Part

  1 I   |         zadnje besede. ~"Kaj bi ga ne poznal? Najin součenec je!" ~
  2 I   |           vsi razen adjunkta. ~"I, ne vem, kako bi dejal -- nekoliko,
  3 I   |    zanimivo svojo pripoved, vendar ne reče več nego: "Ej, to je
  4 I   |              Prijatelj davkar! Nič ne bode!" vzklikne doktor in
  5 II  |         počaka? Ti, Julka, ti tudi ne misliš in ne veš, česa je
  6 II  |        Julka, ti tudi ne misliš in ne veš, česa je treba! Stric
  7 II  |          lahko vodil Sivčka!" ~"Oh ne, tega bodem jaz!" zakliče
  8 II  |            to tiranje! Glejte, saj ne sluša ta neumna žival in
  9 II  |         čimdalje slabši!" ~"Nič se ne bojte, gospod Vrbanoj,"
 10 II  |          oglasi Maruša: ~"Zakaj pa ne hodite z Julko, gospod Vrbanoj?" ~"
 11 II  |                Zakaj?" ponovi oni, ne da bi se obrnil. ~"Zakaj,
 12 II  |            lahko rdečico. ~"Jaz bi ne povedala," deje deklica
 13 II  |           je poredna, zlobna -- vi ne veste, kaj mi je storila!" ~"
 14 II  |       veste, kaj mi je storila!" ~"Ne, res ne!" deje Vrbanoj na
 15 II  |          mi je storila!" ~"Ne, res ne!" deje Vrbanoj na pol začuden,
 16 II  |            otrok na srcu. ~"Seveda ne veste! Toda povem vam: zapreti
 17 II  |          pravljico -- oh, saj sama ne vem, kaj je -- zapisati
 18 II  |          jaz sem se smejala, on pa ne, on je šel prav tedaj k
 19 II  |       glasnim smehom. ~"Nič več se ne bodete smejali! Vi ste tudi
 20 II  |           da -- oh, kaj mislite da ne vem? Da ste najrajši blizu
 21 II  |           halo!" odgovori Vrbanoj, ne da bi ustavil Sivčka. ~"
 22 II  |           slabo vidi -- nihče drug ne hodi z menoj -- in tam sem
 23 II  |        nagelj -- kajne? Recite, da ne!" ~Vsi trije, Sivček na
 24 II  |          mogel obrniti tako, da bi ne bilo videti izdajalne rdečice
 25 II  |          ga je, kaj drugega -- jaz ne vem, nisem je videla. Vem
 26 II  |          tudi Vrbanoju. ~"Danes ji ne smete dati nobene cvetice!"
 27 II  |          skoro odgovoril: "Saj jih ne bodem!" Toda dejal je po
 28 II  |            nasmehom: ~"Oh -- danes ne bode nikjer dobiti nageljnov!" ~
 29 II  |            Vrbanoj pa je, kakor bi ne znal drugače dati duška
 30 II  |            póstarnih gospodičen. ~"Ne, ne, Tinče," brani mu Maruša, "
 31 II  |        póstarnih gospodičen. ~"Ne, ne, Tinče," brani mu Maruša, "
 32 II  |         ste preneusmiljeni! Vam ga ne pustim!" ~Tinče, sin pl.
 33 II  |             Oh, ti pa ti, Mate! Pa ne tepi me tako kruto!" ~"To
 34 III |         sam pred nekaterimi dnevi! Ne da bi ne bil vedel, kaj
 35 III |         nekaterimi dnevi! Ne da bi ne bil vedel, kaj je, ampak
 36 III |            kapitanuš in oba živita ne vem, ali dobro ali slabo
 37 III |              Julka?" hiti Pavel. ~"Ne bodi tako nestrpen! Julka
 38 III |          narazen in stara ljubezen ne zarjavi! Da je le pri tebi
 39 III |          resnično čustvo, katerega ne more več odeti noben ozir
 40 III |            tako -- navzgor, kar pa ne škodi, ako je omejeno, pri
 41 III |           tekla za teboj, da nikar ne trpinči njenega sivca, kako
 42 III |          razvneti, samo stric Pepe ne, in pozneje, pozneje --
 43 III |           roke in govoril -- danes ne vem več kaj in morda tudi
 44 III |           vzrokov, samo stric Pepe ne; a tega je menda potolažila
 45 III |     Vrbanojem in Julko. Drugega ti ne bodem pravil. Odrinil sem
 46 III |         več tako." ~"In Andrej?" ~"Ne vem! Slišal sem, da se ogiblje
 47 III |         komerkoli se zaradi ženske ne bodem več tepel! Ančka,
 48 III |            A še skoro za vas bi se ne tepel, Ančka, ali ni res?" ~"
