Part

  1 I   |            mirno, brez sape, potem pa so se čuli glasni vzkliki "
  2 I   |      letargično ali strmeč, večina pa je klicala na glas: "Pokažite,
  3 I   |            po novem tobaku, doktor pa, kakor so ga sploh nazivali,
  4 I   |         uradnem listu. Vpraševanja pa le ni bilo konca in, ko
  5 I   |          Vrbanoj! Dobro ga poznam, pa ti tudi, Pavel?" -- ozrla
  6 I   |       Najin součenec je!" ~Pri tem pa je nekam zamišljeno vžigal
  7 I   |   pristavil je nehote. ~"Sedaj ste pa vi na vrsti," vrine doktor
  8 I   |         bas!" pritrdi notar. ~"Kaj pa -- politično prepričanje?"
  9 I   |          stolom. ~Spogledali so se pa štirje gospodje: oče Krača,
 10 I   |          osminka!" meni učitelj. ~"Pa je lepša -- taka polovica!"
 11 I   |          nekoliko imetja; gotovega pa ni znal nihče. Ančka je
 12 I   |      govorim vam o svoji ljubezni, pa vi -- vi --" ~"I, seveda!"
 13 I   |          prej. ~"Zaljubljen je bil pa vendar!" reče notar, toda
 14 I   |         veste, zarjavelo železo -- pa, pustimo, pustimo -- morda
 15 I   |       izprazni svoj kozarec -- "to pa vam pravim, fin mož bode
 16 I   |      kričali in šepetali, pri vsem pa pili in trkali s kozarci. ~
 17 I   |          pogledal tja na klop. Tam pa je sedaj ta, sedaj oni obeh
 18 II  |          pod trideset, ena ali dve pa nad trideset let; mimo tega
 19 II  |           v sosednjih gradovih ali pa v kmetskih hišah, in ženska
 20 II  |          okrog osla in klopi, vtem pa gospod Orel polagoma pozdravlja
 21 II  |           tega, seda) onega. ~"Kje pa je moja pipa, pa moj tobak?"
 22 II  |               Kje pa je moja pipa, pa moj tobak?" vzklikne hipoma. ~"
 23 II  |            Maruša, in ti --" ~Vtem pa je bila nekoliko dolgopeta
 24 II  |     mehurjem, polnim tobaka. ~"Kje pa je Pepe -- stric Pepe?"
 25 II  |           že za brzdo. ~"No -- kje pa je --?" vzklikne graščak
 26 II  |  zamišljeno okoli sebe. "No, torej pa -- odrinimo!" ~Polovica
 27 II  |          navade ponovil tisti "Kje pa je?" in, ker ni imel v tem
 28 II  |            hlevu in skednju, sicer pa je bil bolj "samosvoj" gospod. ~
 29 II  |     odposlala strica Pepeta. Potem pa je sprejemala v pritlični
 30 II  |          desni in levi strani; pot pa je robilo leskovo in glogovo
 31 II  |          zletel vznemirjen kos ali pa vzplapotala plaha taščica.
 32 II  |           prime uhanca za brzdo. ~"Pa bi bil res skoro ušel!"
 33 II  |        nego je očito treba, Maruša pa polglasno pevajoč za njim.
 34 II  |      zdajci oglasi Maruša: ~"Zakaj pa ne hodite z Julko, gospod
 35 II  |           najprej francoski, potem pa slovenski. Pomislite --
 36 II  |          tri ure sem pisala -- no, pa kako? Maščevala sem se --
 37 II  |        pisala -- oh, kako grdo!" ~"Pa zakaj ste bili zaprti?"
 38 II  |          tamkaj, tako lepo je bilo pa sem ga zdajci zajahala in
 39 II  |         cesti proti vasi. Tam naju pa je srečal naš župnik, jaz
 40 II  |             jaz sem se smejala, on pa ne, on je šel prav tedaj
 41 II  |            me je Julka zaprla. No, pa le počakajte, še nekaj vam
 42 II  |            nekaj vam povem!" ~"Kaj pa še?" reče Vrbanoj z glasnim
