III

Svetilka pod stropom Kračeve gosposke sobe je že slabo brlela; gost tobakov dim ji je jemal zadnjo moč, toda adjunkt in notar sta še vedno vztrajala.

"Tine, kje pa je sedaj Julka?" vpraša zdajci adjunkt Pavel.

"Glej, ravno tako radoveden sem bil sam pred nekaterimi dnevi! Ne da bi ne bil vedel, kaj je, ampak vprašal sem, kje le in koliko let imia sedaj? Tebi je itak znano, da je šla po Orlovi smrti Veselka pod boben. Gospa je kmalu umrla, Marušo je vzel tisti suhi kapitanuš in oba živita ne vem, ali dobro ali slabo doli na Dolenjskem. Saj veš, kako smo se tudi mi razpršili po svetu -- vsi znanci in sosedje in sorodniki -- moja setra Veronika biva sedaj v Galiciji z možem majorjem, ki ga je vzela po neumnosti, Golovi pa šivarita v Ljubljani -- stari gospodični, kaj hočeš? Drugo starejše je pomrlo in tudi izmed nas mlajših nekaj! Ej -- kje so vsi, kar nas je bilo tedaj na Kremenu!"

"Pa Julka?" ponovi adjunkt.

"Oh, Julka! Pozabil sem skoro! Pravil sem pa, da sem bil minule dni nekoč tudi tako radoveden kakor ti danes."

Notar Valentin pl. Mali je imel navado ob svojem pripovedovanju, da je segal daleč nazaj in naokrog v minulost in sedanjost, preden je izustil tako utemeljen odgovor.

"Vedi, prijatelj," nadaljeval je počasi, zažigajoč novo smotko, "tam v Zagorici napravljajo novo šolo in treba je bilo delati pogodbe in mimo vsega -- župan neče, župnik neče, krajni šolski sv'et neče -- no, pa o vsem tem govoriva kdaj drugič! Prošnjikov učiteljev je tudi že nekaj -- vsaj govori se o njih --"

"Pa vendar -- Julka?" hiti Pavel.

"Ne bodi tako nestrpen! Julka je tudi med njimi. Učiteljica je tam nekje na Krasu in pravijo, da prosi službe na novi šoli v Zagorici."

"Ah!" vzklikne adjunkt na pol neverjetno.

"No, ako te še kaj zanima, podam ti jutri tisti imenitni učiteljski šematizem, iz katerega se lahko uveriš tudi o natančni starosti naše Julke. Glej, tu sem bil radoveden, kar sem že prej poudarjal -- in našel sem, da je Julka že davno prekoračila trideseto leto. Kako hiti čas!"

Oba sta zamišljeno molčala nekoliko trenutkov.

"Čudno, čudno -- Julka in --" deje prvi adjunkt.

"-- Vrbanoj!" pristavi z glasnim smehom lahkoživi notar. "Kar se je zamudilo, popravi se lahko sedaj. Zagorica in mi nismo tako narazen in stara ljubezen ne zarjavi! Da je le pri tebi zarjavela!" pristavi z nekoliko zlobnim naglasom in postranskim pogledom na svojega tovariša.

"Ha -- jaz sem že prestar!"

"Nesrečnež, toliko kakor jaz ali, recimo: eno, dve leti mlajši od Vrbanoja!"

V molku, ki je zopet nastal, čuti je bilo le tikanje ure v prednji sobi in dihanje Ančke, ki je bila zaspala pri peči.

"Toda kako je bilo vendar tedaj na Kremenu s teboj in z Julko in z Vrbanojem?" vpraša notar resno.

"Nič ni bilo!"

"Vem, da ni bilo! A nekaj je bilo vendarle! In pozneje sta se razšla, vsi ste se razšli: ti in Vrbanoj in Julka in vidva! Kako je vendar to, kako se je to zgodilo?"

Oba sta bila sedaj v položaju, ko se človeku odpira srce in jezik, ko stopa na dan čisto in resnično čustvo, katerega ne more več odeti noben ozir in noben pomislek.

In vendar je v Pavlu, kar se tiče onih nekdanjih dogodkov, prevladalo še nekaj kakor sramežljivost.

