Part

  1 I   |      strmeč, večina pa je klicala na glas: "Pokažite, pokažite
  2 I   |       Minče! To treba videti črno na belem!" ~Minče, krčmarjev
  3 I   |       lica, položi smehljaje list na mizo in ponovi besede, s
  4 I   |       sploh nazivali, zaklical je na glas po novem kozarcu piva. ~
  5 I   |         nehote. ~"Sedaj ste pa vi na vrsti," vrine doktor besedo
  6 I   |         doktor in potrka davkarja na rame. "To bode nekaj tvojim
  7 I   |         navidezno malomarno, toda na licu se mu vendar posveti
  8 I   |         dosti!" reče kontrolor. ~"Na izbiro!" pristavi oče Krača. ~"
  9 I   | prijatelja davkarja vnovič potrka na rame. ~"Ančka," zakliče
 10 I   |            da bi kdo pogledal tja na klop. Tam pa je sedaj ta,
 11 I   |     notarja, sedla je zopet nazaj na klop v prvi sobi in eden
 12 II  |           in petindvajseto leto. ~Na Veselki, tako imenujejo
 13 II  |           in znancem. Pri Orlovih na Veselki so bila vedno gostoljubna
 14 II  |          gostoljubna vrata odprta na stežaj. ~Lahka septembrska
 15 II  |     dolgouha, osedlanega z dvema, na vsako stran pripetima košarama. ~"
 16 II  |           ter vse sklada v košari na oslovem sedlu. ~"Jaz pomagam!"
 17 II  |    dolgopeta deklica že v veži in na stopnicah in za malo trenutkov
 18 II  |           dalje z obloženim oslom na čelu. ~Vtem se mi lahko
 19 II  |      naložiti Sivčku, pred gradom na klopi, naročila tudi hlapcu,
 20 II  |     večinoma študentov, bivajočih na počitkih v bližnjem trgu
 21 II  |   gradičih. ~Namenili so se danes na Kremen, dokaj visok hrib
 22 II  |          Kremen, dokaj visok hrib na vzhodu domače doline, čigar
 23 II  |          širila košate svoje veje na desni in levi strani; pot
 24 II  |    katerega bi bil vsakdo spoznal na sto korakov za vseučiliškega
 25 II  |           si moj!" zavrne deklica na pol nejevoljno, na pol šaljivo. ~"
 26 II  |        deklica na pol nejevoljno, na pol šaljivo. ~"Utrudilo
 27 II  |         ga že vem krotiti." Rekši na lahko udari po oslovem hrbtu
 28 II  |       nasmehne se tudi Vrbanoj in na pol obrne k mladi deklici
 29 II  |         Ne, res ne!" deje Vrbanoj na pol začuden, na pol radoveden,
 30 II  |           Vrbanoj na pol začuden, na pol radoveden, kaj ima pač
 31 II  |   radoveden, kaj ima pač ta otrok na srcu. ~"Seveda ne veste!
 32 II  |      Včeraj zjutraj sem bila doli na tratini pod gradom in Sivček,
 33 II  |           ne!" ~Vsi trije, Sivček na sredi, stopali so sedaj
 34 II  |          videti izdajalne rdečice na njega licu. ~"Menda, menda!"
 35 II  |             reče glasno, sileč se na smeh. ~"No, vidite, tako
 36 II  |           ta, ki je pri Malijevih na počitkih, vaš prijatelj,
 37 II  |           vode in ga ima še vedno na oknu ter ga hodi duhat vsak
 38 II  |      Maruša! Primi Sivčka in pazi na pot!" veli Julka, ki se
 39 II  |       kljuko svoje gorjače potrka na rame svoji gospe, stopajoči
 40 II  |         vso pozornost od kostanja na skrbno zamašeno steklenico,
 41 II  |           skozi gosto vejevje gor na belo cerkvico kremensko. ~
 42 III |          ali dobro ali slabo doli na Dolenjskem. Saj veš, kako
 43 III |        vsi, kar nas je bilo tedaj na Kremenu!" ~"Pa Julka?" ponovi
