Part

1001 PeterPav |              bedakov, ali njihov prvak se zove Erger-Berger. Iz te
1002 PeterPav |      Erger-Berger. Iz te njegove glume se izleže lahko nevihta, ki
1003 PeterPav |              je tolažil Nemca: "Ne boj se! Slovenski rod jaz poznam
1004 PeterPav |              je dal prijatelju roko in se napotil v spalnico. ~Pavel
1005 PeterPav |               v spalnico. ~Pavel Krese se je prebudil to pot prav
1006 PeterPav |        prebudil to pot prav zgodaj, ko se je začelo komaj daniti.
1007 PeterPav |            fant je bil bistre glave in se je kmalu domislil, kje se
1008 PeterPav |              se je kmalu domislil, kje se nahaja in kdo ga je dal
1009 PeterPav |         strašna jeza. Dejal je: "Lopov se ni zadovoljil s tem, da
1010 PeterPav |              sva oba Kreseta. Maščeval se bom tako korenito, da si
1011 PeterPav |                brzdati svojo strast in se delati neumnega, dokler
1012 PeterPav |                je opominjal gospo, naj se hitro pripravi, da se odpeljeta,
1013 PeterPav |              naj se hitro pripravi, da se odpeljeta, preden se Pavel
1014 PeterPav |                da se odpeljeta, preden se Pavel predrami. Čul je dobro
1015 PeterPav |             druge grajske ljudi, ki so se zabavljivo o njem razgovarjali.
1016 PeterPav |             njim vso Petrovo komedijo, se je začel grohotati in se
1017 PeterPav |               se je začel grohotati in se prav iz srca veseliti novega
1018 PeterPav |              ga bo prišel oblačit. Ker se nihče ni prikazal, je jel
1019 PeterPav |                obednico in ukazal, naj se mu prinese masten in obil
1020 PeterPav |           skoraj bolje nego očenaš. Ko se vrne služabnik z jedjo in
1021 PeterPav |             ure gotovo pridejo." Krese se prime za glavo in veli: "
1022 PeterPav |           pravijo?" Sluga ga pouči, da se zove Evzebija. Erger-Berger
1023 PeterPav |        nepohabljeno. Vrtoglavim kmetom se ne sme nikoli nič verjeti.
1024 PeterPav |          podavili precej to uro, ko bi se jim dali. Paziti in stražiti
1025 PeterPav |         stražiti nam je noč in dan, da se ne prigodi kaka nesreča. ~
1026 PeterPav |          največje lonce, v katerih naj se skuhajo zame vse dobrote,
1027 PeterPav |                seveda najboljšega. Naj se ga prinese gor nekoliko
1028 PeterPav |              razumela znak in, globoko se priklonivši, odletela k
1029 PeterPav |           lisjaka Valkerja. Zadovoljno se zareži in reče Lenkarju: "
1030 PeterPav |                 Ha, ha, ha!" Prijatelj se mu sladko nasmeje in veli: "
1031 PeterPav |           pravil? Vidiš, ravno zato pa se tudi ne morejo in ne smejo
1032 PeterPav |             bili povedali uradniki, da se je grof nekam odpeljal in
1033 PeterPav |             misliti, kako neskončno so se začudili, ko so zagledali
1034 PeterPav |          goreče hrepeneli in za kar so se srdito, ali zaman bojevali
1035 PeterPav |                dva poglavarja, katerih se ni kmet nikoli branil --
1036 PeterPav |                 kaj namerava Krese, so se zasmejali in dejali, da
1037 PeterPav |               poslušali tem rajši, ker se ujema ta pokorščina tudi
1038 PeterPav |                naj si izbere vsak, kar se mu zdi najnarednejše. Strelci
1039 PeterPav |          sulice, sablje in meče. Ko so se vsi oborožili, pošlje stražo
1040 PeterPav |               razna druga mesta, ki so se mu videla kaj nevarna. Gradu
1041 PeterPav |               Pavel ukleniti. Teh dveh se je bilo najbolj bati, da
1042 PeterPav |         graščake in divje Vlahe. ~Zdaj se je moglo začeti pravo delo.
1043 PeterPav |               pisanje dogotovljeno, so se podpisali uradniki za priče
1044 PeterPav |        uradniki za priče in družina so se podkrižali. V drugem pismu
1045 PeterPav |             Tudi pod ti dve listini so se podpisali uradniki in podkrižali
1046 PeterPav |       izpuščena šele popoldne. Oba sta se brez konca in kraja veselila,
1047 PeterPav |                hujših nasledkov. Pavel se je jezil mnogo bolj na grofa
1048 PeterPav |             južino, ali jim reče smeje se, da si jo bodo morali sami
1049 PeterPav |               na prostrano senožet, da se z njo pogosté. Kmalu so
1050 PeterPav |                z njo pogosté. Kmalu so se pekli na sto ražnjih grajski
1051 PeterPav |          poljubci in objemljaji, on pa se je držal resno in skoraj
1052 PeterPav |                 dejal je: "Bratje, jaz se moram še nocoj od vas ločiti
1053 PeterPav |              spodaj. Od vseh strani pa se je jel valiti gost, črn
1054 PeterPav |              in prizidana poslopja ter se razprostiral in ulegal daleč
1055 PeterPav |                zelenkaste in, dvigujoč se do oblakov, oznanjevale
1056 PeterPav |               Bila je že pozna ura, ko se je poslovil Pavel z jokajočimi
1057 PeterPav |              Pet korenjaških vrstnikov se mu je bilo ponudilo za potne
1058 PeterPav |              brez nezgode v Benetke in se tam nastanil. Dolenjski
1059 PeterPav |  blagoslavljali spomin njegov. ~Nikjer se ne bere, kaj je grof Erger-Berger
