Part

1503 XII |           svečnika in adjunkt je nehote odtegnil roko, ko ga je že hotel
1504 IX  |             poči nekaj topičev in občem oduševljenju dvigne učitelj svoj kozarec
1505 X   |             seveda ni povečalo dvojbene oduševljenosti, s katero je gledalo trško
1506 XIII|                 Pavel! Ti -- vi ste?" ~"Odvedite jo!" ukaže sodnik in sluga
1507 XI  |                    Ančka pa je prijazno odzdravljala. ~"Ali ste že opravili v
1508 VIII|               kateri pa ni bilo pravega odziva. Vsi so smatrali vprašanje
1509 II  |           mladih gospodov. ~"Jaz tudi!" odzove se nekaj drugih. ~Vesela
1510 XII |              ponudila prilika, da se je odzvala povabilu dveh tet v mestu.
1511 I   |               zopet tukaj. ~Naposled je odšlo vse, samo onadva v gosposki
1512 IV  |         babinopoljskega gospoda sprejel oficialno, kaj li?" ~"Beži, beži!
1513 VIII|                s pokanjem topičev in z "ofrom za cerkvene potrebe" vse
1514 III |               Ne vem! Slišal sem, da se ogiblje ženske družbe, kar itak
1515 IV  |              župne cerkve grobeljske se oglase. Veliki zvon poje veličastno
1516 VIII|          kritičnih slučajih, tako se je oglasilo tudi tu več rešilcev, ki
1517 III |                 grlu sem čutil potrebo, oglasiti se tudi z nekakim ,haha!'. ~,
1518 XI  |               gorenje soteske sem pa se oglašajo enakomerni udari fužinskih
1519 II  |              vseh doslej še nismo mogli ogledati. ~Moški spremljevalec graščakov
1520 IX  |                 ponudil. Tako odideta k ognju, sodnik pa malomarno žvižgaje
1521 XIII|           obnošena, zanemarjena obleka, ogoljena potna torbica, katero je
1522 XII |               pa misleč, da je namenjen ogovor njemu, pristavi: ~"Lepo
1523 X   |            hipoma, ko Pavel dolgo ne ve ogovora. ~"Mene? Zakaj?" vpraša
1524 X   |                 potolažite se, Ančka!" ~Ogovoril jo je nocoj prvič zopet
1525 XI  |            zagodrnja in udari po mostni ograji. Nato počasi odkoraka domov.
1526 IX  |               pred njo. ~Toda zdajci se ojači in govori kakor glumač na
1527 IX  |           vzklikne živo Vrbanojka in se oklene Pavlove roke, ki jo je bil
1528 III |                Govoril ni ničesar, toda oklenil se me je kakor maček. Tudi
1529 VI  |            zjutraj med prvo mašo z lece oklical prvič, drugič in tretjič
1530 VI  |                potem le pazno poslušala oklice in oznanila, zmožna sta
1531 X   |              davkarjevo Evfemijo, in ta okolnost je storila, da so bili vsa
1532 V   |                skoro sleherni večer pri okorni mizi v Kračevi krčmi. ~Sodnik
1533 II  |               je zatrl svojo zadrego in okornost, ki ga je obšla ob prihodu
1534 VIII|                nobene učiteljice našega okraja -- vse je treba povabiti --
1535 XIII|             XIII ~V sodni sobi majhnega okrajnega sodišča na Gorenjem Štajerskem
1536 XIII|                oni redni prestopki pred okrajnimi sodišči, ki se pa tudi rešujejo
1537 VIII|                in besedovanje ob miznem okrožju in čutil tiho zadoščenje.
1538 XIII|            sedaj svetovalec pri majhnem okrožnem sodišču, Pavla pa nahajamo
1539 IX  |              sladko, tako lažnivo, tako olikano kakor davkarjeve gospodične --
1540 VI  |       gospodičnam, sedečim v klopi pred oltarjem, zastajala je sapa, toda
1541 XIII|               mladostno lice. Vrbanojka omahne in se prime z rokami za
1542 XI  |              iztika po predalih bližnje omare. ~"Gospa menda skoro dokonča!"
1543 III |                 kar pa ne škodi, ako je omejeno, pri tem pa duhovita, da
1544 VIII|               trenutku spomnil ravnokar omenjenega razgovora s soprogo. Vse
1545 II  |         Malijeve, tudi dijak in sošolec omenjenih študentov, pa si ni dal
1546 V   |               svojo splošno in družabno omiko. -- ~"Zakaj se pa nista
1547 XIII|              Enointrideset." ~"Stan?" ~"Omožena." ~"Kje, kaj je vaš soprog?" ~
1548 XIII|                bila prej, preden sem se omožila; pa oče -- rednik moj --
1549 XIII|              zatrepeče po vsem telesu. ~Onemogel se zgrudi v naslanjač in
1550 V   |                 ni pomagalo ničesar!" ~"Onemu pa je!" reče Pavel. ~"Julka
1551 IV  |           besedah, priča, da med njo in onimi tremi duhovniki ni posebnih
1552 III |                nama na nasprotni strani onkraj doline pa je vstajalo zopet
1553 XIII|                tega imena!" ~Pri tem ne opazi, da mu poselska knjižica,
1554 X   |                 Vrbanojka je zadovoljna opazila, da sedata v drugi kot k
1555 XII |               domisli raznih zbadljivih opazk, katerih ostí do sedaj ni
1556 VIII|              pristavi Pavel hladno. ~Ta opazka povzroči za nekoliko trenutkov
1557 X   |                 Pavel je posegal vmes z opazkami; natikal si je rokavice,
1558 X   |                 vse zlobne in zbadljive opazke. ~"Kaj mi poveste?" prične
1559 VIII|            kakor da je preslišal zadnji opazki. ~"Pa gospoda Frančiška
1560 XI  |          nikomur prišlo na misel, da bi opazoval te adjunktove shode s soprogo
1561 VIII|                domov. Govorila je o teh opazovanjih tudi svojemu soprogu, toda
1562 IV  |               kakršnega sta ga že nekoč opisala adjunkt in notar: velik,
1563 V   |            tistega gosposkega, česar še opisati ne morem, tistega, kar mi
1564 X   |               konča Pavel prejšnji svoj opomin. ~Plesala sta molče, ne
1565 XII |          doslovno priučene in privajene opomine, naj govori prisežnik resnico
