V

"Zakaj se pa ne oženiš?"

"I, zakaj se pa ti še nisi?"

Ti vprašanji sta bili naglo izpregovorjeni drugo za drugim. Prvič je vprašal sodnik Vrbanoj, drugič adjunkt Pavel. Drugo vprašanje je bilo odgovor prvemu; nato je pa zavladal molk v mali družbi, ki je sedela nocoj kakor skoro sleherni večer pri okorni mizi v Kračevi krčmi.

Sodnik se je bil popolnoma udomačil in je tudi že poznal -- kolikor toliko -- dobra in slaba svojstva onih, s katerimi mu je bilo občevati dan na dan; počasi pa je spoznaval tudi one, ki so mu prihajali blizu le po svojih pravnih opravilih. Ali to spoznavanje je bilo sila subjektivno spričo tega, kako se je bila vršila njega izobrazba.

Kmetsko vzgojen, gimnazijsko poučen, na vseučilišču pa posvečen vedi za kruhoborbo -- vtem še duhomorno vojaško leto -- zahajal ni nikdar v kroge, kjer vlada blažilna moč izobraženih žena, in sicer zato ne, ker ni imel prilike niti volje, da bi zahajal kam drugam. Dobro se mu je godilo po njegovem mnenju le tedaj, kadar je dobil ob praznikih od nekega starega strica nekoliko goldinarjev. Te je zapravil v družbi enakomiselnih tovarišev, bodisi na nedeljskem izletu ali v kavarni, odprti vso noč. To je bilo takrat, ko je študiral na vseučilišču. Pozneje pa je bilo drugače. Stričevih podpornih goldinarjev ni bilo več; plača, katero je dobival v prvih letih svojega službovanja, bila je sicer majhna, ali vendar tolika, da mu ni trebalo stradati. Seveda je moral štediti, in to ni bilo težko. Vstajal je ob sedmih, nekoliko se izprehajal, šel potem v urad, opoldne zopet k obedu v skromno predmestno krčmo, potem za pol ure v kavarno in nato zopet v urad do šeste ali sedme ure zvečer. In potem? Pol ure v kavarno pogledat najnovejše večerne liste in nato zopet v staro, toda ugodno krčmo na predmestju, kjer je vitka točajka Nežika tako resno in skrivnostno povedala, kaj je nocoj svežih jedil in kaj jih ni. Tam je sedelo več kolegov in v živahnem razgovoru o dnevnih dogodkih so minevali večeri. Zapeli so časih še kako pesem, o posebni priliki poklicali "štefan" vina, toda nad vsemi je že ležalo tedaj nekaj kakor tesnoba, ki stiska vojaka pred bojem. In boj, pravi boj za obstanek, za prvo službo -- za avanziranje, ta boj je bil še pred njimi in, dasi niso znali -- skoro že med njimi!

Potem je prišlo prvo stalno imenovanje. Vrbanoj je prišel za adjunkta k majhnemu sodišču južne Kranjske in bil tam več let. Uradnega dela je bilo dovolj, izven urada pa nobene take družbe, da bi se smelo reči: Vrbanoj se je učil v nji; ne, sam je oddajal od svojega. Ondi je med učitelji, trgovci, davčnimi uradniki in sploh ljudmi, ki so bili glede izobrazbe za dobro stopinjo pod njim, na katere pa je bil v vsem neuradnem času in občevanju navezan, prebil skoro ves svoj prosti čas ter se privadil tudi nekovi vznesitosti, češ: "Vendar sem boljši od vas vseh in več nego vi!" Kakor je rastlo to prepričanje, takisto je čimdalje bolj mrzil druge boljše gosposke družbe. V obližju je stanovala v prijaznem gradiču plemenita obitelj, katera je vedno rada sprejemala sosedno gospodo; Vrbanoj je bil ondi samo enkrat, ali potem se mu je zdelo vse -- preošabno; razloga temu ni vedel, tičal pa je ta razlog zanj edinole v tem, da je prišel v družbo, katera mu je imponirala s svojo splošno in družabno omiko. --

"Zakaj se pa nista oženila že oba?" dejal je tretji v družbi, notar Valentin, ki se je sleherni večer shajal s prijateljema. "Danes je bila Orlova Julka tukaj -- glejta, to bi bilo nekaj!"

Zasmejali so se vsi trije; Pavel in Andrej sta vzela oba zaeno kozarec v roke in izpila kratek požirek, Valentin pa je novič zažigal svojo pipo.

