Part

  1 I   |       Pokažite, pokažite vendar! To je novost, to je nekaj!" ~
  2 I   |   pokažite vendar! To je novost, to je nekaj!" ~In nesrečnik,
  3 I   |       družbi, "dajte sem, Minče! To treba videti črno na belem!" ~
  4 I   |         zaeno. ~"Vrbanoj? Kdo je to, kaj je, kje je?" vikajo
  5 I   |        potrka davkarja na rame. "To bode nekaj tvojim trem gospodičnam!
  6 I   |      svojim vprašanjem povzročil to napeto situacijo, "še pol
  7 I   | situacijo, "še pol četrtinke!" ~"To je osminka!" meni učitelj. ~"
  8 I   |       vsak dan, vsak večer -- za to bodemo že mi skrbeli!" ~"
  9 I   |     bodemo že mi skrbeli!" ~"Oj, to me veseli!" deje deklica
 10 I   |         ženiti. Da je bil samec, to je zvedela družba že prej. ~"
 11 I   |    vendar ne reče več nego: "Ej, to je bilo že davno! Pozabljene
 12 I   |          nekoliko več o tem. Ali to vam rečem" -- in pri tem
 13 I   |        izprazni svoj kozarec -- "to pa vam pravim, fin mož bode
 14 I   |         vam pravim, fin mož bode to, samo nekoliko neroden --
 15 II  |       ljubezen in dobrodušnost. "To je tvoj referat, Maruša,
 16 II  |     šaljivo. ~"Utrudilo vas bode to tiranje! Glejte, saj ne
 17 II  |          nisem je videla. Vem le to, da vsak večer duha tisti
 18 II  |         ali pa -- samo vašega?" ~To zadnje je rojilo po glavi
 19 II  |         nabrane cvetice. ~"Hoho, to je zato, ker Sivčka goniš,
 20 II  |      klobuk. "Jako hvaležno delo to, kakor vidiš -- hvala lepa,
 21 II  |        in poznava -- kaj li?" ~S to šalo je zatrl svojo zadrego
 22 II  |        ne tepi me tako kruto!" ~"To je zgolj ljubezen!" reče
 23 II  |      kipel čez kolovoz. ~"Ali je to drevo, kapitanuš, ali je
 24 II  |         drevo, kapitanuš, ali je to drevo!" ~Oba nekoliko postaneta,
 25 III |         in vidva! Kako je vendar to, kako se je to zgodilo?" ~
 26 III |         je vendar to, kako se je to zgodilo?" ~Oba sta bila
 27 III | spominjaš?" ~"I, seveda! Pa tudi to mi je še v spominu, da smo
 28 III |          naša dekleta so ugibala to in ono, ali gotovega ni
 29 III |          brezumno se mi vidi vse to! In ona, Julka, stala je
 30 IV  |   položaj. ~"Da, da!" dejal je. "To bode kar za -- dva! Ti,
 31 IV  |          vsej fari!" ~"Kaj pa je to?" vzklikne na glas in njega
 32 IV  |             Kaj?" deje adjunkt. "To je za kakega župnika, ne
 33 IV  |      petimi, naposled s sedmimi. To je bila vselej njegova največja
 34 IV  |          da ni klerikalec, in je to svoje mišljenje hotel dokazati
 35 IV  |         Ančko po hiši, češ sedaj to, sedaj ono, končno pa se
 36 IV  |        leto svoje dobe, in edino to je morda tako prevzelo nekatere,
 37 IV  | predloženi sliki. Reči hočemo le to, da se Julki ni poznalo
 38 IV  |        jih je že imela. ~In prav to je povzročilo, ako ni prihajalo
 39 IV  |        vzklikne Pavel, porabivši to ugodno priliko, da si zopet
 40 IV  |    živahna razprava. Vendar tudi to je zdajci ustavil Kračev
 41 IV  |          s pomirljivo opomnjo: ~"To je že taka navada pri nas --
 42 V   |    svojih pravnih opravilih. Ali to spoznavanje je bilo sila
 43 V   |         kavarni, odprti vso noč. To je bilo takrat, ko je študiral
 44 V   |      Seveda je moral štediti, in to ni bilo težko. Vstajal je
 45 V   |        nego vi!" Kakor je rastlo to prepričanje, takisto je
 46 V   |    Orlova Julka tukaj -- glejta, to bi bilo nekaj!" ~Zasmejali
 47 V   |      vedel glavar. Kako lahko je to! In če pomislim na nekdanja
 48 V   |           zasmeje se Vrbanoj, in to tako zaničljivo, da onadva
 49 V   |          prizor. ~"Taka deklica, to bi bilo še nekaj!" nadaljuje
 50 V   |          lepo lice ima in pa, in to je glavno: nič tistega gosposkega,
 51 V   |        in odide iz sobe. ~"Glej, to je usoda takih deklic! Iz
 52 V   |   Vrbanoj cinično. "Toda pustimo to!" ~In vsem trem je bilo
 53 VI  |      toda napele so ustna, češ: "To smo že vedele -- kaj pravega
 54 VI  |    zatrjevala drug drugemu: "Oh, to sem že davno vedel!" --
 55 VI  |          danes ni bilo v cerkvi, to je umevno, saj tisti po
 56 VI  |       mašnikov pristop, ali tudi to je bilo brez pomena, zakaj
 57 VI  |         tam zopet prav tako!" -- To je izustil skoro glasno. "
 58 VI  |         je ne, te -- te Ančke!" ~To je še mislil, ko je pil
 59 VI  |      nikomur ni zinil besedice!" To mu je sedaj najbolj vrelo
 60 VII |   izobrazbe je treba! Kaj bode s to neumno punco, ki se je naučila
