Part

 502 IX  |              sama v temni senci mladega gozda, tihega in dehtečega, kakršen
 503 II  |           zadnjič v Rakitni, tam v onem gozdiču -- slepo miš smo lovili --
 504 III |               mesto -- na ostrem ovinku gozdnega pota, pod katerim se je
 505 II  |           dolino in od gosto obraščenih gozdnih robov so odmevali zadnji
 506 X   |               Pavel. ~"No -- tam gori v gozdu, potem pa pri kresu!" ~"
 507 II  |        obraščenim brdom, vstajajočim za gradičem. Gospod Orel je bil le iz
 508 II  |                nizkimi vrati enega onih gradičev, katere srečavamo v prelepih,
 509 II  |             trgu ali sosednjih selih in gradičih. ~Namenili so se danes na
 510 V   |                je stanovala v prijaznem gradiču plemenita obitelj, katera
 511 X   |               pa so mu dajali najbližje gradivo, in pedantična strogost
 512 II  |              povsod, bodisi v sosednjih gradovih ali pa v kmetskih hišah,
 513 X   |                gostje, spremil je Pavel graščaka, ki je ves večer tarokiral
 514 X   |               ranocelnikom in postarnim graščakom iz bližine. ~Kadriljo je
 515 II  |          ogledati. ~Moški spremljevalec graščakov je bil umirovljen stotnik
 516 I   |              dveh oskrbnikov z bližnjih graščin, katera tudi nista vedela
 517 V   |                  doma pa tam na sosedni graščini in mogočnega strica je imel,
 518 XII |         vzklikniti: "Ni res, to je laž, grda laž!" -- ali da je dejal
 519 VII |              vse tiste javne in skrivne grehe teh krčmarskih beznic, po
 520 VI  |                 v pobožnost in v pokoro grehov svojih, ni se menila za
 521 I   |         uporabljati večernih ur nego ob grenkem pivu in sumnem vinu, katero
 522 III |                kazal gospem po bližnjih gričih planote in mesta, od koder
 523 XI  |               bi mu beseda ne hotela iz grla. ~"No -- kaj?" izpregovori
 524 III |              zardel sem le še bolj in v grlu sem čutil potrebo, oglasiti
 525 IX  |                 preko nizkega jelševega grma tikoma pred njo, ki je prihitela
 526 IX  |         vzplamtel prvi zubelj ob visoki grmadi. ~Eden izmed gospodov se
 527 IX  |                 je krožil na široko nad grmado. Mladi ljudje zapojo veselo
 528 IX  |             družico, le zadaj globoko v grmovju je še težko sopihal en samec;
 529 IX  |           zagodrnjal je poštar v svojem grmu. Bil je brez družice in,
 530 IV  |                    Zvonovi župne cerkve grobeljske se oglase. Veliki zvon poje
 531 XII |          prodala vse zanimive novosti o grobeljskem sodniku in njega Ančki ter
 532 IV  |                na voz in še prožil roko grobeljskemu župniku v slovo. Ko pa je
 533 X   |                meglico čez travnike pod grobeljskim trgom. ~"Lepo je bilo; prijetno,
 534 VII |                 dogodku, tako važnem za grobeljsko družbo; vedno je bil kakov
 535 X   |                  v spodnje in v gorenje Grobljane, in vsaka teh dveh strank
 536 VIII|               obletnico svoje poroke in Grobljani, ki so imeli izprva silno
 537 VIII|               Imeniten dan se je bližal Grobljanom. ~Več mesecev že je pripovedoval
 538 I   |                  da je novim sodnikom v Groblje imenovan Andrej Vrbanoj! ~
 539 IV  |             vprav zgodovinsko znameniti Grobljem in okraju. ~"Vrbanoj bode
 540 XI  |            sladka nadeja -- kakor temna grožnja! ~"Kaj bode iz vsega tega?"
 541 XI  |                naj še pristavim? Kakovo grožnjo morda?" hiti Ančka. ~Pavel
 542 XIII|                 mož s svojimi globokimi gubami na licu in redkimi sivimi
 543 III |                Res; toda semper aliquid haeret -- in tudi taki, recimo,
 544 IX  |               pivu, glasovih velikanske harmonike, katero je vlekel trški
 545 IX  |             iznova, organist potegne ob harmoniki: "Mnoga leta živela!" in
 546 VIII|               se je spomnil svojih treh hčera in njih tihe jeze na Ančko,
 547 II  |             goste: gospo Golovo z dvema hčerama, gospo pl. Malijevo s hčerko
 548 IV  |                pa, ki je stal s svojimi hčerami blizu adjunkta, smejal se
 549 IV  |            zagrohota se davkar in njega hčere mu takisto pritrdijo. ~"
 550 II  |                mlajšo Golovo, in Orlovi hčeri od mladih let sem prav tako
 551 I   |                v hiši vse zaeno: domača hči, dekla, rejenka in točajka. ~"
 552 II  |               in Maruša je zaklicala: ~"Hi, Sivček!" ~"Sedaj pa jaz
 553 II  |             Julko!" meni oni suhotno. ~"Hihi! Oh, ta Julka!" zasmeje
 554 IV  |         povzročilo, ako ni prihajalo iz hipne zadrege, da je adjunkt Pavel,
 555 XII |               prinesel sluga. Ustrezaje hipnemu nagibu, pozvoni in veli
 556 I   |                   vrine doktor besedo v hipni molk, med katerim vsakdo
 557 II  |                 Mladi ljudje spredaj so hiteli naprej po dva, trije ali
 558 IX  |                                    IX ~"Hitite, kolikor hočete, ujamem
 559 VII |               argument mu ni bilo najti hitrega in odločnega odgovora. Obstaneta
 560 IV  |        prestopil iz mirnejšega udarca v hitrejši udarec, počili so na griču
 561 VI  |         lesketale bele stene posamičnih hiš. Prizor je bil lep in jutranje
 562 IV  |               in je že nekaj korakov od hišnih vrat, ko ga prisili veseli
 563 I   |             veselje. ~Osem oči se sreča hkrati; zakaj tudi oče Krača je
 564 X   |                 se je nebo na vzhodu in hladen vetrič je valil lahko meglico