 49 IV  |            Krača, kaj takega bi si ne bil mislil, da ste tako
 50 IV  |     pozorni in ljubeznivi, ko niti ne veste, kakšen bode naš novi
 51 IV  |            naposled, ko nihče drug ne reče ničesar. ~"Ej, nocoj
 52 IV  |     vzklikne na glas in njega lice ne kaže prav nič onega duhovitega
 53 IV  |           Bog vas je dal -- ali še ne veste?" zagrohota se davkar
 54 IV  |           To je za kakega župnika, ne pa za sodnika!" ~"I, seveda!"
 55 IV  |      izginiti!" jezi se adjunkt. ~"Ne, ne," tolaži ga poštar,
 56 IV  |             jezi se adjunkt. ~"Ne, ne," tolaži ga poštar, dočim
 57 IV  |            naj oproste, ako precej ne najdejo natančne fotografije
 58 IV  |           prevzelo nekatere, da bi ne verjeli novo predloženi
 59 IV  |          Ta je pa srčen, ta se jih ne boji!" ~Gospod Frančišek
 60 IV  |         bode učil kozjih molitvic, ne pa božjih!" ~In rekši je
 61 V   |                    V ~"Zakaj se pa ne oženiš?" ~"I, zakaj se pa
 62 V   |    izobraženih žena, in sicer zato ne, ker ni imel prilike niti
 63 V   |          Vrbanoj se je učil v nji; ne, sam je oddajal od svojega.
 64 V   |          kakor -- pravil ali trdil ne bodem, kako -- pač pa, kakor
 65 V   |            mi vsi trije. Samo tega ne vem, je li bil takrat z
 66 V   |         Dejal bi, da ga tudi sedaj ne gleda drugače," meni Pavel
 67 V   |            Kajne, Ančka?" ~Deklica ne odgovori ničesar, ampak
 68 V   |       gosposkega, česar še opisati ne morem, tistega, kar mi je
 69 V   |      zoprno." ~"Vzemi jo! Zakaj je ne vzameš? Vse prste si oblizne!"
 70 V   |           premislim!" ~"Ko bi vaju ne poznal, prijatelja, dejal
 71 V   |        sklepam, da bi se res dolgo ne upirala, nego se ženila,
 72 V   |          se o drugih rečeh, a tudi ne več dolgo; prejšnji prizori
 73 VI  |           tisti po krajevni navadi ne gre v cerkev, kogar "mečejo
 74 VI  |                 Od samega bogastva ne bode vedel, kje bi se popraskal,
 75 VI  |          kar bode hotel; jaz bi se ne pravdal ž njim, če bi imel
 76 VI  |         izpod nog. ~"Zavidam mu je ne, te -- te Ančke!" ~To je
 77 VI  |       oglasi pri Krači, tudi Ančke ne vidi ondi; odšla je bila
 78 VII |             največja bedastoča! Le ne vem, kam se je zagledal!
 79 VII |       život? Vrag ga vzemi, ako bi ne dobil ženske s temi svojstvi
 80 VII |       treba takemu možu. O denarju ne govorim -- on je, kar se
 81 VII |         Kdo bi trdil, da taka žena ne more osrečiti moža, kakršen
 82 VII |   nenavadno razgrel. ~"Ti tega sam ne veruješ -- sicer bi --" ~"
 83 VII |           deklica všeč; zakaj tudi ne? Toda -- tako -- kar za
 84 VII |            ljubezen! Za ženo bi je ne maral!" ~"No, vendar!" deje
 85 VII |        prihodnost! In kakor sodim, ne bode to korak k sreči njegovi!" ~"
 86 VII |         sreči njegovi!" ~"Zakaj bi ne bil?" ~"Pomisli, Vrbanoj
 87 VII |           bil?" ~"Pomisli, Vrbanoj ne bode vedno sodnik tu pri
 88 VII |            nas in njega Ančka tudi ne bode vedno taka lepa vitka
 89 VII |            in vitka rast, ki pa se ne bode znala obračati na desno
 90 VII |      obračati na desno ali levo in ne bode vedela odgovora, kadar
 91 VII |          nanjo v družbi, katera jo ne bode štela enakopravne po
 92 VII |        Valentin nekoliko prestane, ne da bi končal stavka. "Menda
 93 VII |          notarjevim stanovanjem. ~"Ne jezi se! -- Videl bodeš,
 94 VII |           Ančka! Škoda -- sedaj je ne smemo več objemati!" deje
 95 VIII|         kako zna tudi tedaj, kadar ne gledajo nanj samo domače
