav 130 IV | in žetev tudi, politike se sedaj še ni hotel nihče 131 IV | one javne službe, vnela se je jako živahna razprava. 132 IV | nisi videl mlajev?" pošali se Valentin. "Saj si takoj 133 IV | slišal: "Ta je pa srčen, ta se jih ne boji!" ~Gospod Frančišek 134 IV | župnik ni dopuščal, da bi se razgovor poostril. ~Ena 135 IV | poostril. ~Ena prilika pa se je vendarle še ponudila 136 IV | župnik?" vprašal je, kakor bi se hotel nekoliko pošaliti. ~" 137 IV | poštnem zavitku; prosim, da se mi dostavi ekspresno!" ~ 138 IV | prihodu Vrbanojevem. ~Ko sta se ločili obe stranki -- duhovniki 139 IV | vzdihnil je gospod Frančišek in se obrnil k poslužnemu kaplanu, 140 V | V ~"Zakaj se pa ne oženiš?" ~"I, zakaj 141 V | pa ne oženiš?" ~"I, zakaj se pa ti še nisi?" ~Ti vprašanji 142 V | v Kračevi krčmi. ~Sodnik se je bil popolnoma udomačil 143 V | subjektivno spričo tega, kako se je bila vršila njega izobrazba. ~ 144 V | zahajal kam drugam. Dobro se mu je godilo po njegovem 145 V | Vstajal je ob sedmih, nekoliko se izprehajal, šel potem v 146 V | nobene take družbe, da bi se smelo reči: Vrbanoj se je 147 V | bi se smelo reči: Vrbanoj se je učil v nji; ne, sam je 148 V | ves svoj prosti čas ter se privadil tudi nekovi vznesitosti, 149 V | ondi samo enkrat, ali potem se mu je zdelo vse -- preošabno; 150 V | družabno omiko. -- ~"Zakaj se pa nista oženila že oba?" 151 V | družbi, notar Valentin, ki se je sleherni večer shajal 152 V | bilo nekaj!" ~Zasmejali so se vsi trije; Pavel in Andrej 153 V | meni Pavel. ~"In Julka se mu je predstavila kot zagoriška 154 V | vesta oba in spominjata se, da je naš okrajni glavar 155 V | volek je bil! Med drugimi se je šetal, mi se nismo brigali 156 V | drugimi se je šetal, mi se nismo brigali zanj, mlajši 157 V | Saj si ti tudi!" zasmeje se Vrbanoj, kakor bi hotel 158 V | pravila, kako ljubeznivo se je vedel glavar. Kako lahko 159 V | resno. ~"Hoho!" zasmeje se Vrbanoj, in to tako zaničljivo, 160 V | bilo v tej družbi. Tudi so se bili vsi trije že prijateljski 161 V | Valentin je bil prvi, ki se je z nocojšnjo opazko dotaknil 162 V | odgovori ničesar, ampak se mu naglo izvije; Valentin 163 V | mu naglo izvije; Valentin se smeje, Pavel pa jezno gleda 164 V | prste si oblizne!" poroga se Pavel, ali tako, da nekaj 165 V | njega besed. ~"Samo čudim se, da je še ti nisi, ko jo 166 V | prijatelja, dejal bi, da se šalita," oglasi se notar, " 167 V | bi, da se šalita," oglasi se notar, "ampak v vajinih 168 V | česar skoro sklepam, da bi se res dolgo ne upirala, nego 169 V | res dolgo ne upirala, nego se ženila, prav resno ženila 170 V | punci." ~Pri teh besedah se Ančka vrne z vinom. ~Sedaj 171 V | bilo tako prav; menili so, se o drugih rečeh, a tudi ne 172 V | nekaj neprijetnega, kar se nocoj ni dalo več izbrisati. ~ 173 VI | zadržku namerjanega zakona, da se zglasi v postavljenem obroku. ~ 174 VI | pokoro grehov svojih, ni se menila za lahni šum, ki 175 VI | je odšel župnik z lece in se opravljal v zakristiji za 176 VI | Poštar in poštarica sta se pogledovala, kakor