 565 IX  |            razpela svojo pahljačo in si hladila vroče lice; a takoj je hotela
 566 II  |                   In tako so potovali v hladnem jutru proti vrhu. S posameznih
 567 I   |          nagajivo. "Saj ste vi vsi tako hladni, tako mrzli in vi posebno,
 568 XII |                 prečita list in ga nato hladnokrvno položi na mizo. ~"Kaj je?"
 569 VI  |                je hotela gosposka soba, hlapcem in vaškim fantom pa je postavil
 570 IV  |             naprej!" velel je krčmar in hlapci ob desnem in levem mlaju
 571 IV  |               na desno in levo stran po hlapcih in pomagačih, ki so ob cestnih
 572 II  |                 na klopi, naročila tudi hlapcu, da opravi dolgouha, in
 573 II  |              tukaj!" zakriči širokopleč hlapec, goneč od hleva sem dolgouha,
 574 II  |             širokopleč hlapec, goneč od hleva sem dolgouha, osedlanega
 575 II  |                pri nadziranju hlapcev v hlevu in skednju, sicer pa je
 576 II  |                res tako dobra, kakor se hlini! Tri ure zaprta za nič in
 577 I   |                 neprijetnem položaju. ~"Hm -- stanovanj dosti!" reče
 578 II  |            tisočkrat nič!" ~"Hej, halo, ho!" kriče zadaj. ~"Hej, halo!"
 579 XIII|            denarja nimam in tako moram, hočem peš proti domu!" ~"Zatoženi
 580 III |                dolini. Julka in jaz sva hodila okoli cerkvice, čitala na
 581 III |            Veselko. Pozneje pa smo itak hodili vsak svoj pot." ~"Mladostne
 582 II  |            oglasi Maruša: ~"Zakaj pa ne hodite z Julko, gospod Vrbanoj?" ~"
 583 XI  |               že odpre duri in stopi na hodnik. ~Kratka tišina zavlada
 584 X   |                po stopnicah, sreča vrhu hodnika Ančko, ki je hotela v sobico,
 585 II  |                 jel klicati nazaj."Hoj, hola, hoj!" ~"Vama se pa tudi
 586 I   |                 so si pripovedovali, da hrani Krača zanjo tudi nekoliko
 587 XI  |             lopov me hoče oslepariti ob hrastovini. Pa jaz se ne dam -- in
 588 XIII|            pomeni to?" ~Sodnik ji obrne hrbet in veli, korakajoč od mize: "
 589 II  |            danes na Kremen, dokaj visok hrib na vzhodu domače doline,
 590 III |             pase ovčice tam v idrijskih hribih -- kako smo ž njim vred
 591 X   |                gospodična iz zagoriških hribov, izmislila si je nekaj!
 592 XIII|             glas, ki pa je sedaj malone hripav in negotov, stresne se ter
 593 III |                   Haha!' zasmejal se je hripavo, v lice pa je bil bled kakor
 594 VII |             odprtega okna Kračeve krčme hrumeli neubrani glasovi divjega
 595 I   |         trgovcev. ~"Naroden, naroden -- hud narodnjak; tu se bode uradovalo
 596 VIII|               si ni mogel več pomagati; hudomušnemu sosedu je vrgel debelo psovko
 597 IV  |          dobrovoljno in poskuša zatreti hudomušni izraz, ki mu sili na lice. -- ~
 598 VIII|               tudi -- ampak --" Adjunkt hudomušno prestane. ~"No, kaj -- ampak?"
 599 X   |               ali zlobnosti, mržnje ali hudomušnosti na svetu, ampak vse zgolj
 600 VIII|           rešilcev, ki so izvirne svoje ideje vrgli med kritično ugibajoče
 601 III |                 sedaj pase ovčice tam v idrijskih hribih -- kako smo ž njim
 602 IX  |             brez družice in, ker je šla igra na to, da si vsak izmed
 603 IX  |            trški organist, in ob raznih igrah, ki jih je uprizarjal sedaj
 604 IX  |                 na to, da si vsak izmed igralcev ujame eno izmed udeleženih
 605 XI  |                 zatopljena v igro, tako igralci kakor gledalci. Stoprav
 606 XI  |              bori vinarji, za katere so igrali sleherni večer, potovali
 607 IX  |               kar jih je izviralo iz te igre, zvršile so se potem slovesno
 608 II  |                                         II ~Bilo je petnajst let prej. ~
 609 III |                                         III ~Svetilka pod stropom Kračeve
 610 VIII|             nima svoje zastave, dasi jo imajo že davno vse sosedne šole;
 611 XIII|               pisar, oba prepričana, da imata posla z blazno žensko, stojita
 612 VIII|                                   VIII ~Imeniten dan se je bližal Grobljanom. ~
 613 VII |                se! -- Videl bodeš, kako imenitna gospa bode še ta Ančka!
 614 III |            zanima, podam ti jutri tisti imenitni učiteljski šematizem, iz
 615 III |                cviček, ki je bil zaradi imenitnosti zabit v starodavne šampanjske
 616 X   |               prvič zopet z nje krstnim imenom, kakor je bil temu prej
 617 VII |            vendar še obema, dasi sta ga imenovala, plaval nekam temno pred
 618 I   |                novim sodnikom v Groblje imenovan Andrej Vrbanoj! ~
 619 V   |             Potem je prišlo prvo stalno imenovanje. Vrbanoj je prišel za adjunkta
 620 XIII|              suhim, hripavim glasom: "V imenu Njega Veličanstva, presvetlega
 621 VII |      modrovanjem?" pristavi ironično. ~"Imenuj oni ponos, kakor ga hočeš,
 622 II  |                 leto. ~Na Veselki, tako imenujejo ta gradič, bilo je že dolgo
 623 VII |               ti!" deje Pavel smehoma. "Imenujem ga kal tistega pravega ženstva,
 624 III |               sem, kje le in koliko let imia sedaj? Tebi je itak znano,
 625 IV  |              župnik grobeljski in nekaj imovitih gospodarjev iz Babinega
 626 V   |           prišel v družbo, katera mu je imponirala s svojo splošno in družabno
