| Table of Contents | Words: Alphabetical - Frequency - Inverse - Length - Statistics | Help | IntraText Library | ||
| Alphabetical [« »] ušla 1 uživali 1 uživati 1 v 321 vabnejša 1 vajen 4 vajinih 1 | Frequency [« »] 995 je 634 in 405 se 321 v 253 da 249 pa 219 na | Janko Kersnik Jara gospoda IntraText - Concordances v |
Part
1 I | kdo ustrelil skozi okno v družbo, tako je bilo nekega 2 I | bilo nekega zimskega večera v zatohli gosposki sobi Kračeve 3 I | gosposki sobi Kračeve krčme v Grobljah. Izprva je vse 4 I | stal je med vrati in vihtel v desnici najnovejšo številko 5 I | notar, očito najglasnejši v družbi, "dajte sem, Minče! 6 I | sodnik je Andrej Vrbanoj. V zadnjem telegramu se bere 7 I | glasno prečital telegram v uradnem listu. Vpraševanja 8 I | je vsa družba radovedno v njega in v adjunkta, kateremu 9 I | družba radovedno v njega in v adjunkta, kateremu so bile 10 I | smotko, ki mu je ugasnila v zadnji minuti, ko se je 11 I | vrsti," vrine doktor besedo v hipni molk, med katerim 12 I | katero je vrgel slučaj v ta ozki krog, da bi se kdo 13 I | porabivši kratek odmor v razgovoru. ~"Bas -- drugi 14 I | je nekoliko prej stopil v sobo in obstal za učiteljevim 15 I | stanovanji, in notar, ki je bil v istem prijetnem in zaeno 16 I | polovica!" zavrne ga poštar. ~V tem praznem in vendar tu 17 I | Z očetom Kračo je bila v daljnem sorodstvu in pri 18 I | znal nihče. Ančka je bila v hiši vse zaeno: domača hči, 19 I | razgovora, novi sodnik je tičal v vseh kotih. Dognali so skoro, 20 I | prazniti gosposka soba. Zunaj v prvih dveh sobah je še vpilo 21 I | z Ančko, sedečo pri peči v prvi sobi. Mračno je bilo 22 I | so bili preveč utopljeni v svoje krave in vole, da 23 I | sedla je zopet nazaj na klop v prvi sobi in eden oskrbnikov 24 I | je odšlo vse, samo onadva v gosposki sobi, adjunkt in 25 I | in notar, ostala sta sama v živem razgovoru, ki se je 26 I | segal daleč daleč nazaj v leta njiju prvega prijateljstva, 27 I | njiju prvega prijateljstva, v ono dobo, ko je cvetel v 28 I | v ono dobo, ko je cvetel v mladeniških srcih "lipov 29 I | ona suha tiskana novost v uradnem listu, da je novim 30 I | listu, da je novim sodnikom v Groblje imenovan Andrej 31 II | gradičev, katere srečavamo v prelepih, z bukovino poraščenih 32 II | sosedna gosposka mladež v prelepem poletnem času, 33 II | Studiozov je bilo povsod, bodisi v sosednjih gradovih ali pa 34 II | sosednjih gradovih ali pa v kmetskih hišah, in ženska 35 II | ni ostalo že leto in dan v domači hiši in šoli, prihajala 36 II | pred gradom ter vse sklada v košari na oslovem sedlu. ~" 37 II | Ah, pipa, tobak! Gori v sobi je še!" odgovori deklica, 38 II | nekoliko dolgopeta deklica že v veži in na stopnicah in 39 II | ravnokar spravila košari v red. ~"Tega tudi ni treba! 