bi jima 177 VI | organistovsko, razgovarjal se je tako živahno s svojimi 178 VI | bogastva ne bode vedel, kje bi se popraskal, kadar ga zasrbi!" -- " 179 VI | kar bode hotel; jaz bi se ne pravdal ž njim, če bi 180 VI | pomočnika zapele orgle, poleglo se je šepetanje. Po končani 181 VI | sobe, na umazana tla, potem se ozrl na pajčevine v kotu 182 VI | dokaj širo ravan, po kateri se je vil med sivim vrbovjem 183 VI | in valovito; tu in tam so se z obraščenih brd lesketale 184 VI | gledal prijazna sela, ki so se mu v sončnem odsvitu smejala 185 VI | pristavil je nehote. Obrnil se je od okna in nejevoljno 186 VI | najbolj vrelo po glavi, ko se je odpravljal z doma. ~V 187 VI | uradno nadomeščanje. Ko se zvečer oglasi pri Krači, 188 VI | mesto in za nekaj tednov se vrne s potovanja -- soproga 189 VI | zaročencev. ~Umevno je, da se je skrivaj mnogo šepetalo, 190 VI | Krače ni bilo doma, odpeljal se je k poroki, katera bi se 191 VI | se je k poroki, katera bi se zvršila drugi dan; Minče 192 VII | VII ~Pozno je bilo, ko sta se vračala Pavel in Valentin 193 VII | skupaj in zvečer v krčmi se tudi nista mogla izgovoriti 194 VII | sem, kaj ti meniš!" izogne se Pavel. ~"Bedastoča -- največja 195 VII | bedastoča! Le ne vem, kam se je zagledal! V tiste črne 196 VII | ne govorim -- on je, kar se tiče potrebščin, skromen 197 VII | potrebščin, skromen mož in se bode vedno ravnal po razmerju, 198 VII | bode s to neumno punco, ki se je naučila pisati in čitati 199 VII | da je vselej sveže, kadar se ji natakanje posreči; ki 200 VII | krčmarskih beznic, po katerih se moramo klatiti, ako hočemo 201 VII | nasprotoval prijatelju, ki se je bil nenavadno razgrel. ~" 202 VII | Valentin. ~Njegov tovariš se posiljeno nasmehne -- na 203 VII | Obstaneta na mostu, ki se tu vzpenja nad potokom, 204 VII | jarku pod njim. Lunini žarki se odsvitajo iz belih pen, 205 VII | odsvitajo iz belih pen, ki se gosté doli med razjedenim 206 VII | šegavost in vitka rast, ki pa se ne bode znala obračati na 207 VII | No -- kakšnega?" zasmeje se Pavel na glas, ko Valentin 208 VII | notarjevim stanovanjem. ~"Ne jezi se! -- Videl bodeš, kako imenitna 209 VIII| VIII ~Imeniten dan se je bližal Grobljanom. ~Več 210 VIII| trško prebivalstvo, katero se navadno ni štelo med našo 211 VIII| pa zajamčena pravica, da se nekoliko napijó. ~Pri gospodi 212 VIII| med cerkvenimi stenami in se končala zvečer ~v zatohli 213 VIII| kritičnih slučajih, tako se je oglasilo tudi tu več 214 VIII| ugibajoče občinstvo. ~Učitelj se je spomnil, da grobeljska 215 VIII| neutešljivo potrebo, da se je vtikal v vse možne druge 216 VIII| zastavi ne toliko, zakaj tu se je vsakdo z majhnim doneskom 217 VIII| člane?" ~"Vse, vse -- ako se le hoče!" ~Tako je šumelo 218 VIII| gasilcih jako resnim in se stvarno razgovarjali jako 219 VIII| tukaj, jutri tam!" razvname se zdajci notar. "Skoro bi 220 VIII| cel tisočak?" ~"Ne jezi se, Tinče!" zasmeje se Pavel. " 221 VIII| jezi se, Tinče!" zasmeje se Pavel. "Jaz često ugibljem 222 VIII| z zlobnim naglasam, "ki