"Ej, neumnost, neumnost!" hitel je. "Toda vedi, Tine, lična deklica je bila ona Orlova Julka! Nekoliko tako -- navzgor, kar pa ne škodi, ako je omejeno, pri tem pa duhovita, da smo se je kar bali; saj si jo poznal sam!"

"Oh, kolikokrat sem bil v zadregi! Toda -- mladi smo bili --"

"In takrat na Kremenu! Ali se še spominjaš, kako si pritiral onega osla pred Slamarjevo hišo, kako je Maruša klicala in tekla za teboj, da nikar ne trpinči njenega sivca, kako je oni ,nebodigatreba' in vendar ,povsodtreba', oni izpiti stric Pepe kuril na ravni pod cerkvijo in pekel krompir, kako smo mi z onim kaplanom -- gospod Blaž je bil menda in sedaj pase ovčice tam v idrijskih hribih -- kako smo ž njim vred lovili slepo miš? Ali se še spominjaš?"

"I, seveda! Pa tudi to mi je še v spominu, da smo zdajci, ko smo pojedli krompir in mrzlo pečenko ter pili tisti cviček, ki je bil zaradi imenitnosti zabit v starodavne šampanjske buteljke -- da smo hipoma pogrešili tebe in Julko in Vrbanoja. Tudi strica Pepeta ni bilo nikjer, dasi se po navadi ni ganil od steklenic, dokler so bile polne. Pozneje ste prišli vsi, toda vsi ste bili nekam razvneti, samo stric Pepe ne, in pozneje, pozneje -- oh, nikdar več nismo bili tako skupaj! Ti si odšel skoro, menda v nekaterih dnevih, in Vrbanoja tudi ni bilo več videti. Vsak je imel svoj izgovor; naša dekleta so ugibala to in ono, ali gotovega ni vedel nihče. I jaz sem hodil tedaj drugam; kaj mi je bilo do tega, koga in kako ljubijo drugi, sam s seboj sem imel dovolj in s svojo -- no, kaj bi govoril! Danes je moja žena in srečen sem in vesel, da jo le vidim!"

Rekši, natoči Tinče svoj kozarec in ga dvigne, a Pavel ga ujame s svojim.

"Bog jo živi!" vzklikneta oba.

"Da da, takrat na Kremenu!" povzame Pavel naglo. "Saj nisem pravil še nikomur -- kaj bi tudi? Zaljubljen sem bil -- tako -- no, tako, kakor je sploh človek v onih letih. Sedaj se mi vidi kaj takega nemogoče, preneumno bi bilo tudi! Tačas pa je bilo lepó! Vi ste skakali okrog žerjavice in kaplan Blaž vam je pomagal z gabrovim ključem vleči krompir iz pepela. Stari gospod Orel je tlačil svojo pipo, oni kapitanuš pa je kazal gospem po bližnjih gričih planote in mesta, od koder bi se najbolje streljalo na sovražnika, ako bi prikorakal po šentrupertski dolini. Julka in jaz sva hodila okoli cerkvice, čitala na belih stenah imena in napise, kar so jih pustili tamkaj obiskovalci po staroslavni šegi -- menda sva se tudi ovekovečila sama -- in potem sva krenila v breg na vam nasprotni strani. Bukve in smreke so rasle tam in iz mahu in listja so gledali rdeči zvonci korčkov. Julka jih je trgala, jaz pa nisem gledal ni cvetic ni na pot pod seboj niti goste veličastne šume okrog naju; videl sem le ono vitko ljubeznivo deklico in najsi mi je nasmehoma velevala: ,Pomagajte vendar, da prineseva več cvetic tja gor', -- nabrati nisem mogel večjega šopka! Vzdramilo me je le, ko je rekla: ,Sedaj bode dovolj, vrniti se morava!'