 627 XIII|             pride; uredite te zapisnike in--" ~"Še eno obravnavo imamo!"
 628 XIII|                ga je začudeno, kakor bi instinktivno čutila, da to vprašanje
 629 I   |         krčmarjev sin, mlad, velik fant inteligentnega lica, položi smehljaje list
 630 I   |                je docela prevzel nalogo interpreta, ker je adjunkt trdovratno
 631 X   |                 Glas se ji je tresel in iskala je robca, da si otre solze,
 632 VI  |               visokozvenečenih frazah o iskrenem čestitanju in prijateljstvu,
 633 VIII|               biló najboljša šola. Prav iskreno pa vendar nista mogli občevati;
 634 I   |       stanovanji, in notar, ki je bil v istem prijetnem in zaeno neprijetnem
 635 IV  |                                         IV ~Oče Krača je stal sredi
 636 IX  |                                         IX ~"Hitite, kolikor hočete,
 637 VIII|               se Vrbanoj. "Tukaj nimate izbirati -- k notarjevi gospe pojdite;
 638 I   |            dosti!" reče kontrolor. ~"Na izbiro!" pristavi oče Krača. ~"
 639 VII |               in to menda navzlic svoji izborni teoriji o vzgoji žena po
 640 X   |             vanj in v ona, ki sta si ga izbrala, leteli vsi postranski pogledi
 641 V   |                kar se nocoj ni dalo več izbrisati. ~
 642 XII |            strop med oba. Vrbanoj jo je izbruhnil potihoma, da je ni bilo
 643 II  |              tako, da bi ne bilo videti izdajalne rdečice na njega licu. ~"
 644 IV  |           pritrdi Vrbanoj in s tem tudi izgine iz družbe bojeviti duh,
 645 IV  |            sramežljivo. ~"Ta napis mora izginiti!" jezi se adjunkt. ~"Ne,
 646 XI  |                 oprostite, nič -- nič!" izgovarja se trgovec. ~Toda kakor
 647 III |               videti. Vsak je imel svoj izgovor; naša dekleta so ugibala
 648 VII |               krčmi se tudi nista mogla izgovoriti o današnjem dogodku, tako
 649 VII |                 točajko, ki do tedaj že izgubi vse, kar ima sedaj lepega
 650 IX  |               nesrečen sem, ker sem vas izgubil! Ne veste li že davno, da
 651 XII |                končno odvetniški pisar, izgubljen študent, ki je imel, kakor
 652 VIII|              Vrbanoja. Sedaj ko je bila izgubljena zanj, zdela se mu je tem
 653 VIII|                Vrbanoj, ki je bil nocoj izjemoma posetil družbo -- zakaj
 654 X   |                 plesalcev, ki so hoteli izkazati današnji "kumici" vso čast,
 655 XI  |              neodločnosti, katero si je izkoristil njega nasprotnik. ~"Kaj
 656 IX  |              pahljačo po licu ter se mu izkušala izviti. ~Oba nista znala,
 657 IV  |         zaporedoma vžgani po vestnem in izkušenem pomočniku cerkvenikovem. ~
 658 VIII|       najnovejšo moderno preprogo. Samo izkušenosti davkarjeve Evfemije se je
 659 IX  |          porabili naši znanci za majhen izlet na bližnjo trško gorico,
 660 V   |         tovarišev, bodisi na nedeljskem izletu ali v kavarni, odprti vso
 661 II  |           dobiti nageljnov!" ~Maruša je izlila očito ves žolč in vso jezo,
 662 X   |        gospodična iz zagoriških hribov, izmislila si je nekaj! Glejte, kako
 663 X   |              odmorom je bilo napitnic v izobilju; kjer so doslej starejši
 664 V   |                 se je bila vršila njega izobrazba. ~Kmetsko vzgojen, gimnazijsko
 665 VII |               bode štela enakopravne po izobrazbi, bodisi splošni, bodisi
 666 XII |            ugajal je družbi in glede na izobrazbo teh ljudi tudi ni moglo
 667 V   |                 kjer vlada blažilna moč izobraženih žena, in sicer zato ne,
 668 VIII|              pogosto občevanje z mirno, izobraženo ženo ji je biló najboljša
 669 VII |           Radoveden sem, kaj ti meniš!" izogne se Pavel. ~"Bedastoča --
 670 VIII|                in da se Pavel ni nikdar izognil priliki, spremiti jo domov.
 671 X   |                 malotnih nezgod tudi ni izostalo. Pri veliki maši so trški
 672 XI  |                 dajal!" meni adjunkt in izpije pol kozarca. ~Trgovec pa,
 673 V   |                 zaeno kozarec v roke in izpila kratek požirek, Valentin
 674 III |               vendar ,povsodtreba', oni izpiti stric Pepe kuril na ravni
 675 XII |                dejal, vse študije, samo izpitov še ne. ~Evfemijini teti
 676 I   |                vam rečem" -- in pri tem izprazni svoj kozarec -- "to pa vam
 677 X   |              Krača izredno požrtvovalno izpraznil celó svoje zasebno stanovanje
 678 XII |           nekoliko dni pri njih. Tam so izpraznjevale svoje košare, polne grobeljskih
 679 V   |                vprašanji sta bili naglo izpregovorjeni drugo za drugim. Prvič je
 680 X   |                 kolobarja, v katerem se izprehajajo dvojice, in pokaže na kotiček
 681 V   |               je ob sedmih, nekoliko se izprehajal, šel potem v urad, opoldne
 682 XI  |               kadar je ni, prišel je po izprehodu ponjo ter krenil ž njo vred
 683 X   |                 prvo kadriljo si je bil izprosil notar pri Ančki. Nocoj je
 684 VII |                Valentin resno. Našel ni izraza pojmu, kateri je pa vendar
 685 X   |       zabavljalo, toda ker je oče Krača izredno požrtvovalno izpraznil celó
 686 IX  |                zadel glas, s katerim je izrekla svoje očitanje. Nekaj surovega
 687 VI  |               tednov dopust in da njemu izroča uradno nadomeščanje. Ko
 688 XI  |           počasi pišeš!" deje starec in iztika po predalih bližnje omare. ~"
