X

Drugega dne se je vršil spored natanko in točno, kakor je bilo določeno. Nekoliko malotnih nezgod tudi ni izostalo. Pri veliki maši so trški pevci, pomnoženi z nekaterimi manj izurjenimi dijaki, "vrgli" slovesni "benedictus" -- kakor se pravi v pevskem žargonu -- ker je eden vodilnih glasov za pol sekunde prezgodaj "udaril" vmes; pri zabijanju žebljev v pozlačeni drog šolske zastave se je doktorju-ranocelniku pripetila nesreča, da se je spotaknil ob stopnicah, držečih na oder, in se moral oberoč ujeti, da ni položil vsega telesa na surovo obtesane, z bršljanom preprežene deske, kar seveda ni povečalo dvojbene oduševljenosti, s katero je gledalo trško in kmetsko prebivalstvo vse slavnostno dejanje; in ko se je vršil osnovni zbor gasilnega društva, pokazal je takoj zli duh razpora svoje rožičke: osnovalci so bili razdeljeni v dva tabora, v spodnje in v gorenje Grobljane, in vsaka teh dveh strank je hotela vse gospostvo v društvu, ki se še ni porodilo. Končno so se potolažili vsi s tem, da so današnje volitve le začasne in da bode treba odločilno besedo izpregovoriti šele tedaj, ko bode društvo potrjeno po poklicanih oblastvih.

Zato je na večerno veselico prišlo naposled vse najboljše volje.

Veselica je bila v gorenjih prostorih Kračeve krčme. Nekoliko drugih gostilničarjev je sicer zabavljalo, toda ker je oče Krača izredno požrtvovalno izpraznil celó svoje zasebno stanovanje in ker je bila gospa sodnikova -- ali kakor so ji drugi še vedno dejali -- Kračeva Ančka -- kot kumica šolske zastave danes prva odločilna oseba, ukrenil je slavnostni odbor, da mora biti tukaj -- bal paré. Notar Valentin je tekal ves dan sem ter tja. Svoj dobro priučeni slavnostni govor je bil srečno zvršil, potem pomagal bodoče gasilce miriti in sedaj je z učiteljem, nekaterimi davčnimi uradniki, z ranocelnikom in enim trgovcem opravljal posle sprejemnega odbora in rediteljstva za večerno veselico.

Vse je šlo gladko in okoli devete ure so že plesali prvo kadriljo.

Sodnik je bil s soprogo že davno navzočen in prvo kadriljo si je bil izprosil notar pri Ančki. Nocoj je bilo Valentinu vseeno, najsi je Vrbanojka taka ali taka, pozabil je vse predsodke in mržnje; bilo mu je le do tega, da se slavnost vrši toli dostojno, kakor je to mogoče v Grobljah. Med kadriljo šele se je prikazal adjunkt Pavel.

Postal je med vrati, kjer se je poleg slavnostnih gostov gnetla in tiščala tolpa Kračevih hlapcev in dekel, vsa za maknjena v tuji ples, katerega so mnogi izmed njih videli prvič.

"Zakaj tako pozno?" vpraša za njim Vrbanoj, sileč skozi gledalce. Prišel je iz sosedne sobe, kjer so si starejši gospodje s pivom gasili žejo.

"Še vedno prezgodaj!" meni Pavel mehanično, toda oči ne more ločiti od gospe Vrbanojeve. Stala mu je ravno nasproti, živo govoreč s svojim plesalcem, toda izza pahljače je žarelo nje oko v Pavla. Vrbanoj tega ni zapazil.

"Kdaj začnemo pušiti?" vpraša očito dolgočasen.

"Ne vem! Tinčeta treba vprašati; strog reditelj je!"

"Haha, dejal je, da šele ob enajstih! Ko bi se le kakov tarok dobil!"

Tako godrnjaje odide sodnik. Skoro potem je v stranski sobi kvartal z ranocelnikom in postarnim graščakom iz bližine.

Kadriljo je vodil eden domačih študentov, mlad jurist, tržanov sin, ki je nocoj prvič uvedel slovenski velelni jezik. Plesal je z davkarjevo Evfemijo, in ta okolnost je storila, da so bili vsa davkarjeva družina in njih znanci kar vneti za to novost. Sem ter tja se je kakova dvojica namuznila, posebno ženske, toda zgolj iz zavisti. Vobče pa je slovenščina ugajala plesalcem, ker je bila mnogim kadrilja deveta vas, francoščina pa vsem -- deseta. Jurist-reditelj pa je bil tudi vzoren mladenič. Ves večer je pil samo kislo vodo in bil trezen kot podstrešna podgana v pomladanski suši. Ali svoj posel je umel izvrstno in je takoj, ko je nastal najmanjši nered v vrstah, ukazal zopet nastopiti iz početka. Bilo je kakor v plesni šoli.

