IV

Oče Krača je stal sredi ceste ter se kakor vojni general oziral na desno in levo stran po hlapcih in pomagačih, ki so ob cestnih jarkih postavljali dva mogočna mlaja. Mrak je že legal na dolino.

"Škarje naprej!" velel je krčmar in hlapci ob desnem in levem mlaju so potisnili za nekoliko korakov naprej velikanske drogove, ki so sredi obeh obeljenih smrek, obpeti z debelimi verigami, podpirali težki drevesi. Tako se je za nekaj stopinj dvignil vsak mlaj, tičoč s spodnjim koncem v globoki jami. Eden je že stal navpično, drugega pa so obkolili na glasno krčmarjevo povelje: "Škarje okrog!" in ga potiskali vzpored s prvim prav tedaj, ko se je adjunkt Pavel pridružil gospodi, ob cesti gledajoči ta redki in zanimivi prizor.

"No, oče Krača, kaj takega bi si ne bil mislil, da ste tako pozorni in ljubeznivi, ko niti ne veste, kakšen bode naš novi sodnik!"

Oče Krača je debelo pogledal in na pol odprl usta, zinil pa ni ničesar.

Za adjunktovim hrbtom je poštar iztrkaval pipo in pokašljeval na pol glasno.

"Kaj -- sodnik?" vpraša Krača naposled, ko nihče drug ne reče ničesar.

"Ej, nocoj pride sodnik Vrbanoj," odgovori adjunkt Pavel, "in vi kot župan in vaša ali naša občina mu vendar napravljate ta slavolok?"

Krača je bil pameten mož in je takoj razumel ves položaj.

"Da, da!" dejal je. "To bode kar za -- dva! Ti, Minče, čuj -- glej ga, saj nima ušes -- Minče! Deska mora na levi strani nekoliko više!"

Tako zapovedujé se umakne kar za dvajset korakov od drugih.

Poštar je še vedno kašljal, davkar pa, ki je stal s svojimi hčerami blizu adjunkta, smejal se je na glas.

Pavel je zrl na desko, ki naj bi vezala slavolokova stebra, in čital na srebrno-zlati podlagi pozdrav, sestavjen od belo-modro-rdečih črk: "Mir tej hiši in vsej fari!"

"Kaj pa je to?" vzklikne na glas in njega lice ne kaže prav nič onega duhovitega sijaja, ki ga je značil vselej, kadar se je živo razgovarjal.

"Bog vas je dal -- ali še ne veste?" zagrohota se davkar in njega hčere mu takisto pritrdijo.

"Kaj?" deje adjunkt. "To je za kakega župnika, ne pa za sodnika!"

"I, seveda!" meni poštar nekam sramežljivo.

"Ta napis mora izginiti!" jezi se adjunkt.

"Ne, ne," tolaži ga poštar, dočim se smeje vsa družba, "saj ta napis ni odločen sodniku, ta je za župnika, ki se nocoj popelje tu skozi v Babino polje!"

Sedaj se takisto adjunkt zasmeje na ves glas.

"No, morda bode pa tudi umesten pozdrav našemu sodniku!" vzklikne dobrovoljno in poskuša zatreti hudomušni izraz, ki mu sili na lice. --

Zvonovi župne cerkve grobeljske se oglase. Veliki zvon poje veličastno svoj enakomerni "b'em-b'am" in vmes pritrkava spretni cerkvenik s srednjim in malim zvonom, nekoliko časa s tremi udarci v presledku med zvoki velikega zvona, potem s petimi, naposled s sedmimi. To je bila vselej njegova največja umetnost! Saj je bilo pa tudi treba dovolj telesne moči, zdravih prsi in krepkih rok. In vselej, kadar je prestopil iz mirnejšega udarca v hitrejši udarec, počili so na griču poleg cerkve trije topiči, zaporedoma vžgani po vestnem in izkušenem pomočniku cerkvenikovem.

Adjunkt Pavel je mnogokrat trdil, da ni klerikalec, in je to svoje mišljenje hotel dokazati ob raznih prilikah. Zato je tudi sedaj naglo odšel od slavoloka in krenil proti Kračevi krčmi.