1060 PeterPav |              učakal. Ali jako verjetno se mi zdi, da se mu je godilo
1061 PeterPav |            jako verjetno se mi zdi, da se mu je godilo pri njem prav
1062 PeterPav |            prav dobro. V stare čase so se znali gospoda preizvrstno
1063 PeterPav |                kakor bi trenil, preden se je končal še obed, se je
1064 PeterPav |           preden se je končal še obed, se je začela večerja. Pri bogatem
1065 PeterPav |                 Tudi strašni požar, ki se je prikazal zvečer v dalji,
1066 PeterPav |                precej v začetku, ko bi se komaj prikazala. Brez strahu
1067 PeterPav |           otrpnila duh in jezik. Molče se je pripeljal do tožnega
1068 PeterPav |            mestih še dim in ogenj. Ker se dolgo ni nič ganil in črhnil
1069 PeterPav |                Njegova obupujoča vdova se utaplja v vroči reki bridkih
1070 PeterPav |               dan." ~Iz tega napisa bi se lahko povzelo, da je grofica
1071 PeterPav |         utonila naposled v solzah, kar se pa nikakor ni zgodilo. Priplavala
1072 PeterPav |              živela še več let, ali to se ve, da dosti manj udobno
1073 PeterPav |         pristnosti in veljave. Svoboda se jim je torej potrdila; radi
1074 PeterPav |       imenovala Bogenšperk (po naše bi se reklo Kolovni vrh), zato
1075 PeterPav |                turška kola. Gospoda so se silno smejali temu imenu,
1076 PeterPav |               udarila z nogo ob tla in se zaklela, da se bo vozila
1077 PeterPav |               ob tla in se zaklela, da se bo vozila v svoj grad, preden
1078 PeterPav |                delo tako pospešila, da se je cesta v štirinajstih
1079 PeterPav |               skalo, odskoči kvišku in se postavi navpik. Notburga
1080 PeterPav |       popotnika strašilo. Opolnoči sta se dvignili iz zemlje kakor
1081 PeterPav |                podobi, prhali objemaje se četrt ure sem ter tja po
1082 PeterPav |                ter tja po zraku, potem se zrušili in pogreznili zopet
1083 PeterPav |                tudi nedolžen otrok, ki se je peljal tod z očetom.
1084 BratovGom|               Sv. Roku na Tolstem vrhu se je praznovalo preveselo
1085 BratovGom|          proščenje. Po službi božji so se šli romarji krepčat z izvrstnim
1086 BratovGom|           dobili na gori. Proti večeru se je bil prostor okoli cerkve
1087 BratovGom|               Gorjance zastirati mrak, se je dvignila tudi ta odlična
1088 BratovGom|              so si mladeniči v roke in se napotili po raznih cestah
1089 BratovGom|              stezah proti domu. Pesnik se je obrnil na desno in hitel
1090 BratovGom|                in očetna hiša. Storila se je krasna, topla, mesečna
1091 BratovGom|                čist, le ob daljni Krki se je potezala tanka, komaj
1092 BratovGom|           komaj vidna meglica. Oziraje se nanjo je zapel Hudolin z
1093 BratovGom|               tod svoje oči v bleščečo se zgrado, v kateri je živela
1094 BratovGom|            Minila je ura za uro, on pa se kar ni mogel ločiti iz obližja
1095 BratovGom|              Toliko da je bil zadremal se mu dotakne roke lična miška
1096 BratovGom|               lačne mladičke?" Hudolin se nasmehne, seže v žep in
1097 BratovGom|               mišje." Zgovorna živalca se usekne, obriše, odkašlja,
1098 BratovGom|            obriše, odkašlja, pljune in se zopet obriše, po tem tudi
1099 BratovGom|              štirimi in tremi stoletji se je životarilo tožno in težko
1100 BratovGom|                in pustošit. Gospoda so se zapirali v svoje trdne gradove,
1101 BratovGom|               Slabiči in plašljivci so se skrivali v brlogih ali bežali
1102 BratovGom|                daljne kraje, junaki pa se zatekali na višave k božjim
1103 BratovGom|             napastnike. V Krški dolini se je odlikoval z zmagovito
1104 BratovGom|            rojakinjami. Dogovorila sta se, da se bosta poročila precej,
1105 BratovGom|     rojakinjami. Dogovorila sta se, da se bosta poročila precej, ko
1106 BratovGom|         potihne vojni hrup. Zgodilo pa se je, da se je zaljubil v
1107 BratovGom|             hrup. Zgodilo pa se je, da se je zaljubil v Metko tudi
1108 BratovGom|             Metko tudi zali Abdul. Ona se ni mislila izneveriti Blagnetu,
1109 BratovGom|              izneveriti Blagnetu, itak se ji je tako prikupila lepota
1110 BratovGom|                bi bil naše vere, ne bi se ga branilo nobeno dekle
1111 BratovGom|            premotil tudi mene." Blagne se je silno ustrašil te pohvale:
1112 BratovGom|            prve turške straže. Vrnivši se, se je pozakonil z Metko
1113 BratovGom|             turške straže. Vrnivši se, se je pozakonil z Metko brez
1114 BratovGom|               mož. ~Vrtoglavi Abdul pa se nikakor ni mogel spametovati.
1115 BratovGom|            snoval neprenehoma, kako bi se maščeval Blagnetu in mu
1116 BratovGom|                slovenska Metka. Nikdar se ni domislil, da je njena
1117 BratovGom|             čast ga je mikala nada, da se mu izpolni zdaj neskončno
1118 BratovGom|            ljubečega srca. Neudržno so se valile turške drhali proti
