II

Bilo je petnajst let prej.

Pod nizkimi vrati enega onih gradičev, katere srečavamo v prelepih, z bukovino poraščenih dobravah dolenje Kranjske malone vsako četrtinko ure, zbrala se je precejšnja družba gospode s kmetov: tri postarne gospe, dva tudi že sivolasa gospoda, pet ali šest gospodičen, med njimi tri pod dvajset, ena pod trideset, ena ali dve pa nad trideset let; mimo tega pet ali šest gospodičev, katere je bilo skoro vse po dobi uvrščati med dvajseto in petindvajseto leto.

Na Veselki, tako imenujejo ta gradič, bilo je že dolgo obično, da se je tam zbirala sosedna gosposka mladež v prelepem poletnem času, ko je bila prilika uživati zlasti dijaške počitke. Studiozov je bilo povsod, bodisi v sosednjih gradovih ali pa v kmetskih hišah, in ženska mladina, kolikor je ni ostalo že leto in dan v domači hiši in šoli, prihajala je tudi iz mest k sorodnikom in znancem. Pri Orlovih na Veselki so bila vedno gostoljubna vrata odprta na stežaj.

Lahka septembrska megla se je dvigala nad šentrupertsko dolino in od gosto obraščenih gozdnih robov so odmevali zadnji zvoki župnega zvona, ki je pel sedmo jutranjo uro.

"Tine, kje imaš Sivčka?" zavpije bradat gospod, kateri je za drugim, nekoliko sivolasim tovarišem ravnokar stopil iz veže.

"Je že tukaj!" zakriči širokopleč hlapec, goneč od hleva sem dolgouha, osedlanega z dvema, na vsako stran pripetima košarama.

"Kje je vino? Kje je kruh, kje pečenka?" nadaljuje oni in nemirno maha z veliko gorjačo po zraku. Bil je, da ga takoj predstavimo, graščak z Veselke, gospod Orel.

"Vse je pripravljeno, vse je tu, papa!" hiti ena izmed onih gospodičen, o katerih smo dejali, da so bile pod dvajsetimi leti. Pri tem že nosi steklenice, zavitke in razno drugo robo s klopi pred gradom ter vse sklada v košari na oslovem sedlu.

"Jaz pomagam!" oglasi se poslužno eden izmed mladih gospodov.

"Jaz tudi!" odzove se nekaj drugih.

Vesela gneča se napravi okrog osla in klopi, vtem pa gospod Orel polagoma pozdravlja sedaj tega, seda) onega.

"Kje pa je moja pipa, pa moj tobak?" vzklikne hipoma.

"Ah, pipa, tobak! Gori v sobi je še!" odgovori deklica, očito najmlajša izmed vseh. Štela je morda komaj trinajst let.

"No, glej -- ti krempelj!" zakriči graščak navidez nejevoljen, toda iz vseh besed mu vendarle zveni očetovska ljubezen in dobrodušnost. "To je tvoj referat, Maruša, in ti --"

Vtem pa je bila nekoliko dolgopeta deklica že v veži in na stopnicah in za malo trenutkov tudi zopet pred gradom z očetovo pipo in velikim mehurjem, polnim tobaka.

"Kje pa je Pepe -- stric Pepe?" vikne gospod Orel.

"Odšel je že! Napové nas gori pri Slamarju, da bode mogoče kaj skuhati!" reče ona gospodična, ki je ravnokar spravila košari v red.

"Tega tudi ni treba! Zakaj mu nisi velela, naj počaka? Ti, Julka, ti tudi ne misliš in ne veš, česa je treba! Stric bi nam lahko vodil Sivčka!"

"Oh ne, tega bodem jaz!" zakliče takoj pet ali šest glasov.

"Jaz ga bodem!" pravi najglasneje Maruša. Držala je osla že za brzdo.

"No -- kje pa je --?" vzklikne graščak sedaj še enkrat polglasno in pogleda zamišljeno okoli sebe. "No, torej pa -- odrinimo!"

Polovica družbe je že korakala vkreber proti obraščenim brdom, vstajajočim za gradičem. Gospod Orel je bil le iz stare svoje navade ponovil tisti "Kje pa je?" in, ker ni imel v tem trenutku nobene želje več, nastopil je sedaj mirno z gospemi in svojim postarnim tovarišem pot za drugim mladim rodom, ki je hitel dalje z obloženim oslom na čelu.