1566 VII |               sosed vmes z vprašanji in opomnjami. ~Sedaj sta bila sama. ~"
1567 XII |                prvo seznanstvo z Ančko, opomnje Pavlove in notarjeve, spremljevanje
1568 IV  |             segel v besedo s pomirljivo opomnjo: ~"To je že taka navada
1569 VIII|           Gospoda slavna, usojam si vas opozarjati na drugo važno stvar," pristavi
1570 II  |                naročila tudi hlapcu, da opravi dolgouha, in odposlala strica
1571 XI  |                  nego bi smel ali mogel opravičevati pred strogim sodnikom ali
1572 XI  |              odzdravljala. ~"Ali ste že opravili v pisarni? Kako krasen dan
1573 V   |              blizu le po svojih pravnih opravilih. Ali to spoznavanje je bilo
1574 XII |                 današnjo komisijo -- to opravite vi -- gospod adjunkt! Evo
1575 XIII|              vso obtožbo proti nji nima opraviti ničesar. Vendar odgovori
1576 XIII|               jih je bilo danes rešiti. Opravka tu ni bilo nikdar preveč
1577 VIII|                za cerkvene potrebe" vse opravljeno; zvečer potem seveda godba
1578 X   |               za ta večer postavili vso opravo iz drugih sob, slavnosti
1579 IV  |          zadovoljno šepnil na uho, toda oprezno in tako tiho, da ga je poštar
1580 IV  |                   Častiti čitatelji naj oproste, ako precej ne najdejo natančne
1581 III |             ganila se ni niti poskusila oprostiti svojih rok. Dasi tedaj nisem
1582 XI  |                ne bila vredna piškavega oreha: ~"Gospod adjunkt! Morda
1583 VI  |                  ki je oskrboval službo organistovsko, razgovarjal se je tako
1584 VI  |         cerkvenikovega pomočnika zapele orgle, poleglo se je šepetanje.
1585 III |             brat, ponesrečen brat gospe Orlove, bivši častnik -- nikdar
1586 XIII|           Nekovo pritepenko so privedli orožniki danes v jutru. Tu je naznanilo
1587 XIII|                v jutru. Tu je naznanilo orožnikov!" ~"Pojdite ponjo! To bode
1588 X   |            zastave danes prva odločilna oseba, ukrenil je slavnostni odbor,
1589 IV  |                fotografije te novodošle osebe. Znano jim je, da je že
1590 I   |                obhajalo ugibanje o novi osebi, katero je vrgel slučaj
1591 II  |            goneč od hleva sem dolgouha, osedlanega z dvema, na vsako stran
1592 II  |              pod gradom in Sivček, tale osel, pasel se je tamkaj, tako
1593 I   |                skrivno, zvito veselje. ~Osem oči se sreča hkrati; zakaj
1594 I   |           temnolasa deklica, nekako pri osemnajstih letih, srednje, vitke rasti
1595 I   |              pili in trkali s kozarci. ~Oskrbnika sta se, sedaj ta, sedaj
1596 VI  |               pogrešali. Učitelj, ki je oskrboval službo organistovsko, razgovarjal
1597 XI  |         malomarno: "Nekov lopov me hoče oslepariti ob hrastovini. Pa jaz se
1598 II  |                 hitel dalje z obloženim oslom na čelu. ~Vtem se mi lahko
1599 XI  |                  Zapišite še, da bode v osmih dneh zarubljen, ako ni zadovoljen
1600 I   |                 pol četrtinke!" ~"To je osminka!" meni učitelj. ~"Pa je
1601 X   |              duh razpora svoje rožičke: osnovalci so bili razdeljeni v dva
1602 X   |              dejanje; in ko se je vršil osnovni zbor gasilnega društva,
1603 VII |             trdil, da taka žena ne more osrečiti moža, kakršen je Vrbanoj?" ~
1604 VIII|                 kmeta, za gospodo pa ne ostaja skoro nič. Ali kakor vselej
1605 X   |               Vrbanoj, poslovivši se od ostalih gostov, ki so krenili na
1606 II  |           ženska mladina, kolikor je ni ostalo že leto in dan v domači
1607 XIII|         svetloba od okna nanj, na njega ostarelo, a sedaj od silne razburjenosti
1608 V   |           prejšnji prizori in govori so ostavili nekaj neprijetnega, kar
1609 XIII|            zasajal pri vsakem vprašanju oster nož v meso. Da, vest, vest!
1610 XII |               zbadljivih opazk, katerih ostí do sedaj ni nikdar umel,
1611 III |              danes bi našel mesto -- na ostrem ovinku gozdnega pota, pod
1612 I   |                vendar tu in tam kakor z ostrimi šili podstavljenem govoričenju
1613 V   |               zaničljivo, da onadva kar osupneta. Sodnik je že vedel, da
1614 XIII|            redno in sumarično, kakor se otepe snop prosa, kadar je letina
1615 X   |            nebrižnost!" pristavi notar, otirajoč si pot s čela. ~"Tebi je
1616 X   |               in iskala je robca, da si otre solze, katere ji je silila
1617 IX  |            Gospa Vrbanojeva si je naglo otrla solze in stopila na stezico,
1618 II  |               radoveden, kaj ima pač ta otrok na srcu. ~"Seveda ne veste!
1619 V   |                 Julka kakor preprostega otroka in sedaj --" ~"Dejal bi,
1620 VIII|              bilo moči ženo in potem -- otroke rediti in vzgajati, poleg
1621 II  |             Pavel?" zasmeje se Maruša z otroško-zlobnim izrazom. ~"Maruša! Primi
1622 XIII|            poselska knjižica, priložena ovadbi, zdrkne na tla. ~"Ana Vrbanojeva --
1623 XIII|                obtoženko, prebira Pavel ovadbo. Zdajci se strese in beročemu
1624 III |                 bil menda in sedaj pase ovčice tam v idrijskih hribih --
1625 III |               šegi -- menda sva se tudi ovekovečila sama -- in potem sva krenila
1626 IX  |              njo, ki je prihitela okrog ovinka rebri, čez katero se je
1627 II  |              pred drugimi in za majhnim ovinkom pota, ko se zdajci oglasi