40 II | pa je?" in, ker ni imel v tem trenutku nobene želje 41 II | koristnega pri nadziranju hlapcev v hlevu in skednju, sicer 42 II | ženica, ki je že navsezgodaj v polnem miru preskrbela, 43 II | Potem pa je sprejemala v pritlični sobi poleg veže 44 II | študentov, bivajočih na počitkih v bližnjem trgu ali sosednjih 45 II | dala -- tri ure zapreti! V gorenji sobi sem morala 46 II | spominjate, ko smo bili zadnjič v Rakitni, tam v onem gozdiču -- 47 II | bili zadnjič v Rakitni, tam v onem gozdiču -- slepo miš 48 II | beli nagelj je vtaknila v kozarec vode in ga ima še 49 II | Zakaj ni takisto vašega dela v kozarec ali pa -- samo vašega?" ~ 50 II | kar se ji je bilo kuhalo v srcu. ~"Počakajva drugih!" 51 II | ki se je vtem sklonila v breg ob kolovozu, utrgala 52 II | reče gospod Orel, korakajoč v zadnji vrsti. Stotnik odgovori 53 II | krožile o malem življenju v njih soseščini. ~"Oh, ti 54 II | gospod Mate in se obrne v breg, ču deč se košatemu 55 II | prikima. ~In tako so potovali v hladnem jutru proti vrhu. 56 III | setra Veronika biva sedaj v Galiciji z možem majorjem, 57 III | neumnosti, Golovi pa šivarita v Ljubljani -- stari gospodični, 58 III | segal daleč nazaj in naokrog v minulost in sedanjost, preden 59 III | zažigajoč novo smotko, "tam v Zagorici napravljajo novo 60 III | prosi službe na novi šoli v Zagorici." ~"Ah!" vzklikne 61 III | leti mlajši od Vrbanoja!" ~V molku, ki je zopet nastal, 62 III | čuti je bilo le tikanje ure v prednji sobi in dihanje 63 III | zgodilo?" ~Oba sta bila sedaj v položaju, ko se človeku 64 III | pomislek. ~In vendar je v Pavlu, kar se tiče onih 65 III | Oh, kolikokrat sem bil v zadregi! Toda -- mladi smo 66 III | in sedaj pase ovčice tam v idrijskih hribih -- kako 67 III | seveda! Pa tudi to mi je še v spominu, da smo zdajci, 68 III | zaradi imenitnosti zabit v starodavne šampanjske buteljke -- 69 III | Ti si odšel skoro, menda v nekaterih dnevih, in Vrbanoja 70 III | tako, kakor je sploh človek v onih letih. Sedaj se mi 71 III | in potem sva krenila v breg na vam nasprotni strani. 72 III | desno in levo stran, vodec v širo dolino; pred nama na 73 III | Julka se je hotela obrniti v breg nazaj na najkrajši 74 III | velela, naj se vznak prevrnem v prepad za menoj, gotovo 75 III | moji razburjenosti nekaj v glavo, o čemer sem premišljal 76 III | zasmejal se je hripavo, v lice pa je bil bled kakor 77 III | zardel sem le še bolj in v grlu sem čutil potrebo, 78 III | oba mladostno močna, oba v divje vzbujeni, nebrzdani 79 III | mi je, da me hoče pahniti v prepad. In v tem tihem ruvanju, 80 III | hoče pahniti v prepad. In v tem tihem ruvanju, ko sem 81 III | No -- ako pride Julka v Zagorico?" pošali se notar. ~" 82 III | ni, kaj je trdil adjunkt v svoji šali; ta pa takisto 83 IV | tičoč s spodnjim koncem v globoki jami. Eden je že 84 IV | se nocoj popelje tu skozi v Babino polje!" ~Sedaj se 85 IV | nekoliko časa s tremi udarci v presledku med zvoki velikega 86 IV | prestopil iz mirnejšega udarca v hitrejši udarec, počili 87 IV | proti Kračevi krčmi. ~Skoro v veži se srečata z notarjem 88 IV | semkaj." ~Adjunkt se zavrti v polkrogu in je že nekaj 89 IV | kmetski fant z dolgo smotko v ustih, udari po konju in 