se pa tiče vprašanja, katero 223 VIII| seveda! Denar je tu, zastava se tudi hitro kupi -- blagoslavljala 224 VIII| hitro kupi -- blagoslavljala se bode tudi -- ampak --" Adjunkt 225 VIII| treba, gospoda moja, o tem se razgovarjajmo!" Tako je 226 VIII| ugibali, gospodje?" oglasi se Vrbanoj. "Tukaj nimate izbirati -- 227 VIII| odkitega, nič veselega. ~Davkar se je spomnil svojih treh hčera 228 VIII| hotel biti zlobnejši, nego se mu je posrečilo, zakaj tudi 229 VIII| posrečilo, zakaj tudi on se še ni mogel prav privaditi 230 VIII| predlogu, pod mizo pa sta se tiho sporazumljena dregala 231 VIII| dregala s koleni. ~Vrbanoj se je na pol protivil; toda 232 VIII| postranskim pogledom. ~Pavel se je pri tem izvrstno zabaval; 233 VIII| preporen predmet v družbo, dasi se sam ni rad spuščal v boj. ~ 234 VIII| tako sam -- tako sam! Da se še ni oženil, to je bilo 235 VIII| značaju popolnoma umevno. Dasi se žensk ni bal, ampak lahkoživo 236 VIII| odnesel proti sredini. ~Ko se je Vrbanoj oženil, udarila 237 VIII| bila izgubljena zanj, zdela se mu je tem vabnejša, in to 238 VIII| so polagoma. Sem ter tja se je še vnel razgovor o novem 239 VIII| katerega je ona -- čudom se je bilo čuditi -- nataknila 240 VIII| izkušenosti davkarjeve Evfemije se je posrečilo Vrbanojevo 241 VIII| Malijeve je skoro zapazilo, da se ti poseti vrše najgotoveje 242 VIII| Vrbanojeva pri nji, in da se Pavel ni nikdar izognil 243 VIII| pravi ona. ~"Haha!" zasmeje se Valentin. "Ti tudi poznaš 244 VIII| me tudi ne zanimalo! Kar se tiče Ančke, no, tu si ti 245 VIII| bolje poučen --" ~Valentin se sedaj zasmeje na ves glas. ~" 246 VIII| ni vedel, kako in zakaj se je v tem trenutku spomnil 247 VIII| deklet imamo premalo!" pošali se notar. ~"Čuješ li, prijatelj 248 VIII| preveč ali premalo?" razhudi se davkar, dočim se drugi glasno 249 VIII| razhudi se davkar, dočim se drugi glasno smejejo. ~" 250 VIII| Premalo, premalo!" zagrohoče se ranocelnik. "Zakaj če bi 251 VIII| mož-doktor je imel trdo kožo in se ni menil za take malenkosti. ~" 252 VIII| Dobro, dobro!" razveseli se Vrbanoj. ~Pavel je storil, 253 IX | ovinka rebri, čez katero se je podila vsa družba. ~Oni 254 IX | tihega in dehtečega, kakršen se kaže le na jasni večer poznega 255 IX | udarila s pahljačo po licu ter se mu izkušala izviti. ~Oba 256 IX | ko je izpustil, vendar se ni ganila z mesta, nego 257 IX | nem pred njo. ~Toda zdajci se ojači in govori kakor glumač 258 IX | Ančka!" ~"Haha!" zasmejala se je na pol veselo, na pol 259 IX | in robidovjem. ~"Vrniva se! Pogrešali naju bodo!" velela 260 IX | Tikoma pred njima izza roba se je že glasil govor in smeh 261 IX | en samec; naš poštar, ki se je bil tudi podal v to nevarno 262 IX | izviralo iz te igre, zvršile so se potem slovesno na skupnem 263 IX | bližnjo trško gorico, kjer se je kratkočasila družba ob 264 IX | nagrmadene ob griču; od tam se je odpiral najširši razgled. ~" 265 IX | ona malomarno. ~"Preveč si se utrudila!" meni on in hoče 266 IX | meni on in hoče oditi. ~"Da se le ti nisi!" ~Nekov čuden 267 IX | besedah je povzročil, da se je Vrbanoj zopet naglo obrnil. ~" 268 IX | osorno. ~"No, kaj neki? Kaj se bodeš delal? Saj veš, s 269 IX | bodeš delal? Saj veš, s kom se trudiš ves popoldan! Mene 270 IX | zvenelo iz njega; tako vsaj se mu je dozdevalo. ~"Le pojdi, 271 IX | jeza ga je prevzela. ~"Vedi se vendar tako, kakor se spodobi!" 