"Danes je bil menda glavar, okrajni glavar tukaj!" reče Vrbanoj.

"Uradni dan je bil!" meni Pavel.

"In Julka se mu je predstavila kot zagoriška učiteljica," pristavi Valentin. "No, gledal jo je izvestno kakor -- pravil ali trdil ne bodem, kako -- pač pa, kakor že zna, kadar je v zadregi! Saj vesta oba in spominjata se, da je naš okrajni glavar poznal Julko že tedaj kakor mi vsi trije. Samo tega ne vem, je li bil takrat z nami na Kremenu? -- Oh, seveda! Kakšen božji volek je bil! Med drugimi se je šetal, mi se nismo brigali zanj, mlajši je bil od nas, doma pa tam na sosedni graščini in mogočnega strica je imel, plemiča, in sam je takisto plemič --"

"Saj si ti tudi!" zasmeje se Vrbanoj, kakor bi hotel odmakniti razgovor drugam.

"Ali kakov?" deje Valentin. "Meni vse plemstvo ni pomagalo ničesar!"

"Onemu pa je!" reče Pavel.

"Julka je potem prišla k moji ženi in pravila, kako ljubeznivo se je vedel glavar. Kako lahko je to! In če pomislim na nekdanja leta -- tedaj ga je gledala Julka kakor preprostega otroka in sedaj --"

"Dejal bi, da ga tudi sedaj ne gleda drugače," meni Pavel resno.

"Hoho!" zasmeje se Vrbanoj, in to tako zaničljivo, da onadva kar osupneta. Sodnik je že vedel, da biva Orlova Julka v tem okraju, toda daljšega pomenka o nji še ni bilo v tej družbi. Tudi so se bili vsi trije že prijateljski razgovarjali o svojih dijaških letih in o življenju na počitkih, samo onega dogodka na Kremenu, o katerem je bil pripovedoval Pavel Valentinu, omenil ni nihče vpričo sodnika. Valentin je bil prvi, ki se je z nocojšnjo opazko dotaknil tega kočljivega spomina.

"Ančka, ali zopet spite?" zakliče Vrbanoj v prvo sobo, zakaj onadva sta umolknila po njega zadnjem zasmehu. "Ančka! Pridite semkaj!"

Deklica pride in hoče vzeti steklenico, da jo novič natoči. Vrbanoj jo prime za roko, z desnico pa okoli pasa in jo potegne k sebi, rekoč:

"Midva sva še -- drug za drugega! Kajne, Ančka?"

Deklica ne odgovori ničesar, ampak se mu naglo izvije; Valentin se smeje, Pavel pa jezno gleda ta prizor.

"Taka deklica, to bi bilo še nekaj!" nadaljuje Vrbanoj po Ančkinem odhodu. "Videti je nepokvarjena, pridna, lepo lice ima in pa, in to je glavno: nič tistega gosposkega, česar še opisati ne morem, tistega, kar mi je tako zoprno."

"Vzemi jo! Zakaj je ne vzameš? Vse prste si oblizne!" poroga se Pavel, ali tako, da nekaj kakor jeza zveni iz njega besed.

"Samo čudim se, da je še ti nisi, ko jo vendar že poznaš toliko časa!" zavrne ga Andrej.

"Saj si lahko premislim!"

"Ko bi vaju ne poznal, prijatelja, dejal bi, da se šalita," oglasi se notar, "ampak v vajinih besedah tiči nekaj, iz česar skoro sklepam, da bi se res dolgo ne upirala, nego se ženila, prav resno ženila pri tejle neumni punci."

Pri teh besedah se Ančka vrne z vinom.

Sedaj jo Pavel, nikar da bi odgovoril Valentinu, prime okoli pasa; toda Ančki je bilo nocoj vse preveč; prav nejevoljno odpahne Pavlovo roko in odide iz sobe.

"Glej, to je usoda takih deklic! Iz roke v roko! In najsi je še tako dostojna in poštena, vendarle je cvet, katerega svaljkaš po rokah!"

"Oh, kje pa najdeš sveže cvetove?" zavrne ga Vrbanoj cinično. "Toda pustimo to!"

In vsem trem je bilo tako prav; menili so, se o drugih rečeh, a tudi ne več dolgo; prejšnji prizori in govori so ostavili nekaj neprijetnega, kar se nocoj ni dalo več izbrisati.