 44 III |           Učiteljica je tam nekje na Krasu in pravijo, da prosi
 45 III |          pravijo, da prosi službe na novi šoli v Zagorici." ~"
 46 III |             Ah!" vzklikne adjunkt na pol neverjetno. ~"No, ako
 47 III |           in postranskim pogledom na svojega tovariša. ~"Ha --
 48 III |         kako je bilo vendar tedaj na Kremenu s teboj in z Julko
 49 III |           srce in jezik, ko stopa na dan čisto in resnično čustvo,
 50 III |          smo bili --" ~"In takrat na Kremenu! Ali se še spominjaš,
 51 III |           izpiti stric Pepe kuril na ravni pod cerkvijo in pekel
 52 III |   vzklikneta oba. ~"Da da, takrat na Kremenu!" povzame Pavel
 53 III |          bi se najbolje streljalo na sovražnika, ako bi prikorakal
 54 III |     hodila okoli cerkvice, čitala na belih stenah imena in napise,
 55 III |          potem sva krenila v breg na vam nasprotni strani. Bukve
 56 III |         nisem gledal ni cvetic ni na pot pod seboj niti goste
 57 III |           danes bi našel mesto -- na ostrem ovinku gozdnega pota,
 58 III |         jarek z globokim prepadom na desno in levo stran, vodec
 59 III |          v širo dolino; pred nama na nasprotni strani onkraj
 60 III |       hotela obrniti v breg nazaj na najkrajši pot k vam drugim.
 61 III |         sem, kako se takisto sili na posmeh. ,Gori nas gotovo
 62 III |    Andreja tudi menda ni bilo več na Veselko. Pozneje pa smo
 63 III |          beseda govornika postavi na laž! ~
 64 IV  |        kakor vojni general oziral na desno in levo stran po hlapcih
 65 IV  |           mlaja. Mrak je že legal na dolino. ~"Škarje naprej!"
 66 IV  |            drugega pa so obkolili na glasno krčmarjevo povelje: "
 67 IV  |       Krača je debelo pogledal in na pol odprl usta, zinil pa
 68 IV  |     iztrkaval pipo in pokašljeval na pol glasno. ~"Kaj -- sodnik?"
 69 IV  |         ušes -- Minče! Deska mora na levi strani nekoliko više!" ~
 70 IV  |      blizu adjunkta, smejal se je na glas. ~Pavel je zrl na desko,
 71 IV  |         je na glas. ~Pavel je zrl na desko, ki naj bi vezala
 72 IV  |      slavolokova stebra, in čital na srebrno-zlati podlagi pozdrav,
 73 IV  |           Kaj pa je to?" vzklikne na glas in njega lice ne kaže
 74 IV  |           takisto adjunkt zasmeje na ves glas. ~"No, morda bode
 75 IV  |       hudomušni izraz, ki mu sili na lice. -- ~Zvonovi župne
 76 IV  |        hitrejši udarec, počili so na griču poleg cerkve trije
 77 IV  |          spominjali?" očita Julka na pol resno. ~Od ceste sem
 78 IV  |         oprostite!" ~Vtem že sede na enovprežni vozič ter uravnava
 79 IV  |     skrivnostnem prirodnem zakonu na red dohodki in plače te
 80 IV  |           tukaj!" ~Zaeno je vrgel na zadnjo klop v kotu debel
 81 IV  |     vendar z zasmehujočim izrazom na licu. ~"Vi si jih menda
 82 IV  |        poštarju zadovoljno šepnil na uho, toda oprezno in tako
 83 IV  |             Smeh je bil sedaj ves na župnikovi strani in poštar,
 84 IV  |       gospod Frančišek s kaplanom na voz in še prožil roko grobeljskemu
 85 V   |           mu je bilo občevati dan na dan; počasi pa je spoznaval
 86 V   |      vzgojen, gimnazijsko poučen, na vseučilišču pa posvečen
 87 V   |   enakomiselnih tovarišev, bodisi na nedeljskem izletu ali v