 689 I   |                ves ta prizor. Poštar je iztrkal svojo lončeno pipo in segel
 690 IV  |            adjunktovim hrbtom je poštar iztrkaval pipo in pokašljeval na pol
 691 X   |             pomnoženi z nekaterimi manj izurjenimi dijaki, "vrgli" slovesni "
 692 V   |           Uradnega dela je bilo dovolj, izven urada pa nobene take družbe,
 693 V   |             Valentin. "No, gledal jo je izvestno kakor -- pravil ali trdil
 694 V   |              ničesar, ampak se mu naglo izvije; Valentin se smeje, Pavel
 695 IX  |                in vse druge, kar jih je izviralo iz te igre, zvršile so se
 696 VIII|             tudi tu več rešilcev, ki so izvirne svoje ideje vrgli med kritično
 697 IX  |                 licu ter se mu izkušala izviti. ~Oba nista znala, kako
 698 II  |         nekolikokrat dobro potegneta. ~"Izvrstna slivovka!" pohvali se Orel
 699 VII |               pravega ženstva, katerega iščemo tako zaman!" ~"Prav praviš!"
 700 XIII|               hlastno pobere ter odpre, iščoč mesta, kjer je zapisano
 701 XI  |              kakor gledalci. Stoprav ko jame eden novič deliti karte,
 702 IV  |               spodnjim koncem v globoki jami. Eden je že stal navpično,
 703 III |            katerim se je odpiral globok jarek z globokim prepadom na desno
 704 IV  |             pomagačih, ki so ob cestnih jarkih postavljali dva mogočna
 705 VIII|            silno veliko govoriti o tej "jarogosposki" Ančki, utihnili so polagoma.
 706 XI  |          drugemu predmet tega razgovora jasen. ~"Pomilujem tebe in Vrbanoja!
 707 IX  |              plapolal velik ogenj proti jasnemu, z zvezdami posejanemu nebu
 708 IX  |        dehtečega, kakršen se kaže le na jasni večer poznega poletja. ~"
 709 XIII|              Zrl je skozi odprto okno v jasno jesensko noč; v tišino,
 710 XIII|            Vrbanojeva! Ana Vrbanojeva!" jeca predse. "Ne, ne, to ni mogoče!
 711 V   |           povedala, kaj je nocoj svežih jedil in kaj jih ni. Tam je sedelo
 712 II  |            duška nekemu tesnemu čustvu, jel klicati nazaj."Hoj, hola,
 713 IX  |             skokom je bil preko nizkega jelševega grma tikoma pred njo, ki
 714 III |                  gost tobakov dim ji je jemal zadnjo moč, toda adjunkt
 715 XI  |          Vrbanoj pameten ali neumen, da jemlje ono Kračevo punco. ~Nocoj
 716 VI  |              sivim vrbovjem in košatimi jeseni majhen potok. Zadaj je vstajalo
 717 XIII|        Štajerskem je pregledoval lepega jesenskega jutra sodnik -- poleg starikavega
 718 XII |              pogleda proti temnosinjemu jesenskemu nebu. ~"Krasen dan!" deje
 719 XIII|               skozi odprto okno v jasno jesensko noč; v tišino, ki je zavladala
 720 XIII|              sodniku s poročilom, da je jetnica umrla za legarjem. Zopet
 721 II  |                Pavel!" zavrne ga Maruša jezično. "Nate, gospod Vrbanoj!" ~
 722 XI  |               več v hišo! Da bi vrag te jezike!" ~Hotel je še ženi povedati
 723 IV  |        Frančišku, da je pomogel svojemu jeziku do sijajnega uspeha. ~Nesrečni
 724 XIII|              krčmi sem prosila nekoliko juhe; to vendar ni kaznivo?" ~"
 725 III |                o natančni starosti naše Julke. Glej, tu sem bil radoveden,
 726 II  |                   povzame spremljevalec Julkin, ki ju je došel prvi. ~"
 727 III |               nova stena. ~Izpustil sem Julkine roke in, kakor se mi dozdeva,
 728 X   |                 domačih študentov, mlad jurist, tržanov sin, ki je nocoj
 729 VI  |               hiš. Prizor je bil lep in jutranje sonce ga je še bolj krasilo. ~
 730 XI  |                 je bil malone vsakdanji jutranji razgovor pri Vrbanojevih,
 731 II  |          župnega zvona, ki je pel sedmo jutranjo uro. ~"Tine, kje imaš Sivčka?"
 732 V   |             adjunkta k majhnemu sodišču južne Kranjske in bil tam več
 733 XI  |              med kamenjem, po nebu podi južni veter prozorne kosme oblakov,
 734 X   |           plesalcem, ker je bila mnogim kadrilja deveta vas, francoščina
 735 VIII|               služi, bode že plačal!" ~"Kajpada," zavrne ga notar na pol
 736 IV  |                 deje adjunkt. "To je za kakega župnika, ne pa za sodnika!" ~"
 737 XII |             zemljemerec, ekspedicijo po kakem oddaljenem poštnem uradu
 738 II  |                osla po hrbtu. ~Bila sta kakih petdeset korakov pred drugimi
 739 XI  |                   Kaj naj še pristavim? Kakovo grožnjo morda?" hiti Ančka. ~
 740 IV  |             svoji zunanjosti res takov, kakršnega sta ga že nekoč opisala
 741 I   |           nekoliko -- neroden!" ~"Glej, kakšna prilika se ti nudi!" vzklikne
 742 VII |                ponosa -- -- --" ~"No -- kakšnega?" zasmeje se Pavel na glas,
 743 XII |               prevzel odvetniški pisar, kaligrafično zvršitev zemljemerec, ekspedicijo
 744 XI  |                 bil narejen od šilastih kamenčkov, nabranih na produ ter se
 745 VIII|             Njega besede niso padale na kamnita tla, zakaj kmetsko in trško
 746 XIII|             sodnik -- poleg starikavega kanclista edini stalni uradnik temu
 747 IX  |               gospod poštar! Ali vas je kap zadela?" vzkliknil je adjunkt
 748 X   |           tančico je bilo rosno, ali te kaplje so bile grenke, pekoče... ~
 749 VIII|                 ta je vendar srečno pod kapom!" deje davkar. ~"I, seveda!
 750 IX  |            spodobi!" dejal je, kakor bi karal porednega dečaka. ~A tukaj
 751 XIII|          poslati po zdravnika. ~Dva dni kasneje pride sluga k sodniku s