Vtem se mi lahko zložno seznanimo še z nekaterniki te družbe, katerih si vseh doslej še nismo mogli ogledati.

Moški spremljevalec graščakov je bil umirovljen stotnik molčeč gospod, ki drugih ni niti kratkočasil niti vznemirjal. Stanoval in živel je več let pri Orlovih, udeleževal se kot "pasiven član" vseh zunanjih nastopov te družine, kazal se časih tudi koristnega pri nadziranju hlapcev v hlevu in skednju, sicer pa je bil bolj "samosvoj" gospod.

Izmed gospa je bila ena soproga Orlova, tiha, drobna ženica, ki je že navsezgodaj v polnem miru preskrbela, da je stalo vse, česar je bilo treba naložiti Sivčku, pred gradom na klopi, naročila tudi hlapcu, da opravi dolgouha, in odposlala strica Pepeta. Potem pa je sprejemala v pritlični sobi poleg veže točno prihajajoče goste: gospo Golovo z dvema hčerama, gospo pl. Malijevo s hčerko in sinom in še več mladih gospodov, večinoma študentov, bivajočih na počitkih v bližnjem trgu ali sosednjih selih in gradičih.

Namenili so se danes na Kremen, dokaj visok hrib na vzhodu domače doline, čigar vrhunec diči majhna podružnična cerkev. Tudi kaplan je bil naprošen, da jim bere mašo tam gori, toda obetal je, da jih že pričaka pi cerkvi, ker mu je bil z doma pot tja priležnejši.

Počasi se je pomikala družba po gorskem kolovozu; bukev in kostanj sta širila košate svoje veje na desni in levi strani; pot pa je robilo leskovo in glogovo grmovje, iz katerega je sedaj tu, sedaj tam zletel vznemirjen kos ali pa vzplapotala plaha taščica. Mladi ljudje spredaj so hiteli naprej po dva, trije ali štirje skupaj, a sedaj in sedaj se je zaklicalo za njimi, da nikar tako urno. In potem so čakali sprednji, smejoč in glasno govoreč, da so starejši prikorakali za njimi.

Maruša je tirala obloženega osla, kateremu so vrhu polnih košar nadeli še razne zavijače in vrhnje suknje.

Poleg Maruše je stopal eden mladih gospodov, katerega bi bil vsakdo spoznal na sto korakov za vseučiliškega dijaka kmetskega rodu.

"Gospodična, pustite vendar meni tega osla!" dejal je, ko se je po kratkem postanku družba zopet pomikala dalje.

"Ah, kaj še! Ta je moj! Oh, ti Sivček, ti si moj!" zavrne deklica na pol nejevoljno, na pol šaljivo.

"Utrudilo vas bode to tiranje! Glejte, saj ne sluša ta neumna žival in pot je čimdalje slabši!"

"Nič se ne bojte, gospod Vrbanoj," odgovori deklica, "jaz ga že vem krotiti." Rekši na lahko udari po oslovem hrbtu z leskovko, katero ji je nedolgo urezal spremljevalec. Dolgouhec res skoči nekoliko dalje, tako da ga dohitita šele po kratkem teku, dočim se smeje in kriči zaostala družba za njima.

Vrbanoj, kakor ga je nazvala Maruša, prime uhanca za brzdo.

"Pa bi bil res skoro ušel!" sopne Maruša.

Potem korakata molče drug za drugim, Vrbanoj bolj skrbeč za žival. nego je očito treba, Maruša pa polglasno pevajoč za njim. S šibico je dražila in gladila osla po hrbtu.

Bila sta kakih petdeset korakov pred drugimi in za majhnim ovinkom pota, ko se zdajci oglasi Maruša:

"Zakaj pa ne hodite z Julko, gospod Vrbanoj?"

"Zakaj?" ponovi oni, ne da bi se obrnil.

"Zakaj, da, zakaj? Sicer -- do sedaj ste bili vedno ž njo!"

"Ako ni bilo drugih, ki so bolje kratkočasili gospodično Julko!" meni oni suhotno.