 96 VIII|            za kmeta, za gospodo pa ne ostaja skoro nič. Ali kakor
 97 VIII|           veliko; o šolski zastavi ne toliko, zakaj tu se je vsakdo
 98 VIII|            svoji pipi. ~"No, ti pa ne zineš nobene -- seveda,
 99 VIII|       zavaroval za cel tisočak?" ~"Ne jezi se, Tinče!" zasmeje
100 VIII|       lahko dobiti," deje notar. ~"Ne vem, ne vem," meni dvoječ
101 VIII|              deje notar. ~"Ne vem, ne vem," meni dvoječ doktor-ranocelnik, "
102 VIII|        čast velja nekaj desetakov; ne vem, ne vem!" ~"Res je,"
103 VIII|           nekaj desetakov; ne vem, ne vem!" ~"Res je," pristavi
104 VIII|          ni vedel, tudi gospe sami ne, kako je to prišlo, saj
105 VIII|           Resnega ni nič; ti Pavla ne poznaš; sploh pa -- čemu
106 VIII|       žensk, draga moja!" ~"Gotovo ne toiliko kakor ti," deje
107 VIII|        temeljito znanje bi me tudi ne zanimalo! Kar se tiče Ančke,
108 VIII|         Vrbanoju v srečo! Pavlu pa ne podtikaj slabih nakan!" -- -- -- ~"
109 VIII|         Prosim, gospod učitelj, da ne pozabite nobene učiteljice
110 VIII|           ti ni še nihče rekel!" ~"Ne vem, ali si pil preveč ali
111 VIII|            mi zagoriške učiteljice ne pozabite!" sili poredni
112 IX  |     kolikor hočete, ujamem vas!" ~"Ne bodete me! -- Nikdar ne!" ~"
113 IX  |            Ne bodete me! -- Nikdar ne!" ~"Oh, gotovo!" ~Z brzim
114 IX  |            poletja. ~"Imam vas!" ~"Ne, nimate me še! Pustite me!" ~
115 IX  |          sem, ker sem vas izgubil! Ne veste li že davno, da vas
116 IX  |          si moral ujeti!" ~"Ančka, ne bodi nespametna!" zavrne
117 IX  |        tisto očitanje! Kakor bi se ne trudila storiti vsega, kar
118 IX  |         vsega, kar hočeš, kakor bi ne pazila vedno na to, da govorim
119 IX  |          gospodične -- kakor bi se ne trudila ravnati tako kakor
120 IX  |            njim. ~"No, Andrej, ali ne bodeš trčil?" vzklikne notar
121 IX  |           njim, in mu ponudi čašo, ne da bi se ozrla v družbo,
122 X   |          Pavel mehanično, toda oči ne more ločiti od gospe Vrbanojeve.
123 X   |         vpraša očito dolgočasen. ~"Ne vem! Tinčeta treba vprašati;
124 X   |        gospo! Dovolite li?" ~Ančka ne zine besede, nego naglo
125 X   | izpregovori hipoma, ko Pavel dolgo ne ve ogovora. ~"Mene? Zakaj?"
126 X   |        Povedati vam moram nekaj!" ~Ne da bi odgovoril, krene Pavel
127 X   |            preden vstopi. ~"Vam li ne ugaja?" vpraša Pavel. ~"
128 X   |            ugaja?" vpraša Pavel. ~"Ne, ne -- vendar bodisi! Le
129 X   |        ugaja?" vpraša Pavel. ~"Ne, ne -- vendar bodisi! Le sediva
130 X   |             potem pa pri kresu!" ~"Ne umejem vas!" ~"Skoro me
131 X   |           tihi razgovor, vendar si ne upa izpregovoriti, dokler
132 X   |          Vi se šalite -- gospa!" ~"Ne, ne, prav nič se ne šalim!
133 X   |            šalite -- gospa!" ~"Ne, ne, prav nič se ne šalim! Minče
134 X   |                Ne, ne, prav nič se ne šalim! Minče mi je povedal
135 X   |            govorico?" pravi Pavel, ne da bi kazal kaj razburjenosti
136 X   |        nejevolje. ~"Da, da, Julka! Ne vem, kaj je videla?" ~"Videti
137 X   |        mogla ničesar, slišati tudi ne, potolažite se, Ančka!" ~
138 X   |           govoričenja!" -- ~"Nikar ne mislite več na Minčetovo
139 X   |         pridemo stvari na kraj!" ~"Ne, ne, Bog varuj! Minčeta
140 X   |     pridemo stvari na kraj!" ~"Ne, ne, Bog varuj! Minčeta pustite
141 X   |               Pustite me!" ~"Nikar ne vstajajte! Glejte, v oni
142 X   |        opomin. ~Plesala sta molče, ne da bi se ozrla drug v drugega,
143 X   |         ravnalo vse tako, kakor bi ne bilo zavisti ali zlobnosti,
