VII

Pozno je bilo, ko sta se vračala Pavel in Valentin domov. Za njima so iz odprtega okna Kračeve krčme hrumeli neubrani glasovi divjega zbora, ki je mučil nocoj že tretjič "Zagorske zvonove", tam iz nasprotne dobrave, kjer so odšli po stranskih stezah grobeljski fantje v sosedno vas, pa je odmevalo njih ukanje.

Pavel in Valentin ves dan nista bila skupaj in zvečer v krčmi se tudi nista mogla izgovoriti o današnjem dogodku, tako važnem za grobeljsko družbo; vedno je bil kakov sosed vmes z vprašanji in opomnjami.

Sedaj sta bila sama.

"Kaj praviš ti?" vpraša prvi Valentin.

"Radoveden sem, kaj ti meniš!" izogne se Pavel.

"Bedastoča -- največja bedastoča! Le ne vem, kam se je zagledal! V tiste črne oči, v ta tanki život? Vrag ga vzemi, ako bi ne dobil ženske s temi svojstvi in poleg tega vsega drugega, česar je treba takemu možu. O denarju ne govorim -- on je, kar se tiče potrebščin, skromen mož in se bode vedno ravnal po razmerju, kakršno zmore, ampak ženske izobrazbe je treba! Kaj bode s to neumno punco, ki se je naučila pisati in čitati za silo, ki sešteje nekaj številk, kadar jih je treba napisati s kredo na vrata, ki ti zna prinesti dobro spenjeno pivo, češ da je vselej sveže, kadar se ji natakanje posreči; ki pa pozna vsaj v mislih vse tiste javne in skrivne grehe teh krčmarskih beznic, po katerih se moramo klatiti, ako hočemo govoriti drug z drugim -- kaj bode s tako ženo?"

"Kdo bi trdil, da taka žena ne more osrečiti moža, kakršen je Vrbanoj?"

Pavel je dejal to nekam lahkomiselno, samo da je nasprotoval prijatelju, ki se je bil nenavadno razgrel.

"Ti tega sam ne veruješ -- sicer bi --"

"No, kaj bi sicer?" hiti Pavel.

"Sicer bi jo bil ti prej vzel nego Vrbanoj!" konča razburjeni Valentin.

Njegov tovariš se posiljeno nasmehne -- na ta argument mu ni bilo najti hitrega in odločnega odgovora. Obstaneta na mostu, ki se tu vzpenja nad potokom, šumečim v globokem jarku pod njim. Lunini žarki se odsvitajo iz belih pen, ki se gosté doli med razjedenim kamenjem.

"Da sem odkritosrčen, dragi moj," zine zdajci Pavel, "moram reči, da bi mi bila ta deklica všeč; zakaj tudi ne? Toda -- tako -- kar za ljubezen! Za ženo bi je ne maral!"

"No, vendar!" deje notar malone zadovoljno. "In zato pritrdiš tudi ti, da je ukrenil Vrbanoj nekaj prav neumnega, nekaj, kar je odločilno zanj in za vso njegovo prihodnost! In kakor sodim, ne bode to korak k sreči njegovi!"

"Zakaj bi ne bil?"

"Pomisli, Vrbanoj ne bode vedno sodnik tu pri nas in njega Ančka tudi ne bode vedno taka lepa vitka deklica, katero poljubiti mora biti posebna slast. Golobje življenje med štirimi stenami prestane -- morda že takoj! Andrej brez dvojbe še avanzira; svetovalec bode, morda pride še više; v večjih mestih bode služboval in tam mu bode treba ožje družabne dotike s kolegi, vrstniki in njih družinami: kako bodo gledali to neveščo točajko, ki do tedaj že izgubi vse, kar ima sedaj lepega in prikupnega: mladost in črne oči, šegavost in vitka rast, ki pa se ne bode znala obračati na desno ali levo in ne bode vedela odgovora, kadar bodo skrite puščice letele nanjo v družbi, katera jo ne bode štela enakopravne po izobrazbi, bodisi splošni, bodisi samo družabni."

"Napačno sodiš, dragi moj!" zine Pavel nekam živo. "Koliko jih poznaš tudi ti takih žena, ki kar naravnost na laž postavljajo tvoje modrovanje. Mlada žena je zmožna vsake izobrazbe; taka bode, kakršno si vzgojiš!"

"Ako me ljubi! Ako me tako ljubi, kakor sanjamo mi časih o ženski ljubezni, in če ji je poleg ljubezni, katera mora biti čista, brez vsakega egoizma, vcepljena v srce kal tistega ponosa -- -- --"

"No -- kakšnega?" zasmeje se Pavel na glas, ko Valentin nekoliko prestane, ne da bi končal stavka. "Menda si pri koncu s svojim modrovanjem?" pristavi ironično.

"Imenuj oni ponos, kakor ga hočeš, samosvest, vzgojo, nravnost --"

"Čakaj, pomagam ti!" deje Pavel smehoma. "Imenujem ga kal tistega pravega ženstva, katerega iščemo tako zaman!"

"Prav praviš!" pritegne Valentin resno. Našel ni izraza pojmu, kateri je pa vendar še obema, dasi sta ga imenovala, plaval nekam temno pred očmi.

Bila sta že pred notarjevim stanovanjem.

"Ne jezi se! -- Videl bodeš, kako imenitna gospa bode še ta Ančka! Škoda -- sedaj je ne smemo več objemati!" deje adjunkt cinično.

"Ti bi jo sedaj morda še rajši nego prej," pravi Valentin nekoliko nezadovoljno, "in to menda navzlic svoji izborni teoriji o vzgoji žena po njih soprogih!"

"Spat pojdi, spat, Tinče, in tiho bodi po stopnicah -

petelin bode skoro pel!" pravi adjunkt smehoma in krene proti svojemu stanovanju.