XII

Davkarjevi so imeli nekaj sorodnikov v glavnem mestu in, kadar sta nanesli prilika in dobra volja teh sorodnikov, prebila je ta ali ona davkarjevih gospodičen nekoliko dni pri njih. Tam so izpraznjevale svoje košare, polne grobeljskih novosti, in jih napolnjevale z mestnim klepetanjem, katero so potem trosile in razširjale do zadnje pičice po domači vasi, zabeljene z dodatki, kakor sta jih porajali fantazija, v tem oziru vselej bujna, in malovaška zlobnost.

Evfemiji se je po dolgem času zopet ponudila prilika, da se je odzvala povabilu dveh tet v mestu. Ti sta stanovali skupaj, živeli skromno ob pokojnini, katero je imela ena kot vdova nižjega uradnika, in ob stanarini, katero so jima plačevali podnajemniki treh sobic v njiju stanovanju. Bili so navadno iz krogov, v katerih se poedinci hitro menjavajo. Sedaj je stanoval tam trgovski potnik, ki je bil malo doma, zaseben zemljemerec in končno odvetniški pisar, izgubljen študent, ki je imel, kakor je sam dejal, vse študije, samo izpitov še ne.

Evfemijini teti sta časih te svoje gospode povabili na večerjo; sami sta kaj skuhali ali spekli, gospodje pa so naročili pivo in vino. Taki večeri so bili davkarjevim gospodičnam veselje, kakršno so si sploh mogle misliti. Nebrižni in veseli, frivolni in premnogokrat tudi podli ton, ki je vladal tu, ugajal je družbi in glede na izobrazbo teh ljudi tudi ni moglo biti drugače.

Ko je Evfemija nekoč ob taki večerji prodala vse zanimive novosti o grobeljskem sodniku in njega Ančki ter naslikala adjunkta Pavla, kako se izprehaja pod sodnikovim stanovanjem ali pa celo spremlja Ančko domov, porodila se je tam tudi -- sicer ne več nova, vendar pa vedno priljubljena misel, da bi se anonimnim potom obvestil slepi in gluhi Vrbanoj o tem, kar govore ljudje. Redakcijo je prevzel odvetniški pisar, kaligrafično zvršitev zemljemerec, ekspedicijo po kakem oddaljenem poštnem uradu pa trgovski potnik; teti in Evfemija pa so si mele roke in kričale: "Oh, ali bode to dobro! Kako bode dobro!" --

Krasnega jutra je bilo, ko je Vrbanoj, prišedši v pisarno, odpiral pisma, katera mu je bil ravnokar prinesel sluga s pošte. Bila so zgolj uradna in ta je metal na kup, velevši slugi, naj jih odpravi zapisnikarju. Potem seže po časnikih, a tu leži pod zavitkom dnevnika še drobno pisemce. Naslov je njegov, napisan pa z ono lepo okroglo pisavo, kakršno rabijo tehniki na svojih načrtih.

Vrbanoj pogleda najprej v časopis, kaj poročajo zadnji brzojavi, potem prečita prvi stavek uvodnega članka, nato šele seže po pismo.

Sluga še vedno uravnava zavitke in akte uradnih dopisov in sodnik deje, malomarno odpirajoč svoje pismo:

"Prinesite mi današnji komisijski akt -- ono pravdo gori v grobeljskih fužinah -- sam pojdem tja!"

Vtem stopi k oknu in radostno pogleda proti temnosinjemu jesenskemu nebu.

"Krasen dan!" deje sam v sebi, odhajajoči sluga pa misleč, da je namenjen ogovor njemu, pristavi:

"Lepo je, lepo, samo burja se nekoliko sili!"

"Dajte, dajte urno oni akt!" veli sodnik. --

Ko se vrne sluga z zahtevanimi spisi, najde Vrbanoja sključenega v stolu pred pisalno mizo in strmečega na odprto pisemce.

"Tukaj so spisi!" deje sluga pokorno.

Sodnik ne odgovori in sluga zre strahoma na njega bledi, prepali obraz.

"Gospod -- gospod sodnik! Vam je li slabo?"

"Kaj?"

"Vode? -- Ali hočete vode?" hiti sluga.

Zdajci se vzdrami Vrbanoj kakor iz spanja.

"Nič, nič -- le pojdite!" veli s hripavim glasom, osorno in zapovedujé, kakor ga ni čul sluga še nikoli. Preplašen odide, zunaj v prvi sobi pa pripoveduje pisarjem, da je moral sodnik prejeti čudno pismo -- kdo ve -- kdo zna? In vse ugiblje, naposled pa si tudi vsi sporazumno namežiknejo.

V svoji sobi pa je Vrbanoj zopet strmel na list, katerega je držal v tresoči roki.