 752 VI  |                ljudje; samo Matižarjeva Katra, ki je sleherno nedeljo
 753 V   |                 nedeljskem izletu ali v kavarni, odprti vso noč. To je bilo
 754 IX  |             pasa in pritegnil k sebi. ~"Kazen treba plačati!" sopnil je. ~"
 755 XIII|              dopoldanski posel nekoliko kazenskih obravnav; razžalitve časti
 756 IX  |           pričakovati mu je bilo obične kazni. ~Le-ta in vse druge, kar
 757 IV  |             drugih. ~Poštar je še vedno kašljal, davkar pa, ki je stal s
 758 II  |               mladi deklici svoje lice, kažoče lahko rdečico. ~"Jaz bi
 759 VIII|             vedel to v Grobljah vsakdo, kdor je imel le količkaj razsodnosti
 760 III |                in resnično, strastno in kipeče prav iz dna srca. Ako bi
 761 II  |               ravno tu s silnimi vejami kipel čez kolovoz. ~"Ali je to
 762 X   |         mladenič. Ves večer je pil samo kislo vodo in bil trezen kot podstrešna
 763 XI  |              enakomerni udari fužinskih kladiv, na pol zveneč, na pol bobneč --
 764 XIII|              doline so bobnela fužinska kladiva -- Prav tako kakor nekdaj
 765 XI  |                  Pa -- da se vidiva!" ~"Klanjam se!" ~Tako se je vršilo
 766 VII |            beznic, po katerih se moramo klatiti, ako hočemo govoriti drug
 767 VI  |                  ki je sleherno nedeljo klečala ob stranski spovednici in
 768 XII |                   Ali se brigaš za tako klepetanje -- za take nesramne dopise?" ~
 769 XII |              jih napolnjevale z mestnim klepetanjem, katero so potem trosile
 770 IV  |               je mnogokrat trdil, da ni klerikalec, in je to svoje mišljenje
 771 IV  |                 prisili veseli notarjev klic, da se vrne. ~"Pavel, Pavel!
 772 XIII|                kraju!" ~Ko odhaja pisar klicat slugo, da privede zaprto
 773 II  |              nekemu tesnemu čustvu, jel klicati nazaj."Hoj, hola, hoj!" ~"
 774 III |               vam je pomagal z gabrovim ključem vleči krompir iz pepela.
 775 XI  |             zavrne ga ta in suče v roki kljukasto svojo palico kakor vreteno. ~
 776 II  |               Lizika?" ponovi Orel in s kljuko svoje gorjače potrka na
 777 VIII|                še vnel razgovor o novem klobuku, katerega ji je kupil sodnik
 778 III |             Veselka pod boben. Gospa je kmalu umrla, Marušo je vzel tisti
 779 VIII|                 za župnika, drugo je za kmeta, za gospodo pa ne ostaja
 780 II  |             precejšnja družba gospode s kmetov: tri postarne gospe, dva
 781 II  |                 za vseučiliškega dijaka kmetskega rodu. ~"Gospodična, pustite
 782 II  |             sosednjih gradovih ali pa v kmetskih hišah, in ženska mladina,
 783 VI  |              bas v cerkvenem zboru. Med kmetskim ljudstvom po cerkvi pa je
 784 VI  |                sedež pod leco med dvema kmetskima gospodinjama, ni mogla najti
 785 VI  |                 najti v svoji molitveni knjigi začetka sv. maše in je brskala
 786 XIII|                ne opazi, da mu poselska knjižica, priložena ovadbi, zdrkne
 787 XIII|                 sme biti!" ~Vtem ugleda knjižico na tleh in jo hlastno pobere
 788 X   |                zrla v meglico, ki se je kobalila v ravnini in ji rosila tančico
 789 VIII|             seveda, ker pripadaš pravim kočarjem -- danes tukaj, jutri tam!"
 790 V   |          nocojšnjo opazko dotaknil tega kočljivega spomina. ~"Ančka, ali zopet
 791 I   |                bilo še treba vedeti: od kod je, da je kmetski sin, da
 792 III |             gričih planote in mesta, od koder bi se najbolje streljalo
 793 III |                 kaj mi je bilo do tega, koga in kako ljubijo drugi, sam
 794 VI  |                 navadi ne gre v cerkev, kogar "mečejo z lece"; adjunkt
 795 I   |                me veseli!" deje deklica koketno in nagajivo. "Saj ste vi
 796 VII |            treba ožje družabne dotike s kolegi, vrstniki in njih družinami:
 797 V   |               jih ni. Tam je sedelo več kolegov in v živahnem razgovoru
 798 VIII|                 sporazumljena dregala s koleni. ~Vrbanoj se je na pol protivil;
 799 IV  |                sem se začuje ropot dveh kolesljev in majhna gneča se naredi
 800 XI  |                ali z Minčetom, katerega koli je pač srečal na poti. Nocoj
 801 VIII|                 vsakdo, kdor je imel le količkaj razsodnosti v takih važnih
 802 X   |               odgovoril, krene Pavel iz kolobarja, v katerem se izprehajajo
 803 II  |                silnimi vejami kipel čez kolovoz. ~"Ali je to drevo, kapitanuš,
 804 XI  |             sobi ali pa je Minče tamkaj kolovratil po stopnicah; torej ni nikomur
 805 III |                 pride; z Andrejem ali s komerkoli se zaradi ženske ne bodem
 806 XII |                  ono pravdo -- današnjo komisijo -- to opravite vi -- gospod
 807 XII |                   Prinesite mi današnji komisijski akt -- ono pravdo gori v
 808 IV  |               neroden. Izprva ni vedel, komu bi najprej segel v roke,
 809 VII |             nekoliko prestane, ne da bi končal stavka. "Menda si pri koncu
 810 XIII|           obravnav imam, pa vse to bode končano dopoldne!" ~"Da se vidiva!" ~"
 811 IV  |             vsak mlaj, tičoč s spodnjim koncem v globoki jami. Eden je
 812 X   |                 bila še vsa razvneta po končnem urnem plesanju in si je
 813 IV  |                smotko v ustih, udari po konju in zdajci zdrdrata z dvorišča. ~"
