Part

2504 VIII|            dobra prijatelja; toda enaka službena leta in poleg tega uradna
2505 XIII|                se razšla, vsak na drugo službeno mesto, Ančka pa, ločena
2506 VII |              više; v večjih mestih bode služboval in tam mu bode treba ožje
2507 V   |           dobival v prvih letih svojega službovanja, bila je sicer majhna, ali
2508 XIII|                kar mora nositi dandanes služeč človek črno na belem s seboj,
2509 VIII|                Tinče, ki si itak preveč služi, bode že plačal!" ~"Kajpada,"
2510 XI  |             teden pri tebi, kakor bi ti služila za pisarja!" vzklikne adjunkt
2511 XIII|                 me je odpravila z doma. Služit sem šla s tem, kar sem znala,
2512 VIII|             bilo pravega odziva. Vsi so smatrali vprašanje o gasilcih jako
2513 I   |             inteligentnega lica, položi smehljaje list na mizo in ponovi besede,
2514 I   |          vzklikne doktor in pri glasnem smehu pomaga tudi davkar ob svojih
2515 IV  |                 hčerami blizu adjunkta, smejal se je na glas. ~Pavel je
2516 II  |                    Nič več se ne bodete smejali! Vi ste tudi tako neumni,
2517 VIII|           davkar, dočim se drugi glasno smejejo. ~"Premalo, premalo!" zagrohoče
2518 II  |               potem so čakali sprednji, smejoč in glasno govoreč, da so
2519 V   |            nobene take družbe, da bi se smelo reči: Vrbanoj se je učil
2520 III |                   in tudi taki, recimo, smelo-otročji dogodki puščajo viden sled
2521 VII |             Ančka! Škoda -- sedaj je ne smemo več objemati!" deje adjunkt
2522 II  |                 Vrbanoju. ~"Danes ji ne smete dati nobene cvetice!" veli
2523 IV  |                 so sredi obeh obeljenih smrek, obpeti z debelimi verigami,
2524 III |              nasprotni strani. Bukve in smreke so rasle tam in iz mahu
2525 III |              znano, da je šla po Orlovi smrti Veselka pod boben. Gospa
2526 IX  |              takoj je hotela mimo njega smukniti v grmovje nizdol. ~Ali on
2527 XIII|               sumarično, kakor se otepe snop prosa, kadar je letina dobra. ~
2528 X   |          postavili vso opravo iz drugih sob, slavnosti namenjenih; tam
2529 X   |            lahko zre po vsej dokaj širi sobani, Pavel pa se odmakne nekoliko
2530 XII |             plačevali podnajemniki treh sobic v njiju stanovanju. Bili
2531 IV  |               posvetna, v znani zatohli sobici. ~Razgovor se iz početka
2532 XIII|               to zahteva zakon od vsake sodbe. ~Zatoženka ga posluša,
2533 VI  |              nego evangelij o poslednji sodbi; vse je bilo presenečeno,
2534 XIII|          dolgočasno narekoval zapisnik, sodbo pa proglasil po običnem
2535 VIII|                  Saj veš, kako sem prej sodil in kako sodim še sedaj o
2536 VII |               samo družabni." ~"Napačno sodiš, dragi moj!" zine Pavel
2537 XIII|                 sobi majhnega okrajnega sodišča na Gorenjem Štajerskem je
2538 XIII|                prestopki pred okrajnimi sodišči, ki se pa tudi rešujejo
2539 XII |                 redki poziv k načelniku sodnega urada. ~"Na -- beri!" pravi
2540 VI  |             vrne s potovanja -- soproga sodnikoval. Tako so zvedeli vsi naši
2541 XI  |             odkoraka domov. Prišedši do sodnikovega stanovanja, ugleda gori
2542 XI  |              raztezal ob hišah nasproti sodnikovemu stanovanju. ~Vljudno je
2543 XII |            Pavla, kako se izprehaja pod sodnikovim stanovanjem ali pa celo
2544 XIII|                ima! ~"Ločila sva se." ~"Sodno?" ~"Ne, ne, kar tako --
2545 VIII|       Vrbanojeva!" ~"Živela!" pritrdijo sodrugi, toda v vsem vzkliku ni
2546 VI  |           Prizor je bil lep in jutranje sonce ga je še bolj krasilo. ~
2547 VI  |            prijazna sela, ki so se mu v sončnem odsvitu smejala tako ljubko. ~"
2548 IX  |           globoko v grmovju je še težko sopihal en samec; naš poštar, ki
2549 IX  |                   Kazen treba plačati!" sopnil je. ~"Pa tam gori -- vpričo
2550 XI  |              celo zgodilo, da ni slušal soproge, ko je ob pozni uri tožila,
2551 VII |           teoriji o vzgoji žena po njih soprogih!" ~"Spat pojdi, spat, Tinče,
2552 III |                vsi znanci in sosedje in sorodniki -- moja setra Veronika biva
2553 II  |             prihajala je tudi iz mest k sorodnikom in znancem. Pri Orlovih
2554 XIII|                 redniku, pri oddaljenem sorodniku, kakor sem bila prej, preden
2555 I   |                 Kračo je bila v daljnem sorodstvu in pri njem že več let,
2556 VII |              družbo; vedno je bil kakov sosed vmes z vprašanji in opomnjami. ~
2557 VIII|                 in zopet potrka svojega soseda na rame. "Deklet imaš premalo,
2558 III |               po svetu -- vsi znanci in sosedje in sorodniki -- moja setra
2559 II  |            obično, da se je tam zbirala sosedna gosposka mladež v prelepem
2560 II  |                o malem življenju v njih soseščini. ~"Oh, ti pa ti, Mate! Pa
2561 XI  |                lune; iz daljne, gorenje soteske sem pa se oglašajo enakomerni
2562 I   |              Kaj bi ga ne poznal? Najin součenec je!" ~Pri tem pa je nekam
2563 III |                se najbolje streljalo na sovražnika, ako bi prikorakal po šentrupertski
2564 XII |               jo je pobotal le z divjim sovražnim pogledom. ~Vrbanoj stopi
2565 VIII|              uradna podrejenost njegova sošolcu sodniku, oni prizor iz dijaških