Valentinu je to jako ugajalo. Ves dan je imel druge misli in skrbi, tičoče se te velike slavnosti, in sedaj pri plesu ni vedel pravega predmeta za razgovor z Ančko. Ta četvorka in vsi slučajni dogodki med plesom pa so mu dajali najbližje gradivo, in pedantična strogost reditelieva je povzročila, da je vso družbo naposled obšla nekova tajna, dobrodejna veselost. Tihi in glasni dovtipi so leteli tja in sem in vse je bilo dobre volje.

Tudi Pavel je posegal vmes z opazkami; natikal si je rokavice, šepnil nekoliko besed sedaj tej, sedaj oni plesalki, ki se mu je približala; vendar pa je nestrpno čakal, da bi bilo že konec četvorki. Čakal pa je dolgo, zakaj reditelj je uporabljal vso svojo vednost, katero si je bil nabral po dunajskih plesnih zabavah, da jo je kazal v zadnjem oddelku, in šele ko je oblastno zaklical neizogibni "chassécroisé" -- slovenščina ga je tu zapustila -- oddahnili so se tudi drugi. Utrujeni so bili, toda le toliko, da so si želeli kratkega odmora za novo zabavo.

Ko so se uvrščali pari za izprehod po sobi, prihitel je Pavel k Vrbanojki.

"Tako pozno prihajate?" dejala je ona, kakor je bil rekel nekoliko prej nje soprog.

"Da, da, to je nemarnost, silna nebrižnost!" pristavi notar, otirajoč si pot s čela.

"Tebi je vroče, Valentin," deje adjunkt, "dovoli da spremljam gospo! Dovolite li?"

Ančka ne zine besede, nego naglo položi roko v Pavlovo. Valentin zadovoljen odide.

Vrbanojka je bila še vsa razvneta po končnem urnem plesanju in si je venomer pahljala vroče lice.

"Težko sem vas že čakala!" izpregovori hipoma, ko Pavel dolgo ne ve ogovora.

"Mene? Zakaj?" vpraša jo osupel.

"Povedati vam moram nekaj!"

Ne da bi odgovoril, krene Pavel iz kolobarja, v katerem se izprehajajo dvojice, in pokaže na kotiček pri oknu, kjer je bila napravljena od smrečja in bršljana majhna lopa. Dva stola sta bila v nji. Vrbanojka nekoliko postane, preden vstopi.

"Vam li ne ugaja?" vpraša Pavel.

"Ne, ne -- vendar bodisi! Le sediva semkaj -- nalašč sediva!" šepne Ančka. Svoj stol potisne tako, da lahko zre po vsej dokaj širi sobani, Pavel pa se odmakne nekoliko v ozadje. Kót je bil kakor ustvarjen za tajen razgovor, ali prav zato je bil tudi popolnoma pripraven, da so vanj in v ona, ki sta si ga izbrala, leteli vsi postranski pogledi mimo šetajočih plesalcev in da so se ju tikale vse zlobne in zbadljive opazke.

"Kaj mi poveste?" prične Pavel, ko sodnikova gospa venomer gleda mimo šetajoče dvojice, in to nekam bojazno, kakor bi ji bilo že žal, da je šla v ta kotiček. In prav v tem trenutku pride mimo Orlova Julka. Vodil jo je domači učitelj in ji pripovedoval o svojih učnih uspehih.

Vrbanojka se obrne, toda dobro čuti skoro pazne poglede onih dveh.

"Kaj ste dejali? Koliko šolskih zamud?" vpraša potem Julka svojega spremljevalca. Preslišala je bila vse, kar je bil oni ravno govoril.

"Kaj ste dejali?" deje sodnikova soproga v tistem trenutku svojemu sosedu.

"Jaz? Ničesar! Čakam samo, da mi kaj poveste. Obetali ste mi vendar!"

"Da, da, povedati vam moram! Ali tajno je, tajno -- a jezi me, grozno me jezi; pa vi bodete molčali!"

"Kakor --"

"No, le čakajte, saj vem, da bodete molčali! Ta Julka, ta postarna gospodična iz zagoriških hribov, izmislila si je nekaj! Glejte, kako ste bili sinoči nerodni, neumni." --

"Gospa! Kdaj?" hiti Pavel.

"No -- tam gori v gozdu, potem pa pri kresu!"

"Ne umejem vas!"

"Skoro me bodete umeli!"

Vrbanojka vtem utihne, zakaj oni učiteljski par se zopet bliža, in dasi ni bilo verjetno, da more kdo čuti njiju tihi razgovor, vendar si ne upa izpregovoriti, dokler sta onadva blizu.

Pavel je to slutil in je naglas govoril o prelepih uspehih, katere ima in jih mora imeti nocojšnja slavnost.

Sedaj sta bila Julka in učitelj že nekoliko korakov od lope in Vrbanojka je zadovoljna opazila, da sedata v drugi kot k peči, ki je bila takisto zastavljena s smrečjem in zelenjem kakor ta lopa.