 43 II  |         nagelj, zvečer pri slovesu pa ji je gospod Pavel, ta,
 44 II  |            preden gre spat. Vašega pa ni nikjer!" ~"Kam ga je
 45 II  |          vašega dela v kozarec ali pa -- samo vašega?" ~To zadnje
 46 II  |           rdečih korčkov. ~Vrbanoj pa je, kakor bi ne znal drugače
 47 II  |         Hoj, hola, hoj!" ~"Vama se pa tudi nekam čudno mudi!"
 48 II  |               Hi, Sivček!" ~"Sedaj pa jaz pomagam!" oglasi se
 49 II  |       sošolec omenjenih študentov, pa si ni dal braniti. Kot sosedni
 50 II  |           taki smo bili mi nekdaj! Pa če treba, tudi smo še sedaj,
 51 II  |           njih soseščini. ~"Oh, ti pa ti, Mate! Pa ne tepi me
 52 II  |   soseščini. ~"Oh, ti pa ti, Mate! Pa ne tepi me tako kruto!" ~"
 53 II  |    nekoliko postaneta, gospod Orel pa seže z levico pazno pod
 54 II  |            Orel polglasno, stotnik pa le molče prikima. ~In tako
 55 III |       vedno vztrajala. ~"Tine, kje pa je sedaj Julka?" vpraša
 56 III |         vzela po neumnosti, Golovi pa šivarita v Ljubljani --
 57 III |          bilo tedaj na Kremenu!" ~"Pa Julka?" ponovi adjunkt. ~"
 58 III |      Pozabil sem skoro! Pravil sem pa, da sem bil minule dni nekoč
 59 III |           šolski sv'et neče -- no, pa o vsem tem govoriva kdaj
 60 III |        vsaj govori se o njih --" ~"Pa vendar -- Julka?" hiti Pavel. ~"
 61 III |      Nekoliko tako -- navzgor, kar pa ne škodi, ako je omejeno,
 62 III |            ako je omejeno, pri tem pa duhovita, da smo se je kar
 63 III |           spominjaš?" ~"I, seveda! Pa tudi to mi je še v spominu,
 64 III |      preneumno bi bilo tudi! Tačas pa je bilo lepó! Vi ste skakali
 65 III |          svojo pipo, oni kapitanuš pa je kazal gospem po bližnjih
 66 III |           Julka jih je trgala, jaz pa nisem gledal ni cvetic ni
 67 III |     nasprotni strani onkraj doline pa je vstajalo zopet visoko,
 68 III |         vedel, kaj govorim; toliko pa vem, da je bilo takrat vse
 69 III |     zasmejal se je hripavo, v lice pa je bil bled kakor nova stena. ~
 70 III |            več na Veselko. Pozneje pa smo itak hodili vsak svoj
 71 III |            res zaljubljen -- potem pa nikdar več tako." ~"In Andrej?" ~"
 72 III |           mane zaspane oči. Vedela pa ni, kaj je trdil adjunkt
 73 III |           adjunkt v svoji šali; ta pa takisto sam ni znal, da
 74 IV  |          že stal navpično, drugega pa so obkolili na glasno krčmarjevo
 75 IV  |           na pol odprl usta, zinil pa ni ničesar. ~Za adjunktovim
 76 IV  |           še vedno kašljal, davkar pa, ki je stal s svojimi hčerami
 77 IV  |          hiši in vsej fari!" ~"Kaj pa je to?" vzklikne na glas
 78 IV  |           je za kakega župnika, ne pa za sodnika!" ~"I, seveda!"
 79 IV  |         ves glas. ~"No, morda bode pa tudi umesten pozdrav našemu
 80 IV  |     največja umetnost! Saj je bilo pa tudi treba dovolj telesne
 81 IV  |              meni Pavel. "Vedel bi pa vendarle rad, bode li Krača
 82 IV  |        sedaj to, sedaj ono, končno pa se bodeta z gospodom dogovorila
 83 IV  |           ob njega zadnjih besedah pa se je zganil. ~"Tukaj? Kaj
