VIII

Imeniten dan se je bližal Grobljanom.

Več mesecev že je pripovedoval župnik ob raznih prilikah z lece, da bode letos prav sto let, odkar je bila ustanovljena domača fara, in da je treba kar najslovesneje praznovati ta spomin. Njega besede niso padale na kamnita tla, zakaj kmetsko in trško prebivalstvo, katero se navadno ni štelo med našo gospodo, bilo je takoj silno vneto za posebno proslavo te stoletnice. Očetje in žene, vsi so bili edini in tudi popolnoma zadovoljni s tem, da bode s slovesno božjo službo, s pokanjem topičev in z "ofrom za cerkvene potrebe" vse opravljeno; zvečer potem seveda godba v krčmah, nekoliko plesa za mlade ljudi, starim pa zajamčena pravica, da se nekoliko napijó.

Pri gospodi pa župnikov poziv tudi ni ostal glas vpijočega v puščavi. Trebalo ji je res že posebne prilike, da stopi iz svojega vsakdanjega gibanja in da vsakdo pokaže, kaj in kako zna tudi tedaj, kadar ne gledajo nanj samo domače oči.

Ampak slavnost farne stoletnice bi bila premajhna, da je ostala samo med cerkvenimi stenami in se končala zvečer

v zatohli krčmi s pretepom domačih in tujih fantov; prvo je za župnika, drugo je za kmeta, za gospodo pa ne ostaja skoro nič. Ali kakor vselej v kritičnih slučajih, tako se je oglasilo tudi tu več rešilcev, ki so izvirne svoje ideje vrgli med kritično ugibajoče občinstvo.

Učitelj se je spomnil, da grobeljska šolska mladina še nima svoje zastave, dasi jo imajo že davno vse sosedne šole; notar Mali pa, ki je poleg svojih uradnih opravil čutil vedno neutešljivo potrebo, da se je vtikal v vse možne druge javne posle, presenetil je nekega večera družbo pri Krači s predlogom, da je ob priliki farne stoletnice ustanoviti -- gasilsko društvo.

Razgovora je bilo veliko; o šolski zastavi ne toliko, zakaj tu se je vsakdo z majhnim doneskom odkupil enkrat za vselej; predlog o gasilskem društvu pa je povzročil obširno razpravo.

"Kje dobiti denar?"

"Kje člane?"

"Vse, vse -- ako se le hoče!"

Tako je šumelo po Kračevi sobi. Vrbanoj, ki je bil nocoj izjemoma posetil družbo -- zakaj odkar je bil oženjen, prihajal je le malokdaj v krčmo -- vrgel je sedaj in sedaj v razgovor ironično opazko, kateri pa ni bilo pravega odziva. Vsi so smatrali vprašanje o gasilcih jako resnim in se stvarno razgovarjali jako živo.

Le adjunkt Pavel je trdovratno molčal in vlekel ob svoji pipi.

"No, ti pa ne zineš nobene -- seveda, ker pripadaš pravim kočarjem -- danes tukaj, jutri tam!" razvname se zdajci notar. "Skoro bi ti želel, da ti zgori tisti tvoj kovček s tremi pari nogavic! Morda si ga celo zavaroval za cel tisočak?"

"Ne jezi se, Tinče!" zasmeje se Pavel. "Jaz često ugibljem kaj drugega. Gospoda slavna, usojam si vas opozarjati na drugo važno stvar," pristavi z zlobnim naglasam, "ki se pa tiče vprašanja, katero ste že rešili, kakor mislite!"

"Kaj? Kako? Katero?"

"Jaz menim šolsko zastavo!"

"No, ta je vendar srečno pod kapom!" deje davkar.

"I, seveda! Denar je tu, zastava se tudi hitro kupi -- blagoslavljala se bode tudi -- ampak --" Adjunkt hudomušno prestane.

"No, kaj -- ampak?" hiti učitelj.

"Kumice še nimate -- kumice je treba!" pristavi Pavel hladno.

Ta opazka povzroči za nekoliko trenutkov splošen molk.

"Kumice, ki zabije prvi žebelj v banderišče, ki podari lep svilen trak, z zlatom in srebrom pretkan in prevezan ter ga pripne na banderišče, potem pa pogosti šolsko mladino -- te je treba, gospoda moja, o tem se razgovarjajmo!" Tako je modroval Pavel nekam svojeglavno.

"To je lahko dobiti," deje notar.

"Ne vem, ne vem," meni dvoječ doktor-ranocelnik, "ta čast velja nekaj desetakov; ne vem, ne vem!"

"Res je," pristavi poštar in ziblje glavo, "šestdeset, sedemdeset -- morda sto goldinarjev!"

"Kaj bodete ugibali, gospodje?" oglasi se Vrbanoj. "Tukaj nimate izbirati -- k notarjevi gospe pojdite; Tinče, ki si itak preveč služi, bode že plačal!"