90 IV | gospoda, duhovna in posvetna, v znani zatohli sobici. ~Razgovor 91 IV | ustavil Kračev Minče, stopivši v sobo z glasnim vzklikom: ~" 92 IV | je vrgel na zadnjo klop v kotu debel plašč, dežnik 93 IV | resnega vedenja in vendar v vsem svojem gibanju nekoliko 94 IV | vedel, komu bi najprej segel v roke, toda ko je pozdravil -- 95 IV | častiti gospod, niti tu niti v Babinem polju?" vrne takisto 96 IV | toda domači župnik je segel v besedo s pomirljivo opomnjo: ~" 97 IV | začutil potrebo, poseči v debato in izpregovoriti 98 IV | predmetu, od katerega je v svoji nekoliko zlobni naivnosti 99 IV | pošaliti. ~"Jutri pride v poštnem zavitku; prosim, 100 IV | ptiča so dobili tja gor v Babino polje, ta jih bode 101 IV | roko grobeljskemu župniku v slovo. Ko pa je zaropotal 102 V | V ~"Zakaj se pa ne oženiš?" ~" 103 V | nato je pa zavladal molk v mali družbi, ki je sedela 104 V | sleherni večer pri okorni mizi v Kračevi krčmi. ~Sodnik se 105 V | leto -- zahajal ni nikdar v kroge, kjer vlada blažilna 106 V | goldinarjev. Te je zapravil v družbi enakomiselnih tovarišev, 107 V | na nedeljskem izletu ali v kavarni, odprti vso noč. 108 V | plača, katero je dobival v prvih letih svojega službovanja, 109 V | se izprehajal, šel potem v urad, opoldne zopet k obedu 110 V | urad, opoldne zopet k obedu v skromno predmestno krčmo, 111 V | krčmo, potem za pol ure v kavarno in nato zopet v 112 V | v kavarno in nato zopet v urad do šeste ali sedme 113 V | zvečer. In potem? Pol ure v kavarno pogledat najnovejše 114 V | večerne liste in nato zopet v staro, toda ugodno krčmo 115 V | je sedelo več kolegov in v živahnem razgovoru o dnevnih 116 V | reči: Vrbanoj se je učil v nji; ne, sam je oddajal 117 V | njim, na katere pa je bil v vsem neuradnem času in občevanju 118 V | boljše gosposke družbe. V obližju je stanovala v prijaznem 119 V | V obližju je stanovala v prijaznem gradiču plemenita 120 V | je ta razlog zanj edinole v tem, da je prišel v družbo, 121 V | edinole v tem, da je prišel v družbo, katera mu je imponirala 122 V | že oba?" dejal je tretji v družbi, notar Valentin, 123 V | vzela oba zaeno kozarec v roke in izpila kratek požirek, 124 V | kakor že zna, kadar je v zadregi! Saj vesta oba in 125 V | vedel, da biva Orlova Julka v tem okraju, toda daljšega 126 V | pomenka o nji še ni bilo v tej družbi. Tudi so se bili 127 V | spite?" zakliče Vrbanoj v prvo sobo, zakaj onadva 128 V | oglasi se notar, "ampak v vajinih besedah tiči nekaj, 129 V | usoda takih deklic! Iz roke v roko! In najsi je še tako 130 VI | pozneje je grobeljski župnik v nedeljo zjutraj med prvo 131 VI | namerjanega zakona, da se zglasi v postavljenem obroku. ~Ta 132 VI | in bila zamaknjena edino v pobožnost in v pokoro grehov 133 VI | zamaknjena edino v pobožnost in v pokoro grehov svojih, ni 134 VI | župnik z lece in se opravljal v zakristiji za sv. mašo, 135 VI | trem gospodičnam, sedečim v klopi pred oltarjem, zastajala 136 VI | trgovca, ki sta prihajala v cerkev navadno