1119 BratovGom|              To bi bila sramota, ko bi se polastil Metke z mnogobrojno
1120 BratovGom|            brez pomočnikov, Blagne naj se uveri, da se ne bojim ni
1121 BratovGom|                Blagne naj se uveri, da se ne bojim ni njega ni njegove
1122 BratovGom|              pa tolkač in Slovenki sta se zakadili brez strahu na
1123 BratovGom|             sablje, preplašeni konj pa se mu je vrtil, kakor bi plesal,
1124 BratovGom|             Turški poveljnik uvidi, da se je nemogoče vojskovati s
1125 BratovGom|              zobmi škripal in klel ter se zarotil, da ne bo miroval,
1126 BratovGom|        nadomestilo grdobe Metke. ~Brzo se razve po vsi deželi novica,
1127 BratovGom|              in koncev obenem. Bili so se tako junaško in uspešno,
1128 BratovGom|         Kostanjevice. Blizu tega mesta se je vnela kratka, ali trda
1129 BratovGom|              sinove. Po tej nezgodi so se umaknili na Šentjernej.
1130 BratovGom|               tednov vse dotlej, da so se mogli zbrati dolenjski in
1131 BratovGom|           gospoda iz usmiljenja, da bi se z njim okoristil in se izkopal
1132 BratovGom|              bi se z njim okoristil in se izkopal kolikor toliko iz
1133 BratovGom|                je tičal do grla. Njemu se po vojni slavi niso cedile
1134 BratovGom|               in brez sijajnih uspehov se je boril že z malim krdelom,
1135 BratovGom|               ini velikaši tiste dobe, se je polakomnil turških novcev
1136 BratovGom|                Najhujši brezbožniki so se bali in ogibali grobov,
1137 BratovGom|                 Prejemši turški denar, se je naredil Humpenhorst bolnega
1138 BratovGom|         naredil Humpenhorst bolnega in se dal odvesti na Tolsti vrh.
1139 BratovGom|           važni prelaz čez Krko. Kadar se bodo oglasili pri njem Hrvatje,
1140 BratovGom|           posla. ~Kakor vsem tovarišem se je tudi Blagnetu zdelo jako
1141 BratovGom|        domoljubnemu poštenjaku. Zaklel se je, da se nikomur ne umakne
1142 BratovGom|           poštenjaku. Zaklel se je, da se nikomur ne umakne z broda.
1143 BratovGom|             pobegnil na Tolsti vrh, so se zagrohotali zaničljivo in
1144 BratovGom|         Blagneta. Prejšnji vojni načrt se popravi in urno izvrši.
1145 BratovGom|                mestu, večina vojske pa se razpoloži na prostranih
1146 BratovGom|            prostranih spašnikih, ki so se širili takrat od Krke do
1147 BratovGom|                polju. ~Te spremembe so se dogajale tako brzo in natihoma,
1148 BratovGom|            Misleč, da so brez vodnika, se je nadejal, da jih razbije
1149 BratovGom|                Ljubljani. V kasni noči se pridrvi na krški brod krdelo
1150 BratovGom|           poživi hrvaške sokole, ki so se nas spomnili v nadlogah
1151 BratovGom|            predse in zarohni: "Jaz sem se zarekel Bogu, da ne pokusim
1152 BratovGom|                sedanja vojna." ~Blagne se nasmeje dobrovoljno: "Kar
1153 BratovGom|             mara slovenskega vina, naj se naloče slovenske vode. Vojaki
1154 BratovGom|         količkaj pravega razuma, ne bi se bil šel nastavljat Blagnetu.
1155 BratovGom|          nastavljat Blagnetu. Lahko bi se bil domislil, da ga bo spoznal
1156 BratovGom|              raški slovenščini, katere se je bil naučil za svoje nekdanje
1157 BratovGom|         sužnosti. Kakor on, branili so se vina vsi njegovi tovariši
1158 BratovGom|          Slovence z dolgim govorom, ki se je zdel poslušalcem tako
1159 BratovGom|                 Živio, živio!" ~Blagne se je čudil in ga vprašal: "
1160 BratovGom|             krošnjaril, pozneje pa sem se naselil v Zagrebu, kjer
1161 BratovGom|         sprejeli za svojega. Hitro sem se udomačil med to veselo in
1162 BratovGom|          dobrodušno gospodo. Nekoč sem se vračal iz vinskega hrama
1163 BratovGom|              kje ni kako. Prebudil sem se v turškem šotoru. Vame je
1164 BratovGom|            nože v rokah. Dejali so, da se moram poturčiti ali pa mi
1165 BratovGom|               če ugleda sovražnika, da se nehote obrne in teče brez
1166 BratovGom|                zdrave noge. Hrvatje so se mnogo pehali, da bi me prestrojili
1167 BratovGom|                Grilmajerjem. Skoraj so se uverili, da se ne hvali
1168 BratovGom|               Skoraj so se uverili, da se ne hvali brez razloga s
1169 BratovGom|      brambovcem vino. Po končani vojni se bo smel vrniti v Zagreb
1170 BratovGom|        ogleduhi grozovito prigodbo, ki se je zvršila na zakrakovskem
1171 BratovGom|           Naredila je v njem strah, ki se ne da misliti, nikar dopovedati.
1172 BratovGom|               o svojem rešenju. Vojska se jim je začela razhajati
1173 BratovGom|                hribe. Najmočnejša četa se je podila čez Kukovo goro.
1174 BratovGom|               jo je divja želja, da bi se maščevala grofu Humpenhorstu,
1175 BratovGom|              vrh in zgrabili grofa, ki se je zaman klel, da je nedolžen.
1176 BratovGom|            bila dodelana in posvečena, se je vršila v nji slavnostna
1177 BratovGom|          drugih, zato ni bilo čudo, da se je domov grede strmoglavil