272 IX | Vedi se vendar tako, kakor se spodobi!" dejal je, kakor 273 IX | je slabo naletel. ~"Kakor se spodobi -- spodobi! Seveda, 274 IX | tisto očitanje! Kakor bi se ne trudila storiti vsega, 275 IX | davkarjeve gospodične -- kakor bi se ne trudila ravnati tako 276 IX | Molči!" velel je Andrej in se malone plaho ozrl proti 277 IX | grmadi. ~Eden izmed gospodov se približa hruški. ~"Milostiva 278 IX | vzklikne živo Vrbanojka in se oklene Pavlove roke, ki 279 IX | posejanemu nebu in sedaj in sedaj se je utrgal kos plamena, švignil 280 IX | kvišku in ugasnil v dimu, ki se je krožil na široko nad 281 IX | z menoj tudi!" oglasi se poleg Vrbanoja Julka, zagorska 282 IX | mu ponudi čašo, ne da bi se ozrla v družbo, ki je obstopila 283 IX | študent nabasan topič, da se je glasno kričeč vse razbegnilo; 284 X | X ~Drugega dne se je vršil spored natanko 285 X | slovesni "benedictus" -- kakor se pravi v pevskem žargonu -- 286 X | pozlačeni drog šolske zastave se je doktorju-ranocelniku 287 X | doktorju-ranocelniku pripetila nesreča, da se je spotaknil ob stopnicah, 288 X | stopnicah, držečih na oder, in se moral oberoč ujeti, da ni 289 X | slavnostno dejanje; in ko se je vršil osnovni zbor gasilnega 290 X | gospostvo v društvu, ki se še ni porodilo. Končno so 291 X | še ni porodilo. Končno so se potolažili vsi s tem, da 292 X | bilo mu je le do tega, da se slavnost vrši toli dostojno, 293 X | Grobljah. Med kadriljo šele se je prikazal adjunkt Pavel. ~ 294 X | Postal je med vrati, kjer se je poleg slavnostnih gostov 295 X | šele ob enajstih! Ko bi se le kakov tarok dobil!" ~ 296 X | za to novost. Sem ter tja se je kakova dvojica namuznila, 297 X | druge misli in skrbi, tičoče se te velike slavnosti, in 298 X | sedaj oni plesalki, ki se mu je približala; vendar 299 X | zapustila -- oddahnili so se tudi drugi. Utrujeni so 300 X | odmora za novo zabavo. ~Ko so se uvrščali pari za izprehod 301 X | iz kolobarja, v katerem se izprehajajo dvojice, in 302 X | dokaj širi sobani, Pavel pa se odmakne nekoliko v ozadje. 303 X | šetajočih plesalcev in da so se ju tikale vse zlobne in 304 X | učnih uspehih. ~Vrbanojka se obrne, toda dobro čuti skoro 305 X | zakaj oni učiteljski par se zopet bliža, in dasi ni 306 X | Pravila je danes, da sva se midva sinoči tam gori poljubljala!" ~" 307 X | gori poljubljala!" ~"Vi se šalite -- gospa!" ~"Ne, 308 X | gospa!" ~"Ne, ne, prav nič se ne šalim! Minče mi je povedal 309 X | in on zve vse; govorilo se je o tem, večja družba je 310 X | davkarjeve že vedo vse to!" ~Glas se ji je tresel in iskala je 311 X | slišati tudi ne, potolažite se, Ančka!" ~Ogovoril jo je 312 X | Plesala sta molče, ne da bi se ozrla drug v drugega, ampak 313 X | največjo nalogo, potem pa se je pričelo nazdravljanje. 