XIII

V sodni sobi majhnega okrajnega sodišča na Gorenjem Štajerskem je pregledoval lepega jesenskega jutra sodnik -- poleg starikavega kanclista edini stalni uradnik temu sodišču -- spise, ki jih je bilo danes rešiti. Opravka tu ni bilo nikdar preveč in tudi danes je kazalo, da bode ves dopoldanski posel nekoliko kazenskih obravnav; razžalitve časti in vlačugarstvo, oni redni prestopki pred okrajnimi sodišči, ki se pa tudi rešujejo tako redno in sumarično, kakor se otepe snop prosa, kadar je letina dobra.

Sodnik v tem kotu, pozabljenem od drugega sveta, bil je naš stari znanec, nekdanji adjunkt Pavel; od dne pa, ko se je vršil oni burni prizor med njim in Vrbanojem, minilo je deset let. Po onem dogodku sta se razšla, vsak na drugo službeno mesto, Ančka pa, ločena od svojega soproga, šla je zopet za točajko h Krači.

Ta dva moža si drug drugemu nista bila segla za vrat, ampak končala sta vso stvar kakor navaden sodni spis. Vse, kar je bilo, ležalo je za njima, takisto kakor končani sodni spisi v zaprašeni, umazani registraturi; srečala se od tedaj nista več, odkar sta se uradno ločila v Grobljah in zvedela sta drug o drugem le tedaj, kadar je bilo katerega ime v uradnem listu. Vrbanoj je sedaj svetovalec pri majhnem okrožnem sodišču, Pavla pa nahajamo tu v zapuščeni dolini gorate Štajerske.

"Dobro jutro, gospod sodnik!" zakliče mlad mož, pomolivši glavo skozi vrata.

"Oh, vi ste, gospod notar!"

"Pojdete li na lov?"

"Pojdem, pojdem, takoj po obedu; v krčmi se sestaneva! Nekaj neumnih obravnav imam, pa vse to bode končano dopoldne!"

"Da se vidiva!"

"Zbogom!"

Sodnik pozvoni in veli vstopivšemu slugi, naj pokliče pisarja in stranke. Obravnaval je naglo, časih nekoliko nestrpno, potem je dolgočasno narekoval zapisnik, sodbo pa proglasil po običnem kopitu. Tako je odpravil stranke in, meneč, da je že opravil svoj posel, velel je pisarju:

"Popoldne itak nihče ne pride; uredite te zapisnike in--"

"Še eno obravnavo imamo!" deje pisar.

"Še eno?"

"Da, da! Nekovo pritepenko so privedli orožniki danes v jutru. Tu je naznanilo orožnikov!"

"Pojdite ponjo! To bode hitro pri kraju!"

Ko odhaja pisar klicat slugo, da privede zaprto obtoženko, prebira Pavel ovadbo. Zdajci se strese in beročemu obtiči pogled na mestu, kjer je zapisano ime zaprte ženske.

"Ana Vrbanojeva! Ana Vrbanojeva!" jeca predse. "Ne, ne, to ni mogoče! Bogzna, koliko jih je tega imena!"

Pri tem ne opazi, da mu poselska knjižica, priložena ovadbi, zdrkne na tla.

"Ana Vrbanojeva -- Ana -- Ančka!" deje novič in se prime za čelo. "Ne, ne, ona ne more biti, ne sme biti!"

Vtem ugleda knjižico na tleh in jo hlastno pobere ter odpre, iščoč mesta, kjer je zapisano domovinstvo, doba in vse ono, kar mora nositi dandanes služeč človek črno na belem s seboj, ker se mu vendar ne more in ne sme več vžigati na kožo.

Ana -- Ančka! Ona je!" vzklikne na glas ih zatrepeče po vsem telesu.

Onemogel se zgrudi v naslanjač in zre srepo predse.

Kako prepal je bil videti sedaj ta mož s svojimi globokimi gubami na licu in redkimi sivimi lasmi, ki so mu medlo legali ob teme!

Sedaj vstopijo trije: ženska, pisar in sluga. Zadnji obstane pri vratih, pisar sede k mizi, ženska pa stopi pred zeleno mizo, za katero sedi sključen v naslanjaču in strmeč vanjo -- sodnik Pavel.

Bila je Anka Vrbanojeva. Bledo, malone starikavo lice, obnošena, zanemarjena obleka, ogoljena potna torbica, katero je držala v rokah, rokavice z raztrganimi prsti -- vse priča o nje bedi. Mraz jo trese in zavija se tesno v svoj šal, čigar prvotne barve ni več moči zaslediti. Samo enkrat pogleda hlastno in boječe po sobi, potem upre svoje temno oko, iz katerega še vedno sije nekdanji nepopisni žar, v sodnika predse.

Pavel sedi s hrbtom proti oknu in lica njegovega ni lahko razločiti; tudi Ančka ga ne spozna. Šele ko začuje njega glas, ki pa je sedaj malone hripav in negotov, stresne se ter novič pogleda sodnika; a tudi sedaj ga ne spozna.

"Vaše ime?"

"Ana Vrbanojeva."

"Imate let?"

"Enointrideset."

"Stan?"

"Omožena."

"Kje, kaj je vaš soprog?"

Toženka se nekoliko obotavlja, a potem reče povešenih oči: "Uradnik je."

"Kakov uradnik?"

Zopet premišlja. Zdajci pa se trmoglavo, uporno vzravna in potegne šal še tesneje okoli ramen.