1178 BratovGom|            treščil z glavo ob skalo in se ubil. Zakopali so ga lepo
1179 BratovGom|            Podgorce strašit. O polnoči se je prikazal za Sv. Rokom
1180 BratovGom|         neprestano dve, tri ure. Ko pa se je oglasil prvi zvon, sta
1181 BratovGom|          strmini navzdol in iz daljave se je slišalo čez nekaj trenutkov
1182 BratovGom|             vino po tleh. Brez vina pa se Grilmajer ni maral potikati
1183 BratovGom|              pod Gorjanci nov grad, ki se zove Gracarjev turn in stoji
1184 BratovGom|             pripovedovanje. Poklonivši se Hudolinu, mu je želela veselo
1185 BratovGom|                z "Bratovske gomile" in se šetal do dne po žitnem polju,
1186 BratovGom|                dne po žitnem polju, ki se razgrinja med hribovjem
1187 BratovGom|          pripovedko. ~Dejal je: "Nisem se usodil. Bal sem se, da jo
1188 BratovGom|               Nisem se usodil. Bal sem se, da jo bo smatral za prazno
1189 BratovGom|               prazno sanjo in bajko in se smejal in rogal moji lahkovernosti
1190 BratovGom|                mi smejaje: "Naj bo, da se priljudna miška ne bo jezila
1191 BratovGom|                in preiskal gomilo. Ako se najde zaklad, si ga razdeliva
1192 BratovGom|          Hudolinom po bratovsko, kakor se spodobi. Tudi za Milko se
1193 BratovGom|              se spodobi. Tudi za Milko se pogodiva brez težave. Zdaj
1194 BratovGom|           dalje, n. pr. v razcvitajoči se -- Vladivostok." ~Ta pomenek
1195 BratovGom|                letu. Bilo je kazno, da se bo stvar ugodno zvršila
1196 BratovGom|          zvršila za pesnika. Ali zopet se je potrdil modri pregovor: "
1197 BratovGom|           komaj pol dneva. Hudolina pa se je polastila neozdravna
1198 BratovGom|          neozdravna obupnost, poslovil se je z vsako dobro nado in
1199 BratovGom|        izvrstni Miljutinovi sinovi, ki se odlikujejo po očetovem zgledu
1200 BratovGom|            knjige in narodnosti. Kadar se bo nahajal zaklad v njih
1201 GospodVed|              mi ni trebalo več shajati se na daljnih spašnikih. Ko
1202 GospodVed|               na daljnih spašnikih. Ko se je sporekla nekaj s svojo
1203 GospodVed|              nekaj s svojo gospodinjo, se je pogodila z njo moja žena
1204 GospodVed|            novega veka. Pri južini smo se razgovarjali nekoč o napredku
1205 GospodVed|              Ko nam je beseda potekla, se je oglasila tudi ona. Dejala
1206 GospodVed|             vsakdanja hrana. Kamorkoli se pride, povsod se menijo,
1207 GospodVed|             Kamorkoli se pride, povsod se menijo, kdo je narodnjak,
1208 GospodVed|            vedeli o slovenščini, ko so se pomenkovali celo duhovniki
1209 GospodVed|            sabo najrajši po nemško, ko se je sramoval domačega jezika
1210 GospodVed|              na dolgu. Tudi meščani so se bahali in šopirili z nemščino,
1211 GospodVed|               za moje mladosti. Takrat se je dobro živelo, pa tudi
1212 GospodVed|                veliko zaslužilo. Denar se je trkljal od vseh strani
1213 GospodVed|            trpin samo kmet, meščanu pa se ni godila nobena sila. Hiša
1214 GospodVed|                 Sloveči čevljar Rozman se je kdaj pohvalil: kako bi
1215 GospodVed|           uradnik ali kakov župnik. On se ni lagal. Pomočniki njegovi
1216 GospodVed|            škrica, reci mu: doktor, pa se bo prav malokdaj zmotil.
1217 GospodVed|                Ko je prišel semkaj, so se čudili ljudje in povpraševali,
1218 GospodVed|              gledali gospoda Rozino in se mu klanjali tako spoštljivo
1219 GospodVed|             Povsod so ljudje vpili, da se mora vse življenje predrugačiti,
1220 GospodVed|             Slovenija zopet oživela in se dvignila iz tisočletnega
1221 GospodVed|              tudi slovensko družbo, ki se pa ni imenovala Čitalnica,
1222 GospodVed|               to prav dobro pomnim, da se je pisal za Polaka. Bil
1223 GospodVed|                en glas so govorili, da se ne nahaja v vsi naši deželi
1224 GospodVed|                ne pet uradnikov, ki bi se mogli kosati z njim v bistroumnosti,
1225 GospodVed|              dostikrat pit. Vselej smo se ga obveselili, ker nam je
1226 GospodVed|         povedal marsikatero okroglo in se pomenkoval rad z vsakim
1227 GospodVed|                res morebiti bolj, nego se sme, ali brez škode zase
1228 GospodVed|              čarobno zrcalo, v katerem se vidi vsaka tajnost, ki se
1229 GospodVed|              se vidi vsaka tajnost, ki se godi na svetu. Večkrat sem
1230 GospodVed|              nanj bistro prežala; zdel se ji je, ne vem zakaj, preglasen
1231 GospodVed|          poštenega domačina več, ki bi se sramoval svoje slovenske
1232 GospodVed|           znali takrat. Nemški pomenek se ne čuje tako pogostoma iz
1233 GospodVed|            bolj umetno in ubrano, nego se je pelo leta 1848. Ali verjemite
1234 GospodVed|            Živeli smo kakor v raju. Če se je osnoval kakov skupen
1235 GospodVed|                 Teh krasnih veselic so se udeležili vselej vsi meščani,