1628 II  |                proti vrhu. S posameznih ovinkov pota se je že videlo skozi
1629 III |                našel mesto -- na ostrem ovinku gozdnega pota, pod katerim
1630 X   |                pa se odmakne nekoliko v ozadje. Kót je bil kakor ustvarjen
1631 III |                 ne more več odeti noben ozir in noben pomislek. ~In vendar
1632 IV  |              ter se kakor vojni general oziral na desno in levo stran po
1633 XII |               porajali fantazija, v tem oziru vselej bujna, in malovaška
1634 I   |             katero je vrgel slučaj v ta ozki krog, da bi se kdo dalje
1635 VI  |               pazno poslušala oklice in oznanila, zmožna sta bila v prvem
1636 VI  |         pozvonil zvonček ob zakristiji, oznanjajoč mašnikov pristop, ali tudi
1637 V   |                       Zakaj se pa nista oženila že oba?" dejal je tretji
1638 V   |                      V ~"Zakaj se pa ne oženiš?" ~"I, zakaj se pa ti še
1639 I   |             adjunkt, ki je zdajci nekam oživel, "lepega fanta -- samec
1640 VII |          služboval in tam mu bode treba ožje družabne dotike s kolegi,
1641 VIII|               spomin. Njega besede niso padale na kamnita tla, zakaj kmetsko
1642 XIII|                 zida, obrne se in sedaj pade vsa svetloba od okna nanj,
1643 XII |                je vrgel Vrbanoj iz rok, padlo je pod razpelo med svečnika
1644 X   |             svojim plesalcem, toda izza pahljače je žarelo nje oko v Pavla.
1645 X   |               plesanju in si je venomer pahljala vroče lice. ~"Težko sem
1646 III |              Zdelo se mi je, da me hoče pahniti v prepad. In v tem tihem
1647 VI  |           umazana tla, potem se ozrl na pajčevine v kotu nad pečjo in nato,
1648 II  |                pripravljeno, vse je tu, papa!" hiti ena izmed onih gospodičen,
1649 XII |                 ga divje nazaj na drugi papir in potem zopet segel po
1650 II  |               cvetov in jih vtaknila za pas. Vsa družba je bila tudi
1651 III |              Blaž je bil menda in sedaj pase ovčice tam v idrijskih hribih --
1652 II  |            gradom in Sivček, tale osel, pasel se je tamkaj, tako lepo
1653 XI  |               sedaj z onim navadno pa s Pavlom. Pustila je časih tudi vso
1654 XI  |                tej sobi je bila zapadla Pavlovi strasti in svoji slabosti
1655 II  |                z levico pazno pod desno pazduho in potegne iz žepa ploščato,
1656 II  |                 Maruša! Primi Sivčka in pazi na pot!" veli Julka, ki
1657 IX  |                  kar hočeš, kakor bi ne pazila vedno na to, da govorim
1658 X   |            obrne, toda dobro čuti skoro pazne poglede onih dveh. ~"Kaj
1659 XII |            koprive ob senčnatem zidu in peče ga do dna srca. ~"Pa --
1660 IX  |               je kratkočasila družba ob pečenem krompirju in suhi svinjini,
1661 X   |             naglo obednico; tu so imeli pečeni purani izprva največjo nalogo,
1662 II  |               je vino? Kje je kruh, kje pečenka?" nadaljuje oni in nemirno
1663 III |                pojedli krompir in mrzlo pečenko ter pili tisti cviček, ki
1664 VI  |                 na pajčevine v kotu nad pečjo in nato, smotko vžigajoč,
1665 VI  |      najnovejšem dogodku, da je pozabil pedalov, ko je pozvonil zvonček
1666 X   |            dajali najbližje gradivo, in pedantična strogost reditelieva je
1667 IX  |               plamena, švignil nekoliko pedi kvišku in ugasnil v dimu,
1668 III |                na ravni pod cerkvijo in pekel krompir, kako smo mi z onim
1669 X   |               te kaplje so bile grenke, pekoče... ~
1670 VII |             žarki se odsvitajo iz belih pen, ki se gosté doli med razjedenim
1671 XI  |              Vrbanojevo poroko, tako se penijo danes tam doli valčki med
1672 III |                ključem vleči krompir iz pepela. Stari gospod Orel je tlačil
1673 XI  |            nekaj tajnega Ančki, ki je s peresom v roki le na pol slišala
1674 XI  |                 da ji poveste, kako naj pero obrne?" ~Vtem pa tudi že
1675 II  |               po hrbtu. ~Bila sta kakih petdeset korakov pred drugimi in
1676 VII |               tiho bodi po stopnicah - ~petelin bode skoro pel!" pravi adjunkt
1677 VI  |                 kateremu je bila naloga peti bas v cerkvenem zboru. Med
1678 IV  |                 velikega zvona, potem s petimi, naposled s sedmimi. To
1679 II  |                uvrščati med dvajseto in petindvajseto leto. ~Na Veselki, tako
1680 II  |                             II ~Bilo je petnajst let prej. ~Pod nizkimi vrati
1681 II  |              treba, Maruša pa polglasno pevajoč za njim. S šibico je dražila
1682 X   |                Pri veliki maši so trški pevci, pomnoženi z nekaterimi
1683 I   |              pri tem vprašanju. ~"Je li pevec?" vpraša učitelj, porabivši
1684 VI  |               je tako živahno s svojimi pevkami o najnovejšem dogodku, da
1685 X   |         benedictus" -- kakor se pravi v pevskem žargonu -- ker je eden vodilnih
1686 XIII|              nimam in tako moram, hočem peš proti domu!" ~"Zatoženi
1687 II  |            obetal je, da jih že pričaka pi cerkvi, ker mu je bil z
1688 XII |                 in razširjale do zadnje pičice po domači vasi, zabeljene
1689 IX  |            žareči kup je vrgel naposled pijan študent nabasan topič, da
1690 III |                 naju razdružil. Tistega pijanca -- saj veš, bil je brat,
1691 VI  |                zvedeli vsi naši znanci, pijoči nocoj pri Krači na zdravje