 814 I   |          trgovca, ki sta navzlic dnevni konkurenci vendar sleherni večer prijateljski
 815 XI  |              zakričal dozdevno uspešen "kontra", in kako radostno je spet
 816 XIII|                 pa proglasil po običnem kopitu. Tako je odpravil stranke
 817 IX  |           velela je hladno, Pavel pa je korakal molče za njo. Tikoma pred
 818 II  |                   Polovica družbe je že korakala vkreber proti obraščenim
 819 II  |             ušel!" sopne Maruša. ~Potem korakata molče drug za drugim, Vrbanoj
 820 XI  |                besede, pač pa tem bolje korake Pavlove. ~Oče Krača zmiga
 821 XI  |               so zdajci zabobneli težki koraki Kračevega očeta po strmih
 822 II  |                 kolovozu, utrgala nekaj korčkovih cvetov in jih vtaknila za
 823 II  |            družine, kazal se časih tudi koristnega pri nadziranju hlapcev v
 824 XI  |               podi južni veter prozorne kosme oblakov, ki sedaj in sedaj
 825 II  |              gorskem kolovozu; bukev in kostanj sta širila košate svoje
 826 II  |               obrnivši vso pozornost od kostanja na skrbno zamašeno steklenico,
 827 II  |                breg, ču deč se košatemu kostanju, ki je ravno tu s silnimi
 828 X   |              odmakne nekoliko v ozadje. Kót je bil kakor ustvarjen za
 829 I   |             novi sodnik je tičal v vseh kotih. Dognali so skoro, kar je
 830 X   |                 plesati s to ali z ono? Kotiljon -- brez tega bi bila vsa
 831 I   |                vsem pa pili in trkali s kozarci. ~Oskrbnika sta se, sedaj
 832 I   |            zaklical je na glas po novem kozarcu piva. ~Notar je vtem glasno
 833 IV  |                 polje, ta jih bode učil kozjih molitvic, ne pa božjih!" ~
 834 IX  |               takov, da bi prekopicaval kozle kakor vi!" zagodrnjal je
 835 II  |                 kateremu so vrhu polnih košar nadeli še razne zavijače
 836 II  |                na vsako stran pripetima košarama. ~"Kje je vino? Kje je kruh,
 837 XII |              Tam so izpraznjevale svoje košare, polne grobeljskih novosti,
 838 II  |             bukev in kostanj sta širila košate svoje veje na desni in levi
 839 II  |                 obrne v breg, ču deč se košatemu kostanju, ki je ravno tu
 840 VI  |               vil med sivim vrbovjem in košatimi jeseni majhen potok. Zadaj
 841 XII |              rasto v spomin -- bujno in košato kakor koprive ob senčnatem
 842 XIII|               tesneje okoli ramen. ~"C. kr. sodni svetovalec je," reče
 843 VI  |               in "Mnogaja leta!" ~Očeta Krače ni bilo doma, odpeljal se
 844 IV  |               tudi to je zdajci ustavil Kračev Minče, stopivši v sobo z
 845 X   |                drugi še vedno dejali -- Kračeva Ančka -- kot kumica šolske
 846 XI  |           zdajci zabobneli težki koraki Kračevega očeta po strmih votlih stopnicah.
 847 X   |                 gnetla in tiščala tolpa Kračevih hlapcev in dekel, vsa za
 848 VI  |                 je umevno, saj tisti po krajevni navadi ne gre v cerkev,
 849 III |                župan neče, župnik neče, krajni šolski sv'et neče -- no,
 850 XIII|                ponjo! To bode hitro pri kraju!" ~Ko odhaja pisar klicat
 851 VI  |            jutranje sonce ga je še bolj krasilo. ~Pavel pa je le nekoliko
 852 XII |            dobro! Kako bode dobro!" -- ~Krasnega jutra je bilo, ko je Vrbanoj,
 853 III |              Učiteljica je tam nekje na Krasu in pravijo, da prosi službe
 854 X   |                 toliko, da so si želeli kratkega odmora za novo zabavo. ~
 855 II  |               gospod, ki drugih ni niti kratkočasil niti vznemirjal. Stanoval
 856 IX  |                trško gorico, kjer se je kratkočasila družba ob pečenem krompirju
 857 II  |                bilo drugih, ki so bolje kratkočasili gospodično Julko!" meni
 858 I   |                preveč utopljeni v svoje krave in vole, da bi kdo pogledal
 859 III |           besede. Ob strmem prepadu sva krčevito držala drug drugega, oba
 860 VIII|             zvečer potem seveda godba v krčmah, nekoliko plesa za mlade
 861 IV  |                Škarje naprej!" velel je krčmar in hlapci ob desnem in levem
 862 I   |                 črno na belem!" ~Minče, krčmarjev sin, mlad, velik fant inteligentnega
 863 IV  |                pa so obkolili na glasno krčmarjevo povelje: "Škarje okrog!"
 864 XI  |            hčerko -- in ondi je urejala krčmarju potrebne račune ali mu tudi
 865 VII |              javne in skrivne grehe teh krčmarskih beznic, po katerih se moramo
 866 VII |                 jih je treba napisati s kredo na vrata, ki ti zna prinesti
 867 II  |                 Namenili so se danes na Kremen, dokaj visok hrib na vzhodu
 868 III |                  Prišli smo vsi zopet h kremenski cerkvici, razvneti, kakor
 869 II  |            vejevje gor na belo cerkvico kremensko. ~
 870 II  |          trinajst let. ~"No, glej -- ti krempelj!" zakriči graščak navidez
 871 III |        ovekovečila sama -- in potem sva krenila v breg na vam nasprotni
 872 X   |                od ostalih gostov, ki so krenili na drugo stran. Pavel je
 873 IV  |                adjunkt in notar: velik, krepak, moškega, resnega vedenja
 874 IV  |           telesne moči, zdravih prsi in krepkih rok. In vselej, kadar je
 875 IX  |             hoteli vžgati še velikanski kres. -- ~"Kaj ti je? Ali ti
 876 XII |                vsebino, vzkipi mu zopet kri. ~Dvakrat, trikrat je že