1236 GospodVed|              mesta. Nekoliko te sodrge se je nahajalo vedno tudi v
1237 GospodVed|           poštene roditelje. Zvala sta se Grgič in Kórliček. Grgič
1238 GospodVed|              nesramen človek. Pretepal se je skoraj vsak dan. Gorje
1239 GospodVed|               dan. Gorje tistemu, kdor se ga je bal. Če se mu je pa
1240 GospodVed|         tistemu, kdor se ga je bal. Če se mu je pa nasprotnik krepko
1241 GospodVed|                  črno ciganko! Kaj rad se je ponašal in bahal s proštovo
1242 GospodVed|                in na južino, kadarkoli se vidita. Pravzaprav pa je
1243 GospodVed|                znance. Neko nedeljo so se zbrali meščani v Vragovem
1244 GospodVed|                nemško in kako tako, da se bodo Slovenci jezili. Danes
1245 GospodVed|                bi utegnili misliti, da se jih bojimo.' Samopašna drhal
1246 GospodVed|    radovednosti ali pa po neumnosti so se ji pridružili tudi nekateri
1247 GospodVed|              nemško pesem, v kateri so se ponavljale večkrat besede,
1248 GospodVed|          ponavljale večkrat besede, da se mora naše cesarstvo podati
1249 GospodVed|          Korliček in njegova svojat so se zarotili, da se morajo maščevati.
1250 GospodVed|              svojat so se zarotili, da se morajo maščevati. Dogovorili
1251 GospodVed|               maščevati. Dogovorili so se, da ga bodo čakali na cerkvenem
1252 GospodVed|                Sv. Roku. Zvečer, ko bi se ljudje razšli, bi planili
1253 GospodVed|              kdo ga je mlatil, in bati se jim ne bi bilo nobene tožbe
1254 GospodVed|                šmihelski župniji. Kdor se hoče seznaniti z Dolenjci
1255 GospodVed|             slednje leto k Sv. Roku in se nisem nikoli pokesala. Kako
1256 GospodVed|                pokesala. Kako prijazno se dviguje bela cerkvica na
1257 GospodVed|          zeleni gorici in kako natanko se razločuje od tod vsaka hiša,
1258 GospodVed|            lipo ali pa v gosti gaj, ki se širi za cerkvijo. Če nimam
1259 GospodVed|             silo tudi dežja. Kamorkoli se ozrem, vidim povsod same
1260 GospodVed|                 o njihovem pogledu sem se morala vselej veseliti tudi
1261 GospodVed|              vremenu in svoji čuhi; ko se upijani, pa da zgrabi kol
1262 GospodVed|               srce, da moramo peti. Če se praznuje kaka večja veselica,
1263 GospodVed|          praznuje kaka večja veselica, se razume samo po sebi, da
1264 GospodVed|            godbo in ples. Pri Sv. Roku se vidi o taki priliki vsaka
1265 GospodVed|             posli, dijaki -- vsak stan se raduje in kratkočasi po
1266 GospodVed|             kratkočasi po svoje, kakor se mu ljubi: grede, stoje,
1267 GospodVed|            presilna: za pol goldinarja se iznebi, kdor ni pijanec
1268 GospodVed|           sploh prosti ljudje. Večkrat se je že zgodilo, da se je
1269 GospodVed|           Večkrat se je že zgodilo, da se je zvedlo pri Sv. Roku do
1270 GospodVed|               dela pa tudi od vode, ki se mu zdi v take dni menda
1271 GospodVed|              menda strupena.' Ta sodba se mi zdi prestroga in krivična.
1272 GospodVed|            naše polje, razprostirajoče se po bregovih in dolinah,
1273 GospodVed|              svoje brige in nadloge in se poveseliti in razvedriti
1274 GospodVed|               za vince ne trpi. ~Ni to se ne sme pozabiti, da gre
1275 GospodVed|             bilo najslajše. ~Leta 1848 se je vršilo to naše proščenje
1276 GospodVed|              in desetine. Nove svobode se je veselil prav po otročje,
1277 GospodVed|             zaradi slovenščine, kateri se je priznala veljavnost tudi
1278 GospodVed|               tudi po zakonu. Ves hrib se je napolnil s srečnimi ljudmi.
1279 GospodVed|             odrih, v vseh druščinah so se razlegale pesmi, zdravice,
1280 GospodVed|           svoje nekdanje podložnike in se ni kar nič unejevoljil,
1281 GospodVed|               ko so mu jeli, grohotaje se, laziti samopašni kmetiški
1282 GospodVed|         kmetiški paglavci na kolena in se mu obešati okoli vratu.
1283 GospodVed|            bratovščino! Žlahtni Pilpoh se je sprehajal prijazno s
1284 GospodVed|             pri sebi in jako čedna, da se ni ustrašila vsakega dekleta.
1285 GospodVed|            razloček med stanovi. Nekdo se domisli 'bratov Hrvatov',
1286 GospodVed|                 bratov Hrvatov', ki so se baš krvavo bojevali proti
1287 GospodVed|                 in prosi znance, da bi se nabirali zanje darovi! Ljudje
1288 GospodVed|             tudi večjih denarjev. Zdaj se prikaže na hribu gospod
1289 GospodVed|               glavami in govorili: 'To se ne bo zvršilo dobro. Polak
1290 GospodVed|                bolj ne morejo, za njih se pa nihče ne briga. To se
1291 GospodVed|               se pa nihče ne briga. To se jim gotovo za malo zdi.
1292 GospodVed|              pa jim je dejal smehljaje se: 'Današnji dan mi ostane
1293 GospodVed|               časniku resnico.' Dijaki se spogledajo; njihov vodnik
1294 GospodVed|      spogledajo; njihov vodnik Tršinar se zakolne: 'Mi smo vam poroki,
1295 GospodVed|                  Mi smo vam poroki, da se to ne bo nikoli zgodilo,