2566 II  |                 Malijeve, tudi dijak in sošolec omenjenih študentov, pa
2567 VI  |              len, ni hodil k maši in je spal, dokler ni moral v pisarno.
2568 XII |                vzdrami Vrbanoj kakor iz spanja. ~"Nič, nič -- le pojdite!"
2569 XII |                sami sta kaj skuhali ali spekli, gospodje pa so naročili
2570 VII |                ki ti zna prinesti dobro spenjeno pivo, češ da je vselej sveže,
2571 XI  |            kontra", in kako radostno je spet sodnik pobral novce, če
2572 XIII|               stvar kakor navaden sodni spis. Vse, kar je bilo, ležalo
2573 XII |             Zdajci mu obstane pogled na spisih, katere mu je nekoliko prej
2574 V   |             spomina. ~"Ančka, ali zopet spite?" zakliče Vrbanoj v prvo
2575 VIII|          povzroči za nekoliko trenutkov splošen molk. ~"Kumice, ki zabije
2576 VII |        enakopravne po izobrazbi, bodisi splošni, bodisi samo družabni." ~"
2577 V   |                mu je imponirala s svojo splošno in družabno omiko. -- ~"
2578 XI  |         stopnicah. Ko se pa zaloputnejo spodaj vrata v gostilniško sobo,
2579 X   |              razdeljeni v dva tabora, v spodnje in v gorenje Grobljane,
2580 XI  |                Pavel je pustil družbo v spodnjih prostorih in spremljal sodnikovo
2581 IV  |              dvignil vsak mlaj, tičoč s spodnjim koncem v globoki jami. Eden
2582 I   |                 za učiteljevim stolom. ~Spogledali so se pa štirje gospodje:
2583 V   |                dotaknil tega kočljivega spomina. ~"Ančka, ali zopet spite?"
2584 I   |             vendar brez sadu. In vse te spomine je nocoj povzročila le ona
2585 IV  |            recite, kolikokrat ste se me spominjali?" očita Julka na pol resno. ~
2586 V   |               zadregi! Saj vesta oba in spominjata se, da je naš okrajni glavar
2587 II  |              gonil osla naprej. ~"Se li spominjate, ko smo bili zadnjič v Rakitni,
2588 III |           seveda! Pa tudi to mi je še v spominu, da smo zdajci, ko smo pojedli
2589 XI  |                 kakor bi se imela v čem sporazumeti, zadene pa ob Vrbanoja. ~"
2590 VIII|                 pod mizo pa sta se tiho sporazumljena dregala s koleni. ~Vrbanoj
2591 XII |                 naposled pa si tudi vsi sporazumno namežiknejo. ~V svoji sobi
2592 X   |                 Drugega dne se je vršil spored natanko in točno, kakor
2593 X   |             pripetila nesreča, da se je spotaknil ob stopnicah, držečih na
2594 VI  |             nedeljo klečala ob stranski spovednici in bila zamaknjena edino
2595 II  |                  katerega bi bil vsakdo spoznal na sto korakov za vseučiliškega
2596 V   |                dan na dan; počasi pa je spoznaval tudi one, ki so mu prihajali
2597 V   |               pravnih opravilih. Ali to spoznavanje je bilo sila subjektivno
2598 XII |                Pavel. ~Z najodličnejsim spoštovanjem ~Resnicoljub. ~"Kje je adjunkt?
2599 II  |              gospodična, ki je ravnokar spravila košari v red. ~"Tega tudi
2600 II  |             plaha taščica. Mladi ljudje spredaj so hiteli naprej po dva,
2601 II  |                urno. In potem so čakali sprednji, smejoč in glasno govoreč,
2602 IV  |                 babinopoljskega gospoda sprejel oficialno, kaj li?" ~"Beži,
2603 X   |                trgovcem opravljal posle sprejemnega odbora in rediteljstva za
2604 XI  |                svoji naivnosti: "Pavel, spremi jo do hiše, saj vidiš, da
2605 VIII|                 nikdar izognil priliki, spremiti jo domov. Govorila je o
2606 XII |                 stanovanjem ali pa celo spremlja Ančko domov, porodila se
2607 XI  |                 v spodnjih prostorih in spremljal sodnikovo soprogo v gorenje
2608 X   |                deje adjunkt, "dovoli da spremljam gospo! Dovolite li?" ~Ančka
2609 X   |              vpraša potem Julka svojega spremljevalca. Preslišala je bila vse,
2610 XI  |          Valentin, obstavši pred svojim spremljevalcem. ~"Kaj bodi?" zavrne ga
2611 XIII|                 sodniku. ~Potem odide s spremljevalcema. ~Sodnik pa stopi v sosedno
2612 XII |           opomnje Pavlove in notarjeve, spremljevanje adjunktovo, sestanki pri
2613 IV  |              em-b'am" in vmes pritrkava spretni cerkvenik s srednjim in
2614 VI  |                 zabavljalo; kadar pa je sprožil kdo napitnico, oblizano
2615 X   |                 v oči. ~"In -- Julka je sprožila to govorico?" pravi Pavel,
2616 VIII|              družbo, dasi se sam ni rad spuščal v boj. ~Čutil je tudi, da
2617 IX  |             obraz in glasno zaihtela. ~"Sram vas bodi! Pustite me! Kaj
2618 IV  |              seveda!" meni poštar nekam sramežljivo. ~"Ta napis mora izginiti!"
2619 III |               prevladalo še nekaj kakor sramežljivost. ~"Ej, neumnost, neumnost!"
2620 XI  |             izpregovori Pavel počasi. ~"Sramota -- če že hočeš vedeti!" ~"
2621 IV  |                 komaj slišal: "Ta je pa srčen, ta se jih ne boji!" ~Gospod
2622 I   |                 je cvetel v mladeniških srcih "lipov cvet" prve ljubezni,
2623 IV  |         slavolokova stebra, in čital na srebrno-zlati podlagi pozdrav, sestavjen
2624 VIII|                svilen trak, z zlatom in srebrom pretkan in prevezan ter
2625 XIII|        zaprašeni, umazani registraturi; srečala se od tedaj nista več, odkar
2626 IV  |                 krčmi. ~Skoro v veži se srečata z notarjem Tinčetom, ki
2627 XI  |              trgovec. ~Toda kakor so se srečavali z očmi -- vsi razen sodnika,