"Kajpada," zavrne ga notar na pol smehoma, na pol nejevoljno, jaz vem boljšo kumico: sodnikovo gospo! Domačinka je, najmlajša med našimi gospemi in žena najvišjega dostojanstvenika, kar jih imamo v trgu -- živela kumica: gospa Vrbanojeva!"

"Živela!" pritrdijo sodrugi, toda v vsem vzkliku ni nič odkitega, nič veselega.

Davkar se je spomnil svojih treh hčera in njih tihe jeze na Ančko, poštar še vedno ni mogel pozabiti, da je bila prej točajka, Tinče je pa s svojim predlogom hotel biti zlobnejši, nego se mu je posrečilo, zakaj tudi on se še ni mogel prav privaditi Ančki kot sodnikovi soprogi. V medsebojnem pogovoru jo je še vedno silno težko nazival "gospo". Trgovca, ki sta nocoj tudi sedela v družbi, kričala sta sicer na ves glas in pritrjevala predlogu, pod mizo pa sta se tiho sporazumljena dregala s koleni.

Vrbanoj se je na pol protivil; toda videti je bilo vendar, da mu ta misel ugaja. Učitelj pa je ves vnet venomer hitel: "Vi dovolite, gospod sodnik, da naprosim prečastito vašo soprogo -- kajne, da dovolite?"

Doktor je pritrjeval: "Seveda, seveda!", vtem pa po stari navadi trkal davkarja na rame in v svoji zlobni šali pristavil: "Glej, prijatelj, takšna čast gre samo gospem, samo gospem!" Davkar mu je odgovoril samo z divjim postranskim pogledom.

Pavel se je pri tem izvrstno zabaval; govoril ni, toda videl in čul je vse dejanje in besedovanje ob miznem okrožju in čutil tiho zadoščenje. Bil je sploh čudna zmes lahkoživega in vendar resnega, nebrižnega in vendar strastnega človeka. Podoben je bil plavaču, ki je vajen trdno in vestno plavati blizu brega, kateri pa, kadar ga slučajen val potisne proti sredini reke, ni zmožen misliti več na breg, ampak samo na to, da plava dalje -- dalje na površju -- brez misli, koliko časa mu bode vztrajala moč.

Z Vrbanojem sta bila na videz dobra prijatelja; toda enaka službena leta in poleg tega uradna podrejenost njegova sošolcu sodniku, oni prizor iz dijaških let, različni nazori -- vse to je storilo, da je bila ta prijateljska vez silno tanka. In skoro po Vrbanojevi poroki je Pavel -- sam ni znal ni kdaj ni kako -- pogrešal Ančke; pri Krači mu ni več godilo, drugje še manj; zato je ostal sicer zvest stari privajeni mizi, ampak vesel je bil le tedaj, kadar je vrgel preporen predmet v družbo, dasi se sam ni rad spuščal v boj.

Čutil je tudi, da mu boljša polovica let, prisojenih mu po človeški previdnosti, polagoma poteka; on pa še vedno tako sam -- tako sam! Da se še ni oženil, to je bilo pri takem značaju popolnoma umevno. Dasi se žensk ni bal, ampak lahkoživo in nebrižno pričel tu in tam majhno ljubezen, premišljal in presojal je vendar vselej resno in tehtno, kako bi bilo moči ženo in potem -- otroke rediti in vzgajati, poleg tega pa svojemu životu dajati vsega, česar je vajen. In račun je bil vedno pasiven. Tako je trdno in vestno plaval ob bregu samčevem, slučajnega valčka pa še ni bilo, da bi ga odnesel proti sredini.

Ko se je Vrbanoj oženil, udarila je Pavlu misel v glavo, da bi bil on takisto lahko vzel to -- Ančko. In samoljubje ali nekovo drugo čustvo, tajno in neopisno, dejalo mu je, da bi Ančka imela morda njega rajši nego Vrbanoja. Sedaj ko je bila izgubljena zanj, zdela se mu je tem vabnejša, in to čustvo mu je raslo od tedna do tedna, od meseca do meseca.

Vrbanojev zakon je bil doslej srečen. Praznovati jima je bilo skoro obletnico svoje poroke in Grobljani, ki so imeli izprva silno veliko govoriti o tej "jarogosposki" Ančki, utihnili so polagoma. Sem ter tja se je še vnel razgovor o novem klobuku, katerega ji je kupil sodnik za praznike in katerega je ona -- čudom se je bilo čuditi -- nataknila na glavo prav tako, kakor je moralo biti. Davkarjeve gospodične so tudi prav vesele pripovedovale, da gospa sodnikova, ko jih je posetila, ni vedela, ali bi sedla na desno ali na levo stran njih zofe, katera je bila, kakor so čestokrat poudarjale, pokrita z najnovejšo moderno preprogo. Samo izkušenosti davkarjeve Evfemije se je posrečilo Vrbanojevo privesti na pravi prostor tako, da nihče ni zapazil nje nerodnosti; pol ure pozneje pa je vedel to v Grobljah vsakdo, kdor je imel le količkaj razsodnosti v takih važnih rečeh.