1692 XIII|               brez pridržka, samo nekov piker naglas je zvenel iz zadnjih
1693 IV  |                 vedno take volje, da bi piknil tega ali onega, in je tudi
1694 I   |            vsakdo zase razmotriva nekam pikri glas, ki je zvenel iz zadnjih
1695 IV  |       pomenljivo namignil s cevjo svoje pipe. ~Zunaj pa je sedal gospod
1696 VIII|               molčal in vlekel ob svoji pipi. ~"No, ti pa ne zineš nobene --
1697 VIII|                 Jaz ji bodem še posebej pisal." ~"Dobro, dobro!" razveseli
1698 XII |                prvi sobi pa pripoveduje pisarjem, da je moral sodnik prejeti
1699 XIII|            opravil svoj posel, velel je pisarju: ~"Popoldne itak nihče ne
1700 XI  |                   Ali ste že opravili v pisarni? Kako krasen dan je to!" ~
1701 I   |                 da se časih bavi tudi s pisateljevanjem in, kar je bilo glavno,
1702 XII |               okroglo pisavo, po kateri pisca ne moreš zaslediti: ~Prečastiti
1703 I   |                na glas po novem kozarcu piva. ~Notar je vtem glasno prečital
1704 I   |             sobi. Mračno je bilo tam in pivci pri mizi so bili preveč
1705 X   |               so si starejši gospodje s pivom gasili žejo. ~"Še vedno
1706 XI  |           ugaslo smotko. ~"Ti pa počasi pišeš!" deje starec in iztika
1707 XI  |             kako ste prodali!" ~"Ančka, piši!" veli Krača in vtakne roke
1708 XI  |            kubik," nasmeje se adjunkt, "pišite mu, kako ste prodali!" ~"
1709 XI  |                vsa stvar ne bila vredna piškavega oreha: ~"Gospod adjunkt!
1710 V   |                goldinarjev ni bilo več; plača, katero je dobival v prvih
1711 VIII|              itak preveč služi, bode že plačal!" ~"Kajpada," zavrne ga
1712 III |              več tepel! Ančka, Ančka -- plačam! A še skoro za vas bi se
1713 IX  |         pritegnil k sebi. ~"Kazen treba plačati!" sopnil je. ~"Pa tam gori --
1714 IV  |                zakonu na red dohodki in plače te ali one župe, te ali
1715 XII |               stanarini, katero so jima plačevali podnajemniki treh sobic
1716 II  |       vznemirjen kos ali pa vzplapotala plaha taščica. Mladi ljudje spredaj
1717 IX  |            velel je Andrej in se malone plaho ozrl proti glasni družbi,
1718 IX  |               in sedaj se je utrgal kos plamena, švignil nekoliko pedi kvišku
1719 IX  |                tem. ~Tukaj pred njim je plapolal velik ogenj proti jasnemu,
1720 VIII|              breg, ampak samo na to, da plava dalje -- dalje na površju --
1721 VIII|                 človeka. Podoben je bil plavaču, ki je vajen trdno in vestno
1722 VIII|                je vajen trdno in vestno plavati blizu brega, kateri pa,
1723 IV  |                zadnjo klop v kotu debel plašč, dežnik in kovček, katerega
1724 V   |           stanovala v prijaznem gradiču plemenita obitelj, katera je vedno
1725 V   |              plemiča, in sam je takisto plemič --" ~"Saj si ti tudi!" zasmeje
1726 V   |               mogočnega strica je imel, plemiča, in sam je takisto plemič --" ~"
1727 V   |                deje Valentin. "Meni vse plemstvo ni pomagalo ničesar!" ~"
1728 VIII|                godba v krčmah, nekoliko plesa za mlade ljudi, starim pa
1729 X   |            Pavel prejšnji svoj opomin. ~Plesala sta molče, ne da bi se ozrla
1730 X   |               in okoli devete ure so že plesali prvo kadriljo. ~Sodnik je
1731 X   |              besed sedaj tej, sedaj oni plesalki, ki se mu je približala;
1732 X   |                 Po odmoru se je pričelo plesanje še živahneje nego prej.
1733 X   |               razvneta po končnem urnem plesanju in si je venomer pahljala
1734 X   |              natančnem preudarku: je li plesati s to ali z ono? Kotiljon --
1735 X   |              brlela gasneča luč, tam iz plesne sobe pa so zveneli glasovi
1736 X   |                početka. Bilo je kakor v plesni šoli. ~Valentinu je to jako
1737 X   |                 bil nabral po dunajskih plesnih zabavah, da jo je kazal
1738 X   |                vsi slučajni dogodki med plesom pa so mu dajali najbližje
1739 X   |                 slavnosti, in sedaj pri plesu ni vedel pravega predmeta
1740 XII |             nosil takšno krono, kakršno pleteta vam Ančka in Pavel. ~Z najodličnejsim
1741 X   |                 kvartali, uprizorili so plešoči mladeniči naglo obednico;
1742 X   |              Sedaj pa prav tako sedi za plotom, kakor je trdila --" ~"Kaj
1743 II  |              pazduho in potegne iz žepa ploščato, vendar obilo steklenico
1744 XIII|          knjižico na tleh in jo hlastno pobere ter odpre, iščoč mesta,
1745 XII |              drugo sobo, Pavel pa jo je pobotal le z divjim sovražnim pogledom. ~
1746 VI  |                 bila zamaknjena edino v pobožnost in v pokoro grehov svojih,
1747 XI  |                 radostno je spet sodnik pobral novce, če je srečno ustavil
1748 II  |               Zakaj mu nisi velela, naj počaka? Ti, Julka, ti tudi ne misliš
1749 XI  |                  da je čas iti domov. ~"Počakaj nekoliko, da se še kaj razgovorimo!"
1750 II  |                je bilo kuhalo v srcu. ~"Počakajva drugih!" menila je in trgala
1751 II  |                   deje deklica nekoliko počasno, "ali ta Julka je poredna,
1752 IX  |             veselo pesem, tam ob strani poči nekaj topičev in občem oduševljenju
1753 IV  |               udarca v hitrejši udarec, počili so na griču poleg cerkve
1754 IX  |               poštar, ki se je bil tudi podal v to nevarno igro; uprizorjeno