"C. kr. sodni svetovalec je," reče trpko.

Pavel se ne zgane, pisar pa obsedi odprtih ust in pozabi pisati dalje. Strmeč pogleda sodnika, ali morda tudi ta ne dvoji več o očiti blaznosti te zatoženke.

"Zakaj niste pri njem?" vpraša oni mirno dalje.

Hotel je -- moral je zvedeti vse, vse zgodbe zadnjih deset let v življenju te ženske, dasi mu je bilo, kakor bi si zasajal pri vsakem vprašanju oster nož v meso. Da, vest, vest! Sedaj je čutil, da jo še ima!

"Ločila sva se."

"Sodno?"

"Ne, ne, kar tako -- prostovoljno."

"Ali vaš soprog zna za vas?"

"Menda ne," deje ona z bridkim zasmehom.

"Kaj ste sedaj? S čim se bavite?"

"Točajka sem."

"Točajka brez dela?"

"Da, brez dela."

Za preiskavo in razsodbo je potreboval sodnik le še enega vprašanja: O krivdi, je li res prosjačila, toda tega še ni hotel vprašati. Zvedeti je hotel še več.

"Kje ste bili zadnja leta, odkar --?" Umolknil je nehote.

"Od kdaj?"

"No -- odkar ste se ločili od soproga?"

Pogledala ga je začudeno, kakor bi instinktivno čutila, da to vprašanje z vso obtožbo proti nji nima opraviti ničesar. Vendar odgovori polagoma:

"Iz početka sem bila doma pri očetu -- ne pri očetu -- pri redniku, pri oddaljenem sorodniku, kakor sem bila prej, preden sem se omožila; pa oče -- rednik moj -- umrl je, mladi gospodar se je oženil in nova gospodinja me je odpravila z doma. Služit sem šla s tem, kar sem znala, česar sem se do tedaj priučila -- za točajko! Za kaj boljšega nisem bila!"

Govorila je vse to pretrgoma, tresočih usten, odkrito, brez pridržka, samo nekov piker naglas je zvenel iz zadnjih besed; sploh pa se v vsem njenem gibanju, na nje licu, nje stasu ni kazalo nič podlega.

"Zakaj ste sedaj brez službe?"

"Bolna sem bila -- saj sem še! Na Dunaju sem bila v bolnici, denarja nimam in tako moram, hočem peš proti domu!"

"Zatoženi ste, da ste prosjačili po hišah!"

"Ne po hišah; samo v eni krčmi sem prosila nekoliko juhe; to vendar ni kaznivo?"

"Da, kaznivo je!"

"Za Boga!"

Prijela se je ob mizo.

"Vam je li slabo?"

"Da, slabo, že dolgo! Mraz me stresa!"

Sodnik vstane, upre roke ob mizo ter prične s suhim, hripavim glasom: "V imenu Njega Veličanstva, presvetlega cesarja --" kakor to zahteva zakon od vsake sodbe.

Zatoženka ga posluša, kakor bi je vse to nič ne brigalo; saj tudi ne umeje vsega; stoprav na koncu, ko proglasi sodnik, da je zatoženka obsojena zaradi vlačugarstva na tri dni zapora in potem na prisilni odgon v domovino, skloni se preko mize in vzklikne: "Kaj, kaj pomeni to?"

Sodnik ji obrne hrbet in veli, korakajoč od mize: "Le pojdite!"

Prišedši do zida, obrne se in sedaj pade vsa svetloba od okna nanj, na njega ostarelo, a sedaj od silne razburjenosti zardelo, skoro mladostno lice. Vrbanojka omahne in se prime z rokami za glavo.

"Pavel -- Pavel! Ti -- vi ste?"

"Odvedite jo!" ukaže sodnik in sluga in pisar, oba prepričana, da imata posla z blazno žensko, stojita ji že vsak na eni strani.

"Vi -- vi!" dejala je med stisnjenimi zobmi in preteč dvignila desnico proti nekdanjemu ljubimcu, sedanjemu sodniku.

Potem odide s spremljevalcema.

Sodnik pa stopi v sosedno sobo, tam se zgrudi na stol pred pisalno mizo, upre glavo v roke in grenke solze mu priteko med prste...

Popoldne ni šel na lov; pozno zvečer pa mu naznani sluga, da je ona ženska hudo zbolela -- bržkone ima vročinsko bolezen, v deliriju je. Sodnik ukaže poslati po zdravnika.

Dva dni kasneje pride sluga k sodniku s poročilom, da je jetnica umrla za legarjem. Zopet dva dni pozneje so jo pokopali na vaškem pokopališču, tam v kotu ob zidu, kamor so devali berače in brezdomovince. Za pogrebom je šel samo eden: sodnik Pavel.

Ko je sedel zvečer potem v krčmi v navadni družbi med davkarjem, notarjem in domačim beneficiatom, omenil je zadnji zadovoljnega lica: "Da, da! Gospod sodnik, tako je lepo! To je krščansko! To je sedmo telesno delo usmiljenosti: Mrliče pokopavati!"

Pavel pa je le na pol čul te besede. Zrl je skozi odprto okno v jasno jesensko noč; v tišino, ki je zavladala za trenutek v sobi, šumeli so valčki gorskega potoka, ki se je vil po jarku pod hišo, in iz doline so bobnela fužinska kladiva -- Prav tako kakor nekdaj tam daleč -- daleč -- --!