2628 II  |             enega onih gradičev, katere srečavamo v prelepih, z bukovino poraščenih
2629 VII |               sodim, ne bode to korak k sreči njegovi!" ~"Zakaj bi ne
2630 I   |           nekako pri osemnajstih letih, srednje, vitke rasti in živega,
2631 IV  |           pritrkava spretni cerkvenik s srednjim in malim zvonom, nekoliko
2632 XI  |                 jo molče stisne nase in srkajoč vso slast te nepoštene ljubezni,
2633 XIII|             starikavega kanclista edini stalni uradnik temu sodišču --
2634 V   |            njimi! ~Potem je prišlo prvo stalno imenovanje. Vrbanoj je prišel
2635 II  |           polnem miru preskrbela, da je stalo vse, česar je bilo treba
2636 XIII|               let?" ~"Enointrideset." ~"Stan?" ~"Omožena." ~"Kje, kaj
2637 XII |                 nižjega uradnika, in ob stanarini, katero so jima plačevali
2638 V   |           gosposke družbe. V obližju je stanovala v prijaznem gradiču plemenita
2639 XII |                dveh tet v mestu. Ti sta stanovali skupaj, živeli skromno ob
2640 I   |           neprijetnem položaju. ~"Hm -- stanovanj dosti!" reče kontrolor. ~"
2641 XI  |                 Prišedši do sodnikovega stanovanja, ugleda gori še razsvetljena
2642 I   |            svoji hiši in takisto prazni stanovanji, in notar, ki je bil v istem
2643 II  |                Gospod Orel je bil le iz stare svoje navade ponovil tisti "
2644 XI  |               Ti pa počasi pišeš!" deje starec in iztika po predalih bližnje
2645 V   |            dobil ob praznikih od nekega starega strica nekoliko goldinarjev.
2646 III |            gospodični, kaj hočeš? Drugo starejše je pomrlo in tudi izmed
2647 IV  |               še ni hotel nihče lotiti, starih skupnih znanstev ni bilo
2648 XIII|        jesenskega jutra sodnik -- poleg starikavega kanclista edini stalni uradnik
2649 VIII|          nekoliko plesa za mlade ljudi, starim pa zajamčena pravica, da
2650 III |              zaradi imenitnosti zabit v starodavne šampanjske buteljke -- da
2651 III |           pustili tamkaj obiskovalci po staroslavni šegi -- menda sva se tudi
2652 III |            lahko uveriš tudi o natančni starosti naše Julke. Glej, tu sem
2653 XIII|               gibanju, na nje licu, nje stasu ni kazalo nič podlega. ~"
2654 XII |            brzojavi, potem prečita prvi stavek uvodnega članka, nato šele
2655 X   |                ti študentje, trgovci -- stavila bi, da davkarjeve že vedo
2656 VII |               prestane, ne da bi končal stavka. "Menda si pri koncu s svojim
2657 IV  |               naj bi vezala slavolokova stebra, in čital na srebrno-zlati
2658 III |                se po navadi ni ganil od steklenic, dokler so bile polne. Pozneje
2659 II  |        dvajsetimi leti. Pri tem že nosi steklenice, zavitke in razno drugo
2660 VIII|               smeh vse družbe od štirih sten, pristavi še v duhu s postranskim
2661 VI  |           obraščenih brd lesketale bele stene posamičnih hiš. Prizor je
2662 X   |               Nikogar ni bilo blizu; na steni je brlela gasneča luč, tam
2663 XII |              mogel reči. Pogledal je na steno, kjer je tikala stara ura,
2664 XII |                bi Pavel vedno gledal na stensko uro. Obrne se k sodniku,
2665 VII |              kjer so odšli po stranskih stezah grobeljski fantje v sosedno
2666 III |               in vtem že steče po strmi stezi vkreber. ~Obrnil sem se
2667 IX  |               otrla solze in stopila na stezico, ki je tekla tu pod smrečjem
2668 II  |             gostoljubna vrata odprta na stežaj. ~Lahka septembrska megla
2669 VI  |                 zakristiji za sv. mašo, stikalo je vse glave in šepetalo.
2670 V   |                 nekaj kakor tesnoba, ki stiska vojaka pred bojem. In boj,
2671 IV  |             pozdravljajoč in gospodični stiskajoč roko, izustil neumestne
2672 XI  |                ljubiš?" ~On pa jo molče stisne nase in srkajoč vso slast
2673 XIII|                Vi -- vi!" dejala je med stisnjenimi zobmi in preteč dvignila
2674 XI  |                sobo, kjer je oče Krača, stoječ ob pisalni mizi, počasi
2675 IX  |                moj!" izpregovori Ančka, stoječa nekoliko korakov pred njim,
2676 XII |                 vrže ono pismo na mizo, stoječo sredi sobe. Z zelenim prtom
2677 IV  |           Orlova!" ~Poleg Valentina res stoji Julka. ~Častiti čitatelji
2678 X   |               bršljana majhna lopa. Dva stola sta bila v nji. Vrbanojka
2679 IV  |               vidimo iznova!" ~"No, pol stoletja vendar še ni!" deje Julka
2680 XI  |              ono veselično noč ob farni stoletnici. In v tej sobi sta se sedaj
2681 I   |                in obstal za učiteljevim stolom. ~Spogledali so se pa štirje
2682 I   |                   nekateri so skočili s stolov, drugi so obsedeli letargično
2683 XII |            najde Vrbanoja sključenega v stolu pred pisalno mizo in strmečega
2684 II  |             potrka na rame svoji gospe, stopajoči s pl. Malijevo in Golovo
2685 II  |                suknje. ~Poleg Maruše je stopal eden mladih gospodov, katerega
2686 X   |              toda ni je vzela. Molče je stopala poleg njega in zrla v meglico,
2687 IX  |                 je naglo otrla solze in stopila na stezico, ki je tekla
2688 IV  |            drevesi. Tako se je za nekaj stopinj dvignil vsak mlaj, tičoč
2689 V   |                glede izobrazbe za dobro stopinjo pod njim, na katere pa je
