IX

"Hitite, kolikor hočete, ujamem vas!"

"Ne bodete me! -- Nikdar ne!"

"Oh, gotovo!"

Z brzim skokom je bil preko nizkega jelševega grma tikoma pred njo, ki je prihitela okrog ovinka rebri, čez katero se je podila vsa družba.

Oni so drevili na nasprotno stran, ta dva pa sta stala sedaj sama v temni senci mladega gozda, tihega in dehtečega, kakršen se kaže le na jasni večer poznega poletja.

"Imam vas!"

"Ne, nimate me še! Pustite me!"

Jezno je razpela svojo pahljačo in si hladila vroče lice; a takoj je hotela mimo njega smukniti v grmovje nizdol.

Ali on je bil urnejši. Ujel jo je okoli pasa in pritegnil k sebi.

"Kazen treba plačati!" sopnil je.

"Pa tam gori -- vpričo vseh!" vzkliknila je ona in ga udarila s pahljačo po licu ter se mu izkušala izviti.

Oba nista znala, kako razvneta sta.

"Ančka!" šepnil je on in, ker mu ni imela moči braniti, pritisnil jo je k sebi in jo poljubil na ustna.

"Pustite me, gospod Pavel!" zaklicala je sedaj glasno in, ko je izpustil, vendar se ni ganila z mesta, nego z rokami si zakrila obraz in glasno zaihtela.

"Sram vas bodi! Pustite me! Kaj sem vam storila, da tako ravnate z menoj?"

Tako je šlo očitanje bruhoma vanj, on pa je stal poparjen, nem pred njo.

Toda zdajci se ojači in govori kakor glumač na odru:

"Storili -- storili mi niste ničesar! A vendar -- nesrečen sem, ker sem vas izgubil! Ne veste li že davno, da vas ljubim, da nimam drugih misli, drugih želja nego edino na vas, le vas -- Ančka!"

"Haha!" zasmejala se je na pol veselo, na pol trpko. "Zakaj mi pa tega niste prej povedali?"

"Prej?" dejal je Pavel in ponovil mehanično: "Prej - -- kdaj prej?"

Gospa Vrbanojeva si je naglo otrla solze in stopila na stezico, ki je tekla tu pod smrečjem in robidovjem.

"Vrniva se! Pogrešali naju bodo!" velela je hladno, Pavel pa je korakal molče za njo. Tikoma pred njima izza roba se je že glasil govor in smeh drugih.

Skoro so bili vsi skupaj. Vrbanoj je držal učiteljico Julko za roko, učitelj je bil ujel notarjevo soprogo in Minče je neusmiljeno tiral eno mlajših davkarjevih deklic. Trgovca in več študentov, ki so sedaj uživali svoje počitke, privojevali so si bili takisto večinoma vsak svojo družico, le zadaj globoko v grmovju je še težko sopihal en samec; naš poštar, ki se je bil tudi podal v to nevarno igro; uprizorjeno po enem mlajših gospodov.

"Hej, hej, gospod poštar! Ali vas je kap zadela?" vzkliknil je adjunkt Pavel, ki je ravno prispel do družbe ter naglo našel predmet, na katerega je hotel obrniti pozornost drugih.

"Oh, preklicano! Jaz nisem več takov, da bi prekopicaval kozle kakor vi!" zagodrnjal je poštar v svojem grmu. Bil je brez družice in, ker je šla igra na to, da si vsak izmed igralcev ujame eno izmed udeleženih gospa in gospodičen, katerih pa je bilo po eno manj nego gospodov -- pričakovati mu je bilo obične kazni.

Le-ta in vse druge, kar jih je izviralo iz te igre, zvršile so se potem slovesno na skupnem zbirališču. --

Nocoj je bilo pred večerom farne stoletnice in že ves popoldan so porabili naši znanci za majhen izlet na bližnjo trško gorico, kjer se je kratkočasila družba ob pečenem krompirju in suhi svinjini, ob vinu in pivu, glasovih velikanske harmonike, katero je vlekel trški organist, in ob raznih igrah, ki jih je uprizarjal sedaj ta, sedaj oni. Zvečer pred odhodom so hoteli vžgati še velikanski kres. --

"Kaj ti je? Ali ti ni dobro?" vpraša Vrbanoj svojo soprogo, zapazivši jo prav tedaj, ko je bilo treba zapaliti ogenj, slonečo zadaj planote ob debeli hruški. Ondi je bila nekoliko prej zbrana večja družba, ki je pa sedaj pohitela vsa tja blizu velikega kupa smrečja in trhljadi, nagrmadene ob griču; od tam se je odpiral najširši razgled.