tedaj, ko 137 VI | oznanila, zmožna sta bila v prvem trenutku samo ene 138 VI | gospodinjama, ni mogla najti v svoji molitveni knjigi začetka 139 VI | je spal, dokler ni moral v pisarno. Da Vrbanoja in 140 VI | Vrbanoja in Ančke danes ni bilo v cerkvi, to je umevno, saj 141 VI | po krajevni navadi ne gre v cerkev, kogar "mečejo z 142 VI | je bila naloga peti bas v cerkvenem zboru. Med kmetskim 143 VI | je vlival kavo na sladkor v čaši. Stoprav, ko je dekla 144 VI | potem se ozrl na pajčevine v kotu nad pečjo in nato, 145 VI | prijazna sela, ki so se mu v sončnem odsvitu smejala 146 VI | se je odpravljal z doma. ~V pisarno prišedši, najde 147 VI | najde pismo Vrbanojevo, v katerem mu sodnik naznanja, 148 VI | vidi ondi; odšla je bila v mesto in za nekaj tednov 149 VII | stezah grobeljski fantje v sosedno vas, pa je odmevalo 150 VII | nista bila skupaj in zvečer v krčmi se tudi nista mogla 151 VII | vem, kam se je zagledal! V tiste črne oči, v ta tanki 152 VII | zagledal! V tiste črne oči, v ta tanki život? Vrag ga 153 VII | posreči; ki pa pozna vsaj v mislih vse tiste javne in 154 VII | vzpenja nad potokom, šumečim v globokem jarku pod njim. 155 VII | bode, morda pride še više; v večjih mestih bode služboval 156 VII | skrite puščice letele nanjo v družbi, katera jo ne bode 157 VII | vsakega egoizma, vcepljena v srce kal tistega ponosa -- -- --" ~" 158 VIII| zvečer potem seveda godba v krčmah, nekoliko plesa za 159 VIII| ni ostal glas vpijočega v puščavi. Trebalo ji je res 160 VIII| stenami in se končala zvečer ~v zatohli krčmi s pretepom 161 VIII| skoro nič. Ali kakor vselej v kritičnih slučajih, tako 162 VIII| potrebo, da se je vtikal v vse možne druge javne posle, 163 VIII| prihajal je le malokdaj v krčmo -- vrgel je sedaj 164 VIII| vrgel je sedaj in sedaj v razgovor ironično opazko, 165 VIII| Kumice, ki zabije prvi žebelj v banderišče, ki podari lep 166 VIII| dostojanstvenika, kar jih imamo v trgu -- živela kumica: gospa 167 VIII| pritrdijo sodrugi, toda v vsem vzkliku ni nič odkitega, 168 VIII| Ančki kot sodnikovi soprogi. V medsebojnem pogovoru jo 169 VIII| ki sta nocoj tudi sedela v družbi, kričala sta sicer 170 VIII| trkal davkarja na rame in v svoji zlobni šali pristavil: " 171 VIII| je vrgel preporen predmet v družbo, dasi se sam ni rad 172 VIII| dasi se sam ni rad spuščal v boj. ~Čutil je tudi, da 173 VIII| udarila je Pavlu misel v glavo, da bi bil on takisto 174 VIII| ure pozneje pa je vedel to v Grobljah vsakdo, kdor je 175 VIII| le količkaj razsodnosti v takih važnih rečeh. ~Za 176 VIII| stena je bila med njima. ~V zadnjem času je tudi adjunkt 177 VIII| Ančke kaj posebnega, nji v prid, Vrbanoju v srečo! 178 VIII| posebnega, nji v prid, Vrbanoju v srečo! Pavlu pa ne podtikaj 179 VIII| vedel, kako in zakaj se je v tem trenutku spomnil ravnokar 180 VIII| izpregovori vtem sodnik in v teh besedah je bila tudi 181 VIII| Zvečer pa bal paré -- v rokavicah in brez rokavic! 