XI

"Kaj ti je -- Anka? Ali si bolna?"

"Kaj če biti? Pusti me vendar!"

To je bil malone vsakdanji jutranji razgovor pri Vrbanojevih, kadar je on po zajtrku vzel klobuk in palico, da odide v pisarno.

S tem je bil tudi razgovor končan; Andrej je zaprl duri za seboj, Anka pa je jela pospravljati po sobah.

Okoli poldne je pristopical Pavel po tlaku, ki je bil narejen od šilastih kamenčkov, nabranih na produ ter se presledkoma raztezal ob hišah nasproti sodnikovemu stanovanju.

Vljudno je pozdravljal sodnikovo gospo, ki je stala skoro vselej ob tistem času pri oknu.

"Dober dan, milostiva gospa!" zaklical je s ceste. "Kako se imate?"

Ančka pa je prijazno odzdravljala.

"Ali ste že opravili v pisarni? Kako krasen dan je to!"

Tako je odgovarjala časih.

"Ali pač pridete zvečer h Krači? Ste li namenjeni kam drugam?" vprašal je potem adjunkt.

"Ne vem, ne vem! Pa -- da se vidiva!"

"Klanjam se!"

Tako se je vršilo skoro vsak dan opoldne.

Vrbanoj je prihajal pozneje domov, šele okoli ene ure; potem pa se tudi ni hitro vrnil v pisarno. Zvečer je šel rad na izprehod. Navadno je vzel Ančko s seboj in, kadar je ni, prišel je po izprehodu ponjo ter krenil ž njo vred v krčmo h Krači. Tam je obsedel; doma nista kuhala večerje, ampak naročila sta si jo tukaj. Sodnik je tarokiral z notarjem in ranocelnikom, če pa teh ni bilo, z davkarjem in učiteljem ali s kom drugim izmed navadne družbe; soproga njegova pa se je razgovarjala sedaj s tem, sedaj z onim navadno pa s Pavlom. Pustila je časih tudi vso družbo in odšla gor v očetovo sobo -- saj je Krača gospo imel še vedno kakor za domačo hčerko -- in ondi je urejala krčmarju potrebne račune ali mu tudi pisala nujna pisma.

V tej sobi je bila zapadla Pavlovi strasti in svoji slabosti ono veselično noč ob farni stoletnici. In v tej sobi sta se sedaj pogostoma shajala. Pavel je pustil družbo v spodnjih prostorih in spremljal sodnikovo soprogo v gorenje sobe. Nikomur se to ni zdelo čudno ali neumestno, zakaj oče Krača je bil tudi zvečer navadno v gorenji sobi ali pa je Minče tamkaj kolovratil po stopnicah; torej ni nikomur prišlo na misel, da bi opazoval te adjunktove shode s soprogo sodnikovo. Doli v gosposki sobi so mešali karte, in bori vinarji, za katere so igrali sleherni večer, potovali so iz skledice v skledico. Kako vesel je bil notar, če je zakričal dozdevno uspešen "kontra", in kako radostno je spet sodnik pobral novce, če je srečno ustavil naperjeni poraz!

"Kaj pa imate nocoj tako važnega?" vprašal je Pavel nekoč, stopivši v gorenjo sobo, kjer je oče Krača, stoječ ob pisalni mizi, počasi narekoval nekaj tajnega Ančki, ki je s peresom v roki le na pol slišala njega besede, pač pa tem bolje korake Pavlove.

Oče Krača zmiga z rameni, stresne nekoliko gorenji živo,t in pravi malomarno: "Nekov lopov me hoče oslepariti ob hrastovini. Pa jaz se ne dam -- in se ne dam!"

"Saj ne bode tako hudo!" meni Pavel in sede oblastno s tlečo smotko v ustih na majhno zofo v kotu sobe.

"Za nekaj sto goldinarjev -- to je dovolj!" zagodrnja Krača. "Jaz sem prodal po naši meri, oni pa hoče laško mero! Tukaj pa je razlika na kubik --"

"Pustite kubik," nasmeje se adjunkt, "pišite mu, kako ste prodali!"