314 X | sedeli so skupaj, in sedaj se je ravnalo vse tako, kakor 315 X | te veselice. ~Po odmoru se je pričelo plesanje še živahneje 316 X | Vrbanojem, do voza. ~Vračajoč se po stopnicah, sreča vrhu 317 X | ne ve ugovora. -- ~Ko so se razhajali, žarilo se je 318 X | so se razhajali, žarilo se je nebo na vzhodu in hladen 319 X | dejal je Vrbanoj, poslovivši se od ostalih gostov, ki so 320 X | njega in zrla v meglico, ki se je kobalila v ravnini in 321 XI | kamenčkov, nabranih na produ ter se presledkoma raztezal ob 322 XI | zaklical je s ceste. "Kako se imate?" ~Ančka pa je prijazno 323 XI | Ne vem, ne vem! Pa -- da se vidiva!" ~"Klanjam se!" ~ 324 XI | da se vidiva!" ~"Klanjam se!" ~Tako se je vršilo skoro 325 XI | vidiva!" ~"Klanjam se!" ~Tako se je vršilo skoro vsak dan 326 XI | okoli ene ure; potem pa se tudi ni hitro vrnil v pisarno. 327 XI | družbe; soproga njegova pa se je razgovarjala sedaj s 328 XI | stoletnici. In v tej sobi sta se sedaj pogostoma shajala. 329 XI | v gorenje sobe. Nikomur se to ni zdelo čudno ali neumestno, 330 XI | oslepariti ob hrastovini. Pa jaz se ne dam -- in se ne dam!" ~" 331 XI | Pa jaz se ne dam -- in se ne dam!" ~"Saj ne bode tako 332 XI | Pustite kubik," nasmeje se adjunkt, "pišite mu, kako 333 XI | prestopi sobo do vrat; tam se naglo obrne in deje na pol 334 XI | odhaja oče po stopnicah. Ko se pa zaloputnejo spodaj vrata 335 XI | vleče vedno na uho, ali se ne čuje morda zopet korak 336 XI | mimo v spodnjo sobo, prej se še glasno razgovarjajoč 337 XI | že sedi Ančka pri mizi in se dela, kakor bi nekaj pisala, 338 XI | morda?" hiti Ančka. ~Pavel se vrne in deje nasmehoma: " 339 XI | To je dobro!" razveseli se Krača. ~Ko adjunkt zopet 340 XI | novič deliti karte, oglasi se notar: "No, kje si pa ti 341 XI | sedečega davkarja, kakor bi se imela v čem sporazumeti, 342 XI | nič -- nič!" izgovarja se trgovec. ~Toda kakor so 343 XI | trgovec. ~Toda kakor so se srečavali z očmi -- vsi 344 XI | Andrej Vrbanoj. ~Časih se je celo zgodilo, da ni slušal 345 XI | Počakaj nekoliko, da se še kaj razgovorimo!" dejal 346 XI | ugajalo v krčmi, obrnil se je do adjunkta in dejal 347 XI | jo do hiše, saj vidiš, da se boji; mi pa rečemo še eno!" ~ 348 XI | skupaj iz krčme. Poslovili so se na cesti in vsak je krenil 349 XI | notarja slučajno, ali pa, ker se mu še ni poljubilo iti spat; 350 XI | Vrbanojevo poroko, tako se penijo danes tam doli valčki 351 XI | gorenje soteske sem pa se oglašajo enakomerni udari 352 XI | namenjeni ti poseti!" ~Valentin se je zavedal, da sta brez 353 XI | prijazen si ti Julki? Ti si se ž njo celo vozil do Zagorice, 354 XI | odslej puščal tebe!" ~Rekši se obrne domov. ~"Prav tako!" 355 XI | V adjunktu zavre, da bi se vrgel za njim, toda premisli 356 XI | premisli si. ~Prismoda! Čemu se pa vtika v moje stvari?" 