 84 IV  |        ženi ni hotela danes, skoro pa pride zopet semkaj." ~Adjunkt
 85 IV  |         nekoliko zlobno. ~"Nama se pa skoro tako dozdeva, odkar
 86 IV  |          vas," reče Valentin. ~"Vi pa, vi! Oh, recite, kolikokrat
 87 IV  |            z voza. ~Sodnik Vrbanoj pa je bil tudi že med vrati,
 88 IV  |        poštar komaj slišal: "Ta je pa srčen, ta se jih ne boji!" ~
 89 IV  |    razgovor poostril. ~Ena prilika pa se je vendarle še ponudila
 90 IV  |     pričakoval mnogo zabave. ~"Kje pa imate svojo kuharico, he,
 91 IV  |           učil kozjih molitvic, ne pa božjih!" ~In rekši je pomenljivo
 92 IV  |           cevjo svoje pipe. ~Zunaj pa je sedal gospod Frančišek
 93 IV  |   grobeljskemu župniku v slovo. Ko pa je zaropotal voz z dvorišča,
 94 IV  |             gospod Luka, nocoj sva pa -- med koprive padla!" ~
 95 V   |                       V ~"Zakaj se pa ne oženiš?" ~"I, zakaj se
 96 V   |          ne oženiš?" ~"I, zakaj se pa ti še nisi?" ~Ti vprašanji
 97 V   |            odgovor prvemu; nato je pa zavladal molk v mali družbi,
 98 V   |        občevati dan na dan; počasi pa je spoznaval tudi one, ki
 99 V   | gimnazijsko poučen, na vseučilišču pa posvečen vedi za kruhoborbo --
100 V   |            na vseučilišču. Pozneje pa je bilo drugače. Stričevih
101 V   |           bilo dovolj, izven urada pa nobene take družbe, da bi
102 V   |       stopinjo pod njim, na katere pa je bil v vsem neuradnem
103 V   |       razloga temu ni vedel, tičal pa je ta razlog zanj edinole
104 V   |      družabno omiko. -- ~"Zakaj se pa nista oženila že oba?" dejal
105 V   |           kratek požirek, Valentin pa je novič zažigal svojo pipo. ~"
106 V   |        trdil ne bodem, kako -- pač pa, kakor že zna, kadar je
107 V   |         mlajši je bil od nas, doma pa tam na sosedni graščini
108 V   |         pomagalo ničesar!" ~"Onemu pa je!" reče Pavel. ~"Julka
109 V   |           prime za roko, z desnico pa okoli pasa in jo potegne
110 V   |           Valentin se smeje, Pavel pa jezno gleda ta prizor. ~"
111 V   |           pridna, lepo lice ima in pa, in to je glavno: nič tistega
112 V   |      svaljkaš po rokah!" ~"Oh, kje pa najdeš sveže cvetove?" zavrne
113 VI  |           med litanijami; najrajši pa bi bila ušla domov zbudit
114 VI  |      mečejo z lece"; adjunkt Pavel pa tudi ni bil vsakonedeljski
115 VI  |       kmetskim ljudstvom po cerkvi pa je šlo od ust do ust: "Oh,
116 VI  |        zadene!" -- "No, sedaj bode pa še bolj vihal svoj nos!" -- "
117 VI  |           dolžan tisti Ančki!" -- "Pa pri sodišču -- tam bode
118 VI  |         šepetanje. Po končani maši pa je hitela govorica z ljudmi
119 VI  |            še bolj krasilo. ~Pavel pa je le nekoliko trenutkov
120 VI  |        postavil čašo na mizo. ~"In pa -- da nikomur ni zinil besedice!"
121 VI  |       ugibalo in zabavljalo; kadar pa je sprožil kdo napitnico,
122 VI  |           zvršila drugi dan; Minče pa je po očetovem in ženinovem
123 VI  |           hlapcem in vaškim fantom pa je postavil polno vedro
124 VII |   grobeljski fantje v sosedno vas, pa je odmevalo njih ukanje. ~
125 VII |           ji natakanje posreči; ki pa pozna vsaj v mislih vse