 877 I   |         prinesel s pošte. ~"Dajte sem," kričal je notar, očito najglasnejši
 878 VIII|             nocoj tudi sedela v družbi, kričala sta sicer na ves glas in
 879 XII |          Evfemija pa so si mele roke in kričale: "Oh, ali bode to dobro!
 880 I   |              nedognane kupe in pogodbe, kričali in šepetali, pri vsem pa
 881 II  |                 nič!" ~"Hej, halo, ho!" kriče zadaj. ~"Hej, halo!" odgovori
 882 IX  |          nabasan topič, da se je glasno kričeč vse razbegnilo; potem pa
 883 II  |                 teku, dočim se smeje in kriči zaostala družba za njima. ~
 884 VIII|                tedaj bi tudi jaz na vse kriplje trdil, da imaš tudi ti preveč --
 885 VIII|                 nič. Ali kakor vselej v kritičnih slučajih, tako se je oglasilo
 886 VIII|           izvirne svoje ideje vrgli med kritično ugibajoče občinstvo. ~Učitelj
 887 XIII|                le še enega vprašanja: O krivdi, je li res prosjačila, toda
 888 X   |             prej vajen. ~"Pa vendar ste krivi vi -- vsega govoričenja!" -- ~"
 889 XI  |                 je zavedal, da sta brez krivice on in Julka; vendar pa ga
 890 XII |         voščenima svečama težek železen križ s podobo Odrešenikovo. Tukaj
 891 VI  |             prijateljstvu, vpilo je vse križem: "Živela!" in "Mnogaja leta!" ~
 892 I   |               je vrgel slučaj v ta ozki krog, da bi se kdo dalje mudil
 893 V   |             leto -- zahajal ni nikdar v kroge, kjer vlada blažilna moč
 894 XII |          stanovanju. Bili so navadno iz krogov, v katerih se poedinci hitro
 895 IX  |          kratkočasila družba ob pečenem krompirju in suhi svinjini, ob vinu
 896 XII |             nikogar, ki bi nosil takšno krono, kakršno pleteta vam Ančka
 897 II  |                 deklica, "jaz ga že vem krotiti." Rekši na lahko udari po
 898 IX  |                ugasnil v dimu, ki se je krožil na široko nad grmado. Mladi
 899 II  |      razmotrivale zadnje novosti, ki so krožile o malem življenju v njih
 900 X   |                 nocoj prvič zopet z nje krstnim imenom, kakor je bil temu
 901 II  |         košarama. ~"Kje je vino? Kje je kruh, kje pečenka?" nadaljuje
 902 V   |         vseučilišču pa posvečen vedi za kruhoborbo -- vtem še duhomorno vojaško
 903 II  |                Mate! Pa ne tepi me tako kruto!" ~"To je zgolj ljubezen!"
 904 XIII|             sodnik, tako je lepo! To je krščansko! To je sedmo telesno delo
 905 XI  |              ako ni zadovoljen z našimi kubiki!" ~"Tako je prav! To je
 906 XI  |              Tam je obsedel; doma nista kuhala večerje, ampak naročila
 907 II  |                 jezo, kar se ji je bilo kuhalo v srcu. ~"Počakajva drugih!"
 908 IV  |            strani in poštar, rdeč kakor kuhan rak, od same jeze ni vedel
 909 IV  |            zabave. ~"Kje pa imate svojo kuharico, he, he, gospod župnik?"
 910 VIII|              nejevoljno, jaz vem boljšo kumico: sodnikovo gospo! Domačinka
 911 IX  |         pohitela vsa tja blizu velikega kupa smrečja in trhljadi, nagrmadene
 912 I   |          sklepali do sedaj še nedognane kupe in pogodbe, kričali in šepetali,
 913 VIII|               tu, zastava se tudi hitro kupi -- blagoslavljala se bode
 914 VIII|                 klobuku, katerega ji je kupil sodnik za praznike in katerega
 915 VI  |               samo ene misli: "Kje bode kupoval?", ali takoj sta lažnivo
 916 III |                   oni izpiti stric Pepe kuril na ravni pod cerkvijo in
 917 X   |                potem je v stranski sobi kvartal z ranocelnikom in postarnim
 918 X   |             drugi pili pivo in vino ter kvartali, uprizorili so plešoči mladeniči
 919 XI  |             razen sodnika, ki je vtikal kvarte v roko, in razen adjunkta,
 920 II  |                vrata odprta na stežaj. ~Lahka septembrska megla se je
 921 III |           mnogokrat tudi taka ali enaka lahkomiselna in nepomembna beseda govornika
 922 XI  |               je bolje tako!" ~In s tem lahkomiselnim tolažilom počasi odide. -- ~
 923 VII |                 Pavel je dejal to nekam lahkomiselno, samo da je nasprotoval
 924 VIII|                 Bil je sploh čudna zmes lahkoživega in vendar resnega, nebrižnega
 925 III |               pristavi z glasnim smehom lahkoživi notar. "Kar se je zamudilo,
 926 VIII|             Dasi se žensk ni bal, ampak lahkoživo in nebrižno pričel tu in
 927 VI  |                 svojih, ni se menila za lahni šum, ki je nastal po cerkvi.
 928 XIII|               na licu in redkimi sivimi lasmi, ki so mu medlo legali ob
 929 XI  |               po naši meri, oni pa hoče laško mero! Tukaj pa je razlika
 930 VI  |                 je imela svoj sedež pod leco med dvema kmetskima gospodinjama,
 931 IV  |               mogočna mlaja. Mrak je že legal na dolino. ~"Škarje naprej!"
 932 XIII|            sivimi lasmi, ki so mu medlo legali ob teme! ~Sedaj vstopijo
 933 XIII|                  da je jetnica umrla za legarjem. Zopet dva dni pozneje so
 934 XI  |              počasi odide. -- ~Notar je legel prav slabovoljen spat. ~"
 935 VI  |          soproga, zakaj Valentin je bil len, ni hodil k maši in je spal,
 936 III |             bilo tudi! Tačas pa je bilo lepó! Vi ste skakali okrog žerjavice
 937 I   |                   meni učitelj. ~"Pa je lepša -- taka polovica!" zavrne
 938 VI  |                Kračo samo zato, da bode lepše videti!" ~Tako je šumelo