1755 III |               No, ako te še kaj zanima, podam ti jutri tisti imenitni
1756 VIII|                 žebelj v banderišče, ki podari lep svilen trak, z zlatom
1757 I   |            kmetski sin, da ima nekoliko podedovanega imetja, nekaj daljnih sorodnikov,
1758 X   |               bil trezen kot podstrešna podgana v pomladanski suši. Ali
1759 XI  |            valčki med kamenjem, po nebu podi južni veter prozorne kosme
1760 IX  |                 rebri, čez katero se je podila vsa družba. ~Oni so drevili
1761 IV  |               in čital na srebrno-zlati podlagi pozdrav, sestavjen od belo-modro-rdečih
1762 XIII|                 nje stasu ni kazalo nič podlega. ~"Zakaj ste sedaj brez
1763 XII |           frivolni in premnogokrat tudi podli ton, ki je vladal tu, ugajal
1764 XII |                katero so jima plačevali podnajemniki treh sobic v njiju stanovanju.
1765 VIII|              vendar strastnega človeka. Podoben je bil plavaču, ki je vajen
1766 XII |                ali da je dejal vsaj kaj podobnega -- Vrbanoj bi ga bil objel
1767 XII |            svečama težek železen križ s podobo Odrešenikovo. Tukaj so ob
1768 IV  |             obpeti z debelimi verigami, podpirali težki drevesi. Tako se je
1769 V   |                 bilo drugače. Stričevih podpornih goldinarjev ni bilo več;
1770 VIII|               leta in poleg tega uradna podrejenost njegova sošolcu sodniku,
1771 II  |               čigar vrhunec diči majhna podružnična cerkev. Tudi kaplan je bil
1772 I   |                tam kakor z ostrimi šili podstavljenem govoričenju prinese Ančka
1773 X   |            kislo vodo in bil trezen kot podstrešna podgana v pomladanski suši.
1774 VIII|           Vrbanoju v srečo! Pavlu pa ne podtikaj slabih nakan!" -- -- -- ~"
1775 XII |                 iz krogov, v katerih se poedinci hitro menjavajo. Sedaj je
1776 XIII|                 se ločili od soproga?" ~Pogledala ga je začudeno, kakor bi
1777 V   |                potem? Pol ure v kavarno pogledat najnovejše večerne liste
1778 X   |             toda dobro čuti skoro pazne poglede onih dveh. ~"Kaj ste dejali?
1779 X   |          izbrala, leteli vsi postranski pogledi mimo šetajočih plesalcev
1780 VI  |              Poštar in poštarica sta se pogledovala, kakor bi jima trebalo zdajci
1781 VIII|                 na banderišče, potem pa pogosti šolsko mladino -- te je
1782 VIII|              Valentinovi soprogi, in to pogosto občevanje z mirno, izobraženo
1783 VIII|        sodnikovi soprogi. V medsebojnem pogovoru jo je še vedno silno težko
1784 XIII|             berače in brezdomovince. Za pogrebom je šel samo eden: sodnik
1785 VIII|                 znal ni kdaj ni kako -- pogrešal Ančke; pri Krači mu ni več
1786 III |               buteljke -- da smo hipoma pogrešili tebe in Julko in Vrbanoja.
1787 IX  |            večja družba, ki je pa sedaj pohitela vsa tja blizu velikega kupa
1788 II  |            zasmeje se Pavel. ~"Da, da," pohiti Vrbanoj in vtakne šopek
1789 I   |                 oženjen?" vpraša doktor pohlevno. ~"Kaj še!" zavrne ga notar. "
1790 II  |        potegneta. ~"Izvrstna slivovka!" pohvali se Orel polglasno, stotnik
1791 X   |                 so je mogli. Adjunkt je poiskal druge gospe in gospodične,
1792 IV  |                bode postavil predenj in pojal Ančko po hiši, češ sedaj
1793 XIII|                vi ste, gospod notar!" ~"Pojdete li na lov?" ~"Pojdem, pojdem,
1794 IV  |       grobeljske se oglase. Veliki zvon poje veličastno svoj enakomerni "
1795 III |          spominu, da smo zdajci, ko smo pojedli krompir in mrzlo pečenko
1796 VII |         Valentin resno. Našel ni izraza pojmu, kateri je pa vendar še
1797 IX  |                 razbegnilo; potem pa je pok in zasvit razpršene žerjavice
1798 VIII|                slovesno božjo službo, s pokanjem topičev in z "ofrom za cerkvene
1799 X   |                 zbor gasilnega društva, pokazal je takoj zli duh razpora
1800 IV  |                poštar iztrkaval pipo in pokašljeval na pol glasno. ~"Kaj --
1801 V   |                pesem, o posebni priliki poklicali "štefan" vina, toda nad
1802 VIII|                gospa Vrbanojeva najprej poklicana za ta častni posel," rekel
1803 X   |                bode društvo potrjeno po poklicanih oblastvih. ~Zato je na večerno
1804 XIII|             veli vstopivšemu slugi, naj pokliče pisarja in stranke. Obravnaval
1805 XII |               skupaj, živeli skromno ob pokojnini, katero je imela ena kot
1806 XIII|             Zopet dva dni pozneje so jo pokopali na vaškem pokopališču, tam
1807 XIII|                so jo pokopali na vaškem pokopališču, tam v kotu ob zidu, kamor
1808 XIII|               delo usmiljenosti: Mrliče pokopavati!" ~Pavel pa je le na pol
1809 XII |             Tukaj so spisi!" deje sluga pokorno. ~Sodnik ne odgovori in
1810 VI  |       zamaknjena edino v pobožnost in v pokoro grehov svojih, ni se menila
1811 VIII|                so čestokrat poudarjale, pokrita z najnovejšo moderno preprogo.
1812 XI  |           pospravljati po sobah. ~Okoli poldne je pristopical Pavel po
1813 VI  |                 pomočnika zapele orgle, poleglo se je šepetanje. Po končani
1814 IX  |               le na jasni večer poznega poletja. ~"Imam vas!" ~"Ne, nimate
1815 II  |              gosposka mladež v prelepem poletnem času, ko je bila prilika
1816 IV  |           znesel je poštar svojo jezo s polglasnim vzklikom: ~"Ej, pravega