182 VIII| sosedu je vrgel debelo psovko v uho, da jo je slišal samo 183 VIII| štirih sten, pristavi še v duhu s postranskim razkačenim 184 IX | pa sta stala sedaj sama v temni senci mladega gozda, 185 IX | hotela mimo njega smukniti v grmovje nizdol. ~Ali on 186 IX | družico, le zadaj globoko v grmovju je še težko sopihal 187 IX | ki se je bil tudi podal v to nevarno igro; uprizorjeno 188 IX | vi!" zagodrnjal je poštar v svojem grmu. Bil je brez 189 IX | nisi!" ~Nekov čuden naglas v teh besedah je povzročil, 190 IX | nejevoljno. Akotudi si je v prvem trenutku rekel, da 191 IX | nekoliko pedi kvišku in ugasnil v dimu, ki se je krožil na 192 IX | kozarec in ga potisne Ančki v roko. ~"Živela kumica!" 193 IX | popoldanskega veselja že ves rdeč v lice. ~"Gospod sodnik -- 194 IX | čašo, ne da bi se ozrla v družbo, ki je obstopila 195 IX | bilo po velikanskem kresu; v žareči kup je vrgel naposled 196 X | benedictus" -- kakor se pravi v pevskem žargonu -- ker je 197 X | vmes; pri zabijanju žebljev v pozlačeni drog šolske zastave 198 X | osnovalci so bili razdeljeni v dva tabora, v spodnje in 199 X | razdeljeni v dva tabora, v spodnje in v gorenje Grobljane, 200 X | dva tabora, v spodnje in v gorenje Grobljane, in vsaka 201 X | je hotela vse gospostvo v društvu, ki se še ni porodilo. 202 X | volje. ~Veselica je bila v gorenjih prostorih Kračeve 203 X | dostojno, kakor je to mogoče v Grobljah. Med kadriljo šele 204 X | in dekel, vsa za maknjena v tuji ples, katerega so mnogi 205 X | pahljače je žarelo nje oko v Pavla. Vrbanoj tega ni zapazil. ~" 206 X | odide sodnik. Skoro potem je v stranski sobi kvartal z 207 X | trezen kot podstrešna podgana v pomladanski suši. Ali svoj 208 X | je nastal najmanjši nered v vrstah, ukazal zopet nastopiti 209 X | iz početka. Bilo je kakor v plesni šoli. ~Valentinu 210 X | zabavah, da jo je kazal v zadnjem oddelku, in šele 211 X | nego naglo položi roko v Pavlovo. Valentin zadovoljen 212 X | krene Pavel iz kolobarja, v katerem se izprehajajo dvojice, 213 X | lopa. Dva stola sta bila v nji. Vrbanojka nekoliko 214 X | Pavel pa se odmakne nekoliko v ozadje. Kót je bil kakor 215 X | pripraven, da so vanj in v ona, ki sta si ga izbrala, 216 X | ji bilo že žal, da je šla v ta kotiček. In prav v tem 217 X | šla v ta kotiček. In prav v tem trenutku pride mimo 218 X | deje sodnikova soproga v tistem trenutku svojemu 219 X | Pavel. ~"No -- tam gori v gozdu, potem pa pri kresu!" ~" 220 X | zadovoljna opazila, da sedata v drugi kot k peči, ki je 221 X | katere ji je silila jeza v oči. ~"In -- Julka je sprožila 222 X | Bog varuj! Minčeta pustite v miru! Obetajte mi!" ~"Kakor 223 X | Nikar ne vstajajte! Glejte, v oni lopi pri peči so vedno 224 X | oči odprte in zro semkaj v naju." ~Godba prične z mazurko. ~" 225 X | ne da bi se ozrla drug v drugega, ampak sklenjene 226 X | odmorom je bilo napitnic v izobilju; kjer so doslej 227 X | vsakdo zastavil svoje moči v sijajen prospeh te veselice. ~ 228 X | hodnika Ančko, ki je hotela v sobico, kamor so bili za 229 X | sopne ona in poskusi