"Hihi! Oh, ta Julka!" zasmeje se deklica.

"Zakaj? Sedaj zopet vprašam, zakaj?" nasmehne se tudi Vrbanoj in na pol obrne k mladi deklici svoje lice, kažoče lahko rdečico.

"Jaz bi ne povedala," deje deklica nekoliko počasno, "ali ta Julka je poredna, zlobna -- vi ne veste, kaj mi je storila!"

"Ne, res ne!" deje Vrbanoj na pol začuden, na pol radoveden, kaj ima pač ta otrok na srcu.

"Seveda ne veste! Toda povem vam: zapreti me je dala -- tri ure zapreti! V gorenji sobi sem morala biti včeraj tri ure in ukazala je da moram tisto neumno nemško pravljico -- oh, saj sama ne vem, kaj je -- zapisati najprej francoski, potem pa slovenski. Pomislite -- tri ure sem pisala -- no, pa kako? Maščevala sem se -- tako grdo sem pisala -- oh, kako grdo!"

"Pa zakaj ste bili zaprti?" vpraša Vrbanoj obradoščen.

"Prav po nedolžnem! Včeraj zjutraj sem bila doli na tratini pod gradom in Sivček, tale osel, pasel se je tamkaj, tako lepo je bilo pa sem ga zdajci zajahala in zdirjala sva po cesti proti vasi. Tam naju pa je srečal naš župnik, jaz sem se smejala, on pa ne, on je šel prav tedaj k nam -- no, in potem me je Julka zaprla. No, pa le počakajte, še nekaj vam povem!"

"Kaj pa še?" reče Vrbanoj z glasnim smehom.

"Nič več se ne bodete smejali! Vi ste tudi tako neumni, da Julki vse verjamete --"

"Hvala lepa!" zine Vrbanoj in zopet zardi.

"Da, da, vse verujete in da -- oh, kaj mislite da ne vem? Da ste najrajši blizu nje? Ali neumni ste, ko mislite, da je res tako dobra, kakor se hlini! Tri ure zaprta za nič in tisočkrat nič!"

"Hej, halo, ho!" kriče zadaj.

"Hej, halo!" odgovori Vrbanoj, ne da bi ustavil Sivčka.

"Naj le vpijejo," zasmeje se Maruša. "Čakajte, da vam vse povem!"

Vrbanoj je bil resnično radoveden in zato je gonil osla naprej.

"Se li spominjate, ko smo bili zadnjič v Rakitni, tam v onem gozdiču -- slepo miš smo lovili -- in potem ko smo šli domov, bili ste vi z Julko -- jaz sem vse videla -- saj je šla z menoj samo ona stara Golova gospodična, ki tako slabo vidi -- nihče drug ne hodi z menoj -- in tam sem videla, da ste vi dali Julki rdeč nagelj -- kajne? Recite, da ne!"

Vsi trije, Sivček na sredi, stopali so sedaj drug poleg drugega, ker je bil pot širok, in Vrbanoj se ni mogel obrniti tako, da bi ne bilo videti izdajalne rdečice na njega licu.

"Menda, menda!" reče glasno, sileč se na smeh.

"No, vidite, tako je! Dali ste ji rdeč nagelj, zvečer pri slovesu pa ji je gospod Pavel, ta, ki je pri Malijevih na počitkih, vaš prijatelj, dal tudi nagelj, toda -- belega. In veste li, kaj je storila ta Julka, katero imate za tako dobro? Tisti beli nagelj je vtaknila v kozarec vode in ga ima še vedno na oknu ter ga hodi duhat vsak večer, preden gre spat. Vašega pa ni nikjer!"

"Kam ga je dela?" vpraša Vrbanoj skoro nehote.

"Kam? Zavrgla ga je, kaj drugega -- jaz ne vem, nisem je videla. Vem le to, da vsak večer duha tisti beli nagelj."

Vrbanoj stopa tako hitro, da ga Sivček in Maruša komaj dohajata.

"I -- gospodična Maruša," povzame naposled, "vaša gospodična sestra vendar lahko stori s takim nageljnom, kar hoče! In morda so ji beli -- ljubši?"