Tukaj je bilo napisano tudi z ono okroglo pisavo, po kateri pisca ne moreš zaslediti:

Prečastiti gospod sodnik. Ako si domnevate, da ste prvak v Grobljah, upravičeno je to popolnoma; zakaj do sedaj ondi še ni bilo nikogar, ki bi nosil takšno krono, kakršno pleteta vam Ančka in Pavel.

Z najodličnejsim spoštovanjem

Resnicoljub.

"Kje je adjunkt? Kje je Pavel?" vzkliknil je Vrbanoj, ko je sluga odšel, in skočil kvišku. Potem pa je naglo premeril sobo, ne da bi stopil k vratom, in je ponovil svoje vprašanje. "Ančka in Pavel?" zašepetal je in potem so se mu silili v spomin razni dogodki, o katerih še ni premišljal: prvo seznanstvo z Ančko, opomnje Pavlove in notarjeve, spremljevanje adjunktovo, sestanki pri Krači, domači, mnogokrat tako neutemeljeni prepiri -- vse mu je šumelo po glavi. Nato se domisli raznih zbadljivih opazk, katerih ostí do sedaj ni nikdar umel, ne čutil, a sedaj -- sedaj mu rasto v spomin -- bujno in košato kakor koprive ob senčnatem zidu in peče ga do dna srca.

"Pa -- saj ni res, vse to ni res! To je zgolj grozno obrekovanje -- zlobnost, da ji ni enake!"

Tako se tolaži. Ali kadar vzame oni usodni list in novič čita njega vsebino, vzkipi mu zopet kri.

Dvakrat, trikrat je že postal pred svojo mizo, prečital list, vrgel ga divje nazaj na drugi papir in potem zopet segel po njem.

Zdajci mu obstane pogled na spisih, katere mu je nekoliko prej prinesel sluga. Ustrezaje hipnemu nagibu, pozvoni in veli vstopivšemu slugi:

"Gospoda adjunkta prosim, naj pride sem!"

Nekoliko pozneje si stojita nasproti: sodnik, bled, trepetajoč od divje razburjenosti -- adjunkt, malomaren in povsem radoveden, kaj pomeni ta redki poziv k načelniku sodnega urada.

"Na -- beri!" pravi sodnik in vrže ono pismo na mizo, stoječo sredi sobe. Z zelenim prtom je bila pregrnjena in na nji je stal med dvema voščenima svečama težek železen križ s podobo Odrešenikovo. Tukaj so ob pravdnih dnevih prisegale stranke in priče in tu je ob prižganih svečah govoril sodnik vselej one že malone doslovno priučene in privajene opomine, naj govori prisežnik resnico in nič drugega nego -- resnico.

Pismo, katero je vrgel Vrbanoj iz rok, padlo je pod razpelo med svečnika in adjunkt je nehote odtegnil roko, ko ga je že hotel prijeti.

"Kaj je?" vpraša osupel.

"Beri to -- pravim!" veli Vrbanoj z glasom, kateremu skoro ni moči ugovarjati.

Pavel prečita list in ga nato hladnokrvno položi na mizo.

"Kaj je?" ponovi -- potem pa pristavi, ko Vrbanoj le srepo gleda vanj: "Kaj hočeš od mene? Kaj hočeš na to -- nesramnost?"

"Odgovori, je li res -- ali ni res?"

Da je mogel Pavel v tem trenutku vzklikniti: "Ni res, to je laž, grda laž!" -- ali da je dejal vsaj kaj podobnega -- Vrbanoj bi ga bil objel v svoji prostodušnosti in pritisnil nase; adjunkt pa tega ni mogel reči. Pogledal je na steno, kjer je tikala stara ura, in dejal malomarno:

"Ali se brigaš za tako klepetanje -- za take nesramne dopise?"

Kratka tišina nastane, toda predolga, da bi Pavel vedno gledal na stensko uro. Obrne se k sodniku, ali prestrašen odstopi za korak, ko ugleda njegov prepadli obraz.

"Torej je vendarle res!" šepne Vrbanoj.

"Ako tem veruješ" -- hiti Pavel.

"Molči -- lopov!"

Ta psovka je padla kakor skala skozi strop med oba. Vrbanoj jo je izbruhnil potihoma, da je ni bilo slišati v drugo sobo, Pavel pa jo je pobotal le z divjim sovražnim pogledom.

Vrbanoj stopi k pisalni mizi in vzame spise, katere mu je bil prinesel sluga.

"Gori pri fužinah -- ono pravdo -- današnjo komisijo -- to opravite vi -- gospod adjunkt! Evo vam aktov."

Rekši vrže ves zavitek na zeleno mizo pred adjunkta.

Pavel se nekoliko obotavlja, ali bi segel po aktu ali ne; naposled vzame akt in odhaja.

"Počakajte!" vzklikne Andrej za njim, "ono -- ono Kračevo Ančko tudi lahko vzamete kar s seboj; odslej je -- vaša!'

Adjunkt se ne obrne, celo vrat ne zapre prenaglo za seboj.