2690 II  |          gospodična sestra vendar lahko stori s takim nageljnom, kar hoče!
2691 VIII|         razveseli se Vrbanoj. ~Pavel je storil, kakor da je preslišal zadnji
2692 VIII|            različni nazori -- vse to je storilo, da je bila ta prijateljska
2693 IX  |                  Kakor bi se ne trudila storiti vsega, kar hočeš, kakor
2694 V   |                tolika, da mu ni trebalo stradati. Seveda je moral štediti,
2695 XII |                ne odgovori in sluga zre strahoma na njega bledi, prepali
2696 X   |            Grobljane, in vsaka teh dveh strank je hotela vse gospostvo
2697 IV  |      Vrbanojevem. ~Ko sta se ločili obe stranki -- duhovniki so skoro odšli --
2698 VII |               dobrave, kjer so odšli po stranskih stezah grobeljski fantje
2699 III |           nebrzdani strasti! Toda njega strast je bila silovitejša od moje.
2700 VIII|           resnega, nebrižnega in vendar strastnega človeka. Podoben je bil
2701 III |           takrat vse resno in resnično, strastno in kipeče prav iz dna srca.
2702 III |                 od koder bi se najbolje streljalo na sovražnika, ako bi prikorakal
2703 XIII|                slabo, že dolgo! Mraz me stresa!" ~Sodnik vstane, upre roke
2704 XIII|                 Pavel ovadbo. Zdajci se strese in beročemu obtiči pogled
2705 VI  |                kavo vred mu je prinesla strežnica tudi najnovejšo novico o
2706 VI  |                 ni bil vajen govoriti s strežnico več, nego je bilo neizogibno
2707 V   |             Pozneje pa je bilo drugače. Stričevih podpornih goldinarjev ni
2708 XII |              stolu pred pisalno mizo in strmečega na odprto pisemce. ~"Tukaj
2709 XII |                sobi pa je Vrbanoj zopet strmel na list, katerega je držal
2710 III |              jaz nisem zinil besede. Ob strmem prepadu sva krčevito držala
2711 III |            pristavi in vtem že steče po strmi stezi vkreber. ~Obrnil sem
2712 XI  |               koraki Kračevega očeta po strmih votlih stopnicah. Ko vstopi,
2713 X   |                 Tinčeta treba vprašati; strog reditelj je!" ~"Haha, dejal
2714 XI  |                 mogel opravičevati pred strogim sodnikom ali na priliko
2715 X   |        najbližje gradivo, in pedantična strogost reditelieva je povzročila,
2716 XII |                 padla kakor skala skozi strop med oba. Vrbanoj jo je izbruhnil
2717 III |                       III ~Svetilka pod stropom Kračeve gosposke sobe je
2718 XI  |              njima šumi potok v globoki strugi in, kakor ono noč pred dvema
2719 II  |                 zlasti dijaške počitke. Studiozov je bilo povsod, bodisi v
2720 VIII|              ugaja; nepokvarjena, dobra stvarca je to!" pravi ona. ~"Haha!"
2721 VIII|              gasilcih jako resnim in se stvarno razgovarjali jako živo. ~
2722 V   |                spoznavanje je bilo sila subjektivno spričo tega, kako se je
2723 XI  |              Kaj bodi?" zavrne ga ta in suče v roki kljukasto svojo palico
2724 I   |                 nocoj povzročila le ona suha tiskana novost v uradnem
2725 XIII|               roke ob mizo ter prične s suhim, hripavim glasom: "V imenu
2726 II  |             gospodično Julko!" meni oni suhotno. ~"Hihi! Oh, ta Julka!"
2727 II  |                razne zavijače in vrhnje suknje. ~Poleg Maruše je stopal
2728 XIII|             tudi rešujejo tako redno in sumarično, kakor se otepe snop prosa,
2729 I   |                 nego ob grenkem pivu in sumnem vinu, katero so točili oče
2730 IX  |           izrekla svoje očitanje. Nekaj surovega je zvenelo iz njega; tako
2731 X   |                 položil vsega telesa na surovo obtesane, z bršljanom preprežene
2732 X   |        podstrešna podgana v pomladanski suši. Ali svoj posel je umel
2733 V   |              vendarle je cvet, katerega svaljkaš po rokah!" ~"Oh, kje pa
2734 XII |             priče in tu je ob prižganih svečah govoril sodnik vselej one
2735 XII |                stal med dvema voščenima svečama težek železen križ s podobo
2736 XII |                padlo je pod razpelo med svečnika in adjunkt je nehote odtegnil
2737 XIII|                  pozabljenem od drugega sveta, bil je naš stari znanec,
2738 III |                                    III ~Svetilka pod stropom Kračeve gosposke
2739 XIII|              obrne se in sedaj pade vsa svetloba od okna nanj, na njega ostarelo,
2740 V   |      skrivnostno povedala, kaj je nocoj svežih jedil in kaj jih ni. Tam
2741 VIII|               banderišče, ki podari lep svilen trak, z zlatom in srebrom
2742 IX  |               pečenem krompirju in suhi svinjini, ob vinu in pivu, glasovih
2743 VIII|                 je modroval Pavel nekam svojeglavno. ~"To je lahko dobiti,"
2744 V   |                toliko -- dobra in slaba svojstva onih, s katerimi mu je bilo
2745 VII |               bi ne dobil ženske s temi svojstvi in poleg tega vsega drugega,
2746 XI  |           stresne nekoliko gorenji živo,t in pravi malomarno: "Nekov
2747 X   |                so bili razdeljeni v dva tabora, v spodnje in v gorenje
2748 III |                 preneumno bi bilo tudi! Tačas pa je bilo lepó! Vi ste
2749 X   |               je bil kakor ustvarjen za tajen razgovor, ali prav zato
2750 X   |            družbo naposled obšla nekova tajna, dobrodejna veselost. Tihi
2751 XI  |                  počasi narekoval nekaj tajnega Ančki, ki je s peresom v
2752 VIII|               ni oženil, to je bilo pri takem značaju popolnoma umevno.