uiti v sobico. Ali on je že tikoma 230 X | poljublja njen obraz. ~In ona v svoji slabosti ne ve ugovora. -- ~ 231 X | stopala poleg njega in zrla v meglico, ki se je kobalila 232 X | meglico, ki se je kobalila v ravnini in ji rosila tančico 233 XI | klobuk in palico, da odide v pisarno. ~S tem je bil tudi 234 XI | odzdravljala. ~"Ali ste že opravili v pisarni? Kako krasen dan 235 XI | pa se tudi ni hitro vrnil v pisarno. Zvečer je šel rad 236 XI | ponjo ter krenil ž njo vred v krčmo h Krači. Tam je obsedel; 237 XI | vso družbo in odšla gor v očetovo sobo -- saj je Krača 238 XI | tudi pisala nujna pisma. ~V tej sobi je bila zapadla 239 XI | ob farni stoletnici. In v tej sobi sta se sedaj pogostoma 240 XI | Pavel je pustil družbo v spodnjih prostorih in spremljal 241 XI | spremljal sodnikovo soprogo v gorenje sobe. Nikomur se 242 XI | bil tudi zvečer navadno v gorenji sobi ali pa je Minče 243 XI | soprogo sodnikovo. Doli v gosposki sobi so mešali 244 XI | potovali so iz skledice v skledico. Kako vesel je 245 XI | je Pavel nekoč, stopivši v gorenjo sobo, kjer je oče 246 XI | tajnega Ančki, ki je s peresom v roki le na pol slišala njega 247 XI | oblastno s tlečo smotko v ustih na majhno zofo v kotu 248 XI | smotko v ustih na majhno zofo v kotu sobe. ~"Za nekaj sto 249 XI | veli Krača in vtakne roke v žep, potem dvakrat, trikrat 250 XI | Kratka tišina zavlada v sobi; ostala dva čujeta 251 XI | zaloputnejo spodaj vrata v gostilniško sobo, skoči 252 XI | gor in Pavel je šel mimo v spodnjo sobo, prej se še 253 XI | nasmehoma: "Zapišite še, da bode v osmih dneh zarubljen, ako 254 XI | Ko adjunkt zopet stopi v spodnjo sobo, tedaj je vsa 255 XI | kakor navadno zatopljena v igro, tako igralci kakor 256 XI | davkarja, kakor bi se imela v čem sporazumeti, zadene 257 XI | pa le še bolj zamišljen v igro. ~"Oh -- oprostite, 258 XI | sodnika, ki je vtikal kvarte v roko, in razen adjunkta, 259 XI | mu je pa posebno ugajalo v krčmi, obrnil se je do adjunkta 260 XI | je do adjunkta in dejal v pošteni svoji naivnosti: " 261 XI | korak. Pod njima šumi potok v globoki strugi in, kakor 262 XI | bodi?" zavrne ga ta in suče v roki kljukasto svojo palico 263 XI | in pusti tisto učiteljico v miru, ki je skoro sleherni 264 XI | pisarja!" vzklikne adjunkt v divji jezi. ~"Pavel! Ne 265 XI | in Julka; vendar pa ga je v tem trenutku navzlic vsej 266 XI | nesramnost!" vzhitel je, ampak v vsem vzkliku je bilo nekoliko 267 XI | bilo treba, tudi vožnjo v Zagorico, ako hočeš! Pusti 268 XI | Zagorico, ako hočeš! Pusti mene v miru, kakor bodem jaz odslej 269 XI | razsrjeni notar še enkrat. ~V adjunktu zavre, da bi se 270 XI | Prismoda! Čemu se pa vtika v moje stvari?" zagodrnja 271 XI | vzel -- to Ančko?" deje sam v sebi, kakor je bila rekla 272 XI | nikdar več se ne vtaknem v tuje stvari -- in ako se 273 XI | Julko pa tudi nečem več v hišo! Da bi vrag te jezike!" ~ 274 XII | so imeli nekaj sorodnikov v glavnem mestu in, kadar 275 XII | jih porajali fantazija, v tem