VI

Dobrega pol leta pozneje je grobeljski župnik v nedeljo zjutraj med prvo mašo z lece oklical prvič, drugič in tretjič gospoda Andreja Vrbanoja in gospodično Ančko Kračevo ter povabil vsakogar, ki bi vedel o zadržku namerjanega zakona, da se zglasi v postavljenem obroku.

Ta novica je udarila poslušalcem siloviteje na uho nego evangelij o poslednji sodbi; vse je bilo presenečeno, gospoda in kmetski ljudje; samo Matižarjeva Katra, ki je sleherno nedeljo klečala ob stranski spovednici in bila zamaknjena edino v pobožnost in v pokoro grehov svojih, ni se menila za lahni šum, ki je nastal po cerkvi. Ko je odšel župnik z lece in se opravljal v zakristiji za sv. mašo, stikalo je vse glave in šepetalo. Davkarjevim trem gospodičnam, sedečim v klopi pred oltarjem, zastajala je sapa, toda napele so ustna, češ: "To smo že vedele -- kaj pravega dobi!" Poštar in poštarica sta se pogledovala, kakor bi jima trebalo zdajci odpraviti trgovinskega ministra z "ekstra pošto"; oba grobeljska trgovca, ki sta prihajala v cerkev navadno tedaj, ko je župnik završeval svojo propoved, in sta potem le pazno poslušala oklice in oznanila, zmožna sta bila v prvem trenutku samo ene misli: "Kje bode kupoval?", ali takoj sta lažnivo zatrjevala drug drugemu: "Oh, to sem že davno vedel!" -- Notarjeva gospa, katera je imela svoj sedež pod leco med dvema kmetskima gospodinjama, ni mogla najti v svoji molitveni knjigi začetka sv. maše in je brskala zadaj med litanijami; najrajši pa bi bila ušla domov zbudit soproga, zakaj Valentin je bil len, ni hodil k maši in je spal, dokler ni moral v pisarno. Da Vrbanoja in Ančke danes ni bilo v cerkvi, to je umevno, saj tisti po krajevni navadi ne gre v cerkev, kogar "mečejo z lece"; adjunkt Pavel pa tudi ni bil vsakonedeljski obiskovalec in prav danes so ga radovedneži pogrešali. Učitelj, ki je oskrboval službo organistovsko, razgovarjal se je tako živahno s svojimi pevkami o najnovejšem dogodku, da je pozabil pedalov, ko je pozvonil zvonček ob zakristiji, oznanjajoč mašnikov pristop, ali tudi to je bilo brez pomena, zakaj cerkvenikov pomočnik, ki je vlekel mehove, šepetal je, pozabivši svoj posel, vedno še z davčnim eksekutorjem, kateremu je bila naloga peti bas v cerkvenem zboru. Med kmetskim ljudstvom po cerkvi pa je šlo od ust do ust: "Oh, ta Ančka, ta ima srečo!" -- "Ta Krača, ta jo zadene!" -- "No, sedaj bode pa še bolj vihal svoj nos!" -- "Škrice si bode napravil!" -- "Od samega bogastva ne bode vedel, kje bi se popraskal, kadar ga zasrbi!" -- "I, kaj bogastvo? Šteti bode moral, šteti; saj je dolžan tisti Ančki!" -- "Pa pri sodišču -- tam bode opravil, kar bode hotel; jaz bi se ne pravdal ž njim, če bi imel sto prič!" -- "Beži, beži, še manj bode opravil! Škric je škric -- tlačil bode Kračo samo zato, da bode lepše videti!"

Tako je šumelo od ust do ust, od ušesa do ušesa in, šele ko so po naporu cerkvenikovega pomočnika zapele orgle, poleglo se je šepetanje. Po končani maši pa je hitela govorica z ljudmi na vse štiri strani. --

Adjunkt Pavel je čakal, da dobi svojo kavo. S kavo vred mu je prinesla strežnica tudi najnovejšo novico o sodnikovi zaroki. Kakor vobče ni bil vajen govoriti s strežnico več, nego je bilo neizogibno treba, tako tudi danes ni črhnil besedice, ampak pazno je vlival kavo na sladkor v čaši. Stoprav, ko je dekla odšla, pogledal je po golih stenah svoje sobe, na umazana tla, potem se ozrl na pajčevine v kotu nad pečjo in nato, smotko vžigajoč, stopil k oknu, kjer je imel razgled na dokaj širo ravan, po kateri se je vil med sivim vrbovjem in košatimi jeseni majhen potok. Zadaj je vstajalo zeleno gorovje, prostrano in valovito; tu in tam so se z obraščenih brd lesketale bele stene posamičnih hiš. Prizor je bil lep in jutranje sonce ga je še bolj krasilo.

Pavel pa je le nekoliko trenutkov gledal prijazna sela, ki so se mu v sončnem odsvitu smejala tako ljubko.

"Tu en dom, tam zopet drugi, tu žena in otroci, tam zopet prav tako!" -- To je izustil skoro glasno. "In sedaj ta Vrbanoj!" pristavil je nehote. Obrnil se je od okna in nejevoljno bacnil par neosnaženih čevljev izpod nog.

"Zavidam mu je ne, te -- te Ančke!"

To je še mislil, ko je pil svojo kavo. Nekam jezno je postavil čašo na mizo.

"In pa -- da nikomur ni zinil besedice!" To mu je sedaj najbolj vrelo po glavi, ko se je odpravljal z doma.

V pisarno prišedši, najde pismo Vrbanojevo, v katerem mu sodnik naznanja, da ima za nekaj tednov dopust in da njemu izroča uradno nadomeščanje. Ko se zvečer oglasi pri Krači, tudi Ančke ne vidi ondi; odšla je bila v mesto in za nekaj tednov se vrne s potovanja -- soproga sodnikoval. Tako so zvedeli vsi naši znanci, pijoči nocoj pri Krači na zdravje in srečen zakon obeh zaročencev.

Umevno je, da se je skrivaj mnogo šepetalo, ugibalo in zabavljalo; kadar pa je sprožil kdo napitnico, oblizano in nališpano po visokozvenečenih frazah o iskrenem čestitanju in prijateljstvu, vpilo je vse križem: "Živela!" in "Mnogaja leta!"

Očeta Krače ni bilo doma, odpeljal se je k poroki, katera bi se zvršila drugi dan; Minče pa je po očetovem in ženinovem naročilu točil vino zastonj, kolikor ga je hotela gosposka soba, hlapcem in vaškim fantom pa je postavil polno vedro na dvorišče.