1296 GospodVed|                roko je pustil fante in se zamešal med tovariše in
1297 GospodVed|           stare prijatelje. ~Dijaki so se posvetovali, kako bi zasledili
1298 GospodVed|               tesnem jarku, po katerem se gre od Sv. Roka proti Šmihelu.
1299 GospodVed|              kateri je bila vreča. Ker se je delala že noč, nista
1300 GospodVed|                noč, nista zapazila, da se je skril v bližnje grmovje
1301 GospodVed|              poslušal. Pomenkovala sta se, da bosta napadla gospoda
1302 GospodVed|                ga tam nabijali, dokler se ne bodo naveličali. ~Tršinar
1303 GospodVed|              lepa in svetla. Ljudje so se napotili domov zvečine že
1304 GospodVed|           zvečine že popoldne, o mraku se je prostor okoli cerkve
1305 GospodVed|              in kvante, in je taval in se zaletaval kak posamezen
1306 GospodVed|                davno posekali. Pod njo se je šalil gospod Vedež z
1307 GospodVed|          zasačili oba zarotnika. Grgič se jim je iztrgal in pobegnil.
1308 GospodVed|           hribom v goščavo. V ti hosti se ni bilo bati nobene priče. ~
1309 GospodVed|                slab junak kakor Grgič, se je ustrašil sovražnega zaskoka
1310 GospodVed|         ničesar, kaj delajo z njim. Ko se je predramil, je že bingljal
1311 GospodVed|              glavi in za vratom, potem se mu je zdelo, da se pomiče
1312 GospodVed|               potem se mu je zdelo, da se pomiče polagoma po hrbtu
1313 GospodVed|               in roke polne križajočih se črnih in sinjih prog in
1314 GospodVed|                 Bil je tako stepen, da se nekaj časa ni mogel niti
1315 GospodVed|              ga pustili sovražniki, so se mu jele prikazovati vsakovrstne
1316 GospodVed|                sončnega vzhoda. Človek se mora čuditi, da je ostal
1317 GospodVed|            ostal živ in zdrav. Najprej se je oglasil nad njim čuk.
1318 GospodVed|               čuki in sove. Teh ptičev se je bal že od nekdaj, ker
1319 GospodVed|               je potihnilo skovikanje, se je začula tožna mrtvaška
1320 GospodVed|              je švigal plamen. Za njim se je prikazal krilat, ognjen
1321 GospodVed|               vdelan žlahten kamen, ki se je svetil kakor sonce. Kače
1322 GospodVed|            ostudne glave. Zaganjale so se vanj od vseh strani, da
1323 GospodVed|              vse drevje okoli njega in se zaletavala v hrib, da se
1324 GospodVed|               se zaletavala v hrib, da se je tresel kakor mrzličen
1325 GospodVed|            kozolca. Zbeganemu Korličku se je dozdevalo, da se je omajal
1326 GospodVed|           Korličku se je dozdevalo, da se je omajal ves svet in začel
1327 GospodVed|              ostrmel in zatrepetal, ko se je užgala gora za goro,
1328 GospodVed|                 Stopil je na zemljo in se uveril, da to, kar je videla
1329 GospodVed|          vzhajajočega sonca. Tako trdo se je pokoril lahkomiselni
1330 GospodVed|              Dijaki so molčali, ker so se bali profesorjev, ki bi
1331 GospodVed|       neizrečene sramote. Svoji materi se je nalagal, da so ga prijeli
1332 GospodVed|              pa si je oprostil roke in se jim branil tako junaško,
1333 GospodVed|             gospoda Vedeža prijatelji, se je uresničilo že čez dobre
1334 GospodVed|             dan, čas je, da vstaneš in se veseliš svojih otrok in
1335 GospodVed|                prijateljev.' Slovenija se je dvignila in od takrat
1336 GospodVed|               je dvignila in od takrat se ni dala več omotiti. V prvi
1337 NardodnaB|            plašč ali oguljen kožuh, da se je z njim ogrnil. On je
1338 NardodnaB|              in težka naduha. Zdaj, ko se ni mogel več šaliti in prepevati
1339 NardodnaB|             Sreča ga mesar Ponomár, ki se je prej dostikrat smejal
1340 NardodnaB|             burkam, ter ga vpraša, kam se je namenil. Berač zdihne: "
1341 NardodnaB|               mestno bolnico." Mesarju se stori inako. Dasi je bil
1342 NardodnaB|              vsakemu revežu, tudi Miha se mu je v srce smilil. Reče
1343 NardodnaB|           smilil. Reče mu: "V bolnicah se beračen slabo streže. Vi
1344 NardodnaB|          stradali ni zmrzovali. Dokler se ne okrevate, vas ne bomo
1345 NardodnaB|            gospodinja juhe in mesa, da se je okrepčal. Ostal je pri
1346 NardodnaB|               mogli, ali ljubo zdravje se mu ni hotelo povrniti. Čuteč
1347 NardodnaB|                Že za rane mladosti sem se moral hraniti sam s svojimi
1348 NardodnaB|               skorjice kruha. Kdaj sem se odteščal šele zvečer in
1349 NardodnaB|         odteščal šele zvečer in nikoli se nisem smel za gotovo nadejati,
1350 NardodnaB|            smel za gotovo nadejati, da se bom jutri do sitega najedel.
1351 NardodnaB|       praznovali cerkveni shod. Zbralo se je po stari navadi vse polno
1352 NardodnaB|                posta. Dejal sem: Moram se okrepiti, če ne, omagam.
1353 NardodnaB|             pozneje prva kolera. Zdelo se mi je, da se mož milo ozira
1354 NardodnaB|             kolera. Zdelo se mi je, da se mož milo ozira gor proti