2753 VII |                 drugega, česar je treba takemu možu. O denarju ne govorim --
2754 II  |             sestra vendar lahko stori s takim nageljnom, kar hoče! In
2755 XII |               bilo nikogar, ki bi nosil takšno krono, kakršno pleteta vam
2756 II  |           tratini pod gradom in Sivček, tale osel, pasel se je tamkaj,
2757 VIII|               ta prijateljska vez silno tanka. In skoro po Vrbanojevi
2758 VII |                  V tiste črne oči, v ta tanki život? Vrag ga vzemi, ako
2759 X   |             enajstih! Ko bi se le kakov tarok dobil!" ~Tako godrnjaje
2760 II  |                ali pa vzplapotala plaha taščica. Mladi ljudje spredaj so
2761 XI  |              miru, ki je skoro sleherni teden pri tebi, kakor bi ti služila
2762 IV  |              gospodom dogovorila zaradi tedenskega mesa in -- sprejem bode
2763 XII |          okroglo pisavo, kakršno rabijo tehniki na svojih načrtih. ~Vrbanoj
2764 III |              deklica -- ti ugiblješ! Ti tehtaš! ~,Gospod Pavel,' rekla
2765 VIII|               je vendar vselej resno in tehtno, kako bi bilo moči ženo
2766 V   |           ženila, prav resno ženila pri tejle neumni punci." ~Pri teh
2767 X   |                 paré. Notar Valentin je tekal ves dan sem ter tja. Svoj
2768 II  |                dohitita šele po kratkem teku, dočim se smeje in kriči
2769 I   |                 je vtem glasno prečital telegram v uradnem listu. Vpraševanja
2770 I   |               Andrej Vrbanoj. V zadnjem telegramu se bere tako." ~"Vrbanoj?
2771 X   |              ujeti, da ni položil vsega telesa na surovo obtesane, z bršljanom
2772 IV  |               bilo pa tudi treba dovolj telesne moči, zdravih prsi in krepkih
2773 XIII|               je krščansko! To je sedmo telesno delo usmiljenosti: Mrliče
2774 XIII|               glas ih zatrepeče po vsem telesu. ~Onemogel se zgrudi v naslanjač
2775 XIII|                ki so mu medlo legali ob teme! ~Sedaj vstopijo trije:
2776 VIII|            nekoliko zbadljivo, "in tako temeljito znanje bi me tudi ne zanimalo!
2777 XI  |            kakor sladka nadeja -- kakor temna grožnja! ~"Kaj bode iz vsega
2778 IX  |               pa sta stala sedaj sama v temni senci mladega gozda, tihega
2779 I   |               vino. ~Bila je črnooka in temnolasa deklica, nekako pri osemnajstih
2780 XII |               in radostno pogleda proti temnosinjemu jesenskemu nebu. ~"Krasen
2781 VII |             menda navzlic svoji izborni teoriji o vzgoji žena po njih soprogih!" ~"
2782 II  |               Oh, ti pa ti, Mate! Pa ne tepi me tako kruto!" ~"To je
2783 XIII|               vzravna in potegne šal še tesneje okoli ramen. ~"C. kr. sodni
2784 II  |               drugače dati duška nekemu tesnemu čustvu, jel klicati nazaj."
2785 XIII|              Mraz jo trese in zavija se tesno v svoj šal, čigar prvotne
2786 V   |                ležalo tedaj nekaj kakor tesnoba, ki stiska vojaka pred bojem.
2787 XII |                je odzvala povabilu dveh tet v mestu. Ti sta stanovali
2788 XII |                 dvema voščenima svečama težek železen križ s podobo Odrešenikovo.
2789 V   |                 ampak v vajinih besedah tiči nekaj, iz česar skoro sklepam,
2790 IV  |              stopinj dvignil vsak mlaj, tičoč s spodnjim koncem v globoki
2791 X   |              imel druge misli in skrbi, tičoče se te velike slavnosti,
2792 II  |                bila ena soproga Orlova, tiha, drobna ženica, ki je že
2793 VIII|               svojih treh hčera in njih tihe jeze na Ančko, poštar še
2794 IX  |              temni senci mladega gozda, tihega in dehtečega, kakršen se
2795 III |              pahniti v prepad. In v tem tihem ruvanju, ko sem jaz le silil
2796 XII |           Pogledal je na steno, kjer je tikala stara ura, in dejal malomarno: ~"
2797 X   |                plesalcev in da so se ju tikale vse zlobne in zbadljive
2798 III |                 nastal, čuti je bilo le tikanje ure v prednji sobi in dihanje
2799 X   |             očito dolgočasen. ~"Ne vem! Tinčeta treba vprašati; strog reditelj
2800 IV  |              veži se srečata z notarjem Tinčetom, ki je že zaprl pisarno
2801 IX  |                 in Minče je neusmiljeno tiral eno mlajših davkarjevih
2802 II  |        prikorakali za njimi. ~Maruša je tirala obloženega osla, kateremu
2803 II  |                    Utrudilo vas bode to tiranje! Glejte, saj ne sluša ta
2804 I   |            nocoj povzročila le ona suha tiskana novost v uradnem listu,
2805 VIII|                ga celo zavaroval za cel tisočak?" ~"Ne jezi se, Tinče!"
2806 II  |                Tri ure zaprta za nič in tisočkrat nič!" ~"Hej, halo, ho!"
2807 X   |            slavnostnih gostov gnetla in tiščala tolpa Kračevih hlapcev in
2808 XIII|                 v jasno jesensko noč; v tišino, ki je zavladala za trenutek
2809 XI  |                 je pristopical Pavel po tlaku, ki je bil narejen od šilastih
2810 XI  |                Pavel in sede oblastno s tlečo smotko v ustih na majhno
2811 XIII|                 Vtem ugleda knjižico na tleh in jo hlastno pobere ter
2812 II  |                velikim mehurjem, polnim tobaka. ~"Kje pa je Pepe -- stric
2813 III |                je že slabo brlela; gost tobakov dim ji je jemal zadnjo moč,
2814 I   |          lončeno pipo in segel po novem tobaku, doktor pa, kakor so ga
2815 VI  |          očetovem in ženinovem naročilu točil vino zastonj, kolikor ga