"Glava me boli! Pa bode skoro bolje!" deje ona malomarno.

"Preveč si se utrudila!" meni on in hoče oditi.

"Da se le ti nisi!"

Nekov čuden naglas v teh besedah je povzročil, da se je Vrbanoj zopet naglo obrnil.

"Jaz? Kaj hočeš s tem?" pravi malone osorno.

"No, kaj neki? Kaj se bodeš delal? Saj veš, s kom se trudiš ves popoldan! Mene nisi lovil, mene, ampak tisto -- tisto staro devico, tisto -- učiteljico si ujel, tisto si moral ujeti!"

"Ančka, ne bodi nespametna!" zavrne jo Vrbanoj na pol smehoma, na pol nejevoljno. Akotudi si je v prvem trenutku rekel, da je res nekoliko zanemarjal svojo ženo, vendar ga je silno neprijetno zadel glas, s katerim je izrekla svoje očitanje. Nekaj surovega je zvenelo iz njega; tako vsaj se mu je dozdevalo.

"Le pojdi, pojdi zopet tja; težko te že čaka!" hiti Vrbanojka.

Sodnik je kratek trenutek premišljal; toda jeza ga je prevzela.

"Vedi se vendar tako, kakor se spodobi!" dejal je, kakor bi karal porednega dečaka.

A tukaj je slabo naletel.

"Kakor se spodobi -- spodobi! Seveda, to je vedno tisto očitanje! Kakor bi se ne trudila storiti vsega, kar hočeš, kakor bi ne pazila vedno na to, da govorim tako sladko, tako lažnivo, tako olikano kakor davkarjeve gospodične -- kakor bi se ne trudila ravnati tako kakor druge gospe! Zakaj -- čemu si me pa vzel? Nisi li vedel, kakova sem, kaj znam?"

Vse to je kar bruhalo iz nje, tiho, polglasno, a zato tem siloviteje edinemu poslušalcu.

"Molči!" velel je Andrej in se malone plaho ozrl proti glasni družbi, sredi katere je sedaj vzplamtel prvi zubelj ob visoki grmadi.

Eden izmed gospodov se približa hruški.

"Milostiva gospa -- kje pa ste? Andrej, kje pa imaš gospo?" zakliče na glas. Bil je adjunkt Pavel.

"Pravi, da jo glava boli," odgovori sodnik.

"Oh, mislim, da bode skoro bolje!" vzklikne živo Vrbanojka in se oklene Pavlove roke, ki jo je bil naglo ponudil. Tako odideta k ognju, sodnik pa malomarno žvižgaje za njima.

S tem žvižganjem je hotel utešiti razburjenost, ki ga je obšla. Nekam neumeven, toda silno bodeč mu je bil še vtisk, katerega so napravile zadnje besede Ančkine: "Zakaj -- čemu si me pa vzel?"

Vendar ni utegnil premišljati o tem.

Tukaj pred njim je plapolal velik ogenj proti jasnemu, z zvezdami posejanemu nebu in sedaj in sedaj se je utrgal kos plamena, švignil nekoliko pedi kvišku in ugasnil v dimu, ki se je krožil na široko nad grmado. Mladi ljudje zapojo veselo pesem, tam ob strani poči nekaj topičev in občem oduševljenju dvigne učitelj svoj kozarec ter napije kumici šolske zastave, katero bodo jutri blagoslavljali.

Adjunkt prinese urno kozarec in ga potisne Ančki v roko.

"Živela kumica!" zazveni iznova, organist potegne ob harmoniki: "Mnoga leta živela!" in ves divji zbor zapoje za njim.

"No, Andrej, ali ne bodeš trčil?" vzklikne notar Valentin, ki je bil spričo raznega popoldanskega veselja že ves rdeč v lice.

"Gospod sodnik -- z menoj tudi!" oglasi se poleg Vrbanoja Julka, zagorska učiteljica.

"Kozarca nimam, kozarca!" hiti sodnik.

"Na, tukaj je moj!" izpregovori Ančka, stoječa nekoliko korakov pred njim, in mu ponudi čašo, ne da bi se ozrla v družbo, ki je obstopila soproga.

Andrej je trkal in pil.

Skoro je bilo po velikanskem kresu; v žareči kup je vrgel naposled pijan študent nabasan topič, da se je glasno kričeč vse razbegnilo; potem pa je pok in zasvit razpršene žerjavice naznanil, da je konec današnji veselici.