1817 I   |              pritrdi notar. ~"Kaj pa -- politično prepričanje?" deje eden
1818 IV  |          obdelano, setev in žetev tudi, politike se sedaj še ni hotel nihče
1819 IV  |                  niti tu niti v Babinem polju?" vrne takisto Vrbanoj in
1820 IX  |            pritisnil jo je k sebi in jo poljubil na ustna. ~"Pustite me,
1821 XI  |                 ali pa, ker se mu še ni poljubilo iti spat; postala sta zopet
1822 X   |            Pavel in jo potegne nase ter poljublja njen obraz. ~In ona v svoji
1823 X   |                se midva sinoči tam gori poljubljala!" ~"Vi se šalite -- gospa!" ~"
1824 IV  |           semkaj." ~Adjunkt se zavrti v polkrogu in je že nekaj korakov od
1825 I   |              lipov cvet" prve ljubezni, poln vonjave, vendar brez sadu.
1826 II  |                  ki je že navsezgodaj v polnem miru preskrbela, da je stalo
1827 II  |       obloženega osla, kateremu so vrhu polnih košar nadeli še razne zavijače
1828 II  |               pipo in velikim mehurjem, polnim tobaka. ~"Kje pa je Pepe --
1829 VI  |            vaškim fantom pa je postavil polno vedro na dvorišče. ~
1830 IV  |                 in je takoj razumel ves položaj. ~"Da, da!" dejal je. "To
1831 X   |               moral oberoč ujeti, da ni položil vsega telesa na surovo obtesane,
1832 III |             danes še me izprehaja mrzla polt -- vtem se je zdajci prikazal,
1833 I   |             doktor in pri glasnem smehu pomaga tudi davkar ob svojih troških. ~
1834 IV  |                levo stran po hlapcih in pomagačih, ki so ob cestnih jarkih
1835 III |                 je nasmehoma velevala: ,Pomagajte vendar, da prineseva več
1836 V   |         Valentin. "Meni vse plemstvo ni pomagalo ničesar!" ~"Onemu pa je!"
1837 VIII|                  Davkar si ni mogel več pomagati; hudomušnemu sosedu je vrgel
1838 VI  |                ali tudi to je bilo brez pomena, zakaj cerkvenikov pomočnik,
1839 V   |               tem okraju, toda daljšega pomenka o nji še ni bilo v tej družbi.
1840 IV  |                pa božjih!" ~In rekši je pomenljivo namignil s cevjo svoje pipe. ~
1841 XI  |                 že hočeš vedeti!" ~"Sam pometaj pred svojim pragom in pusti
1842 XI  |                 tega razgovora jasen. ~"Pomilujem tebe in Vrbanoja! Nesreča
1843 IV  |              župnik je segel v besedo s pomirljivo opomnjo: ~"To je že taka
1844 III |               odeti noben ozir in noben pomislek. ~In vendar je v Pavlu,
1845 VII |                     Zakaj bi ne bil?" ~"Pomisli, Vrbanoj ne bode vedno sodnik
1846 V   |                 Kako lahko je to! In če pomislim na nekdanja leta -- tedaj
1847 II  |          francoski, potem pa slovenski. Pomislite -- tri ure sem pisala --
1848 X   |                kot podstrešna podgana v pomladanski suši. Ali svoj posel je
1849 X   |             veliki maši so trški pevci, pomnoženi z nekaterimi manj izurjenimi
1850 VI  |               pomena, zakaj cerkvenikov pomočnik, ki je vlekel mehove, šepetal
1851 IV  |                 po vestnem in izkušenem pomočniku cerkvenikovem. ~Adjunkt
1852 IV  |                gospodu Frančišku, da je pomogel svojemu jeziku do sijajnega
1853 XIII|              sodnik!" zakliče mlad mož, pomolivši glavo skozi vrata. ~"Oh,
1854 III |                hočeš? Drugo starejše je pomrlo in tudi izmed nas mlajših
1855 XI  |             Sedaj pa Valentin vzrase. ~"Ponavljam ti, da je to govoričenje
1856 III |                   saj veš, bil je brat, ponesrečen brat gospe Orlove, bivši
1857 VII |         pristavi ironično. ~"Imenuj oni ponos, kakor ga hočeš, samosvest,
1858 VII |            vcepljena v srce kal tistega ponosa -- -- --" ~"No -- kakšnega?"
1859 IV  |             dopuščal, da bi se razgovor poostril. ~Ena prilika pa se je vendarle
1860 IX  |             bruhoma vanj, on pa je stal poparjen, nem pred njo. ~Toda zdajci
1861 IV  |                 za župnika, ki se nocoj popelje tu skozi v Babino polje!" ~
1862 IX  |                ki je bil spričo raznega popoldanskega veselja že ves rdeč v lice. ~"
1863 VI  |                ne bode vedel, kje bi se popraskal, kadar ga zasrbi!" -- "I,
1864 III |             notar. "Kar se je zamudilo, popravi se lahko sedaj. Zagorica
1865 IX  |        stoletnice in že ves popoldan so porabili naši znanci za majhen izlet
1866 XII |                z dodatki, kakor sta jih porajali fantazija, v tem oziru vselej
1867 XI  |                srečno ustavil naperjeni poraz! ~"Kaj pa imate nocoj tako
1868 II  |        srečavamo v prelepih, z bukovino poraščenih dobravah dolenje Kranjske
1869 II  |               počasno, "ali ta Julka je poredna, zlobna -- vi ne veste,
1870 IX  |                dejal je, kakor bi karal porednega dečaka. ~A tukaj je slabo
1871 VIII|           učiteljice ne pozabite!" sili poredni Valentin. "Jaz ji bodem
1872 XII |          pogleda najprej v časopis, kaj poročajo zadnji brzojavi, potem prečita
1873 XIII|                 pride sluga k sodniku s poročilom, da je jetnica umrla za
1874 XII |              celo spremlja Ančko domov, porodila se je tam tudi -- sicer
1875 X   |        gospostvo v društvu, ki se še ni porodilo. Končno so se potolažili
1876 V   |                  Vse prste si oblizne!" poroga se Pavel, ali tako, da nekaj
1877 VIII|              bilo skoro obletnico svoje poroke in Grobljani, ki so imeli
1878 XI  |                so praznovali Vrbanojevo poroko, tako se penijo danes tam