2816 I   |               in sumnem vinu, katero so točili oče Krača. ~Samo dva póstarna
2817 VIII|                draga moja!" ~"Gotovo ne toiliko kakor ti," deje soproga
2818 XI  |                  In s tem lahkomiselnim tolažilom počasi odide. -- ~Notar
2819 X   |               tega, da se slavnost vrši toli dostojno, kakor je to mogoče
2820 V   |                sicer majhna, ali vendar tolika, da mu ni trebalo stradati.
2821 I   |               katerimi je nekoliko prej tolikanj razburil vso večerno družbo: ~"
2822 X   |                gostov gnetla in tiščala tolpa Kračevih hlapcev in dekel,
2823 XII |                 premnogokrat tudi podli ton, ki je vladal tu, ugajal
2824 IX  |          naposled pijan študent nabasan topič, da se je glasno kričeč
2825 IV  |                griču poleg cerkve trije topiči, zaporedoma vžgani po vestnem
2826 XIII|      zanemarjena obleka, ogoljena potna torbica, katero je držala v rokah,
2827 VII |            razburjeni Valentin. ~Njegov tovariš se posiljeno nasmehne --
2828 III |         postranskim pogledom na svojega tovariša. ~"Ha -- jaz sem že prestar!" ~"
2829 V   |         zapravil v družbi enakomiselnih tovarišev, bodisi na nedeljskem izletu
2830 II  |              zamašeno steklenico, šepne tovarišu: "Ti, kapitanuš!" ~Oba nekolikokrat
2831 XIII|               Kje, kaj je vaš soprog?" ~Toženka se nekoliko obotavlja, a
2832 XI  |             soproge, ko je ob pozni uri tožila, da jo že glava boli, da
2833 VIII|        banderišče, ki podari lep svilen trak, z zlatom in srebrom pretkan
2834 II  |                zjutraj sem bila doli na tratini pod gradom in Sivček, tale
2835 X   |                 valil lahko meglico čez travnike pod grobeljskim trgom. ~"
2836 IX  |                No, Andrej, ali ne bodeš trčil?" vzklikne notar Valentin,
2837 VIII|                ta, a mož-doktor je imel trdo kožo in se ni menil za take
2838 XII |                 nasproti: sodnik, bled, trepetajoč od divje razburjenosti --
2839 XIII|               priča o nje bedi. Mraz jo trese in zavija se tesno v svoj
2840 X   |                 vse to!" ~Glas se ji je tresel in iskala je robca, da si
2841 XII |               list, katerega je držal v tresoči roki. ~Tukaj je bilo napisano
2842 XIII|           Govorila je vse to pretrgoma, tresočih usten, odkrito, brez pridržka,
2843 V   |               oženila že oba?" dejal je tretji v družbi, notar Valentin,
2844 X   |              pil samo kislo vodo in bil trezen kot podstrešna podgana v
2845 X   |                travnike pod grobeljskim trgom. ~"Lepo je bilo; prijetno,
2846 X   |                  z ranocelnikom in enim trgovcem opravljal posle sprejemnega
2847 I   |           prepričanje?" deje eden izmed trgovcev. ~"Naroden, naroden -- hud
2848 VI  |                trebalo zdajci odpraviti trgovinskega ministra z "ekstra pošto";
2849 IX  |                velikega kupa smrečja in trhljadi, nagrmadene ob griču; od
2850 II  |              vseh. Štela je morda komaj trinajst let. ~"No, glej -- ti krempelj!"
2851 I   |           šepetali, pri vsem pa pili in trkali s kozarci. ~Oskrbnika sta
2852 XIII|                 premišlja. Zdajci pa se trmoglavo, uporno vzravna in potegne
2853 XII |            klepetanjem, katero so potem trosile in razširjale do zadnje
2854 I   |            pomaga tudi davkar ob svojih troških. ~Okoli enajste ure se je
2855 III |             tekla za teboj, da nikar ne trpinči njenega sivca, kako je oni ,
2856 IX  |                delal? Saj veš, s kom se trudiš ves popoldan! Mene nisi
2857 X   |               doslej starejši gospodje, tržani, gasilci in drugi pili pivo
2858 X   |                 študentov, mlad jurist, tržanov sin, ki je nocoj prvič uvedel
2859 XI  |              nikdar več se ne vtaknem v tuje stvari -- in ako se ta dva
2860 X   |                dekel, vsa za maknjena v tuji ples, katerega so mnogi
2861 VIII|             krčmi s pretepom domačih in tujih fantov; prvo je za župnika,
2862 I   |                 na rame. "To bode nekaj tvojim trem gospodičnam! Kako hvaležno,
2863 IV  |           zdajci zdrdrata z dvorišča. ~"Uboga deklica!" reče adjunkt. ~"
2864 III |                 kdaj drugič! Prošnjikov učiteljev je tudi že nekaj -- vsaj
2865 I   |              stopil v sobo in obstal za učiteljevim stolom. ~Spogledali so se
2866 V   |                 od svojega. Ondi je med učitelji, trgovci, davčnimi uradniki
2867 I   |              Kako hvaležno, takega moža učiti občevanja z ženskami!" ~
2868 X   |                ji pripovedoval o svojih učnih uspehih. ~Vrbanojka se obrne,
2869 IV  |                 prestopil iz mirnejšega udarca v hitrejši udarec, počili
2870 IV  |           zvonom, nekoliko časa s tremi udarci v presledku med zvoki velikega
2871 IV  |            mirnejšega udarca v hitrejši udarec, počili so na griču poleg
2872 X   |               za pol sekunde prezgodaj "udaril" vmes; pri zabijanju žebljev
2873 VIII|         zagotovljena njegova in Ančkina udeležba pri namerjani slavnosti. ~
2874 IX  |                igralcev ujame eno izmed udeleženih gospa in gospodičen, katerih
2875 II  |                 je več let pri Orlovih, udeleževal se kot "pasiven član" vseh
2876 V   |              Sodnik se je bil popolnoma udomačil in je tudi že poznal --
2877 XII |             podli ton, ki je vladal tu, ugajal je družbi in glede na izobrazbo
2878 X   |                 Vobče pa je slovenščina ugajala plesalcem, ker je bila mnogim
2879 XI  |               pisala, Pavel pa si vžiga ugaslo smotko. ~"Ti pa počasi pišeš!"
2880 IX  |                 nekoliko pedi kvišku in ugasnil v dimu, ki se je krožil
2881 I   |                 vžigal smotko, ki mu je ugasnila v zadnji minuti, ko se je
2882 VIII|                ideje vrgli med kritično ugibajoče občinstvo. ~Učitelj se je
2883 III |                izgovor; naša dekleta so ugibala to in ono, ali gotovega
2884 VIII|              goldinarjev!" ~"Kaj bodete ugibali, gospodje?" oglasi se Vrbanoj. "
2885 VI  |                 skrivaj mnogo šepetalo, ugibalo in zabavljalo; kadar pa
2886 I   |             toda vse je preveč obhajalo ugibanje o novi osebi, katero je
2887 XII |               kdo ve -- kdo zna? In vse ugiblje, naposled pa si tudi vsi
2888 VIII|            zasmeje se Pavel. "Jaz često ugibljem kaj drugega. Gospoda slavna,
2889 III |                misel: Ti, deklica -- ti ugiblješ! Ti tehtaš! ~,Gospod Pavel,'
2890 XII |                  kateremu skoro ni moči ugovarjati. ~Pavel prečita list in
2891 X   |              ona v svoji slabosti ne ve ugovora. -- ~Ko so se razhajali,
2892 II  |                je nazvala Maruša, prime uhanca za brzdo. ~"Pa bi bil res
2893 X   |               ne!" sopne ona in poskusi uiti v sobico. Ali on je že tikoma
2894 IX  |                 Hitite, kolikor hočete, ujamem vas!" ~"Ne bodete me! --
2895 VII |                vas, pa je odmevalo njih ukanje. ~Pavel in Valentin ves
2896 X   |               najmanjši nered v vrstah, ukazal zopet nastopiti iz početka.
2897 II  |           morala biti včeraj tri ure in ukazala je da moram tisto neumno
2898 IV  |              više!" ~Tako zapovedujé se umakne kar za dvajset korakov od
2899 VI  |             golih stenah svoje sobe, na umazana tla, potem se ozrl na pajčevine
2900 XIII|                sodni spisi v zaprašeni, umazani registraturi; srečala se
2901 XIII|                 ne brigalo; saj tudi ne umeje vsega; stoprav na koncu,
2902 II  |       gospodična Marušica; midva se pač umejeva in poznava -- kaj li?" ~
2903 X   |                 vas!" ~"Skoro me bodete umeli!" ~Vrbanojka vtem utihne,
2904 IV  |                  No, morda bode pa tudi umesten pozdrav našemu sodniku!"
2905 IV  |                 vselej njegova največja umetnost! Saj je bilo pa tudi treba
2906 X   |            levica -- govorile so jezik, umeven vsakomur na prvi poskus. ~
2907 II  |          spremljevalec graščakov je bil umirovljen stotnik molčeč gospod, ki
2908 I   |              adjunktovim in, dasi drugi umolknejo in radovedno čakajo, kako
2909 V   |             prvo sobo, zakaj onadva sta umolknila po njega zadnjem zasmehu. "
2910 I   |                 že več let, odkar so ji umrli roditelji. Ljudje so si
2911 XI  |                 dva bedaka skoljeta ali uničita -- jaz ne črhnem ni besede
2912 X   |             tihi razgovor, vendar si ne upa izpregovoriti, dokler sta
2913 V   |          sklepam, da bi se res dolgo ne upirala, nego se ženila, prav resno
2914 X   |                dolgo, zakaj reditelj je uporabljal vso svojo vednost, katero
2915 I   |                 tudi nista vedela bolje uporabljati večernih ur nego ob grenkem
2916 XIII|                 Zdajci pa se trmoglavo, uporno vzravna in potegne šal še
2917 XII |                da ste prvak v Grobljah, upravičeno je to popolnoma; zakaj do
2918 IX  |                 raznih igrah, ki jih je uprizarjal sedaj ta, sedaj oni. Zvečer
2919 X   |              pivo in vino ter kvartali, uprizorili so plešoči mladeniči naglo
2920 IX  |                podal v to nevarno igro; uprizorjeno po enem mlajših gospodov. ~"
2921 I   |              bolje uporabljati večernih ur nego ob grenkem pivu in
2922 XII |             steno, kjer je tikala stara ura, in dejal malomarno: ~"Ali
2923 V   |                 tukaj!" reče Vrbanoj. ~"Uradni dan je bil!" meni Pavel. ~"
2924 XII |             imela ena kot vdova nižjega uradnika, in ob stanarini, katero
2925 I   |               hud narodnjak; tu se bode uradovalo le slovenski!" hiti notar,
2926 XII |                kakem oddaljenem poštnem uradu pa trgovski potnik; teti
2927 XIII|           Popoldne itak nihče ne pride; uredite te zapisnike in--" ~"Še
2928 XI  |             domačo hčerko -- in ondi je urejala krčmarju potrebne račune
2929 II  |          leskovko, katero ji je nedolgo urezal spremljevalec. Dolgouhec
2930 XI  |                 soproge, ko je ob pozni uri tožila, da jo že glava boli,
2931 IX  |          grmovje nizdol. ~Ali on je bil urnejši. Ujel jo je okoli pasa in
2932 X   |                 vsa razvneta po končnem urnem plesanju in si je venomer
2933 XIII|                To je sedmo telesno delo usmiljenosti: Mrliče pokopavati!" ~Pavel
2934 V   |            odide iz sobe. ~"Glej, to je usoda takih deklic! Iz roke v
2935 XII |             tolaži. Ali kadar vzame oni usodni list in novič čita njega
2936 VIII|                drugega. Gospoda slavna, usojam si vas opozarjati na drugo
2937 IV  |             svojemu jeziku do sijajnega uspeha. ~Nesrečni poštar je namreč
2938 XI  |                 če je zakričal dozdevno uspešen "kontra", in kako radostno
2939 IV  |                pogledal in na pol odprl usta, zinil pa ni ničesar. ~Za
2940 VIII|                  deje Valentin. ~"Potem ustanovitev gasilnega društva -- banket --"
2941 VIII|                priliki farne stoletnice ustanoviti -- gasilsko društvo. ~Razgovora