Skoro v veži se srečata z notarjem Tinčetom, ki je že zaprl pisarno in sedaj radovedno čakal dogodkov, ki naj bi bili vprav zgodovinsko znameniti Grobljem in okraju.

"Vrbanoj bode mislil, da je slavolok zanj!" zasmeje se proti adjunktu.

"Jaz sem tudi mislil!" meni Pavel. "Vedel bi pa vendarle rad, bode li Krača babinopoljskega gospoda sprejel oficialno, kaj li?"

"Beži, beži! Liter vina bode postavil predenj in pojal Ančko po hiši, češ sedaj to, sedaj ono, končno pa se bodeta z gospodom dogovorila zaradi tedenskega mesa in -- sprejem bode končan. Ti -- ah, stoj, stoj! Julka je tukaj. Prav sedaj se hoče odpeljati."

Pavel je veselo poslušal prvo modrovanje notarjevo, ob njega zadnjih besedah pa se je zganil.

"Tukaj? Kaj dela tu?"

"Dekret ima! Dekret za Zagorico! In še nocoj se odpelje tja. Niti k moji ženi ni hotela danes, skoro pa pride zopet semkaj."

Adjunkt se zavrti v polkrogu in je že nekaj korakov od hišnih vrat, ko ga prisili veseli notarjev klic, da se vrne.

"Pavel, Pavel! Gospodična Julka Orlova!"

Poleg Valentina res stoji Julka.

Častiti čitatelji naj oproste, ako precej ne najdejo natančne fotografije te novodošle osebe. Znano jim je, da je že prekoračila trideseto leto svoje dobe, in edino to je morda tako prevzelo nekatere, da bi ne verjeli novo predloženi sliki. Reči hočemo le to, da se Julki ni poznalo tistih trideset let ali kolikor jih je že imela.

In prav to je povzročilo, ako ni prihajalo iz hipne zadrege, da je adjunkt Pavel, ves zardel, viharno pozdravljajoč in gospodični stiskajoč roko, izustil neumestne besede: "Oh, gospodična -- po tolikih letih, po tolikih letih se vidimo iznova!"

"No, pol stoletja vendar še ni!" deje Julka nasmehoma, dočim vendar naglašuje svoje besede nekoliko zlobno.

"Nama se pa skoro tako dozdeva, odkar namreč nisva videla vas," reče Valentin.

"Vi pa, vi! Oh, recite, kolikokrat ste se me spominjali?" očita Julka na pol resno.

Od ceste sem se začuje ropot dveh kolesljev in majhna gneča se naredi tamkaj.

"Tukaj je -- novi župnik babinopoljski!" vzklikne Pavel, porabivši to ugodno priliko, da si zopet dobi prejšnje duševno ravnotežje.

"Čula sem, da pride nocoj," deje učiteljica, "toda moj voz je tudi že pripravljen. Zbogom, gospoda!"

"Oh, kaj že? Kaj tako hitro?" reče Pavel.

"Nocoj pač! -- Da se skoro vidiva, gospod Valentin! Priporočite me svoji soprogi in oprostite!"

Vtem že sede na enovprežni vozič ter uravnava kovček in nekaj škatel poleg sebe. Voznik, širokopleč kmetski fant z dolgo smotko v ustih, udari po konju in zdajci zdrdrata z dvorišča.

"Uboga deklica!" reče adjunkt.

"Zakaj?" meni Valentin. "Videti je zadovoljna!"

Dalj govoriti ni bilo moči, zakaj s ceste je prihajala velika družba in pozdravljali so se kar vprek.

Novi župnik, "gospod Frančišek", kakor ga je nazival oče Krača, ž njim njega kaplan, ki se mu je pripeljal naproti, župnik grobeljski in nekaj imovitih gospodarjev iz Babinega polja, oče Krača in njega sin, davkar, in poštar, oba trgovca grobeljska -- vsi so bili skupaj. Sedaj je še prihajal učitelj, ki je zamudil sprejem, ali bolje rečeno, prihod gospodov.

"Tu si nekoliko odpočijemo!" meni gospod Frančišek, ko se predstavijo drug drugemu, in skoro potem sedi vsa gospoda, duhovna in posvetna, v znani zatohli sobici.