126 VII |         šegavost in vitka rast, ki pa se ne bode znala obračati
127 VII |            izraza pojmu, kateri je pa vendar še obema, dasi sta
128 VIII|       plesa za mlade ljudi, starim pa zajamčena pravica, da se
129 VIII|      nekoliko napijó. ~Pri gospodi pa župnikov poziv tudi ni ostal
130 VIII|            je za kmeta, za gospodo pa ne ostaja skoro nič. Ali
131 VIII|           sosedne šole; notar Mali pa, ki je poleg svojih uradnih
132 VIII|        predlog o gasilskem društvu pa je povzročil obširno razpravo. ~"
133 VIII|            ironično opazko, kateri pa ni bilo pravega odziva.
134 VIII|            ob svoji pipi. ~"No, ti pa ne zineš nobene -- seveda,
135 VIII|           zlobnim naglasam, "ki se pa tiče vprašanja, katero ste
136 VIII|        pripne na banderišče, potem pa pogosti šolsko mladino --
137 VIII|        bila prej točajka, Tinče je pa s svojim predlogom hotel
138 VIII|     pritrjevala predlogu, pod mizo pa sta se tiho sporazumljena
139 VIII|            ta misel ugaja. Učitelj pa je ves vnet venomer hitel: "
140 VIII|             Seveda, seveda!", vtem pa po stari navadi trkal davkarja
141 VIII|        plavati blizu brega, kateri pa, kadar ga slučajen val potisne
142 VIII|   previdnosti, polagoma poteka; on pa še vedno tako sam -- tako
143 VIII|            in vzgajati, poleg tega pa svojemu životu dajati vsega,
144 VIII|        samčevem, slučajnega valčka pa še ni bilo, da bi ga odnesel
145 VIII|        nerodnosti; pol ure pozneje pa je vedel to v Grobljah vsakdo,
146 VIII|        rečeh. ~Za nekoliko mesecev pa tudi teh in enakih pravljic
147 VIII|       najboljša šola. Prav iskreno pa vendar nista mogli občevati;
148 VIII|           zgolj iz nagajivosti ali pa mu je dolgčas! Resnega ni
149 VIII|          ti Pavla ne poznaš; sploh pa -- čemu hodi ta Vrbanojka
150 VIII|            Vrbanoju v srečo! Pavlu pa ne podtikaj slabih nakan!" -- -- -- ~"
151 VIII|           pristavi Pavel. ~"Zvečer pa bal paré -- v rokavicah
152 VIII|         preslišal zadnji opazki. ~"Pa gospoda Frančiška iz Babinega
153 IX  |            nasprotno stran, ta dva pa sta stala sedaj sama v temni
154 IX  |       treba plačati!" sopnil je. ~"Pa tam gori -- vpričo vseh!"
155 IX  |          očitanje bruhoma vanj, on pa je stal poparjen, nem pred
156 IX  |            na pol trpko. "Zakaj mi pa tega niste prej povedali?" ~"
157 IX  |            velela je hladno, Pavel pa je korakal molče za njo.
158 IX  |       gospa in gospodičen, katerih pa je bilo po eno manj nego
159 IX  |         zbrana večja družba, ki je pa sedaj pohitela vsa tja blizu
160 IX  |          razgled. ~"Glava me boli! Pa bode skoro bolje!" deje
161 IX  |         gospe! Zakaj -- čemu si me pa vzel? Nisi li vedel, kakova
162 IX  |             Milostiva gospa -- kje pa ste? Andrej, kje pa imaš
163 IX  |            kje pa ste? Andrej, kje pa imaš gospo?" zakliče na
164 IX  |            odideta k ognju, sodnik pa malomarno žvižgaje za njima. ~
165 IX  |      Ančkine: "Zakaj -- čemu si me pa vzel?" ~Vendar ni utegnil
166 IX  |       kričeč vse razbegnilo; potem pa je pok in zasvit razpršene