 939 VI  |              tam so se z obraščenih brd lesketale bele stene posamičnih hiš.
 940 II  |                udari po oslovem hrbtu z leskovko, katero ji je nedolgo urezal
 941 II  |                strani; pot pa je robilo leskovo in glogovo grmovje, iz katerega
 942 I   |               stolov, drugi so obsedeli letargično ali strmeč, večina pa je
 943 VII |               kadar bodo skrite puščice letele nanjo v družbi, katera jo
 944 XIII|              otepe snop prosa, kadar je letina dobra. ~Sodnik v tem kotu,
 945 XI  |                kakor ono noč pred dvema letoma, ko so praznovali Vrbanojevo
 946 VIII|                prilikah z lece, da bode letos prav sto let, odkar je bila
 947 IV  |           krčmar in hlapci ob desnem in levem mlaju so potisnili za nekoliko
 948 X   |                    nje desnica in njega levica -- govorile so jezik, umeven
 949 II  |        postaneta, gospod Orel pa seže z levico pazno pod desno pazduho
 950 XII |            Potem seže po časnikih, a tu leži pod zavitkom dnevnika še
 951 IV  |                 govoril le o slovenskih liberalcih; toda domači župnik ni dopuščal,
 952 III |             hitel je. "Toda vedi, Tine, lična deklica je bila ona Orlova
 953 I   |             cvetel v mladeniških srcih "lipov cvet" prve ljubezni, poln
 954 I   |            najnovejšo številko uradnega lista, katero je ravnokar prinesel
 955 V   |             pogledat najnovejše večerne liste in nato zopet v staro, toda
 956 III |                 rasle tam in iz mahu in listja so gledali rdeči zvonci
 957 VI  |                 in je brskala zadaj med litanijami; najrajši pa bi bila ušla
 958 IV  |                  kaj li?" ~"Beži, beži! Liter vina bode postavil predenj
 959 II  |             nalahko. "Da, da!" ~"Kajne, Lizika?" ponovi Orel in s kljuko
 960 III |             Gospod Pavel je danes silno ljubezniv, kakor ni bil nikoli!' reče
 961 IV  |                  da ste tako pozorni in ljubeznivi, ko niti ne veste, kakšen
 962 VIII|           prepričati. Bog ti daj srečo, ljubica moja, da vzgojiš iz te Ančke
 963 III |              bilo do tega, koga in kako ljubijo drugi, sam s seboj sem imel
 964 XIII|                desnico proti nekdanjemu ljubimcu, sedanjemu sodniku. ~Potem
 965 XI  |                Pavel, Pavel, ali me res ljubiš?" ~On pa jo molče stisne
 966 VI  |            sončnem odsvitu smejala tako ljubko. ~"Tu en dom, tam zopet
 967 III |         neumnosti, Golovi pa šivarita v Ljubljani -- stari gospodični, kaj
 968 II  |                  In morda so ji beli -- ljubši?" ~"Diše vsi enako. Zakaj
 969 VI  |           cerkvenem zboru. Med kmetskim ljudstvom po cerkvi pa je šlo od ust
 970 XIII|               službeno mesto, Ančka pa, ločena od svojega soproga, šla
 971 X   |             mehanično, toda oči ne more ločiti od gospe Vrbanojeve. Stala
 972 I   |                 Poštar je iztrkal svojo lončeno pipo in segel po novem tobaku,
 973 X   |          učitelj že nekoliko korakov od lope in Vrbanojka je zadovoljna
 974 X   |                vstajajte! Glejte, v oni lopi pri peči so vedno oči odprte
 975 IV  |                 sedaj še ni hotel nihče lotiti, starih skupnih znanstev
 976 IX  |                 ves popoldan! Mene nisi lovil, mene, ampak tisto -- tisto
 977 X   |                 steni je brlela gasneča luč, tam iz plesne sobe pa so
 978 IV  |          zaničljivo rekoč: ~"Ej, gospod Luka, nocoj sva pa -- med koprive
 979 XI  |            sedaj in sedaj zlezejo preko lune; iz daljne, gorenje soteske
 980 VII |                globokem jarku pod njim. Lunini žarki se odsvitajo iz belih
 981 III |             toda oklenil se me je kakor maček. Tudi jaz nisem zinil besede.
 982 II  |                nadaljuje oni in nemirno maha z veliko gorjačo po zraku.
 983 III |               smreke so rasle tam in iz mahu in listja so gledali rdeči
 984 XIII|                      XIII ~V sodni sobi majhnega okrajnega sodišča na Gorenjem
 985 XIII|                 je sedaj svetovalec pri majhnem okrožnem sodišču, Pavla
 986 V   |                 je prišel za adjunkta k majhnemu sodišču južne Kranjske in
 987 III |                sedaj v Galiciji z možem majorjem, ki ga je vzela po neumnosti,
 988 X   |                hlapcev in dekel, vsa za maknjena v tuji ples, katerega so
 989 II  |                novosti, ki so krožile o malem življenju v njih soseščini. ~"
 990 VIII|             kožo in se ni menil za take malenkosti. ~"Da mi zagoriške učiteljice
 991 VIII|                prišlo, saj je imela pl. Malijeva celo nad deset let več od
 992 II  |          braniti. Kot sosedni otroci -- Malijevi so imeli tudi gradič blizu
 993 II  |             gospod Pavel, ta, ki je pri Malijevih na počitkih, vaš prijatelj,
 994 IV  |                 cerkvenik s srednjim in malim zvonom, nekoliko časa s
 995 VIII|                 oženjen, prihajal je le malokdaj v krčmo -- vrgel je sedaj
 996 XII |               razburjenosti -- adjunkt, malomaren in povsem radoveden, kaj
 997 I   |               zasmeh, kakor očitanje in malomarnost -- vse zaeno. ~Družbi nocoj
 998 X   |                 bilo določeno. Nekoliko malotnih nezgod tudi ni izostalo.
 999 XII |              tem oziru vselej bujna, in malovaška zlobnost. ~Evfemiji se je
1000 III |                  Res!" reče Ančka in si mane zaspane oči. Vedela pa ni,
1001 I   |               vse družbe, gledala sta z manjšim zanimanjem ves ta prizor.