 88 V   |       bilo takrat, ko je študiral na vseučilišču. Pozneje pa
 89 V   |          staro, toda ugodno krčmo na predmestju, kjer je vitka
 90 V   |          dobro stopinjo pod njim, na katere pa je bil v vsem
 91 V   |           je li bil takrat z nami na Kremenu? -- Oh, seveda!
 92 V   |           bil od nas, doma pa tam na sosedni graščini in mogočnega
 93 V   |       lahko je to! In če pomislim na nekdanja leta -- tedaj ga
 94 V   |     dijaških letih in o življenju na počitkih, samo onega dogodka
 95 V   |      počitkih, samo onega dogodka na Kremenu, o katerem je bil
 96 VI  |    udarila poslušalcem siloviteje na uho nego evangelij o poslednji
 97 VI  |          hitela govorica z ljudmi na vse štiri strani. -- ~Adjunkt
 98 VI  |        ampak pazno je vlival kavo na sladkor v čaši. Stoprav,
 99 VI  |          golih stenah svoje sobe, na umazana tla, potem se ozrl
100 VI  |        umazana tla, potem se ozrl na pajčevine v kotu nad pečjo
101 VI  |        oknu, kjer je imel razgled na dokaj širo ravan, po kateri
102 VI  |      Nekam jezno je postavil čašo na mizo. ~"In pa -- da nikomur
103 VI  |            pijoči nocoj pri Krači na zdravje in srečen zakon
104 VI  |           je postavil polno vedro na dvorišče. ~
105 VII |         je treba napisati s kredo na vrata, ki ti zna prinesti
106 VII |          se posiljeno nasmehne -- na ta argument mu ni bilo najti
107 VII |     odločnega odgovora. Obstaneta na mostu, ki se tu vzpenja
108 VII |         se ne bode znala obračati na desno ali levo in ne bode
109 VII |      takih žena, ki kar naravnost na laž postavljajo tvoje modrovanje.
110 VII |       kakšnega?" zasmeje se Pavel na glas, ko Valentin nekoliko
111 VIII|          Njega besede niso padale na kamnita tla, zakaj kmetsko
112 VIII|          usojam si vas opozarjati na drugo važno stvar," pristavi
113 VIII|         in prevezan ter ga pripne na banderišče, potem pa pogosti
114 VIII|         Kajpada," zavrne ga notar na pol smehoma, na pol nejevoljno,
115 VIII|          ga notar na pol smehoma, na pol nejevoljno, jaz vem
116 VIII|           hčera in njih tihe jeze na Ančko, poštar še vedno ni
117 VIII|         družbi, kričala sta sicer na ves glas in pritrjevala
118 VIII|          s koleni. ~Vrbanoj se je na pol protivil; toda videti
119 VIII|       stari navadi trkal davkarja na rame in v svoji zlobni šali
120 VIII|       reke, ni zmožen misliti več na breg, ampak samo na to,
121 VIII|           več na breg, ampak samo na to, da plava dalje -- dalje
122 VIII|           da plava dalje -- dalje na površju -- brez misli, koliko
123 VIII|        moč. ~Z Vrbanojem sta bila na videz dobra prijatelja;
124 VIII|          bilo čuditi -- nataknila na glavo prav tako, kakor je
125 VIII|           ni vedela, ali bi sedla na desno ali na levo stran
126 VIII|         ali bi sedla na desno ali na levo stran njih zofe, katera
127 VIII|     posrečilo Vrbanojevo privesti na pravi prostor tako, da nihče
128 VIII|         Valentin se sedaj zasmeje na ves glas. ~"Saj veš, kako
129 VIII|       zopet potrka svojega soseda na rame. "Deklet imaš premalo,
130 VIII|      veritas -- tedaj bi tudi jaz na vse kriplje trdil, da imaš
131 VIII|          gospod poštar?" vzklikne na glas. ~"Vrag ga vzemi!"