 61 VII |        Vrbanoj?" ~Pavel je dejal to nekam lahkomiselno, samo
 62 VII |          In kakor sodim, ne bode to korak k sreči njegovi!" ~"
 63 VII |     družinami: kako bodo gledali to neveščo točajko, ki do tedaj
 64 VII |       nekoliko nezadovoljno, "in to menda navzlic svoji izborni
 65 VIII|       Pavel nekam svojeglavno. ~"To je lahko dobiti," deje notar. ~"
 66 VIII|       več na breg, ampak samo na to, da plava dalje -- dalje
 67 VIII|           različni nazori -- vse to je storilo, da je bila ta
 68 VIII|         sam! Da se še ni oženil, to je bilo pri takem značaju
 69 VIII|        bil on takisto lahko vzel to -- Ančko. In samoljubje
 70 VIII|        se mu je tem vabnejša, in to čustvo mu je raslo od tedna
 71 VIII|          ure pozneje pa je vedel to v Grobljah vsakdo, kdor
 72 VIII|      tudi gospe sami ne, kako je to prišlo, saj je imela pl.
 73 VIII|          Valentinovi soprogi, in to pogosto občevanje z mirno,
 74 VIII|   nepokvarjena, dobra stvarca je to!" pravi ona. ~"Haha!" zasmeje
 75 IX  |        ki se je bil tudi podal v to nevarno igro; uprizorjeno
 76 IX  |   družice in, ker je šla igra na to, da si vsak izmed igralcev
 77 IX  |      spodobi -- spodobi! Seveda, to je vedno tisto očitanje!
 78 IX  |      kakor bi ne pazila vedno na to, da govorim tako sladko,
 79 IX  |      kakova sem, kaj znam?" ~Vse to je kar bruhalo iz nje, tiho,
 80 X   |          toli dostojno, kakor je to mogoče v Grobljah. Med kadriljo
 81 X   |         njih znanci kar vneti za to novost. Sem ter tja se je
 82 X   |       plesni šoli. ~Valentinu je to jako ugajalo. Ves dan je
 83 X   |       prej nje soprog. ~"Da, da, to je nemarnost, silna nebrižnost!"
 84 X   |        mimo šetajoče dvojice, in to nekam bojazno, kakor bi
 85 X   |          onadva blizu. ~Pavel je to slutil in je naglas govoril
 86 X   |         ta lopa. ~"I, glejte jo, to starikavo devico! Sedaj
 87 X   |        da davkarjeve že vedo vse to!" ~Glas se ji je tresel
 88 X   |          In -- Julka je sprožila to govorico?" pravi Pavel,
 89 X   |       Toda, Ančka, najsi bi bilo to resnično --" ~"Kaj resnično?" ~"
 90 X   |       preudarku: je li plesati s to ali z ono? Kotiljon -- brez
 91 XI  |         biti? Pusti me vendar!" ~To je bil malone vsakdanji
 92 XI  |      pisarni? Kako krasen dan je to!" ~Tako je odgovarjala časih. ~"
 93 XI  |         gorenje sobe. Nikomur se to ni zdelo čudno ali neumestno,
 94 XI  |         nekaj sto goldinarjev -- to je dovolj!" zagodrnja Krača. "
 95 XI  |         kubiki!" ~"Tako je prav! To je dobro!" razveseli se
 96 XI  |          je bil še vedno slep za to -- Andrej Vrbanoj. ~Časih
 97 XI  |          in Vrbanoja! Nesreča je to -- zanj; zate pa je --" ~
 98 XI  |     Julka prihaja k moji ženi in to niti pogostoma; jaz pa --" ~"
 99 XI  |    priliko pred svojo ženo. Toda to so bila le čustva, katerim
100 XI  |   katerim ni dal nikdar duška. ~"To je zopet -- nesramnost!"
101 XI  |    vzrase. ~"Ponavljam ti, da je to govoričenje nesramno! Svoje
102 XI  |            Čemu jo je pa vzel -- to Ančko?" deje sam v sebi,
103 XII |        in kričale: "Oh, ali bode to dobro! Kako bode dobro!" -- ~
104 XII |          Grobljah, upravičeno je to popolnoma; zakaj do sedaj
105 XII |            Pa -- saj ni res, vse to ni res! To je zgolj grozno
106 XII |       saj ni res, vse to ni res! To je zgolj grozno obrekovanje --
107 XII |            vpraša osupel. ~"Beri to -- pravim!" veli Vrbanoj
108 XII |      hočeš od mene? Kaj hočeš na to -- nesramnost?" ~"Odgovori,
109 XII |    trenutku vzklikniti: "Ni res, to je laž, grda laž!" -- ali
110 XII |             današnjo komisijo -- to opravite vi -- gospod adjunkt!
111 XIII|    neumnih obravnav imam, pa vse to bode končano dopoldne!" ~"
112 XIII|     orožnikov!" ~"Pojdite ponjo! To bode hitro pri kraju!" ~
113 XIII|            jeca predse. "Ne, ne, to ni mogoče! Bogzna, koliko
114 XIII|          instinktivno čutila, da to vprašanje z vso obtožbo
115 XIII|          bila!" ~Govorila je vse to pretrgoma, tresočih usten,
116 XIII|       sem prosila nekoliko juhe; to vendar ni kaznivo?" ~"Da,
117 XIII|    presvetlega cesarja --" kakor to zahteva zakon od vsake sodbe. ~
118 XIII|         posluša, kakor bi je vse to nič ne brigalo; saj tudi
119 XIII|       vzklikne: "Kaj, kaj pomeni to?" ~Sodnik ji obrne hrbet
120 XIII|     Gospod sodnik, tako je lepo! To je krščansko! To je sedmo
121 XIII|        je lepo! To je krščansko! To je sedmo telesno delo usmiljenosti: