Part

3004 VI  |             fantom pa je postavil polno vedro na dvorišče. ~
3005 II  |                ki je ravno tu s silnimi vejami kipel čez kolovoz. ~"Ali
3006 II  |                 sta širila košate svoje veje na desni in levi strani;
3007 II  |                je že videlo skozi gosto vejevje gor na belo cerkvico kremensko. ~
3008 X   |            nocoj prvič uvedel slovenski velelni jezik. Plesal je z davkarjevo
3009 III |                in najsi mi je nasmehoma velevala: ,Pomagajte vendar, da prineseva
3010 XII |           uradna in ta je metal na kup, velevši slugi, naj jih odpravi zapisnikarju.
3011 XIII|         hripavim glasom: "V imenu Njega Veličanstva, presvetlega cesarja --"
3012 III |                pot pod seboj niti goste veličastne šume okrog naju; videl sem
3013 IV  |                oglase. Veliki zvon poje veličastno svoj enakomerni "b'em-b'
3014 IV  |              zakaj s ceste je prihajala velika družba in pozdravljali so
3015 IX  |               in pil. ~Skoro je bilo po velikanskem kresu; v žareči kup je vrgel
3016 IX  |             odhodom so hoteli vžgati še velikanski kres. -- ~"Kaj ti je? Ali
3017 X   |            misli in skrbi, tičoče se te velike slavnosti, in sedaj pri
3018 II  |                gradom z očetovo pipo in velikim mehurjem, polnim tobaka. ~"
3019 X   |             miru! Obetajte mi!" ~"Kakor velite! Toda, Ančka, najsi bi bilo
3020 VIII|             doktor-ranocelnik, "ta čast velja nekaj desetakov; ne vem,
3021 IV  |                smrek, obpeti z debelimi verigami, podpirali težki drevesi.
3022 VIII|              preveč -- saj veš: in vino veritas -- tedaj bi tudi jaz na
3023 II  |               tako neumni, da Julki vse verjamete --" ~"Hvala lepa!" zine
3024 IV  |             prevzelo nekatere, da bi ne verjeli novo predloženi sliki. Reči
3025 X   |            zopet bliža, in dasi ni bilo verjetno, da more kdo čuti njiju
3026 II  |              zopet zardi. ~"Da, da, vse verujete in da -- oh, kaj mislite
3027 II  |                odzove se nekaj drugih. ~Vesela gneča se napravi okrog osla
3028 VIII|                 gospodične so tudi prav vesele pripovedovale, da gospa
3029 X   |               moči v sijajen prospeh te veselice. ~Po odmoru se je pričelo
3030 IX  |          naznanil, da je konec današnji veselici. ~
3031 XI  |           strasti in svoji slabosti ono veselično noč ob farni stoletnici.
3032 IX  |            spričo raznega popoldanskega veselja že ves rdeč v lice. ~"Gospod
3033 III |               da je šla po Orlovi smrti Veselka pod boben. Gospa je kmalu
3034 III |               tudi menda ni bilo več na Veselko. Pozneje pa smo itak hodili
3035 V   |                 kadar je v zadregi! Saj vesta oba in spominjata se, da
3036 IV  |            topiči, zaporedoma vžgani po vestnem in izkušenem pomočniku cerkvenikovem. ~
3037 XI  |            kamenjem, po nebu podi južni veter prozorne kosme oblakov,
3038 X   |                nebo na vzhodu in hladen vetrič je valil lahko meglico čez
3039 VIII|                 je bila ta prijateljska vez silno tanka. In skoro po
3040 IV  |                 zrl na desko, ki naj bi vezala slavolokova stebra, in čital
3041 II  |        posameznih ovinkov pota se je že videlo skozi gosto vejevje gor
3042 III |           smelo-otročji dogodki puščajo viden sled za vse življenje. Takrat
3043 VIII|                 Z Vrbanojem sta bila na videz dobra prijatelja; toda enaka
3044 III |           srečen sem in vesel, da jo le vidim!" ~Rekši, natoči Tinče svoj
3045 IV  |              letih, po tolikih letih se vidimo iznova!" ~"No, pol stoletja
3046 II  |                 sileč se na smeh. ~"No, vidite, tako je! Dali ste ji rdeč
3047 III |               ti in Vrbanoj in Julka in vidva! Kako je vendar to, kako
3048 VI  |               No, sedaj bode pa še bolj vihal svoj nos!" -- "Škrice si
3049 IV  |              adjunkt Pavel, ves zardel, viharno pozdravljajoč in gospodični
3050 I   |      razburjenost, stal je med vrati in vihtel v desnici najnovejšo številko
3051 VII |                                         VII ~Pozno je bilo, ko sta se
3052 VIII|                                         VIII ~Imeniten dan se je bližal
3053 I   |                 je to, kaj je, kje je?" vikajo davkar in njega kontrolor,
3054 II  |                 je Pepe -- stric Pepe?" vikne gospod Orel. ~"Odšel je
3055 XI  |                so mešali karte, in bori vinarji, za katere so igrali sleherni
3056 V   |                 besedah se Ančka vrne z vinom. ~Sedaj jo Pavel, nikar
3057 II  |               se danes na Kremen, dokaj visok hrib na vzhodu domače doline,
3058 IX  |                vzplamtel prvi zubelj ob visoki grmadi. ~Eden izmed gospodov
3059 III |             doline pa je vstajalo zopet visoko, gosto obraščeno gorovje.
3060 VI  |                oblizano in nališpano po visokozvenečenih frazah o iskrenem čestitanju
3061 I   |             osemnajstih letih, srednje, vitke rasti in živega, veselega
3062 III |            okrog naju; videl sem le ono vitko ljubeznivo deklico in najsi
3063 XIII|               zatoženka obsojena zaradi vlačugarstva na tri dni zapora in potem
3064 XIII|           obravnav; razžalitve časti in vlačugarstvo, oni redni prestopki pred
3065 V   |                 ni nikdar v kroge, kjer vlada blažilna moč izobraženih
3066 XII |      premnogokrat tudi podli ton, ki je vladal tu, ugajal je družbi in
3067 XI  |            slast te nepoštene ljubezni, vleče vedno na uho, ali se ne
3068 III |              pomagal z gabrovim ključem vleči krompir iz pepela. Stari
3069 VI  |                besedice, ampak pazno je vlival kavo na sladkor v čaši.
3070 XI  |                sodnikovemu stanovanju. ~Vljudno je pozdravljal sodnikovo
3071 IV  |                te ali one javne službe, vnela se je jako živahna razprava.
3072 VIII|                ugaja. Učitelj pa je ves vnet venomer hitel: "Vi dovolite,
3073 X   |              družina in njih znanci kar vneti za to novost. Sem ter tja
3074 VIII|            gospodo, bilo je takoj silno vneto za posebno proslavo te stoletnice.
3075 I   |           doktor in prijatelja davkarja vnovič potrka na rame. ~"Ančka,"
3076 III |                 na desno in levo stran, vodec v širo dolino; pred nama
3077 X   |          pevskem žargonu -- ker je eden vodilnih glasov za pol sekunde prezgodaj "
3078 X   |                 večer je pil samo kislo vodo in bil trezen kot podstrešna
3079 V   |                kakor tesnoba, ki stiska vojaka pred bojem. In boj, pravi
3080 V   |         kruhoborbo -- vtem še duhomorno vojaško leto -- zahajal ni nikdar
3081 IV  |                sredi ceste ter se kakor vojni general oziral na desno
3082 I   |              utopljeni v svoje krave in vole, da bi kdo pogledal tja
3083 V   |                Oh, seveda! Kakšen božji volek je bil! Med drugimi se je
3084 X   |               vsi s tem, da so današnje volitve le začasne in da bode treba
3085 XII |                nanesli prilika in dobra volja teh sorodnikov, prebila
3086 I   |               cvet" prve ljubezni, poln vonjave, vendar brez sadu. In vse
3087 XI  |               Kračevega očeta po strmih votlih stopnicah. Ko vstopi, že
3088 IV  |              Vtem že sede na enovprežni vozič ter uravnava kovček in nekaj
3089 XI  |              Julki? Ti si se ž njo celo vozil do Zagorice, jaz z Vrbanojko
3090 IV  |                nekaj škatel poleg sebe. Voznik, širokopleč kmetski fant
3091 XII |                na nji je stal med dvema voščenima svečama težek železen križ
3092 XI  |                 ako bi bilo treba, tudi vožnjo v Zagorico, ako hočeš! Pusti
3093 II  |                ustavil Sivčka. ~"Naj le vpijejo," zasmeje se Maruša. "Čakajte,
3094 VIII|                poziv tudi ni ostal glas vpijočega v puščavi. Trebalo ji je
3095 IV  |                dogodkov, ki naj bi bili vprav zgodovinsko znameniti Grobljem
3096 I   |            ženskam nekoliko --" ~"Kaj?" vprašajo vsi razen adjunkta. ~"I,
3097 I   |                  ki je z zlobnim svojim vprašanjem povzročil to napeto situacijo, "
3098 I   |               telegram v uradnem listu. Vpraševanja pa le ni bilo konca in,
3099 I   |                 je slišalo še radovedno vpraševanje dveh oskrbnikov z bližnjih
3100 IV  |               in pozdravljali so se kar vprek. ~Novi župnik, "gospod Frančišek",
3101 X   |        tarokiral z Vrbanojem, do voza. ~Vračajoč se po stopnicah, sreča vrhu
3102 VII |                Pozno je bilo, ko sta se vračala Pavel in Valentin domov.
3103 XIII|               sluga. Zadnji obstane pri vratih, pisar sede k mizi, ženska
3104 XII |                 sobo, ne da bi stopil k vratom, in je ponovil svoje vprašanje. "
3105 VIII|            tedna, od meseca do meseca. ~Vrbanojev zakon je bil doslej srečen.
3106 X   |                 ne more ločiti od gospe Vrbanojeve. Stala mu je ravno nasproti,
3107 IV  |           gospode prvi večer ob prihodu Vrbanojevem. ~Ko sta se ločili obe stranki --
3108 XI  |         vsakdanji jutranji razgovor pri Vrbanojevih, kadar je on po zajtrku
3109 VI  |              kateri se je vil med sivim vrbovjem in košatimi jeseni majhen
3110 XI  |              kakor bi vsa stvar ne bila vredna piškavega oreha: ~"Gospod
3111 VI  |                  To mu je sedaj najbolj vrelo po glavi, ko se je odpravljal
3112 IV  |                ni mogel prav razviti -- vreme je bilo skoro obdelano,
3113 XI  |            kljukasto svojo palico kakor vreteno. ~Vsak je dobro vedel, da
3114 II  |             nadeli še razne zavijače in vrhnje suknje. ~Poleg Maruše je
3115 II  |             vzhodu domače doline, čigar vrhunec diči majhna podružnična
3116 I   |              Sedaj ste pa vi na vrsti," vrine doktor besedo v hipni molk,
3117 I   |             Krači, in vrhu tega šuma in vrišča se je slišalo še radovedno
3118 XI  |               potem pa se tudi ni hitro vrnil v pisarno. Zvečer je šel
3119 III |              rekla: ,Sedaj bode dovolj, vrniti se morava!' ~Stala sva tedaj --
3120 IX  |               smrečjem in robidovjem. ~"Vrniva se! Pogrešali naju bodo!"
3121 XIII|             hudo zbolela -- bržkone ima vročinsko bolezen, v deliriju je.
3122 X   |                nastal najmanjši nered v vrstah, ukazal zopet nastopiti
3123 VII |               družabne dotike s kolegi, vrstniki in njih družinami: kako
3124 VIII|               zapazilo, da se ti poseti vrše najgotoveje tedaj, kadar
3125 X   |                 do tega, da se slavnost vrši toli dostojno, kakor je
3126 V   |            spričo tega, kako se je bila vršila njega izobrazba. ~Kmetsko
3127 XI  |                Klanjam se!" ~Tako se je vršilo skoro vsak dan opoldne. ~
3128 X   |                 v gorenje Grobljane, in vsaka teh dveh strank je hotela
3129 VIII|            prilike, da stopi iz svojega vsakdanjega gibanja in da vsakdo pokaže,
3130 XI  |              vendar!" ~To je bil malone vsakdanji jutranji razgovor pri Vrbanojevih,
3131 VII |            katera mora biti čista, brez vsakega egoizma, vcepljena v srce
3132 XIII|                 kakor bi si zasajal pri vsakem vprašanju oster nož v meso.
3133 VI  |               Ančko Kračevo ter povabil vsakogar, ki bi vedel o zadržku namerjanega
3134 X   |               govorile so jezik, umeven vsakomur na prvi poskus. ~Čakalo
3135 VI  |            adjunkt Pavel pa tudi ni bil vsakonedeljski obiskovalec in prav danes
3136 XII |                list in novič čita njega vsebino, vzkipi mu zopet kri. ~Dvakrat,
3137 X   |                 Nocoj je bilo Valentinu vseeno, najsi je Vrbanojka taka
3138 V   |                  štefan" vina, toda nad vsemi je že ležalo tedaj nekaj
3139 VIII|             njiju razmere; toda navzlic vsemu je bila gospa Vrbanojeva
3140 II  |               spoznal na sto korakov za vseučiliškega dijaka kmetskega rodu. ~"
3141 II  |                 proti obraščenim brdom, vstajajočim za gradičem. Gospod Orel
3142 X   |                 Pustite me!" ~"Nikar ne vstajajte! Glejte, v oni lopi pri
3143 V   |           štediti, in to ni bilo težko. Vstajal je ob sedmih, nekoliko se
3144 IV  |                tudi že med vrati, ko so vstajali adjunkt in davkar, notar
3145 XIII|                Mraz me stresa!" ~Sodnik vstane, upre roke ob mizo ter prične
3146 XIII|            medlo legali ob teme! ~Sedaj vstopijo trije: ženska, pisar in
3147 XI  |                se je, "nikdar več se ne vtaknem v tuje stvari -- in ako
3148 XI  |               si. ~Prismoda! Čemu se pa vtika v moje stvari?" zagodrnja
3149 IX  |                silno bodeč mu je bil še vtisk, katerega so napravile zadnje
3150 III |              bil zaljubljen -- da rabim vulgaren izraz -- res zaljubljen --
3151 XII |                Kračevo Ančko tudi lahko vzamete kar s seboj; odslej je --
3152 V   |                   Vzemi jo! Zakaj je ne vzameš? Vse prste si oblizne!"
3153 III |            mladostno močna, oba v divje vzbujeni, nebrzdani strasti! Toda
3154 IV  |               zaropotal voz z dvorišča, vzdihnil je gospod Frančišek in se
3155 XII |                  hiti sluga. ~Zdajci se vzdrami Vrbanoj kakor iz spanja. ~"
3156 III |              nisem mogel večjega šopka! Vzdramilo me je le, ko je rekla: ,
3157 V   |                   Deklica pride in hoče vzeti steklenico, da jo novič
3158 VIII|               potem -- otroke rediti in vzgajati, poleg tega pa svojemu životu
3159 V   |               njega izobrazba. ~Kmetsko vzgojen, gimnazijsko poučen, na
3160 VII |                 svoji izborni teoriji o vzgoji žena po njih soprogih!" ~"
3161 VII |              kakor ga hočeš, samosvest, vzgojo, nravnost --" ~"Čakaj, pomagam
3162 XI  |                je zopet -- nesramnost!" vzhitel je, ampak v vsem vzkliku
3163 XII |               novič čita njega vsebino, vzkipi mu zopet kri. ~Dvakrat,
3164 I   |              potem pa so se čuli glasni vzkliki "A-a-a!" in "Ej, ej, ej!",
3165 III |                 svojim. ~"Bog jo živi!" vzklikneta oba. ~"Da da, takrat na
3166 IX  |               tam gori -- vpričo vseh!" vzkliknila je ona in ga udarila s pahljačo
3167 XII |              mogel Pavel v tem trenutku vzklikniti: "Ni res, to je laž, grda
3168 III |                Ako bi mi velela, naj se vznak prevrnem v prepad za menoj,
3169 II  |                ni niti kratkočasil niti vznemirjal. Stanoval in živel je več
3170 II  |              sedaj tu, sedaj tam zletel vznemirjen kos ali pa vzplapotala plaha
3171 V   |                 se privadil tudi nekovi vznesitosti, češ: "Vendar sem boljši
3172 X   |          Jurist-reditelj pa je bil tudi vzoren mladenič. Ves večer je pil
3173 VII |            Obstaneta na mostu, ki se tu vzpenja nad potokom, šumečim v globokem
3174 IX  |           družbi, sredi katere je sedaj vzplamtel prvi zubelj ob visoki grmadi. ~
3175 II  |            zletel vznemirjen kos ali pa vzplapotala plaha taščica. Mladi ljudje
3176 IV  |                 okrog!" in ga potiskali vzpored s prvim prav tedaj, ko se
3177 XI  |             nikdar!" ~Sedaj pa Valentin vzrase. ~"Ponavljam ti, da je to
3178 XIII|                 pa se trmoglavo, uporno vzravna in potegne šal še tesneje
3179 III |                 Saj je imel vsak dovolj vzrokov, samo stric Pepe ne; a tega
3180 VII |                da bi mi bila ta deklica všeč; zakaj tudi ne? Toda --
3181 IV  |                trije topiči, zaporedoma vžgani po vestnem in izkušenem
3182 IX  |           Zvečer pred odhodom so hoteli vžgati še velikanski kres. -- ~"
3183 XI  |               nekaj pisala, Pavel pa si vžiga ugaslo smotko. ~"Ti pa počasi
3184 VI  |               nad pečjo in nato, smotko vžigajoč, stopil k oknu, kjer je
3185 I   |              tem pa je nekam zamišljeno vžigal smotko, ki mu je ugasnila
3186 XIII|            vendar ne more in ne sme več vžigati na kožo. ~Ana -- Ančka!
3187 X   |                                         X ~Drugega dne se je vršil
3188 XI  |                                         XI ~"Kaj ti je -- Anka? Ali
3189 XII |                                         XII ~Davkarjevi so imeli nekaj
3190 XIII|                                         XIII ~V sodni sobi majhnega okrajnega
3191 IV  |          odgovoriti. -- ~Takšna je bila zabava naše gospode prvi večer
3192 X   |             nabral po dunajskih plesnih zabavah, da jo je kazal v zadnjem
3193 VIII|            Pavel se je pri tem izvrstno zabaval; govoril ni, toda videl
3194 IV  |              naivnosti pričakoval mnogo zabave. ~"Kje pa imate svojo kuharico,
3195 I   |                je sicer zazvenel po tej zabavljici, toda vse je preveč obhajalo
3196 IV  |               vcepil gospod Frančišek z zabavljivo svojo opazko. Sicer je bil
3197 X   |                 kratkega odmora za novo zabavo. ~Ko so se uvrščali pari
3198 XII |           zadnje pičice po domači vasi, zabeljene z dodatki, kakor sta jih
3199 VIII|         blagoslavljanje šolske zastave, zabijanje žebljev, slavnostni govor --" ~"
3200 X   |            prezgodaj "udaril" vmes; pri zabijanju žebljev v pozlačeni drog
3201 VIII|              splošen molk. ~"Kumice, ki zabije prvi žebelj v banderišče,
3202 III |               je bil zaradi imenitnosti zabit v starodavne šampanjske
3203 XI  |                poti. Nocoj pa so zdajci zabobneli težki koraki Kračevega očeta
3204 X   |               da so današnje volitve le začasne in da bode treba odločilno
3205 VI  |                v svoji molitveni knjigi začetka sv. maše in je brskala zadaj
3206 X   |                 tega ni zapazil. ~"Kdaj začnemo pušiti?" vpraša očito dolgočasen. ~"
3207 II  |                ne!" deje Vrbanoj na pol začuden, na pol radoveden, kaj ima
3208 XIII|              soproga?" ~Pogledala ga je začudeno, kakor bi instinktivno čutila,
3209 IV  |                 poštar je namreč zdajci začutil potrebo, poseči v debato
3210 IX  |           vendar ga je silno neprijetno zadel glas, s katerim je izrekla
3211 IX  |           gospod poštar! Ali vas je kap zadela?" vzkliknil je adjunkt Pavel,
3212 XIII|            hotel še več. ~"Kje ste bili zadnja leta, odkar --?" Umolknil
3213 XI  |               le ena misel od prvega do zadnjega; vsi so čutili, slutili,
3214 II  |                 spominjate, ko smo bili zadnjič v Rakitni, tam v onem gozdiču --
3215 XIII|          beneficiatom, omenil je zadnji zadovoljnega lica: "Da, da! Gospod sodnik,
3216 VIII|                 edini in tudi popolnoma zadovoljni s tem, da bode s slovesno
3217 X   |            veselost, nocoj pa le čustvo zadoščenja, da je vsakdo zastavil svoje
3218 VIII|            miznem okrožju in čutil tiho zadoščenje. Bil je sploh čudna zmes
3219 IV  |               ako ni prihajalo iz hipne zadrege, da je adjunkt Pavel, ves
3220 II  |                S to šalo je zatrl svojo zadrego in okornost, ki ga je obšla
3221 VI  |                 vsakogar, ki bi vedel o zadržku namerjanega zakona, da se
3222 VII |         bedastoča! Le ne vem, kam se je zagledal! V tiste črne oči, v ta
3223 IX  |           prekopicaval kozle kakor vi!" zagodrnjal je poštar v svojem grmu.
3224 III |                 popravi se lahko sedaj. Zagorica in mi nismo tako narazen
3225 XI  |               si se ž njo celo vozil do Zagorice, jaz z Vrbanojko še nikdar!" ~
3226 V   |                se mu je predstavila kot zagoriška učiteljica," pristavi Valentin. "
3227 VIII|                take malenkosti. ~"Da mi zagoriške učiteljice ne pozabite!"
3228 X   |               ta postarna gospodična iz zagoriških hribov, izmislila si je
3229 IX  |                se poleg Vrbanoja Julka, zagorska učiteljica. ~"Kozarca nimam,
3230 VII |                 mučil nocoj že tretjič "Zagorske zvonove", tam iz nasprotne
3231 VIII|                teh besedah je bila tudi zagotovljena njegova in Ančkina udeležba
3232 XI  |                 občevanje z Julko lahko zagovarjam povsod, ako bi bilo treba,
3233 VIII|           smejejo. ~"Premalo, premalo!" zagrohoče se ranocelnik. "Zakaj če
3234 IV  |                dal -- ali še ne veste?" zagrohota se davkar in njega hčere
3235 XIII|        presvetlega cesarja --" kakor to zahteva zakon od vsake sodbe. ~Zatoženka
3236 XII |                      Ko se vrne sluga z zahtevanimi spisi, najde Vrbanoja sključenega
3237 I   |      govoričenju prinese Ančka poštarju zahtevano vino. ~Bila je črnooka in
3238 IX  |                 zakrila obraz in glasno zaihtela. ~"Sram vas bodi! Pustite
3239 II  |                je bilo pa sem ga zdajci zajahala in zdirjala sva po cesti
3240 VIII|               za mlade ljudi, starim pa zajamčena pravica, da se nekoliko
3241 I   |                 Saj se dobi tudi soba z zajtrkom vred!" meni davkar. ~"In
3242 XI  |             Vrbanojevih, kadar je on po zajtrku vzel klobuk in palico, da
3243 II  |                  a sedaj in sedaj se je zaklicalo za njimi, da nikar tako
3244 I   |                     Vrbanoj? Ej -- ej!" zakličeta sodni adjunkt in notar zaeno. ~"
3245 VI  |             vedel o zadržku namerjanega zakona, da se zglasi v postavljenem
3246 IV  |          nekovem skrivnostnem prirodnem zakonu na red dohodki in plače
3247 XI  |               vesel je bil notar, če je zakričal dozdevno uspešen "kontra",
3248 IX  |                 mesta, nego z rokami si zakrila obraz in glasno zaihtela. ~"
3249 I   |                 izpod črnih obrvi se ji zalesketa nekaj nepopisnega kakor
3250 XI  |              oče po stopnicah. Ko se pa zaloputnejo spodaj vrata v gostilniško
3251 VI  |             stranski spovednici in bila zamaknjena edino v pobožnost in v pokoro
3252 VII |           ženstva, katerega iščemo tako zaman!" ~"Prav praviš!" pritegne
3253 II  |         pozornost od kostanja na skrbno zamašeno steklenico, šepne tovarišu: "
3254 XI  |                vpraša ta, pa le še bolj zamišljen v igro. ~"Oh -- oprostite,
3255 X   |              ste dejali? Koliko šolskih zamud?" vpraša potem Julka svojega
3256 IV  |                 prihajal učitelj, ki je zamudil sprejem, ali bolje rečeno,
3257 III |             lahkoživi notar. "Kar se je zamudilo, popravi se lahko sedaj.
3258 IX  |               rekel, da je res nekoliko zanemarjal svojo ženo, vendar ga je
3259 XIII|               starikavo lice, obnošena, zanemarjena obleka, ogoljena potna torbica,
3260 VIII|          temeljito znanje bi me tudi ne zanimalo! Kar se tiče Ančke, no,
3261 I   |           družbe, gledala sta z manjšim zanimanjem ves ta prizor. Poštar je
3262 XII |                taki večerji prodala vse zanimive novosti o grobeljskem sodniku
3263 IV  |             cesti gledajoči ta redki in zanimivi prizor. ~"No, oče Krača,
3264 I   |              kako bode nadaljeval notar zanimivo svojo pripoved, vendar ne
3265 I   |           pripovedovali, da hrani Krača zanjo tudi nekoliko imetja; gotovega
3266 II  |                 dočim se smeje in kriči zaostala družba za njima. ~Vrbanoj,
3267 XI  |              pisma. ~V tej sobi je bila zapadla Pavlovi strasti in svoji
3268 IX  |                 tedaj, ko je bilo treba zapaliti ogenj, slonečo zadaj planote
3269 VIII|                 gospe Malijeve je skoro zapazilo, da se ti poseti vrše najgotoveje
3270 IX  |           vpraša Vrbanoj svojo soprogo, zapazivši jo prav tedaj, ko je bilo
3271 VI  |                cerkvenikovega pomočnika zapele orgle, poleglo se je šepetanje.
3272 V   |            dogodkih so minevali večeri. Zapeli so časih še kako pesem,
3273 II  |              saj sama ne vem, kaj je -- zapisati najprej francoski, potem
3274 XIII|                 je dolgočasno narekoval zapisnik, sodbo pa proglasil po običnem
3275 XII |          velevši slugi, naj jih odpravi zapisnikarju. Potem seže po časnikih,
3276 XIII|              nihče ne pride; uredite te zapisnike in--" ~"Še eno obravnavo
3277 XI  |                vrne in deje nasmehoma: "Zapišite še, da bode v osmih dneh
3278 IX  |              živela!" in ves divji zbor zapoje za njim. ~"No, Andrej, ali
3279 IX  |                nad grmado. Mladi ljudje zapojo veselo pesem, tam ob strani
3280 XIII|                 vlačugarstva na tri dni zapora in potem na prisilni odgon
3281 IV  |              poleg cerkve trije topiči, zaporedoma vžgani po vestnem in izkušenem
3282 V   |             nekoliko goldinarjev. Te je zapravil v družbi enakomiselnih tovarišev,
3283 XIII|             kakor končani sodni spisi v zaprašeni, umazani registraturi; srečala
3284 II  |                no, in potem me je Julka zaprla. No, pa le počakajte, še
3285 II  |                 kakor se hlini! Tri ure zaprta za nič in tisočkrat nič!" ~"
3286 XIII|             mestu, kjer je zapisano ime zaprte ženske. ~"Ana Vrbanojeva!
3287 II  |              grdo!" ~"Pa zakaj ste bili zaprti?" vpraša Vrbanoj obradoščen. ~"
3288 XIII|                klicat slugo, da privede zaprto obtoženko, prebira Pavel
3289 II  |             stopali z drugimi zadaj, in zapusti svojo družico, eno Golovih
3290 X   |                    slovenščina ga je tu zapustila -- oddahnili so se tudi
3291 XIII|                  Pavla pa nahajamo tu v zapuščeni dolini gorate Štajerske. ~"
3292 XIII|            sedaj od silne razburjenosti zardelo, skoro mladostno lice. Vrbanojka
3293 II  |                   zine Vrbanoj in zopet zardi. ~"Da, da, vse verujete
3294 III |              zarjavi! Da je le pri tebi zarjavela!" pristavi z nekoliko zlobnim
3295 I   |             Pozabljene reči, saj veste, zarjavelo železo -- pa, pustimo, pustimo --
3296 III |            narazen in stara ljubezen ne zarjavi! Da je le pri tebi zarjavela!"
3297 VI  |            zdravje in srečen zakon obeh zaročencev. ~Umevno je, da se je skrivaj
3298 VI  |           najnovejšo novico o sodnikovi zaroki. Kakor vobče ni bil vajen
3299 IV  |               župniku v slovo. Ko pa je zaropotal voz z dvorišča, vzdihnil
3300 XI  |      slabovoljen spat. ~"Na mojo dušo," zarotil se je, "nikdar več se ne
3301 XI  |                še, da bode v osmih dneh zarubljen, ako ni zadovoljen z našimi
3302 XIII|                 mu je bilo, kakor bi si zasajal pri vsakem vprašanju oster
3303 I   |                molk, med katerim vsakdo zase razmotriva nekam pikri glas,
3304 XII |            potnik, ki je bil malo doma, zaseben zemljemerec in končno odvetniški
3305 X   |       požrtvovalno izpraznil celó svoje zasebno stanovanje in ker je bila
3306 I   |            nepopisnega kakor resnoba in zasmeh, kakor očitanje in malomarnost --
3307 XIII|                 ne," deje ona z bridkim zasmehom. ~"Kaj ste sedaj? S čim
3308 V   |              umolknila po njega zadnjem zasmehu. "Ančka! Pridite semkaj!" ~
3309 IV  |              Frančišek sladko, vendar z zasmehujočim izrazom na licu. ~"Vi si
3310 III |               stal poleg naju. ~,Haha!' zasmejal se je hripavo, v lice pa
3311 IX  |                 vas -- Ančka!" ~"Haha!" zasmejala se je na pol veselo, na
3312 V   |             glejta, to bi bilo nekaj!" ~Zasmejali so se vsi trije; Pavel in
3313 III |               dihanje Ančke, ki je bila zaspala pri peči. ~"Toda kako je
3314 XI  |                 jo že glava boli, da je zaspana, da je čas iti domov. ~"
3315 III |                   reče Ančka in si mane zaspane oči. Vedela pa ni, kaj je
3316 VI  |               bi se popraskal, kadar ga zasrbi!" -- "I, kaj bogastvo? Šteti
3317 VI  |          sedečim v klopi pred oltarjem, zastajala je sapa, toda napele so
3318 VIII|                 I, seveda! Denar je tu, zastava se tudi hitro kupi -- blagoslavljala
3319 VIII|                je bilo veliko; o šolski zastavi ne toliko, zakaj tu se je
3320 X   |                zadoščenja, da je vsakdo zastavil svoje moči v sijajen prospeh
3321 X   |                peči, ki je bila takisto zastavljena s smrečjem in zelenjem kakor
3322 VIII|             Katero?" ~"Jaz menim šolsko zastavo!" ~"No, ta je vendar srečno
3323 VI  |           ženinovem naročilu točil vino zastonj, kolikor ga je hotela gosposka
3324 IX  |          razbegnilo; potem pa je pok in zasvit razpršene žerjavice naznanil,
3325 XI  |                  Nesreča je to -- zanj; zate pa je --" ~Valentin je umolknil,
3326 XI  |                vsa družba kakor navadno zatopljena v igro, tako igralci kakor
3327 XIII|                hočem peš proti domu!" ~"Zatoženi ste, da ste prosjačili po
3328 XIII|                več o očiti blaznosti te zatoženke. ~"Zakaj niste pri njem?"
3329 XIII|                je!" vzklikne na glas ih zatrepeče po vsem telesu. ~Onemogel
3330 IV  |         vzklikne dobrovoljno in poskuša zatreti hudomušni izraz, ki mu sili
3331 VI  |                   ali takoj sta lažnivo zatrjevala drug drugemu: "Oh, to sem
3332 II  |                  kaj li?" ~S to šalo je zatrl svojo zadrego in okornost,
3333 VIII|               nogavic! Morda si ga celo zavaroval za cel tisočak?" ~"Ne jezi
3334 XI  |                poseti!" ~Valentin se je zavedal, da sta brez krivice on
3335 VI  |        neosnaženih čevljev izpod nog. ~"Zavidam mu je ne, te -- te Ančke!" ~
3336 XIII|              nje bedi. Mraz jo trese in zavija se tesno v svoj šal, čigar
3337 II  |            polnih košar nadeli še razne zavijače in vrhnje suknje. ~Poleg
3338 XII |                 aktov." ~Rekši vrže ves zavitek na zeleno mizo pred adjunkta. ~
3339 XII |                 časnikih, a tu leži pod zavitkom dnevnika še drobno pisemce.
3340 IV  |                   Jutri pride v poštnem zavitku; prosim, da se mi dostavi
3341 XI  |               na hodnik. ~Kratka tišina zavlada v sobi; ostala dva čujeta
3342 V   |              odgovor prvemu; nato je pa zavladal molk v mali družbi, ki je
3343 XIII|           jesensko noč; v tišino, ki je zavladala za trenutek v sobi, šumeli
3344 II  |                 Tine, kje imaš Sivčka?" zavpije bradat gospod, kateri je
3345 XI  |            notar še enkrat. ~V adjunktu zavre, da bi se vrgel za njim,
3346 II  |            Vrbanoj skoro nehote. ~"Kam? Zavrgla ga je, kaj drugega -- jaz
3347 VIII|            soprogu, toda Valentin jo je zavrnil malone osorno: "Beži, beži!
3348 IV  |              zopet semkaj." ~Adjunkt se zavrti v polkrogu in je že nekaj
3349 VI  |             navadno tedaj, ko je župnik završeval svojo propoved, in sta potem
3350 I   |                    Glasen smeh je sicer zazvenel po tej zabavljici, toda
3351 XII |            vprašanje. "Ančka in Pavel?" zašepetal je in potem so se mu silili
3352 III |                   nadaljeval je počasi, zažigajoč novo smotko, "tam v Zagorici
3353 V   |           požirek, Valentin pa je novič zažigal svojo pipo. ~"Danes je bil
3354 XI  |              dvakrat, trikrat polglasno zažvižga in prestopi sobo do vrat;
3355 X   |                 ju tikale vse zlobne in zbadljive opazke. ~"Kaj mi poveste?"
3356 XII |                  Nato se domisli raznih zbadljivih opazk, katerih ostí do sedaj
3357 VIII|                   deje soproga nekoliko zbadljivo, "in tako temeljito znanje
3358 II  |              dolgo obično, da se je tam zbirala sosedna gosposka mladež
3359 IX  |               potem slovesno na skupnem zbirališču. -- ~Nocoj je bilo pred
3360 XIII|            sluga, da je ona ženska hudo zbolela -- bržkone ima vročinsko
3361 VII |                neubrani glasovi divjega zbora, ki je mučil nocoj že tretjič "
3362 VI  |             naloga peti bas v cerkvenem zboru. Med kmetskim ljudstvom
3363 II  |             malone vsako četrtinko ure, zbrala se je precejšnja družba
3364 VI  |          najrajši pa bi bila ušla domov zbudit soproga, zakaj Valentin
3365 I   |                razgovoru, ki se je šele zdaj vnel med njima in čigar
3366 VIII|                je bila izgubljena zanj, zdela se mu je tem vabnejša, in
3367 II  |               sem ga zdajci zajahala in zdirjala sva po cesti proti vasi.
3368 IV  |              treba dovolj telesne moči, zdravih prsi in krepkih rok. In
3369 VI  |               pijoči nocoj pri Krači na zdravje in srečen zakon obeh zaročencev. ~
3370 XIII|                 Sodnik ukaže poslati po zdravnika. ~Dva dni kasneje pride
3371 IV  |                udari po konju in zdajci zdrdrata z dvorišča. ~"Uboga deklica!"
3372 XIII|             knjižica, priložena ovadbi, zdrkne na tla. ~"Ana Vrbanojeva --
3373 XII |             mizo, stoječo sredi sobe. Z zelenim prtom je bila pregrnjena
3374 X   |               zastavljena s smrečjem in zelenjem kakor ta lopa. ~"I, glejte
3375 XIII|                reče trpko. ~Pavel se ne zgane, pisar pa obsedi odprtih
3376 IV  |                zadnjih besedah pa se je zganil. ~"Tukaj? Kaj dela tu?" ~"
3377 VI  |               namerjanega zakona, da se zglasi v postavljenem obroku. ~
3378 XIII|               moral je zvedeti vse, vse zgodbe zadnjih deset let v življenju
3379 IV  |          dogodkov, ki naj bi bili vprav zgodovinsko znameniti Grobljem in okraju. ~"
3380 VIII|                Skoro bi ti želel, da ti zgori tisti tvoj kovček s tremi
3381 VIII|                 je," pristavi poštar in ziblje glavo, "šestdeset, sedemdeset --
3382 XIII|               Le pojdite!" ~Prišedši do zida, obrne se in sedaj pade
3383 I   |             družbo, tako je bilo nekega zimskega večera v zatohli gosposki
3384 VIII|              svoji pipi. ~"No, ti pa ne zineš nobene -- seveda, ker pripadaš
3385 II  |                 je bila prilika uživati zlasti dijaške počitke. Studiozov
3386 VIII|               podari lep svilen trak, z zlatom in srebrom pretkan in prevezan
3387 II  |         katerega je sedaj tu, sedaj tam zletel vznemirjen kos ali pa vzplapotala
3388 XI  |              oblakov, ki sedaj in sedaj zlezejo preko lune; iz daljne, gorenje
3389 X   |               društva, pokazal je takoj zli duh razpora svoje rožičke:
3390 II  |                ali ta Julka je poredna, zlobna -- vi ne veste, kaj mi je
3391 X   |               in da so se ju tikale vse zlobne in zbadljive opazke. ~"Kaj
3392 VIII|      postranskim razkačenim pogledom na zlobnega adjunkta: "in vas ž njim!" ~
3393 VIII|             svojim predlogom hotel biti zlobnejši, nego se mu je posrečilo,
3394 IV  |         naglašuje svoje besede nekoliko zlobno. ~"Nama se pa skoro tako
3395 X   |            kakor bi ne bilo zavisti ali zlobnosti, mržnje ali hudomušnosti
3396 II  |                 čelu. ~Vtem se mi lahko zložno seznanimo še z nekaterniki
3397 VIII|                  čemu hodi ta Vrbanojka zmerom semkaj?" ~"Meni ugaja; nepokvarjena,
3398 VIII|          zadoščenje. Bil je sploh čudna zmes lahkoživega in vendar resnega,
3399 XI  |              korake Pavlove. ~Oče Krača zmiga z rameni, stresne nekoliko
3400 VII |             ravnal po razmerju, kakršno zmore, ampak ženske izobrazbe
3401 VIII|          potisne proti sredini reke, ni zmožen misliti več na breg, ampak
3402 VIII|            oženil, to je bilo pri takem značaju popolnoma umevno. Dasi se
3403 IV  |             duhovitega sijaja, ki ga je značil vselej, kadar se je živo
3404 IX  |               li vedel, kakova sem, kaj znam?" ~Vse to je kar bruhalo
3405 IV  |               bi bili vprav zgodovinsko znameniti Grobljem in okraju. ~"Vrbanoj
3406 II  |                 iz mest k sorodnikom in znancem. Pri Orlovih na Veselki
3407 XIII|                 sveta, bil je naš stari znanec, nekdanji adjunkt Pavel;
3408 IV  |                  duhovna in posvetna, v znani zatohli sobici. ~Razgovor
3409 VIII|           zbadljivo, "in tako temeljito znanje bi me tudi ne zanimalo!
3410 IV  |            nihče lotiti, starih skupnih znanstev ni bilo najti in, šele ko
3411 IV  |             duhovniki so skoro odšli -- znesel je poštar svojo jezo s polglasnim
3412 XIII|               dejala je med stisnjenimi zobmi in preteč dvignila desnico
3413 VIII|            desno ali na levo stran njih zofe, katera je bila, kakor so
3414 XI  |                smotko v ustih na majhno zofo v kotu sobe. ~"Za nekaj
3415 V   |                 tistega, kar mi je tako zoprno." ~"Vzemi jo! Zakaj je ne
3416 II  |                maha z veliko gorjačo po zraku. Bil je, da ga takoj predstavimo,
3417 X   |               je stopala poleg njega in zrla v meglico, ki se je kobalila
3418 X   |             peči so vedno oči odprte in zro semkaj v naju." ~Godba prične
3419 IX  |                 je sedaj vzplamtel prvi zubelj ob visoki grmadi. ~Eden
3420 II  |                 kot "pasiven član" vseh zunanjih nastopov te družine, kazal
3421 IV  |            pozdravijo. ~Bil je po svoji zunanjosti res takov, kakršnega sta
3422 X   |               Minče mi je povedal in on zve vse; govorilo se je o tem,
3423 VI  |             soproga sodnikoval. Tako so zvedeli vsi naši znanci, pijoči
3424 XI  |                fužinskih kladiv, na pol zveneč, na pol bobneč -- kakor
3425 X   |                tam iz plesne sobe pa so zveneli glasovi divjega valčka. ~"
3426 VIII|               manj; zato je ostal sicer zvest stari privajeni mizi, ampak
3427 IX  |            velik ogenj proti jasnemu, z zvezdami posejanemu nebu in sedaj
3428 I   |                 posveti nekovo skrivno, zvito veselje. ~Osem oči se sreča
3429 IV  |            grobeljske se oglase. Veliki zvon poje veličastno svoj enakomerni "
3430 VI  |                 pedalov, ko je pozvonil zvonček ob zakristiji, oznanjajoč
3431 III |                 listja so gledali rdeči zvonci korčkov. Julka jih je trgala,
3432 IV  |           cerkvenik s srednjim in malim zvonom, nekoliko časa s tremi udarci
3433 VII |              nocoj že tretjič "Zagorske zvonove", tam iz nasprotne dobrave,
3434 IV  |                 ki mu sili na lice. -- ~Zvonovi župne cerkve grobeljske
3435 X   |          slavnostni govor je bil srečno zvršil, potem pomagal bodoče gasilce
3436 VI  |               je k poroki, katera bi se zvršila drugi dan; Minče pa je po
3437 IX  |                 je izviralo iz te igre, zvršile so se potem slovesno na
3438 XII |          odvetniški pisar, kaligrafično zvršitev zemljemerec, ekspedicijo
3439 X   |                  Ne, ne, prav nič se ne šalim! Minče mi je povedal in
3440 V   |             prijatelja, dejal bi, da se šalita," oglasi se notar, "ampak
3441 X   |              gori poljubljala!" ~"Vi se šalite -- gospa!" ~"Ne, ne, prav
3442 II  |               na pol nejevoljno, na pol šaljivo. ~"Utrudilo vas bode to
3443 II  |               poznava -- kaj li?" ~S to šalo je zatrl svojo zadrego in
3444 III |          imenitnosti zabit v starodavne šampanjske buteljke -- da smo hipoma
3445 VII |        prikupnega: mladost in črne oči, šegavost in vitka rast, ki pa se
3446 III |              obiskovalci po staroslavni šegi -- menda sva se tudi ovekovečila
3447 III |               tisti imenitni učiteljski šematizem, iz katerega se lahko uveriš
3448 III |        sovražnika, ako bi prikorakal po šentrupertski dolini. Julka in jaz sva
3449 II  |                 megla se je dvigala nad šentrupertsko dolino in od gosto obraščenih
3450 VI  |          pomočnik, ki je vlekel mehove, šepetal je, pozabivši svoj posel,
3451 I   |             kupe in pogodbe, kričali in šepetali, pri vsem pa pili in trkali
3452 VI  |             zapele orgle, poleglo se je šepetanje. Po končani maši pa je hitela
3453 VIII|                poštar in ziblje glavo, "šestdeset, sedemdeset -- morda sto
3454 V   |                 in nato zopet v urad do šeste ali sedme ure zvečer. In
3455 X   |                gospa venomer gleda mimo šetajoče dvojice, in to nekam bojazno,
3456 X   |                 postranski pogledi mimo šetajočih plesalcev in da so se ju
3457 V   |               je bil! Med drugimi se je šetal, mi se nismo brigali zanj,
3458 II  |                 njegova Veronika, ki je šetala zadaj z mlajšo Golovo, in
3459 II  |            polglasno pevajoč za njim. S šibico je dražila in gladila osla
3460 XI  |             tlaku, ki je bil narejen od šilastih kamenčkov, nabranih na produ
3461 I   |               tu in tam kakor z ostrimi šili podstavljenem govoričenju
3462 III |                ali tisti trenutek mi je šinilo navzlic duševni moji razburjenosti
3463 X   |                 lahko zre po vsej dokaj širi sobani, Pavel pa se odmakne
3464 II  |          kolovozu; bukev in kostanj sta širila košate svoje veje na desni
3465 II  |                 drugega, ker je bil pot širok, in Vrbanoj se ni mogel
3466 IX  |                dimu, ki se je krožil na široko nad grmado. Mladi ljudje
3467 III |                 po neumnosti, Golovi pa šivarita v Ljubljani -- stari gospodični,
3468 IV  |                uravnava kovček in nekaj škatel poleg sebe. Voznik, širokopleč
3469 VII |                 gospa bode še ta Ančka! Škoda -- sedaj je ne smemo več
3470 III |              tako -- navzgor, kar pa ne škodi, ako je omejeno, pri tem
3471 VI  |               bolj vihal svoj nos!" -- "Škrice si bode napravil!" -- "Od
3472 VIII|               ženo ji je biló najboljša šola. Prav iskreno pa vendar
3473 VIII|              imajo že davno vse sosedne šole; notar Mali pa, ki je poleg
3474 III |               Zagorici napravljajo novo šolo in treba je bilo delati
3475 VIII|               je spomnil, da grobeljska šolska mladina še nima svoje zastave,
3476 X   |                  Kaj ste dejali? Koliko šolskih zamud?" vpraša potem Julka
3477 III |             nabrati nisem mogel večjega šopka! Vzdramilo me je le, ko
3478 XIII|                 zapuščeni dolini gorate Štajerske. ~"Dobro jutro, gospod sodnik!"
3479 XIII|           okrajnega sodišča na Gorenjem Štajerskem je pregledoval lepega jesenskega
3480 V   |               stradati. Seveda je moral štediti, in to ni bilo težko. Vstajal
3481 V   |              posebni priliki poklicali "štefan" vina, toda nad vsemi je
3482 VIII|      prebivalstvo, katero se navadno ni štelo med našo gospodo, bilo je
3483 VII |               za silo, ki sešteje nekaj številk, kadar jih je treba napisati
3484 I   |             vihtel v desnici najnovejšo številko uradnega lista, katero je
3485 VI  |                govorica z ljudmi na vse štiri strani. -- ~Adjunkt Pavel
3486 VIII|               odmeva smeh vse družbe od štirih sten, pristavi še v duhu
3487 I   |              Kaj še!" zavrne ga notar. "Štiriintrideset let ima, lep je, velik,
3488 VII |            slast. Golobje življenje med štirimi stenami prestane -- morda
3489 X   |             družba je bila zbrana -- ti študentje, trgovci -- stavila bi,
3490 XII |                 kakor je sam dejal, vse študije, samo izpitov še ne. ~Evfemijini
3491 V   |                To je bilo takrat, ko je študiral na vseučilišču. Pozneje
3492 I   |                 pri Krači, in vrhu tega šuma in vrišča se je slišalo
3493 III |             seboj niti goste veličastne šume okrog naju; videl sem le
3494 VII |                 tu vzpenja nad potokom, šumečim v globokem jarku pod njim.
3495 XIII|           zavladala za trenutek v sobi, šumeli so valčki gorskega potoka,
3496 XI  |                 ustavi korak. Pod njima šumi potok v globoki strugi in,
3497 IX  |               se je utrgal kos plamena, švignil nekoliko pedi kvišku in
3498 X   |            bojazno, kakor bi ji bilo že žal, da je šla v ta kotiček.
3499 XIII|                 sije nekdanji nepopisni žar, v sodnika predse. ~Pavel
3500 IX  |                 po velikanskem kresu; v žareči kup je vrgel naposled pijan
3501 X   |        plesalcem, toda izza pahljače je žarelo nje oko v Pavla. Vrbanoj
3502 X   |                kakor se pravi v pevskem žargonu -- ker je eden vodilnih
3503 X   |                     Ko so se razhajali, žarilo se je nebo na vzhodu in