"Ančka, piši!" veli Krača in vtakne roke v žep, potem dvakrat, trikrat polglasno zažvižga in prestopi sobo do vrat; tam se naglo obrne in deje na pol proseče, na pol pa, kakor bi vsa stvar ne bila vredna piškavega oreha:

"Gospod adjunkt! Morda ste tako dobri, da ji poveste, kako naj pero obrne?"

Vtem pa tudi že odpre duri in stopi na hodnik.

Kratka tišina zavlada v sobi; ostala dva čujeta le, kako odhaja oče po stopnicah. Ko se pa zaloputnejo spodaj vrata v gostilniško sobo, skoči Ančka izza mize in steče k adjunktu.

"Pavel, Pavel, ali me res ljubiš?"

On pa jo molče stisne nase in srkajoč vso slast te nepoštene ljubezni, vleče vedno na uho, ali se ne čuje morda zopet korak na stopnicah ali pred vrati.

Navadno ni bilo nikogar več gor in Pavel je šel mimo v spodnjo sobo, prej se še glasno razgovarjajoč z očetom ali z Minčetom, katerega koli je pač srečal na poti. Nocoj pa so zdajci zabobneli težki koraki Kračevega očeta po strmih votlih stopnicah. Ko vstopi, že sedi Ančka pri mizi in se dela, kakor bi nekaj pisala, Pavel pa si vžiga ugaslo smotko.

"Ti pa počasi pišeš!" deje starec in iztika po predalih bližnje omare.

"Gospa menda skoro dokonča!" pravi adjunkt in počasi odhaja.

"Kaj naj še pristavim? Kakovo grožnjo morda?" hiti Ančka.

Pavel se vrne in deje nasmehoma: "Zapišite še, da bode v osmih dneh zarubljen, ako ni zadovoljen z našimi kubiki!"

"Tako je prav! To je dobro!" razveseli se Krača.

Ko adjunkt zopet stopi v spodnjo sobo, tedaj je vsa družba kakor navadno zatopljena v igro, tako igralci kakor gledalci. Stoprav ko jame eden novič deliti karte, oglasi se notar: "No, kje si pa ti zopet tičal, Pavel?"

"Sv'ete, sv'ete sem dajal!" meni adjunkt in izpije pol kozarca.

Trgovec pa, ki je sedel poleg sodnika, hoče z nogo dregniti nasproti sedečega davkarja, kakor bi se imela v čem sporazumeti, zadene pa ob Vrbanoja.

"Kaj je?" vpraša ta, pa le še bolj zamišljen v igro.

"Oh -- oprostite, nič -- nič!" izgovarja se trgovec.

Toda kakor so se srečavali z očmi -- vsi razen sodnika, ki je vtikal kvarte v roko, in razen adjunkta, ki je naročal Minčetu, naj prinese vina -- tako je hitela le ena misel od prvega do zadnjega; vsi so čutili, slutili, da, znali, kje je bil adjunkt in zakaj je bil tam, kjer je pač bil; samo eden tega ni čutil, ni slutil, ni znal; do sedaj je bil še vedno slep za to -- Andrej Vrbanoj.

Časih se je celo zgodilo, da ni slušal soproge, ko je ob pozni uri tožila, da jo že glava boli, da je zaspana, da je čas iti domov.

"Počakaj nekoliko, da se še kaj razgovorimo!" dejal je navadno. Ako mu je pa posebno ugajalo v krčmi, obrnil se je do adjunkta in dejal v pošteni svoji naivnosti: "Pavel, spremi jo do hiše, saj vidiš, da se boji; mi pa rečemo še eno!"

In Pavel je potem spremil Vrbanojko.

Nocoj so šli skupaj iz krčme. Poslovili so se na cesti in vsak je krenil proti domu, le Pavel je spremil notarja slučajno, ali pa, ker se mu še ni poljubilo iti spat; postala sta zopet na mestu, kjer sta razmotrivala pred toliko toliko meseci -- dve leti je bilo skoro -- je li Vrbanoj pameten ali neumen, da jemlje ono Kračevo punco.