"I, glejte jo, to starikavo devico! Sedaj pa prav tako sedi za plotom, kakor je trdila --"

"Kaj je trdila?"

"I, kaj? Pravila je danes, da sva se midva sinoči tam gori poljubljala!"

"Vi se šalite -- gospa!"

"Ne, ne, prav nič se ne šalim! Minče mi je povedal in on zve vse; govorilo se je o tem, večja družba je bila zbrana -- ti študentje, trgovci -- stavila bi, da davkarjeve že vedo vse to!"

Glas se ji je tresel in iskala je robca, da si otre solze, katere ji je silila jeza v oči.

"In -- Julka je sprožila to govorico?" pravi Pavel, ne da bi kazal kaj razburjenosti ali nejevolje.

"Da, da, Julka! Ne vem, kaj je videla?"

"Videti ni mogla ničesar, slišati tudi ne, potolažite se, Ančka!"

Ogovoril jo je nocoj prvič zopet z nje krstnim imenom, kakor je bil temu prej vajen.

"Pa vendar ste krivi vi -- vsega govoričenja!" --

"Nikar ne mislite več na Minčetovo blebetanje! Čakajte, sam ga vprašam, potem pridemo stvari na kraj!"

"Ne, ne, Bog varuj! Minčeta pustite v miru! Obetajte mi!"

"Kakor velite! Toda, Ančka, najsi bi bilo to resnično --"

"Kaj resnično?"

"Da bi vas bil smel, da bi vas bil mogel poljubiti --"

"Pustite me!"

"Nikar ne vstajajte! Glejte, v oni lopi pri peči so vedno oči odprte in zro semkaj v naju."

Godba prične z mazurko.

"Milostiva gospa -- ta ples?" konča Pavel prejšnji svoj opomin.

Plesala sta molče, ne da bi se ozrla drug v drugega, ampak sklenjene roke -- nje desnica in njega levica -- govorile so jezik, umeven vsakomur na prvi poskus.

Čakalo pa je že več drugih plesalcev, ki so hoteli izkazati današnji "kumici" vso čast, kolikor so je mogli. Adjunkt je poiskal druge gospe in gospodične, a vse po natančnem preudarku: je li plesati s to ali z ono? Kotiljon -- brez tega bi bila vsa veselica ničeva -- plesal je zopet z Ančko.

Med odmorom je bilo napitnic v izobilju; kjer so doslej starejši gospodje, tržani, gasilci in drugi pili pivo in vino ter kvartali, uprizorili so plešoči mladeniči naglo obednico; tu so imeli pečeni purani izprva največjo nalogo, potem pa se je pričelo nazdravljanje. Sodnik in njega soproga, notar Valentin z ženo in Julko, Pavel, učitelj, davkarjevi in jurist-reditelj, sedeli so skupaj, in sedaj se je ravnalo vse tako, kakor bi ne bilo zavisti ali zlobnosti, mržnje ali hudomušnosti na svetu, ampak vse zgolj dobrovoljna veselost, nocoj pa le čustvo zadoščenja, da je vsakdo zastavil svoje moči v sijajen prospeh te veselice.

Po odmoru se je pričelo plesanje še živahneje nego prej. Ko so okoli treh zjutraj odhajali nekateri oddaljeni gostje, spremil je Pavel graščaka, ki je ves večer tarokiral z Vrbanojem, do voza.

Vračajoč se po stopnicah, sreča vrhu hodnika Ančko, ki je hotela v sobico, kamor so bili za ta večer postavili vso opravo iz drugih sob, slavnosti namenjenih; tam je imela tudi svojo garderobo; za druge gospe je bila le-ta pripravljena na nasprotnem koncu.

Nikogar ni bilo blizu; na steni je brlela gasneča luč, tam iz plesne sobe pa so zveneli glasovi divjega valčka.

"Ančka -- sedaj pa vendar en poljub!"

"Ne, ne!" sopne ona in poskusi uiti v sobico. Ali on je že tikoma za njo in zapre vrata za seboj.

"Ančka, Ančka moja, ali še vedno ne veš, da te ljubim?" šepne Pavel in jo potegne nase ter poljublja njen obraz.

In ona v svoji slabosti ne ve ugovora. --

Ko so se razhajali, žarilo se je nebo na vzhodu in hladen vetrič je valil lahko meglico čez travnike pod grobeljskim trgom.

"Lepo je bilo; prijetno, brez prepira -- kakor ga imamo vedno!" dejal je Vrbanoj, poslovivši se od ostalih gostov, ki so krenili na drugo stran. Pavel je šel s temi.

"Lahko noč! Lahko noč! Dobro jutro!" zvenelo je od vseh strani.

Sodnik je ponudil svoji ženi roko, toda ni je vzela. Molče je stopala poleg njega in zrla v meglico, ki se je kobalila v ravnini in ji rosila tančico nad obrazom. Tudi pod tančico je bilo rosno, ali te kaplje so bile grenke, pekoče...