Za nekoliko mesecev pa tudi teh in enakih pravljic ni bilo več. Ančka si je pridobila dobro prijateljico -- Valentinovo soprogo. Nihče ni vedel, tudi gospe sami ne, kako je to prišlo, saj je imela pl. Malijeva celo nad deset let več od Ančke, in notar tudi ni kaj rad videl te njiju razmere; toda navzlic vsemu je bila gospa Vrbanojeva malone vsak dan pri Valentinovi soprogi, in to pogosto občevanje z mirno, izobraženo ženo ji je biló najboljša šola. Prav iskreno pa vendar nista mogli občevati; nekova nevidna stena je bila med njima.

V zadnjem času je tudi adjunkt Pavel večkrat prihajal k notarjevim. Bistro oko gospe Malijeve je skoro zapazilo, da se ti poseti vrše najgotoveje tedaj, kadar je bila Vrbanojeva pri nji, in da se Pavel ni nikdar izognil priliki, spremiti jo domov. Govorila je o teh opazovanjih tudi svojemu soprogu, toda Valentin jo je zavrnil malone osorno: "Beži, beži! Mogoče, da ravno tako zgolj iz nagajivosti ali pa mu je dolgčas! Resnega ni nič; ti Pavla ne poznaš; sploh pa -- čemu hodi ta Vrbanojka zmerom semkaj?"

"Meni ugaja; nepokvarjena, dobra stvarca je to!" pravi ona.

"Haha!" zasmeje se Valentin. "Ti tudi poznaš še malo žensk, draga moja!"

"Gotovo ne toiliko kakor ti," deje soproga nekoliko zbadljivo, "in tako temeljito znanje bi me tudi ne zanimalo! Kar se tiče Ančke, no, tu si ti morda kaj bolje poučen --"

Valentin se sedaj zasmeje na ves glas.

"Saj veš, kako sem prej sodil in kako sodim še sedaj o tej Vrbanojevi ženitvi! Toda jaz sem eden tistih ljudi, katere je lahko prepričati. Bog ti daj srečo, ljubica moja, da vzgojiš iz te Ančke kaj posebnega, nji v prid, Vrbanoju v srečo! Pavlu pa ne podtikaj slabih nakan!" -- -- --

"Jaz tudi mislim, da je gospa Vrbanojeva najprej poklicana za ta častni posel," rekel je adjunkt prav resnega lica, ko je potihnil prvi šum. Valentin ni vedel, kako in zakaj se je v tem trenutku spomnil ravnokar omenjenega razgovora s soprogo. Vse ga je dirnilo nekam neprijetno.

"Bodemo videli!" izpregovori vtem sodnik in v teh besedah je bila tudi zagotovljena njegova in Ančkina udeležba pri namerjani slavnosti.

Valentin vendar ni mogel mirovati.

"Torej -- blagoslavljanje šolske zastave, zabijanje žebljev, slavnostni govor --"

"Tega bodeš ti govoril," zakriči adjunkt.

"Četudi!" deje Valentin.

"Potem ustanovitev gasilnega društva -- banket --" pristavi Pavel.

"Zvečer pa bal paré -- v rokavicah in brez rokavic! Prosim, gospod učitelj, da ne pozabite nobene učiteljice našega okraja -- vse je treba povabiti -- deklet imamo premalo!" pošali se notar.

"Čuješ li, prijatelj davkar?" vzklikne doktor in zopet potrka svojega soseda na rame. "Deklet imaš premalo, tega ti ni še nihče rekel!"

"Ne vem, ali si pil preveč ali premalo?" razhudi se davkar, dočim se drugi glasno smejejo.

"Premalo, premalo!" zagrohoče se ranocelnik. "Zakaj če bi bil preveč -- saj veš: in vino veritas -- tedaj bi tudi jaz na vse kriplje trdil, da imaš tudi ti preveč -- deklet!"

Davkar si ni mogel več pomagati; hudomušnemu sosedu je vrgel debelo psovko v uho, da jo je slišal samo ta, a mož-doktor je imel trdo kožo in se ni menil za take malenkosti.

"Da mi zagoriške učiteljice ne pozabite!" sili poredni Valentin. "Jaz ji bodem še posebej pisal."

"Dobro, dobro!" razveseli se Vrbanoj.

Pavel je storil, kakor da je preslišal zadnji opazki.

"Pa gospoda Frančiška iz Babinega polja! Kajne, gospod poštar?" vzklikne na glas.

"Vrag ga vzemi!" zagodrnja le-ta; in ko odmeva smeh vse družbe od štirih sten, pristavi še v duhu s postranskim razkačenim pogledom na zlobnega adjunkta: "in vas ž njim!"