Nocoj žene notarja, da ustavi korak. Pod njima šumi potok v globoki strugi in, kakor ono noč pred dvema letoma, ko so praznovali Vrbanojevo poroko, tako se penijo danes tam doli valčki med kamenjem, po nebu podi južni veter prozorne kosme oblakov, ki sedaj in sedaj zlezejo preko lune; iz daljne, gorenje soteske sem pa se oglašajo enakomerni udari fužinskih kladiv, na pol zveneč, na pol bobneč -- kakor sladka nadeja -- kakor temna grožnja!

"Kaj bode iz vsega tega?" vzklikne Valentin, obstavši pred svojim spremljevalcem.

"Kaj bodi?" zavrne ga ta in suče v roki kljukasto svojo palico kakor vreteno.

Vsak je dobro vedel, da je drugemu predmet tega razgovora jasen.

"Pomilujem tebe in Vrbanoja! Nesreča je to -- zanj; zate pa je --"

Valentin je umolknil, kakor bi mu beseda ne hotela iz grla.

"No -- kaj?" izpregovori Pavel počasi.

"Sramota -- če že hočeš vedeti!"

"Sam pometaj pred svojim pragom in pusti tisto učiteljico v miru, ki je skoro sleherni teden pri tebi, kakor bi ti služila za pisarja!" vzklikne adjunkt v divji jezi.

"Pavel! Ne umejem te! Julka prihaja k moji ženi in to niti pogostoma; jaz pa --"

"Ti -- ti -- -- tebi so namenjeni ti poseti!"

Valentin se je zavedal, da sta brez krivice on in Julka; vendar pa ga je v tem trenutku navzlic vsej razburjenosti prešinil spomin, da ga časih ona Julka res zanima in morda bolj, nego bi smel ali mogel opravičevati pred strogim sodnikom ali na priliko pred svojo ženo. Toda to so bila le čustva, katerim ni dal nikdar duška.

"To je zopet -- nesramnost!" vzhitel je, ampak v vsem vzkliku je bilo nekoliko neodločnosti, katero si je izkoristil njega nasprotnik.

"Kaj pa veš o meni in Vrbanojki? Da sem ji prijazen? No, jaz ne vem, kako prijazen si ti Julki? Ti si se ž njo celo vozil do Zagorice, jaz z Vrbanojko še nikdar!"

Sedaj pa Valentin vzrase.

"Ponavljam ti, da je to govoričenje nesramno! Svoje občevanje z Julko lahko zagovarjam povsod, ako bi bilo treba, tudi vožnjo v Zagorico, ako hočeš! Pusti mene v miru, kakor bodem jaz odslej puščal tebe!"

Rekši se obrne domov.

"Prav tako!" sikne Pavel.

"Le glej, da te Vrbanoj kdaj ne nabije!" zavrne razsrjeni notar še enkrat.

V adjunktu zavre, da bi se vrgel za njim, toda premisli si.

Prismoda! Čemu se pa vtika v moje stvari?" zagodrnja in udari po mostni ograji. Nato počasi odkoraka domov. Prišedši do sodnikovega stanovanja, ugleda gori še razsvetljena okna; toda vse je tiho. Nekoliko postane na cesti.

"Čemu jo je pa vzel -- to Ančko?" deje sam v sebi, kakor je bila rekla ona že nekolikokrat svojemu soprogu. "Jaz bi jo bil tudi lahko! -- Pa morda je bolje tako!"

In s tem lahkomiselnim tolažilom počasi odide. --

Notar je legel prav slabovoljen spat.

"Na mojo dušo," zarotil se je, "nikdar več se ne vtaknem v tuje stvari -- in ako se ta dva bedaka skoljeta ali uničita -- jaz ne črhnem ni besede več! Kaj mi do -- enega ali drugega --? Julko pa tudi nečem več v hišo! Da bi vrag te jezike!"

Hotel je še ženi povedati o nocojšnjih dogodkih, toda premislil si je in odložil stvar za drugič.