Part

 1 I   |         tobaku, doktor pa, kakor so ga sploh nazivali, zaklical
 2 I   |            mož je ta Vrbanoj! Dobro ga poznam, pa ti tudi, Pavel?" --
 3 I   |             zadnje besede. ~"Kaj bi ga ne poznal? Najin součenec
 4 I   |         pohlevno. ~"Kaj še!" zavrne ga notar. "Štiriintrideset
 5 I   |              taka polovica!" zavrne ga poštar. ~V tem praznem in
 6 I   |            poljub od deklice. Dobil ga nocoj ni nobeden. Minče
 7 II  |        gorjačo po zraku. Bil je, da ga takoj predstavimo, graščak
 8 II  |          pet ali šest glasov. ~"Jaz ga bodem!" pravi najglasneje
 9 II  |              odgovori deklica, "jaz ga že vem krotiti." Rekši na
10 II  |             nekoliko dalje, tako da ga dohitita šele po kratkem
11 II  |           za njima. ~Vrbanoj, kakor ga je nazvala Maruša, prime
12 II  |            tako lepo je bilo pa sem ga zdajci zajahala in zdirjala
13 II  |          vtaknila v kozarec vode in ga ima še vedno na oknu ter
14 II  |            ima še vedno na oknu ter ga hodi duhat vsak večer, preden
15 II  |         Vašega pa ni nikjer!" ~"Kam ga je dela?" vpraša Vrbanoj
16 II  |        skoro nehote. ~"Kam? Zavrgla ga je, kaj drugega -- jaz ne
17 II  |        Vrbanoj stopa tako hitro, da ga Sivček in Maruša komaj dohajata. ~"
18 II  |          nič, gospod Pavel!" zavrne ga Maruša jezično. "Nate, gospod
19 II  |             zadrego in okornost, ki ga je obšla ob prihodu onih
20 II  |             ste preneusmiljeni! Vam ga ne pustim!" ~Tinče, sin
21 III |       Galiciji z možem majorjem, ki ga je vzela po neumnosti, Golovi
22 III |        natoči Tinče svoj kozarec in ga dvigne, a Pavel ga ujame
23 III |       kozarec in ga dvigne, a Pavel ga ujame s svojim. ~"Bog jo
24 IV  |         povelje: "Škarje okrog!" in ga potiskali vzpored s prvim
25 IV  |              Ti, Minče, čuj -- glej ga, saj nima ušes -- Minče!
26 IV  |         onega duhovitega sijaja, ki ga je značil vselej, kadar
27 IV  |          adjunkt. ~"Ne, ne," tolaži ga poštar, dočim se smeje vsa
28 IV  |          korakov od hišnih vrat, ko ga prisili veseli notarjev
29 IV  |            gospod Frančišek", kakor ga je nazival oče Krača, ž
30 IV  |          drugi razen duhovnikov, da ga pozdravijo. ~Bil je po svoji
31 IV  |            res takov, kakršnega sta ga že nekoč opisala adjunkt
32 IV  |            oprezno in tako tiho, da ga je poštar komaj slišal: "
33 V   |           na nekdanja leta -- tedaj ga je gledala Julka kakor preprostega
34 V   |            sedaj --" ~"Dejal bi, da ga tudi sedaj ne gleda drugače,"
35 V   |         poznaš toliko časa!" zavrne ga Andrej. ~"Saj si lahko premislim!" ~"
36 V   |       najdeš sveže cvetove?" zavrne ga Vrbanoj cinično. "Toda pustimo
37 VI  |        obiskovalec in prav danes so ga radovedneži pogrešali. Učitelj,
38 VI  |          kje bi se popraskal, kadar ga zasrbi!" -- "I, kaj bogastvo?
39 VI  |           bil lep in jutranje sonce ga je še bolj krasilo. ~Pavel
40 VI  |         točil vino zastonj, kolikor ga je hotela gosposka soba,
41 VII |              v ta tanki život? Vrag ga vzemi, ako bi ne dobil ženske
42 VII |             Imenuj oni ponos, kakor ga hočeš, samosvest, vzgojo,
43 VII |            Pavel smehoma. "Imenujem ga kal tistega pravega ženstva,
44 VII |           vendar še obema, dasi sta ga imenovala, plaval nekam
45 VIII|        tremi pari nogavic! Morda si ga celo zavaroval za cel tisočak?" ~"
46 VIII|             pretkan in prevezan ter ga pripne na banderišče, potem
47 VIII|         plačal!" ~"Kajpada," zavrne ga notar na pol smehoma, na
48 VIII|             brega, kateri pa, kadar ga slučajen val potisne proti
49 VIII|         valčka pa še ni bilo, da bi ga odnesel proti sredini. ~
50 VIII|            razgovora s soprogo. Vse ga je dirnilo nekam neprijetno. ~"
51 VIII|            vzklikne na glas. ~"Vrag ga vzemi!" zagodrnja le-ta;
52 IX  |         vseh!" vzkliknila je ona in ga udarila s pahljačo po licu
53 IX  |       zanemarjal svojo ženo, vendar ga je silno neprijetno zadel
54 IX  |      trenutek premišljal; toda jeza ga je prevzela. ~"Vedi se vendar
55 IX  |            utešiti razburjenost, ki ga je obšla. Nekam neumeven,
56 IX  |             prinese urno kozarec in ga potisne Ančki v roko. ~"
57 X   |        chassécroisé" -- slovenščina ga je tu zapustila -- oddahnili
58 X   |            vanj in v ona, ki sta si ga izbrala, leteli vsi postranski
59 X   |            blebetanje! Čakajte, sam ga vprašam, potem pridemo stvari
60 X   |     prijetno, brez prepira -- kakor ga imamo vedno!" dejal je Vrbanoj,
61 XI  | spremljevalcem. ~"Kaj bodi?" zavrne ga ta in suče v roki kljukasto
62 XI  |      krivice on in Julka; vendar pa ga je v tem trenutku navzlic
63 XI  |   razburjenosti prešinil spomin, da ga časih ona Julka res zanima
64 XII |         osorno in zapovedujé, kakor ga ni čul sluga še nikoli.
65 XII |           ob senčnatem zidu in peče ga do dna srca. ~"Pa -- saj
66 XII |          mizo, prečital list, vrgel ga divje nazaj na drugi papir
67 XII |            nehote odtegnil roko, ko ga je že hotel prijeti. ~"Kaj
68 XII |               Pavel prečita list in ga nato hladnokrvno položi
69 XII |             podobnega -- Vrbanoj bi ga bil objel v svoji prostodušnosti
70 XIII|         lahko razločiti; tudi Ančka ga ne spozna. Šele ko začuje
71 XIII|       pogleda sodnika; a tudi sedaj ga ne spozna. ~"Vaše ime?" ~"
72 XIII|             od soproga?" ~Pogledala ga je začudeno, kakor bi instinktivno
73 XIII|             vsake sodbe. ~Zatoženka ga posluša, kakor bi je vse