1355 NardodnaB|           nesem posodo nazaj, potem pa se vrnem k njemu, da se bova
1356 NardodnaB|                pa se vrnem k njemu, da se bova kaj pomenila. Razgovarjala
1357 NardodnaB|             pomenila. Razgovarjala sva se prijazno in prijetno, da
1358 NardodnaB|               ime Vekomir. Porodil sem se v veliki in lepi vasi na
1359 NardodnaB|            pred tri sto leti Turki, da se ji ne pozna zdaj noben sled
1360 NardodnaB|             dan le toliko kruha, da bi se nasitil. Drugega priboljška
1361 NardodnaB|               dokler bom zdrav. Bridko se mi zdi samo to, da mi ljudje
1362 NardodnaB|                roko in veli: 'Potolaži se! Ker so tvoje želje tako
1363 NardodnaB|                ti hočem pomagati.' ~Ko se je storila noč, vstane blagi
1364 NardodnaB|             kakih sto korakov. Vekomir se ustavi pod strmo skalo.
1365 NardodnaB|            tesna, skrita vratca, ki so se precej odprla, ko se jih
1366 NardodnaB|                so se precej odprla, ko se jih je dotaknil z brojanicami.
1367 NardodnaB|                deželah. Mislil sem, da se nahajam v nebesih. Iz hrama
1368 NardodnaB|            nahajam v nebesih. Iz hrama se je prišlo po gladkem, marmornatem
1369 NardodnaB|              velikanske dvorane, ki so se razprostirale ena za drugo.
1370 NardodnaB|           cerkev sv. Štefana. Stene so se jim svetile in lesketale,
1371 NardodnaB|                tako živo in svetlo, da se je razločila v dvoranah
1372 NardodnaB|                luči. Jaz sem strmel in se zamikal in se kar nisem
1373 NardodnaB|                strmel in se zamikal in se kar nisem mogel nagledati
1374 NardodnaB|       nagledati in načuditi. Smehljaje se izpregovori Vekomir: 'Kajne,
1375 NardodnaB|               bodo ne le ostala, ampak se podvojila in potrojila.
1376 NardodnaB|               vsakega mernika žita, ki se prinese, četrtino. Na trgih
1377 NardodnaB|            prinese, četrtino. Na trgih se bo jemala desetina od vsega
1378 NardodnaB|            desetina od vsega blaga, ki se bo prodajalo. Na vseh cestah
1379 NardodnaB|           goved. Od tolikega zatiranja se bo razlegal jok in stok
1380 NardodnaB|           vojni bodo cesarja izdali in se združili z njegovimi sovražniki.
1381 NardodnaB|           zanja največ ponudil. Takrat se bo odprla našemu narodu
1382 NardodnaB|                skrb in nadloga. Godilo se jim bo tako dobro, da si
1383 NardodnaB|          pečenko, potico in starino in se vozili v dragih kočijah
1384 NardodnaB|               dolgo. V svoji obilnosti se bodo Slovenci napuhnili
1385 NardodnaB|               in razvadili. Ne brigaje se za dušo, cerkev in druge
1386 NardodnaB|               domovino. Od vseh strani se bodo privalili vanjo sovražniki
1387 NardodnaB|                imena. Omehkuženi narod se jim ne bo mogel upirati.
1388 NardodnaB|          pustošili nam bodo deželo, da se bo spremenila skoro v ogromno
1389 NardodnaB|         porušenih človeških bivališčih se bodo naselili volkovi in
1390 NardodnaB|                volkovi in krokarji ter se pasli z mesom ubitih naših
1391 NardodnaB|               utekel iz občega poboja, se bo skrival v odljudnih brlogih,
1392 NardodnaB|             svetih zakramentov. Ljudje se bodo hranili v svojih zavetjih
1393 NardodnaB|           utolažila njegovo jezo. Ozrl se bo zopet milostivo na Slovence
1394 NardodnaB|       odrešenika in maščevalca. Zbudil se bo iz tisočletnega spanja
1395 NardodnaB|               pet globokih voda. Njemu se bo odprla tretja dvorana.
1396 NardodnaB|             odprl neizmeme zaklade, ki se v nji hranijo, da bo mogel
1397 NardodnaB|             listja in trave, ali ne bo se jih niti bal niti se jim
1398 NardodnaB|                bo se jih niti bal niti se jim umikal. Napadal in odganjal
1399 NardodnaB|                 Zadnji, poglavitni boj se bo vršil osmo leto na Ljubljanskem
1400 NardodnaB|            drobne kosce, in nikdar več se ne bodo tako okrepčali,
1401 NardodnaB|           prevelikega bogastva. Takrat se bodo te sijajne dvorane
1402 NardodnaB|            zaničevano naše Podgorje pa se bo jelo zvati obljubljena
1403 NardodnaB|                obdaril tebe, kakor sem se ti zarekel zunaj na grivini.'
1404 NardodnaB|           izvadljaj iz palice denar in se pogosti svobodno v kaki
1405 NardodnaB|              ne bo maral v svoji hiši, se napoti v bolnico. Natresi
1406 NardodnaB|            zastonj. Za pošteno plačilo se ne branijo nikogar, niti
1407 NardodnaB|              dolgove in druge zadrege, se sme zateči brez greha k
1408 NardodnaB|               pa idi zbogom, na zemlji se midva ne bova več videla.' ~
1409 NardodnaB|              me spravil do vrat, ki so se zdajci zaklenila za menoj.
1410 NardodnaB|               štirideset let. Pomračil se mi je šele v ti moji prvi
1411 NardodnaB|            bridkosti. Moj beraški stan se mi je zdel tako prijeten
1412 NardodnaB|                in pijača, kjerkoli sem se pokazal. Tako dobro kakor
1413 NardodnaB|          trebalo niti načenjati. Držeč se natanko Vekomirove zapovedi,