132 VIII|   postranskim razkačenim pogledom na zlobnega adjunkta: "in vas
133 IX  |           družba. ~Oni so drevili na nasprotno stran, ta dva
134 IX  |     dehtečega, kakršen se kaže le na jasni večer poznega poletja. ~"
135 IX  |          je k sebi in jo poljubil na ustna. ~"Pustite me, gospod
136 IX  |      ojači in govori kakor glumač na odru: ~"Storili -- storili
137 IX  |           drugih želja nego edino na vas, le vas -- Ančka!" ~"
138 IX  |            Haha!" zasmejala se je na pol veselo, na pol trpko. "
139 IX  |    zasmejala se je na pol veselo, na pol trpko. "Zakaj mi pa
140 IX  |      naglo otrla solze in stopila na stezico, ki je tekla tu
141 IX  |          ter naglo našel predmet, na katerega je hotel obrniti
142 IX  |       družice in, ker je šla igra na to, da si vsak izmed igralcev
143 IX  |      zvršile so se potem slovesno na skupnem zbirališču. -- ~
144 IX  |       naši znanci za majhen izlet na bližnjo trško gorico, kjer
145 IX  |    nespametna!" zavrne jo Vrbanoj na pol smehoma, na pol nejevoljno.
146 IX  |           Vrbanoj na pol smehoma, na pol nejevoljno. Akotudi
147 IX  |          kakor bi ne pazila vedno na to, da govorim tako sladko,
148 IX  |           pa imaš gospo?" zakliče na glas. Bil je adjunkt Pavel. ~"
149 IX  |           v dimu, ki se je krožil na široko nad grmado. Mladi
150 IX  |          kozarca!" hiti sodnik. ~"Na, tukaj je moj!" izpregovori
151 X   |   spotaknil ob stopnicah, držečih na oder, in se moral oberoč
152 X   |           ni položil vsega telesa na surovo obtesane, z bršljanom
153 X   |    poklicanih oblastvih. ~Zato je na večerno veselico prišlo
154 X   |    izprehajajo dvojice, in pokaže na kotiček pri oknu, kjer je
155 X   |              Nikar ne mislite več na Minčetovo blebetanje! Čakajte,
156 X   |     vprašam, potem pridemo stvari na kraj!" ~"Ne, ne, Bog varuj!
157 X   |         so jezik, umeven vsakomur na prvi poskus. ~Čakalo pa
158 X   |           mržnje ali hudomušnosti na svetu, ampak vse zgolj dobrovoljna
159 X   |           bila le-ta pripravljena na nasprotnem koncu. ~Nikogar
160 X   |            Nikogar ni bilo blizu; na steni je brlela gasneča
161 X   |      razhajali, žarilo se je nebo na vzhodu in hladen vetrič
162 X   |     ostalih gostov, ki so krenili na drugo stran. Pavel je šel
163 XI  |      šilastih kamenčkov, nabranih na produ ter se presledkoma
164 XI  |        pisarno. Zvečer je šel rad na izprehod. Navadno je vzel
165 XI  |           torej ni nikomur prišlo na misel, da bi opazoval te
166 XI  |         ki je s peresom v roki le na pol slišala njega besede,
167 XI  |   oblastno s tlečo smotko v ustih na majhno zofo v kotu sobe. ~"
168 XI  |         mero! Tukaj pa je razlika na kubik --" ~"Pustite kubik,"
169 XI  |        tam se naglo obrne in deje na pol proseče, na pol pa,
170 XI  |           in deje na pol proseče, na pol pa, kakor bi vsa stvar
171 XI  |       tudi že odpre duri in stopi na hodnik. ~Kratka tišina zavlada
172 XI  |   nepoštene ljubezni, vleče vedno na uho, ali se ne čuje morda
173 XI  |         ne čuje morda zopet korak na stopnicah ali pred vrati. ~
174 XI  |       katerega koli je pač srečal na poti. Nocoj pa so zdajci
175 XI  |         iz krčme. Poslovili so se na cesti in vsak je krenil
176 XI  |           spat; postala sta zopet na mestu, kjer sta razmotrivala
177 XI  |           udari fužinskih kladiv, na pol zveneč, na pol bobneč --
178 XI  |  fužinskih kladiv, na pol zveneč, na pol bobneč -- kakor sladka
179 XI  |         pred strogim sodnikom ali na priliko pred svojo ženo.
180 XI  |         je tiho. Nekoliko postane na cesti. ~"Čemu jo je pa vzel --
181 XI  |          prav slabovoljen spat. ~"Na mojo dušo," zarotil se je, "
182 XII |         te svoje gospode povabili na večerjo; sami sta kaj skuhali
183 XII |         ugajal je družbi in glede na izobrazbo teh ljudi tudi
184 XII |       zgolj uradna in ta je metal na kup, velevši slugi, naj
185 XII |            kakršno rabijo tehniki na svojih načrtih. ~Vrbanoj
186 XII |         pisalno mizo in strmečega na odprto pisemce. ~"Tukaj
187 XII |    odgovori in sluga zre strahoma na njega bledi, prepali obraz. ~"
188 XII |           je Vrbanoj zopet strmel na list, katerega je držal
189 XII |        list, vrgel ga divje nazaj na drugi papir in potem zopet
190 XII |          Zdajci mu obstane pogled na spisih, katere mu je nekoliko
191 XII |        načelniku sodnega urada. ~"Na -- beri!" pravi sodnik in
192 XII |          sodnik in vrže ono pismo na mizo, stoječo sredi sobe.
193 XII |       prtom je bila pregrnjena in na nji je stal med dvema voščenima
194 XII |           nato hladnokrvno položi na mizo. ~"Kaj je?" ponovi --
195 XII |          hočeš od mene? Kaj hočeš na to -- nesramnost?" ~"Odgovori,
196 XII |           mogel reči. Pogledal je na steno, kjer je tikala stara
197 XII |          da bi Pavel vedno gledal na stensko uro. Obrne se k
198 XII |            Rekši vrže ves zavitek na zeleno mizo pred adjunkta. ~
199 XIII|        majhnega okrajnega sodišča na Gorenjem Štajerskem je pregledoval
200 XIII|       dogodku sta se razšla, vsak na drugo službeno mesto, Ančka
201 XIII|       gospod notar!" ~"Pojdete li na lov?" ~"Pojdem, pojdem,
202 XIII|         in beročemu obtiči pogled na mestu, kjer je zapisano
203 XIII|          priložena ovadbi, zdrkne na tla. ~"Ana Vrbanojeva --
204 XIII|              Vtem ugleda knjižico na tleh in jo hlastno pobere
205 XIII|       dandanes služeč človek črno na belem s seboj, ker se mu
206 XIII|        more in ne sme več vžigati na kožo. ~Ana -- Ančka! Ona
207 XIII|          Ančka! Ona je!" vzklikne na glas ih zatrepeče po vsem
208 XIII|          svojimi globokimi gubami na licu in redkimi sivimi lasmi,
209 XIII|         se v vsem njenem gibanju, na nje licu, nje stasu ni kazalo
210 XIII|           sem bila -- saj sem še! Na Dunaju sem bila v bolnici,
211 XIII|           ne umeje vsega; stoprav na koncu, ko proglasi sodnik,
212 XIII|      obsojena zaradi vlačugarstva na tri dni zapora in potem
213 XIII|           tri dni zapora in potem na prisilni odgon v domovino,
214 XIII|        vsa svetloba od okna nanj, na njega ostarelo, a sedaj
215 XIII|        žensko, stojita ji že vsak na eni strani. ~"Vi -- vi!"
216 XIII|       sosedno sobo, tam se zgrudi na stol pred pisalno mizo,
217 XIII|         prste... ~Popoldne ni šel na lov; pozno zvečer pa mu
218 XIII|        dni pozneje so jo pokopali na vaškem pokopališču, tam
219 XIII|      pokopavati!" ~Pavel pa je le na pol čul te besede. Zrl je