144 X   |            pa vendar en poljub!" ~"Ne, ne!" sopne ona in poskusi
145 X   |           vendar en poljub!" ~"Ne, ne!" sopne ona in poskusi uiti
146 X   |           Ančka moja, ali še vedno ne veš, da te ljubim?" šepne
147 X   |            In ona v svoji slabosti ne ve ugovora. -- ~Ko so se
148 XI  |        vprašal je potem adjunkt. ~"Ne vem, ne vem! Pa -- da se
149 XI  |           potem adjunkt. ~"Ne vem, ne vem! Pa -- da se vidiva!" ~"
150 XI  |           ob hrastovini. Pa jaz se ne dam -- in se ne dam!" ~"
151 XI  |          Pa jaz se ne dam -- in se ne dam!" ~"Saj ne bode tako
152 XI  |               in se ne dam!" ~"Saj ne bode tako hudo!" meni Pavel
153 XI  |         pol pa, kakor bi vsa stvar ne bila vredna piškavega oreha: ~"
154 XI  |         vleče vedno na uho, ali se ne čuje morda zopet korak na
155 XI  |       umolknil, kakor bi mu beseda ne hotela iz grla. ~"No --
156 XI  |     adjunkt v divji jezi. ~"Pavel! Ne umejem te! Julka prihaja
157 XI  |           sem ji prijazen? No, jaz ne vem, kako prijazen si ti
158 XI  |           glej, da te Vrbanoj kdaj ne nabije!" zavrne razsrjeni
159 XI  |      zarotil se je, "nikdar več se ne vtaknem v tuje stvari --
160 XI  |        skoljeta ali uničita -- jaz ne črhnem ni besede več! Kaj
161 XII |           študije, samo izpitov še ne. ~Evfemijini teti sta časih
162 XII |            se je tam tudi -- sicer ne več nova, vendar pa vedno
163 XII |        deje sluga pokorno. ~Sodnik ne odgovori in sluga zre strahoma
164 XII |            pisavo, po kateri pisca ne moreš zaslediti: ~Prečastiti
165 XII |            je naglo premeril sobo, ne da bi stopil k vratom, in
166 XII |           do sedaj ni nikdar umel, ne čutil, a sedaj -- sedaj
167 XII |           ali bi segel po aktu ali ne; naposled vzame akt in odhaja. ~"
168 XII |           je -- vaša!' ~Adjunkt se ne obrne, celo vrat ne zapre
169 XII |     Adjunkt se ne obrne, celo vrat ne zapre prenaglo za seboj. ~
170 XIII|     pisarju: ~"Popoldne itak nihče ne pride; uredite te zapisnike
171 XIII|         Vrbanojeva!" jeca predse. "Ne, ne, to ni mogoče! Bogzna,
172 XIII|     Vrbanojeva!" jeca predse. "Ne, ne, to ni mogoče! Bogzna, koliko
173 XIII|           je tega imena!" ~Pri tem ne opazi, da mu poselska knjižica,
174 XIII|        novič in se prime za čelo. "Ne, ne, ona ne more biti, ne
175 XIII|          in se prime za čelo. "Ne, ne, ona ne more biti, ne sme
176 XIII|        prime za čelo. "Ne, ne, ona ne more biti, ne sme biti!" ~
177 XIII|          Ne, ne, ona ne more biti, ne sme biti!" ~Vtem ugleda
178 XIII|            seboj, ker se mu vendar ne more in ne sme več vžigati
179 XIII|            se mu vendar ne more in ne sme več vžigati na kožo. ~
180 XIII|           razločiti; tudi Ančka ga ne spozna. Šele ko začuje njega
181 XIII|           sodnika; a tudi sedaj ga ne spozna. ~"Vaše ime?" ~"Ana
182 XIII|              reče trpko. ~Pavel se ne zgane, pisar pa obsedi odprtih
183 XIII|         sodnika, ali morda tudi ta ne dvoji več o očiti blaznosti
184 XIII|        Ločila sva se." ~"Sodno?" ~"Ne, ne, kar tako -- prostovoljno." ~"
185 XIII|           sva se." ~"Sodno?" ~"Ne, ne, kar tako -- prostovoljno." ~"
186 XIII|        soprog zna za vas?" ~"Menda ne," deje ona z bridkim zasmehom. ~"
187 XIII|         sem bila doma pri očetu -- ne pri očetu -- pri redniku,
188 XIII|            prosjačili po hišah!" ~"Ne po hišah; samo v eni krčmi
189 XIII|             kakor bi je vse to nič ne brigalo; saj tudi ne umeje
190 XIII|           nič ne brigalo; saj tudi ne umeje vsega; stoprav na