2942 VIII|             prav sto let, odkar je bila ustanovljena domača fara, in da je treba
2943 XI  |                  Nocoj žene notarja, da ustavi korak. Pod njima šumi potok
2944 XIII|              vse to pretrgoma, tresočih usten, odkrito, brez pridržka,
2945 I   |               Kakor bi bil ravnokar kdo ustrelil skozi okno v družbo, tako
2946 XII |           nekoliko prej prinesel sluga. Ustrezaje hipnemu nagibu, pozvoni
2947 X   |                ozadje. Kót je bil kakor ustvarjen za tajen razgovor, ali prav
2948 IX  |                 me pa vzel?" ~Vendar ni utegnil premišljati o tem. ~Tukaj
2949 III |                  preden je izustil tako utemeljen odgovor. ~"Vedi, prijatelj,"
2950 IX  |                 tem žvižganjem je hotel utešiti razburjenost, ki ga je obšla.
2951 X   |                 umeli!" ~Vrbanojka vtem utihne, zakaj oni učiteljski par
2952 VIII|               tej "jarogosposki" Ančki, utihnili so polagoma. Sem ter tja
2953 I   |                 pri mizi so bili preveč utopljeni v svoje krave in vole, da
2954 IX  |                 in sedaj in sedaj se je utrgal kos plamena, švignil nekoliko
2955 II  |            sklonila v breg ob kolovozu, utrgala nekaj korčkovih cvetov in
2956 IX  |               malomarno. ~"Preveč si se utrudila!" meni on in hoče oditi. ~"
2957 II  |           nejevoljno, na pol šaljivo. ~"Utrudilo vas bode to tiranje! Glejte,
2958 X   |             oddahnili so se tudi drugi. Utrujeni so bili, toda le toliko,
2959 X   |          tržanov sin, ki je nocoj prvič uvedel slovenski velelni jezik.
2960 III |         šematizem, iz katerega se lahko uveriš tudi o natančni starosti
2961 XII |               potem prečita prvi stavek uvodnega članka, nato šele seže po
2962 X   |               za novo zabavo. ~Ko so se uvrščali pari za izprehod po sobi,
2963 II  |               je bilo skoro vse po dobi uvrščati med dvajseto in petindvajseto
2964 II  |            brzdo. ~"Pa bi bil res skoro ušel!" sopne Maruša. ~Potem korakata
2965 IV  |                čuj -- glej ga, saj nima ušes -- Minče! Deska mora na
2966 VI  |         litanijami; najrajši pa bi bila ušla domov zbudit soproga, zakaj
2967 IX  |              več študentov, ki so sedaj uživali svoje počitke, privojevali
2968 II  |                času, ko je bila prilika uživati zlasti dijaške počitke.
2969 VIII|                zanj, zdela se mu je tem vabnejša, in to čustvo mu je raslo
2970 V   |               oglasi se notar, "ampak v vajinih besedah tiči nekaj, iz česar
2971 V   |               lahko premislim!" ~"Ko bi vaju ne poznal, prijatelja, dejal
2972 VIII|            kateri pa, kadar ga slučajen val potisne proti sredini reke,
2973 VIII|          Vrbanojeva malone vsak dan pri Valentinovi soprogi, in to pogosto občevanje
2974 VIII|         pridobila dobro prijateljico -- Valentinovo soprogo. Nihče ni vedel,
2975 X   |              vzhodu in hladen vetrič je valil lahko meglico čez travnike
2976 VI  |            zeleno gorovje, prostrano in valovito; tu in tam so se z obraščenih
2977 II  |               nazaj."Hoj, hola, hoj!" ~"Vama se pa tudi nekam čudno mudi!"
2978 XIII|         sključen v naslanjaču in strmeč vanjo -- sodnik Pavel. ~Bila je
2979 X   |                 na kraj!" ~"Ne, ne, Bog varuj! Minčeta pustite v miru!
2980 XIII|              tudi sedaj ga ne spozna. ~"Vaše ime?" ~"Ana Vrbanojeva." ~"
2981 XIII|               pozneje so jo pokopali na vaškem pokopališču, tam v kotu
2982 VI  |               gosposka soba, hlapcem in vaškim fantom pa je postavil polno
2983 VIII|                  da naprosim prečastito vašo soprogo -- kajne, da dovolite?" ~
2984 XI  |                 Kaj pa imate nocoj tako važnega?" vprašal je Pavel nekoč,
2985 VII |                 današnjem dogodku, tako važnem za grobeljsko družbo; vedno
2986 VIII|            količkaj razsodnosti v takih važnih rečeh. ~Za nekoliko mesecev
2987 VIII|                 vas opozarjati na drugo važno stvar," pristavi z zlobnim
2988 IV  |               bojeviti duh, katerega je vcepil gospod Frančišek z zabavljivo
2989 VII |            čista, brez vsakega egoizma, vcepljena v srce kal tistega ponosa -- -- --" ~"
2990 XII |                 katero je imela ena kot vdova nižjega uradnika, in ob
2991 XI  |              obsedel; doma nista kuhala večerje, ampak naročila sta si jo
2992 XII |               je Evfemija nekoč ob taki večerji prodala vse zanimive novosti
2993 XII |               svoje gospode povabili na večerjo; sami sta kaj skuhali ali
2994 V   |             kavarno pogledat najnovejše večerne liste in nato zopet v staro,
2995 I   |                vedela bolje uporabljati večernih ur nego ob grenkem pivu
2996 IX  |                      Nocoj je bilo pred večerom farne stoletnice in že ves
2997 I   |         obsedeli letargično ali strmeč, večina pa je klicala na glas: "
2998 III |                     nabrati nisem mogel večjega šopka! Vzdramilo me je le,
2999 VII |                  morda pride še više; v večjih mestih bode služboval in
3000 VIII|              času je tudi adjunkt Pavel večkrat prihajal k notarjevim. Bistro
3001 VI  |               so ustna, češ: "To smo že vedele -- kaj pravega dobi!" Poštar
3002 X   |                 je uporabljal vso svojo vednost, katero si je bil nabral
3003 X   |            stavila bi, da davkarjeve že vedo vse to!" ~Glas se ji je