"Diše vsi enako. Zakaj ni takisto vašega dela v kozarec ali pa -- samo vašega?"

To zadnje je rojilo po glavi menda tudi Vrbanoju.

"Danes ji ne smete dati nobene cvetice!" veli Maruša.

Spremljevalec bi bil skoro odgovoril: "Saj jih ne bodem!" Toda dejal je po kratkem molku in z nasmehom:

"Oh -- danes ne bode nikjer dobiti nageljnov!"

Maruša je izlila očito ves žolč in vso jezo, kar se ji je bilo kuhalo v srcu.

"Počakajva drugih!" menila je in trgala kraj pota šopek rdečih korčkov.

Vrbanoj pa je, kakor bi ne znal drugače dati duška nekemu tesnemu čustvu, jel klicati nazaj."Hoj, hola, hoj!"

"Vama se pa tudi nekam čudno mudi!" povzame spremljevalec Julkin, ki ju je došel prvi.

"Vam se pač nič, gospod Pavel!" zavrne ga Maruša jezično. "Nate, gospod Vrbanoj!"

Rekši, mu ponudi nabrane cvetice.

"Hoho, to je zato, ker Sivčka goniš, Andrej!" zasmeje se Pavel.

"Da, da," pohiti Vrbanoj in vtakne šopek za klobuk. "Jako hvaležno delo to, kakor vidiš -- hvala lepa, gospodična Marušica; midva se pač umejeva in poznava -- kaj li?"

S to šalo je zatrl svojo zadrego in okornost, ki ga je obšla ob prihodu onih dveh.

"Ali nimate nobenega nageljna, gospod Pavel?" zasmeje se Maruša z otroško-zlobnim izrazom.

"Maruša! Primi Sivčka in pazi na pot!" veli Julka, ki se je vtem sklonila v breg ob kolovozu, utrgala nekaj korčkovih cvetov in jih vtaknila za pas. Vsa družba je bila tudi že skupaj in Maruša je zaklicala:

"Hi, Sivček!"

"Sedaj pa jaz pomagam!" oglasi se eden izmed gospodov, ki so stopali z drugimi zadaj, in zapusti svojo družico, eno Golovih póstarnih gospodičen.

"Ne, ne, Tinče," brani mu Maruša, "vi ste preneusmiljeni! Vam ga ne pustim!"

Tinče, sin pl. Malijeve, tudi dijak in sošolec omenjenih študentov, pa si ni dal braniti. Kot sosedni otroci -- Malijevi so imeli tudi gradič blizu Veselke -- bili so si on, sestra njegova Veronika, ki je šetala zadaj z mlajšo Golovo, in Orlovi hčeri od mladih let sem prav tako domači kakor njih roditelji. Oče mu je umrl šele pred nekaj leti.

"Kako so veseli! Da, taki smo bili mi nekdaj! Pa če treba, tudi smo še sedaj, kajne, kapitanuš?" reče gospod Orel, korakajoč v zadnji vrsti. Stotnik odgovori samo nalahko. "Da, da!"

"Kajne, Lizika?" ponovi Orel in s kljuko svoje gorjače potrka na rame svoji gospe, stopajoči s pl. Malijevo in Golovo pred njim. Gospe so baš razmotrivale zadnje novosti, ki so krožile o malem življenju v njih soseščini.

"Oh, ti pa ti, Mate! Pa ne tepi me tako kruto!"

"To je zgolj ljubezen!" reče gospod Mate in se obrne v breg, ču deč se košatemu kostanju, ki je ravno tu s silnimi vejami kipel čez kolovoz.

"Ali je to drevo, kapitanuš, ali je to drevo!"

Oba nekoliko postaneta, gospod Orel pa seže z levico pazno pod desno pazduho in potegne iz žepa ploščato, vendar obilo steklenico in, obrnivši vso pozornost od kostanja na skrbno zamašeno steklenico, šepne tovarišu: "Ti, kapitanuš!"

Oba nekolikokrat dobro potegneta.

"Izvrstna slivovka!" pohvali se Orel polglasno, stotnik pa le molče prikima.

In tako so potovali v hladnem jutru proti vrhu. S posameznih ovinkov pota se je že videlo skozi gosto vejevje gor na belo cerkvico kremensko.