Razgovor se iz početka ni mogel prav razviti -- vreme je bilo skoro obdelano, setev in žetev tudi, politike se sedaj še ni hotel nihče lotiti, starih skupnih znanstev ni bilo najti in, šele ko so prišli po nekovem skrivnostnem prirodnem zakonu na red dohodki in plače te ali one župe, te ali one javne službe, vnela se je jako živahna razprava. Vendar tudi to je zdajci ustavil Kračev Minče, stopivši v sobo z glasnim vzklikom:

"Sodnik je tukaj!"

Zaeno je vrgel na zadnjo klop v kotu debel plašč, dežnik in kovček, katerega je prinesel z voza.

Sodnik Vrbanoj pa je bil tudi že med vrati, ko so vstajali adjunkt in davkar, notar in poštar in drugi razen duhovnikov, da ga pozdravijo.

Bil je po svoji zunanjosti res takov, kakršnega sta ga že nekoč opisala adjunkt in notar: velik, krepak, moškega, resnega vedenja in vendar v vsem svojem gibanju nekoliko neroden. Izprva ni vedel, komu bi najprej segel v roke, toda ko je pozdravil -- in sicer prav prisrčno in prijazno -- Pavla in Valentina, opravil je tudi hitro z drugimi in sedel ob gorenji konec mize poleg domačega župnika.

"Ali nisi videl mlajev?" pošali se Valentin. "Saj si takoj vedel, da --"

"niso namenjeni meni!" pristavi Andrej.

"Prislužite si jih, prislužite!" reče gospod Frančišek sladko, vendar z zasmehujočim izrazom na licu.

"Vi si jih menda tudi še niste, častiti gospod, niti tu niti v Babinem polju?" vrne takisto Vrbanoj in glasen smeh posvetne gospode, ki zazveni po njega besedah, priča, da med njo in onimi tremi duhovniki ni posebnih simpatij.

Učitelj je poštarju zadovoljno šepnil na uho, toda oprezno in tako tiho, da ga je poštar komaj slišal: "Ta je pa srčen, ta se jih ne boji!"

Gospod Frančišek je hotel jezno odgovoriti, toda domači župnik je segel v besedo s pomirljivo opomnjo:

"To je že taka navada pri nas -- ti mlaji!"

"In lepa!" pritrdi Vrbanoj in s tem tudi izgine iz družbe bojeviti duh, katerega je vcepil gospod Frančišek z zabavljivo svojo opazko. Sicer je bil novi babinopoljski župnik še vedno take volje, da bi piknil tega ali onega, in je tudi imel radovoljnega pomočnika ob svojem kaplanu, ki bi bil sedaj silno rad govoril le o slovenskih liberalcih; toda domači župnik ni dopuščal, da bi se razgovor poostril.

Ena prilika pa se je vendarle še ponudila gospodu Frančišku, da je pomogel svojemu jeziku do sijajnega uspeha.

Nesrečni poštar je namreč zdajci začutil potrebo, poseči v debato in izpregovoriti o novem predmetu, od katerega je v svoji nekoliko zlobni naivnosti pričakoval mnogo zabave.

"Kje pa imate svojo kuharico, he, he, gospod župnik?" vprašal je, kakor bi se hotel nekoliko pošaliti.

"Jutri pride v poštnem zavitku; prosim, da se mi dostavi ekspresno!"

Smeh je bil sedaj ves na župnikovi strani in poštar, rdeč kakor kuhan rak, od same jeze ni vedel kaj odgovoriti. --

Takšna je bila zabava naše gospode prvi večer ob prihodu Vrbanojevem.

Ko sta se ločili obe stranki -- duhovniki so skoro odšli -- znesel je poštar svojo jezo s polglasnim vzklikom:

"Ej, pravega ptiča so dobili tja gor v Babino polje, ta jih bode učil kozjih molitvic, ne pa božjih!"

In rekši je pomenljivo namignil s cevjo svoje pipe.

Zunaj pa je sedal gospod Frančišek s kaplanom na voz in še prožil roko grobeljskemu župniku v slovo. Ko pa je zaropotal voz z dvorišča, vzdihnil je gospod Frančišek in se obrnil k poslužnemu kaplanu, zaničljivo rekoč:

"Ej, gospod Luka, nocoj sva pa -- med koprive padla!"