Stala sva tedaj -- še danes bi našel mesto -- na ostrem ovinku gozdnega pota, pod katerim se je odpiral globok jarek z globokim prepadom na desno in levo stran, vodec v širo dolino; pred nama na nasprotni strani onkraj doline pa je vstajalo zopet visoko, gosto obraščeno gorovje. Julka se je hotela obrniti v breg nazaj na najkrajši pot k vam drugim. Ali tedaj sem jo prijel za roke in govoril -- danes ne vem več kaj in morda tudi tedaj nisem vedel, kaj govorim; toliko pa vem, da je bilo takrat vse resno in resnično, strastno in kipeče prav iz dna srca. Ako bi mi velela, naj se vznak prevrnem v prepad za menoj, gotovo bi se bil -- toda danes, danes, ha ha -- kako brezumno se mi vidi vse to! In ona, Julka, stala je pred menoj, rdeča, povešenih oči, niti ganila se ni niti poskusila oprostiti svojih rok. Dasi tedaj nisem mislim sic! o tem, ali tisti trenutek mi je šinilo navzlic duševni moji razburjenosti nekaj v glavo, o čemer sem premišljal šele pozneje, prevzela me je misel: Ti, deklica -- ti ugiblješ! Ti tehtaš!

,Gospod Pavel,' rekla je mehko in hotela pristaviti še nekaj. A bilo ji ni več mogoče, zakaj -- Andrej Vrbanoj je stal poleg naju.

,Haha!' zasmejal se je hripavo, v lice pa je bil bled kakor nova stena.

Izpustil sem Julkine roke in, kakor se mi dozdeva, nisem prebledel, ampak če je bilo mogoče, zardel sem le še bolj in v grlu sem čutil potrebo, oglasiti se tudi z nekakim ,haha!'.

,Gospod Pavel je danes silno ljubezniv, kakor ni bil nikoli!' reče Julka in videl sem, kako se takisto sili na posmeh. ,Gori nas gotovo čakajo,' pristavi in vtem že steče po strmi stezi vkreber.

Obrnil sem se za njo, ali Vrbanoj me je siloma potegnil nazaj. Govoril ni ničesar, toda oklenil se me je kakor maček. Tudi jaz nisem zinil besede. Ob strmem prepadu sva krčevito držala drug drugega, oba mladostno močna, oba v divje vzbujeni, nebrzdani strasti! Toda njega strast je bila silovitejša od moje. Zdelo se mi je, da me hoče pahniti v prepad. In v tem tihem ruvanju, ko sem jaz le silil od roba -- danes še me izprehaja mrzla polt -- vtem se je zdajci prikazal, meni kakor angel iz neba, stric Pepe in naju razdružil. Tistega pijanca -- saj veš, bil je brat, ponesrečen brat gospe Orlove, bivši častnik -- nikdar nisem rad videl, ali tedaj -- -- -- no, ljubi Tinče, sedaj veš tisti dogodek!

Prišli smo vsi zopet h kremenski cerkvici, razvneti, kakor si rekel, toda molčali smo o tem, kar je bilo. Saj je imel vsak dovolj vzrokov, samo stric Pepe ne; a tega je menda potolažila Julka. Ko smo se vračali domov, govoril sem in hodil samo z Marušo ter pozvedel iz nje blebetanja, da je bilo nekaj ljubezni med Vrbanojem in Julko. Drugega ti ne bodem pravil. Odrinil sem od vas in tvoje gostoljubne hiše, Andreja tudi menda ni bilo več na Veselko. Pozneje pa smo itak hodili vsak svoj pot."

"Mladostne neumnosti!" meni Tinče.

"Res; toda semper aliquid haeret -- in tudi taki, recimo, smelo-otročji dogodki puščajo viden sled za vse življenje. Takrat sem bil zaljubljen -- da rabim vulgaren izraz -- res zaljubljen -- potem pa nikdar več tako."

"In Andrej?"

"Ne vem! Slišal sem, da se ogiblje ženske družbe, kar itak sam veš!"

"No -- ako pride Julka v Zagorico?" pošali se notar.

"Naj pride; z Andrejem ali s komerkoli se zaradi ženske ne bodem več tepel! Ančka, Ančka -- plačam! A še skoro za vas bi se ne tepel, Ančka, ali ni res?"

"Res!" reče Ančka in si mane zaspane oči. Vedela pa ni, kaj je trdil adjunkt v svoji šali; ta pa takisto sam ni znal, da mnogokrat tudi taka ali enaka lahkomiselna in nepomembna beseda govornika postavi na laž!