167 X   |            zgolj iz zavisti. Vobče pa je slovenščina ugajala plesalcem,
168 X   |            deveta vas, francoščina pa vsem -- deseta. Jurist-reditelj
169 X   |            deseta. Jurist-reditelj pa je bil tudi vzoren mladenič.
170 X   |        slučajni dogodki med plesom pa so mu dajali najbližje gradivo,
171 X   |           mu je približala; vendar pa je nestrpno čakal, da bi
172 X   |           že konec četvorki. Čakal pa je dolgo, zakaj reditelj
173 X   |           dokaj širi sobani, Pavel pa se odmakne nekoliko v ozadje.
174 X   |           jezi me, grozno me jezi; pa vi bodete molčali!" ~"Kakor --" ~"
175 X   |            tam gori v gozdu, potem pa pri kresu!" ~"Ne umejem
176 X   |            starikavo devico! Sedaj pa prav tako sedi za plotom,
177 X   |          je bil temu prej vajen. ~"Pa vendar ste krivi vi -- vsega
178 X   |            na prvi poskus. ~Čakalo pa je že več drugih plesalcev,
179 X   |      izprva največjo nalogo, potem pa se je pričelo nazdravljanje.
180 X   |        dobrovoljna veselost, nocoj pa le čustvo zadoščenja, da
181 X   |            luč, tam iz plesne sobe pa so zveneli glasovi divjega
182 X   |           valčka. ~"Ančka -- sedaj pa vendar en poljub!" ~"Ne,
183 XI  |          zaprl duri za seboj, Anka pa je jela pospravljati po
184 XI  |             Kako se imate?" ~Ančka pa je prijazno odzdravljala. ~"
185 XI  |         adjunkt. ~"Ne vem, ne vem! Pa -- da se vidiva!" ~"Klanjam
186 XI  |          šele okoli ene ure; potem pa se tudi ni hitro vrnil v
187 XI  |       notarjem in ranocelnikom, če pa teh ni bilo, z davkarjem
188 XI  |            družbe; soproga njegova pa se je razgovarjala sedaj
189 XI  |          tem, sedaj z onim navadno pa s Pavlom. Pustila je časih
190 XI  |         navadno v gorenji sobi ali pa je Minče tamkaj kolovratil
191 XI  |     ustavil naperjeni poraz! ~"Kaj pa imate nocoj tako važnega?"
192 XI  |          slišala njega besede, pač pa tem bolje korake Pavlove. ~
193 XI  |          oslepariti ob hrastovini. Pa jaz se ne dam -- in se ne
194 XI  |           prodal po naši meri, oni pa hoče laško mero! Tukaj pa
195 XI  |          pa hoče laško mero! Tukaj pa je razlika na kubik --" ~"
196 XI  |        deje na pol proseče, na pol pa, kakor bi vsa stvar ne bila
197 XI  |        kako naj pero obrne?" ~Vtem pa tudi že odpre duri in stopi
198 XI  |            oče po stopnicah. Ko se pa zaloputnejo spodaj vrata
199 XI  |            ali me res ljubiš?" ~On pa jo molče stisne nase in
200 XI  |          pač srečal na poti. Nocoj pa so zdajci zabobneli težki
201 XI  |       kakor bi nekaj pisala, Pavel pa si vžiga ugaslo smotko. ~"
202 XI  |          vžiga ugaslo smotko. ~"Ti pa počasi pišeš!" deje starec
203 XI  |       oglasi se notar: "No, kje si pa ti zopet tičal, Pavel?" ~"
204 XI  |       izpije pol kozarca. ~Trgovec pa, ki je sedel poleg sodnika,
205 XI  |            čem sporazumeti, zadene pa ob Vrbanoja. ~"Kaj je?"
206 XI  |    Vrbanoja. ~"Kaj je?" vpraša ta, pa le še bolj zamišljen v igro. ~"
207 XI  |        dejal je navadno. Ako mu je pa posebno ugajalo v krčmi,