oziru vselej bujna, 276 XII | odzvala povabilu dveh tet v mestu. Ti sta stanovali 277 XII | podnajemniki treh sobic v njiju stanovanju. Bili so 278 XII | Bili so navadno iz krogov, v katerih se poedinci hitro 279 XII | ko je Vrbanoj, prišedši v pisarno, odpiral pisma, 280 XII | Vrbanoj pogleda najprej v časopis, kaj poročajo zadnji 281 XII | komisijski akt -- ono pravdo gori v grobeljskih fužinah -- sam 282 XII | Krasen dan!" deje sam v sebi, odhajajoči sluga pa 283 XII | najde Vrbanoja sključenega v stolu pred pisalno mizo 284 XII | Preplašen odide, zunaj v prvi sobi pa pripoveduje 285 XII | sporazumno namežiknejo. ~V svoji sobi pa je Vrbanoj 286 XII | list, katerega je držal v tresoči roki. ~Tukaj je 287 XII | domnevate, da ste prvak v Grobljah, upravičeno je 288 XII | in potem so se mu silili v spomin razni dogodki, o 289 XII | sedaj -- sedaj mu rasto v spomin -- bujno in košato 290 XII | res?" ~Da je mogel Pavel v tem trenutku vzklikniti: " 291 XII | Vrbanoj bi ga bil objel v svoji prostodušnosti in 292 XII | potihoma, da je ni bilo slišati v drugo sobo, Pavel pa jo 293 XIII| XIII ~V sodni sobi majhnega okrajnega 294 XIII| je letina dobra. ~Sodnik v tem kotu, pozabljenem od 295 XIII| kakor končani sodni spisi v zaprašeni, umazani registraturi; 296 XIII| odkar sta se uradno ločila v Grobljah in zvedela sta 297 XIII| kadar je bilo katerega ime v uradnem listu. Vrbanoj je 298 XIII| sodišču, Pavla pa nahajamo tu v zapuščeni dolini gorate 299 XIII| pojdem, takoj po obedu; v krčmi se sestaneva! Nekaj 300 XIII| privedli orožniki danes v jutru. Tu je naznanilo orožnikov!" ~" 301 XIII| telesu. ~Onemogel se zgrudi v naslanjač in zre srepo predse. ~ 302 XIII| za katero sedi sključen v naslanjaču in strmeč vanjo -- 303 XIII| torbica, katero je držala v rokah, rokavice z raztrganimi 304 XIII| trese in zavija se tesno v svoj šal, čigar prvotne 305 XIII| nekdanji nepopisni žar, v sodnika predse. ~Pavel sedi 306 XIII| zgodbe zadnjih deset let v življenju te ženske, dasi 307 XIII| vsakem vprašanju oster nož v meso. Da, vest, vest! Sedaj 308 XIII| zadnjih besed; sploh pa se v vsem njenem gibanju, na 309 XIII| sem še! Na Dunaju sem bila v bolnici, denarja nimam in 310 XIII| hišah!" ~"Ne po hišah; samo v eni krčmi sem prosila nekoliko 311 XIII| suhim, hripavim glasom: "V imenu Njega Veličanstva, 312 XIII| potem na prisilni odgon v domovino, skloni se preko 313 XIII| spremljevalcema. ~Sodnik pa stopi v sosedno sobo, tam se zgrudi 314 XIII| pisalno mizo, upre glavo v roke in grenke solze mu 315 XIII| bržkone ima vročinsko bolezen, v deliriju je. Sodnik ukaže 316 XIII| vaškem pokopališču, tam v kotu ob zidu, kamor so devali 317 XIII| Ko je sedel zvečer potem v krčmi v navadni družbi med 318 XIII| sedel zvečer potem v krčmi v navadni družbi med davkarjem, 319 XIII| Zrl je skozi odprto okno v jasno jesensko noč; v tišino, 320 XIII| okno v jasno jesensko noč; v tišino, ki je zavladala 321 XIII| je zavladala za trenutek v sobi, šumeli so valčki gorskega