1879 II  |             hladnem jutru proti vrhu. S posameznih ovinkov pota se je že videlo
1880 VI  |                brd lesketale bele stene posamičnih hiš. Prizor je bil lep in
1881 VIII|              Valentin. "Jaz ji bodem še posebej pisal." ~"Dobro, dobro!"
1882 VII |              katero poljubiti mora biti posebna slast. Golobje življenje
1883 VIII|           puščavi. Trebalo ji je res že posebne prilike, da stopi iz svojega
1884 VIII|                 vzgojiš iz te Ančke kaj posebnega, nji v prid, Vrbanoju v
1885 V   |               so časih še kako pesem, o posebni priliki poklicali "štefan"
1886 IV  |                onimi tremi duhovniki ni posebnih simpatij. ~Učitelj je poštarju
1887 IV  |                 zdajci začutil potrebo, poseči v debato in izpregovoriti
1888 X   |             dobre volje. ~Tudi Pavel je posegal vmes z opazkami; natikal
1889 IX  |               proti jasnemu, z zvezdami posejanemu nebu in sedaj in sedaj se
1890 XIII|                 Pri tem ne opazi, da mu poselska knjižica, priložena ovadbi,
1891 VIII|                ki je bil nocoj izjemoma posetil družbo -- zakaj odkar je
1892 VIII|              gospa sodnikova, ko jih je posetila, ni vedela, ali bi sedla
1893 VII |            Valentin. ~Njegov tovariš se posiljeno nasmehne -- na ta argument
1894 X   |                 umeven vsakomur na prvi poskus. ~Čakalo pa je že več drugih
1895 X   |                   Ne, ne!" sopne ona in poskusi uiti v sobico. Ali on je
1896 I   |                 se tudi ni še nikdar -- poskusil ženiti. Da je bil samec,
1897 III |                  niti ganila se ni niti poskusila oprostiti svojih rok. Dasi
1898 IV  |                 vzklikne dobrovoljno in poskuša zatreti hudomušni izraz,
1899 XIII|                oba prepričana, da imata posla z blazno žensko, stojita
1900 XIII|               deliriju je. Sodnik ukaže poslati po zdravnika. ~Dva dni kasneje
1901 VI  |                 na uho nego evangelij o poslednji sodbi; vse je bilo presenečeno,
1902 XI  |                 so šli skupaj iz krčme. Poslovili so se na cesti in vsak je
1903 X   |               vedno!" dejal je Vrbanoj, poslovivši se od ostalih gostov, ki
1904 XIII|              vsake sodbe. ~Zatoženka ga posluša, kakor bi je vse to nič
1905 IV  |            odpeljati." ~Pavel je veselo poslušal prvo modrovanje notarjevo,
1906 VI  |         propoved, in sta potem le pazno poslušala oklice in oznanila, zmožna
1907 VI  |           obroku. ~Ta novica je udarila poslušalcem siloviteje na uho nego evangelij
1908 IX  |             zato tem siloviteje edinemu poslušalcu. ~"Molči!" velel je Andrej
1909 IV  |                Frančišek in se obrnil k poslužnemu kaplanu, zaničljivo rekoč: ~"
1910 II  |                 Jaz pomagam!" oglasi se poslužno eden izmed mladih gospodov. ~"
1911 III |                 kako se takisto sili na posmeh. ,Gori nas gotovo čakajo,'
1912 XI  |               za seboj, Anka pa je jela pospravljati po sobah. ~Okoli poldne
1913 VII |            sveže, kadar se ji natakanje posreči; ki pa pozna vsaj v mislih
1914 XI  |               še ni poljubilo iti spat; postala sta zopet na mestu, kjer
1915 II  |                to drevo!" ~Oba nekoliko postaneta, gospod Orel pa seže z levico
1916 II  |                 je, ko se je po kratkem postanku družba zopet pomikala dalje. ~"
1917 X   |            bodete molčali! Ta Julka, ta postarna gospodična iz zagoriških
1918 I   |             točili oče Krača. ~Samo dva póstarna moža, poštar ih okrajni
1919 II  |            družba gospode s kmetov: tri postarne gospe, dva tudi že sivolasa
1920 II  |              svojo družico, eno Golovih póstarnih gospodičen. ~"Ne, ne, Tinče,"
1921 III |             nepomembna beseda govornika postavi na laž! ~
1922 I   |                vina!" ~Toda ko je Ančka postavila vino tja pred adjunkta in
1923 X   |               kamor so bili za ta večer postavili vso opravo iz drugih sob,
1924 VII |                 ki kar naravnost na laž postavljajo tvoje modrovanje. Mlada
1925 IV  |                 ki so ob cestnih jarkih postavljali dva mogočna mlaja. Mrak
1926 VI  |      namerjanega zakona, da se zglasi v postavljenem obroku. ~Ta novica je udarila
1927 X   |               si ga izbrala, leteli vsi postranski pogledi mimo šetajočih plesalcev
1928 I   |              vred!" meni davkar. ~"In s postrežbo!" roga se doktor in prijatelja
1929 V   |               poučen, na vseučilišču pa posvečen vedi za kruhoborbo -- vtem
1930 I   |               toda na licu se mu vendar posveti nekovo skrivno, zvito veselje. ~
1931 IV  |                 vsa gospoda, duhovna in posvetna, v znani zatohli sobici. ~
1932 IV  |          takisto Vrbanoj in glasen smeh posvetne gospode, ki zazveni po njega
1933 II  |                  Oba nekolikokrat dobro potegneta. ~"Izvrstna slivovka!" pohvali
1934 III |                ali Vrbanoj me je siloma potegnil nazaj. Govoril ni ničesar,
1935 VIII|          človeški previdnosti, polagoma poteka; on pa še vedno tako sam --
1936 XI  |          katerega koli je pač srečal na poti. Nocoj pa so zdajci zabobneli
1937 VIII|                prav resnega lica, ko je potihnil prvi šum. Valentin ni vedel,
1938 XII |                 Vrbanoj jo je izbruhnil potihoma, da je ni bilo slišati v
1939 IV  |          povelje: "Škarje okrog!" in ga potiskali vzpored s prvim prav tedaj,
1940 IV  |                desnem in levem mlaju so potisnili za nekoliko korakov naprej