357 XI | Na mojo dušo," zarotil se je, "nikdar več se ne vtaknem 358 XI | zarotil se je, "nikdar več se ne vtaknem v tuje stvari -- 359 XI | v tuje stvari -- in ako se ta dva bedaka skoljeta ali 360 XII | malovaška zlobnost. ~Evfemiji se je po dolgem času zopet 361 XII | zopet ponudila prilika, da se je odzvala povabilu dveh 362 XII | navadno iz krogov, v katerih se poedinci hitro menjavajo. 363 XII | naslikala adjunkta Pavla, kako se izprehaja pod sodnikovim 364 XII | spremlja Ančko domov, porodila se je tam tudi -- sicer ne 365 XII | priljubljena misel, da bi se anonimnim potom obvestil 366 XII | Lepo je, lepo, samo burja se nekoliko sili!" ~"Dajte, 367 XII | akt!" veli sodnik. -- ~Ko se vrne sluga z zahtevanimi 368 XII | vode?" hiti sluga. ~Zdajci se vzdrami Vrbanoj kakor iz 369 XII | zašepetal je in potem so se mu silili v spomin razni 370 XII | je šumelo po glavi. Nato se domisli raznih zbadljivih 371 XII | da ji ni enake!" ~Tako se tolaži. Ali kadar vzame 372 XII | in dejal malomarno: ~"Ali se brigaš za tako klepetanje -- 373 XII | gledal na stensko uro. Obrne se k sodniku, ali prestrašen 374 XII | mizo pred adjunkta. ~Pavel se nekoliko obotavlja, ali 375 XII | odslej je -- vaša!' ~Adjunkt se ne obrne, celo vrat ne zapre 376 XIII| pred okrajnimi sodišči, ki se pa tudi rešujejo tako redno 377 XIII| redno in sumarično, kakor se otepe snop prosa, kadar 378 XIII| adjunkt Pavel; od dne pa, ko se je vršil oni burni prizor 379 XIII| let. Po onem dogodku sta se razšla, vsak na drugo službeno 380 XIII| umazani registraturi; srečala se od tedaj nista več, odkar 381 XIII| tedaj nista več, odkar sta se uradno ločila v Grobljah 382 XIII| takoj po obedu; v krčmi se sestaneva! Nekaj neumnih 383 XIII| končano dopoldne!" ~"Da se vidiva!" ~"Zbogom!" ~Sodnik 384 XIII| prebira Pavel ovadbo. Zdajci se strese in beročemu obtiči 385 XIII| Ančka!" deje novič in se prime za čelo. "Ne, ne, 386 XIII| črno na belem s seboj, ker se mu vendar ne more in ne 387 XIII| po vsem telesu. ~Onemogel se zgrudi v naslanjač in zre 388 XIII| Mraz jo trese in zavija se tesno v svoj šal, čigar 389 XIII| hripav in negotov, stresne se ter novič pogleda sodnika; 390 XIII| je vaš soprog?" ~Toženka se nekoliko obotavlja, a potem 391 XIII| Zopet premišlja. Zdajci pa se trmoglavo, uporno vzravna 392 XIII| je," reče trpko. ~Pavel se ne zgane, pisar pa obsedi 393 XIII| jo še ima! ~"Ločila sva se." ~"Sodno?" ~"Ne, ne, kar 394 XIII| Kaj ste sedaj? S čim se bavite?" ~"Točajka sem." ~" 395 XIII| kdaj?" ~"No -- odkar ste se ločili od soproga?" ~Pogledala 396 XIII| sem bila prej, preden sem se omožila; pa oče -- rednik 397 XIII| umrl je, mladi gospodar se je oženil in nova gospodinja 398 XIII| kar sem znala, česar sem se do tedaj priučila -- za 399 XIII| zadnjih besed; sploh pa se v vsem njenem gibanju, na 400 XIII| je!" ~"Za Boga!" ~Prijela se je ob mizo. ~"Vam je li 401 XIII| odgon v domovino, skloni se preko mize in vzklikne: " 402 XIII| Prišedši do zida, obrne se in sedaj pade vsa svetloba 403 XIII| lice. Vrbanojka omahne in se prime z rokami za glavo. ~" 404 XIII| stopi v sosedno sobo, tam se zgrudi na stol pred pisalno 405 XIII| valčki gorskega potoka, ki se je vil po jarku pod hišo,