208 XI  |          saj vidiš, da se boji; mi pa rečemo še eno!" ~In Pavel
209 XI  |      spremil notarja slučajno, ali pa, ker se mu še ni poljubilo
210 XI  |        daljne, gorenje soteske sem pa se oglašajo enakomerni udari
211 XI  |        Nesreča je to -- zanj; zate pa je --" ~Valentin je umolknil,
212 XI  |          in to niti pogostoma; jaz pa --" ~"Ti -- ti -- -- tebi
213 XI  |        krivice on in Julka; vendar pa ga je v tem trenutku navzlic
214 XI  |            njega nasprotnik. ~"Kaj pa veš o meni in Vrbanojki?
215 XI  |       Vrbanojko še nikdar!" ~Sedaj pa Valentin vzrase. ~"Ponavljam
216 XI  |    premisli si. ~Prismoda! Čemu se pa vtika v moje stvari?" zagodrnja
217 XI  |     postane na cesti. ~"Čemu jo je pa vzel -- to Ančko?" deje
218 XI  |           bi jo bil tudi lahko! -- Pa morda je bolje tako!" ~In
219 XI  |        enega ali drugega --? Julko pa tudi nečem več v hišo! Da
220 XII |       skuhali ali spekli, gospodje pa so naročili pivo in vino.
221 XII |         sodnikovim stanovanjem ali pa celo spremlja Ančko domov,
222 XII |          sicer ne več nova, vendar pa vedno priljubljena misel,
223 XII |           oddaljenem poštnem uradu pa trgovski potnik; teti in
224 XII |           potnik; teti in Evfemija pa so si mele roke in kričale: "
225 XII |          Naslov je njegov, napisan pa z ono lepo okroglo pisavo,
226 XII |           v sebi, odhajajoči sluga pa misleč, da je namenjen ogovor
227 XII |           odide, zunaj v prvi sobi pa pripoveduje pisarjem, da
228 XII |           In vse ugiblje, naposled pa si tudi vsi sporazumno namežiknejo. ~
229 XII |         namežiknejo. ~V svoji sobi pa je Vrbanoj zopet strmel
230 XII |            in skočil kvišku. Potem pa je naglo premeril sobo,
231 XII |          in peče ga do dna srca. ~"Pa -- saj ni res, vse to ni
232 XII |           Kaj je?" ponovi -- potem pa pristavi, ko Vrbanoj le
233 XII |            pritisnil nase; adjunkt pa tega ni mogel reči. Pogledal
234 XII |        slišati v drugo sobo, Pavel pa jo je pobotal le z divjim
235 XIII|           okrajnimi sodišči, ki se pa tudi rešujejo tako redno
236 XIII|     nekdanji adjunkt Pavel; od dne pa, ko se je vršil oni burni
237 XIII|        drugo službeno mesto, Ančka pa, ločena od svojega soproga,
238 XIII|            okrožnem sodišču, Pavla pa nahajamo tu v zapuščeni
239 XIII|       Nekaj neumnih obravnav imam, pa vse to bode končano dopoldne!" ~"
240 XIII|          narekoval zapisnik, sodbo pa proglasil po običnem kopitu.
241 XIII|          pisar sede k mizi, ženska pa stopi pred zeleno mizo,
242 XIII|           ko začuje njega glas, ki pa je sedaj malone hripav in
243 XIII|            Zopet premišlja. Zdajci pa se trmoglavo, uporno vzravna
244 XIII|           Pavel se ne zgane, pisar pa obsedi odprtih ust in pozabi
245 XIII|             preden sem se omožila; pa oče -- rednik moj -- umrl
246 XIII|            iz zadnjih besed; sploh pa se v vsem njenem gibanju,
247 XIII|           spremljevalcema. ~Sodnik pa stopi v sosedno sobo, tam
248 XIII|           šel na lov; pozno zvečer pa mu naznani sluga, da je
249 XIII|         Mrliče pokopavati!" ~Pavel pa je le na pol čul te besede.