1941 XIII|            zanemarjena obleka, ogoljena potna torbica, katero je držala
1942 XIII|               šumeli so valčki gorskega potoka, ki se je vil po jarku pod
1943 VII |             mostu, ki se tu vzpenja nad potokom, šumečim v globokem jarku
1944 III |                Pepe ne; a tega je menda potolažila Julka. Ko smo se vračali
1945 X   |               ni porodilo. Končno so se potolažili vsi s tem, da so današnje
1946 X   |               ničesar, slišati tudi ne, potolažite se, Ančka!" ~Ogovoril jo
1947 XII |               misel, da bi se anonimnim potom obvestil slepi in gluhi
1948 VI  |               za nekaj tednov se vrne s potovanja -- soproga sodnikoval. Tako
1949 VIII|                 in z "ofrom za cerkvene potrebe" vse opravljeno; zvečer
1950 XI  |                ondi je urejala krčmarju potrebne račune ali mu tudi pisala
1951 XIII|                preiskavo in razsodbo je potreboval sodnik le še enega vprašanja:
1952 VII |           govorim -- on je, kar se tiče potrebščin, skromen mož in se bode
1953 X   |             šele tedaj, ko bode društvo potrjeno po poklicanih oblastvih. ~
1954 III |              radoveden, kar sem že prej poudarjal -- in našel sem, da je Julka
1955 VIII|                bila, kakor so čestokrat poudarjale, pokrita z najnovejšo moderno
1956 VI  |            gospodično Ančko Kračevo ter povabil vsakogar, ki bi vedel o
1957 XII |              sta časih te svoje gospode povabili na večerjo; sami sta kaj
1958 XII |               prilika, da se je odzvala povabilu dveh tet v mestu. Ti sta
1959 VIII|           našega okraja -- vse je treba povabiti -- deklet imamo premalo!"
1960 I   |               pustimo, pustimo -- morda pove Andrej sam kdaj nekoliko
1961 X   |         preprežene deske, kar seveda ni povečalo dvojbene oduševljenosti,
1962 X   |                se ne šalim! Minče mi je povedal in on zve vse; govorilo
1963 IX  |             Zakaj mi pa tega niste prej povedali?" ~"Prej?" dejal je Pavel
1964 IV  |           obkolili na glasno krčmarjevo povelje: "Škarje okrog!" in ga potiskali
1965 VIII|                 plava dalje -- dalje na površju -- brez misli, koliko časa
1966 XII |                   adjunkt, malomaren in povsem radoveden, kaj pomeni ta
1967 III |               nebodigatreba' in vendar ,povsodtreba', oni izpiti stric Pepe
1968 VIII|                Pavel hladno. ~Ta opazka povzroči za nekoliko trenutkov splošen
1969 IV  |                že imela. ~In prav to je povzročilo, ako ni prihajalo iz hipne
1970 XIII|                pa obsedi odprtih ust in pozabi pisati dalje. Strmeč pogleda
1971 VIII|                poštar še vedno ni mogel pozabiti, da je bila prej točajka,
1972 VI  |              vlekel mehove, šepetal je, pozabivši svoj posel, vedno še z davčnim
1973 I   |                Ej, to je bilo že davno! Pozabljene reči, saj veste, zarjavelo
1974 XIII|              dobra. ~Sodnik v tem kotu, pozabljenem od drugega sveta, bil je
1975 IV  |                 razen duhovnikov, da ga pozdravijo. ~Bil je po svoji zunanjosti
1976 IV  |                segel v roke, toda ko je pozdravil -- in sicer prav prisrčno
1977 II  |                 pa gospod Orel polagoma pozdravlja sedaj tega, seda) onega. ~"
1978 IV  |              Pavel, ves zardel, viharno pozdravljajoč in gospodični stiskajoč
1979 XI  |                 stanovanju. ~Vljudno je pozdravljal sodnikovo gospo, ki je stala
1980 IV  |              prihajala velika družba in pozdravljali so se kar vprek. ~Novi župnik, "
1981 X   |                 pri zabijanju žebljev v pozlačeni drog šolske zastave se je
1982 VII |                natakanje posreči; ki pa pozna vsaj v mislih vse tiste
1983 IV  |            hočemo le to, da se Julki ni poznalo tistih trideset let ali
1984 I   |                 je ta Vrbanoj! Dobro ga poznam, pa ti tudi, Pavel?" --
1985 II  |                 midva se pač umejeva in poznava -- kaj li?" ~S to šalo je
1986 IX  |               se kaže le na jasni večer poznega poletja. ~"Imam vas!" ~"
1987 XI  |                slušal soproge, ko je ob pozni uri tožila, da jo že glava
1988 IV  |                 bil mislil, da ste tako pozorni in ljubeznivi, ko niti ne
1989 III |                 hodil samo z Marušo ter pozvedel iz nje blebetanja, da je
1990 VI  |               je pozabil pedalov, ko je pozvonil zvonček ob zakristiji, oznanjajoč
1991 IV  |              kakor bi se hotel nekoliko pošaliti. ~"Jutri pride v poštnem
1992 VI  |                pravega dobi!" Poštar in poštarica sta se pogledovala, kakor
1993 V   |            najsi je še tako dostojna in poštena, vendarle je cvet, katerega
1994 XI  |               je do adjunkta in dejal v pošteni svoji naivnosti: "Pavel,
1995 VI  |         trgovinskega ministra z "ekstra pošto"; oba grobeljska trgovca,
1996 V   |                 v roke in izpila kratek požirek, Valentin pa je novič zažigal
1997 X   |                ker je oče Krača izredno požrtvovalno izpraznil celó svoje zasebno
1998 XI  |                 Sam pometaj pred svojim pragom in pusti tisto učiteljico
1999 VI  |                bode hotel; jaz bi se ne pravdal ž njim, če bi imel sto prič!" -- "
2000 XII |               Odrešenikovo. Tukaj so ob pravdnih dnevih prisegale stranke
2001 VIII|              ljudi, starim pa zajamčena pravica, da se nekoliko napijó. ~
2002 III |                je tam nekje na Krasu in pravijo, da prosi službe na novi