1414 NardodnaB|            globoke starosti. Spominjaj se je vedno tudi ti, prijatelj
1415 NardodnaB|          Ponomár, in godilo ter vršilo se ti bo vse po svoji volji,
1416 NardodnaB|              je umirati in čez pol ure se mu je ločila blaga duša
1417 NardodnaB|                očeta. V mesarjevi hiši se je udomačil blagoslov božji,
1418 NardodnaB|                mu je rastel dobiček in se mu množil imetek od leta
1419 NardodnaB|               Ljudje ugibljejo, od kod se mu je nabralo toliko denarjev,
1420 NardodnaB|              pomaga neki bankovčar. On se jim smeje in pokaže kdaj,
1421 NardodnaB|          stotakov. Vsak razumen človek se lahko uveri, da so vsi pravi
1422 DokPrezir|                njega volje in vednosti se ni smelo nikjer nič storiti
1423 DokPrezir|              storiti in zgoditi. Vedel se je tako oblastno, da so
1424 DokPrezir|              slabega o njem; lotile so se ga šele nekoliko mesecev,
1425 DokPrezir|            njeno mladost. Pred zakonom se je poznala, veste, s tistim
1426 DokPrezir|                taki. Ti naši gostje so se menili dostikrat o Prežirju
1427 DokPrezir|              največje razumnike, ki so se porodili v naši deželi in
1428 DokPrezir|               Tudi ni bil vajen, da bi se bil smejal sam svojim šalam.
1429 DokPrezir|              prvih pet ali šest besed, se mu je razvezal jezik in
1430 DokPrezir|            dostikrat tako slana, da so se morali prijeti možaki za
1431 DokPrezir|            podle umetnosti, s katerimi se dobi na svetu najprej velika
1432 DokPrezir|        spoštoval je samo tistega, kdor se je odlikoval s čednostmi
1433 DokPrezir|               velikaš in milijonar. On se ni znal ne lagati ne hliniti.
1434 DokPrezir|              lagati ne hliniti. Nikdar se ni nikomur prilizoval, uklanjal
1435 DokPrezir|              iskati drugje kruha. Meni se prav zdi, da ga je imel
1436 DokPrezir|               veselice; že zaradi njih se je moral oblačiti kar se
1437 DokPrezir|               se je moral oblačiti kar se da lepo, po najnovejši šegi.
1438 DokPrezir|              poštenim siromakom, ki so se sramovali prositi: takim
1439 DokPrezir|       nejevoljno nad nekim beračem, ki se je bil navadil, da je prišel
1440 DokPrezir|          Prežir pa jo je zavrnil: "Kaj se jeziš, ali ne veš, da mora
1441 DokPrezir|               leta je videl učenca, ki se je milo jokal, ker mu uboga
1442 DokPrezir|               v samostanu. V Ljubljani se je bil pobratil z imenitnim
1443 DokPrezir|              patrom Benútom. Preden so se odprle po sv. Mihelu šole,
1444 DokPrezir|             odprle po sv. Mihelu šole, se je vselej oglasil pri njem.
1445 DokPrezir|            vedel, po kaj je prišel, pa se je zasmejal in ga vprašal: "
1446 DokPrezir|                 doktor Figa, zato, ker se je rad zabaval z otroki
1447 DokPrezir|               bogato deklico, s katero se je želel poročiti. Ali njemu
1448 DokPrezir|           pozemeljska sreča. Zaveroval se je v to gospodično tako
1449 DokPrezir|               solze v oči. Dandanašnji se nahaja pač malo moških,
1450 DokPrezir|            imel toliko dohodkov, da bi se bila vozila pri njem lahko
1451 DokPrezir|         človeka, če je prav doktor, bi se branilo še kako kmetiško
1452 DokPrezir|               gospodična, za katero so se poganjali najboljši snubači,
1453 DokPrezir|            mestni in deželski. Ponudil se ji je velikaš, vaša gnada,
1454 DokPrezir|              hčerka ju je poslušala in se z velikašem pozakonila.
1455 DokPrezir|            svet in tožno življenje sta se mu pristudila. Kdaj se je
1456 DokPrezir|             sta se mu pristudila. Kdaj se je zaril v papirje in brskal
1457 DokPrezir|             jedi in pijače. Večkrat pa se mu je delo uprlo, da po
1458 DokPrezir|               opravljenega. Posebno so se smejali Gorenjci njegovi
1459 DokPrezir|               žlahtno sadje, lesnik pa se niti ne dotaknejo. Drugim
1460 DokPrezir|               S čim in s kom zaboga bi se bil mogel kratkočasiti v
1461 DokPrezir|            svoji mali izbi doma. Spati se mu ni dalo in brati se pa
1462 DokPrezir|           Spati se mu ni dalo in brati se pa zmerom tudi ne more.
1463 DokPrezir|             zmerom tudi ne more. Zopet se potrjuje stara resnica,
1464 DokPrezir|               ukreplje. V ti zmotnjavi se je hotel sam končati. Že
1465 DokPrezir|               je hotel sam končati. Že se je bil zadrgnil, ali prihiteli
1466 DokPrezir|           plemenito srce, ni želel, da se pogubi časno in večno, nego
1467 DokPrezir|                časno in večno, nego da se reši in zveliča. Ni še učakal
1468 DokPrezir|             učakal velike starosti, ko se ga je prijela huda bolezen,
1469 DokPrezir|               prijela huda bolezen, ki se ni dala ozdraviti. Na smrtni
1470 DokPrezir|          ozdraviti. Na smrtni postelji se je resnično pokesal vseh
1471 DokPrezir|               cerkve. ~Tisti prvak, ki se je oženil s Prežirjevo milico,
1472 DokPrezir|              zamišljena. Trdili so, da se ji sili še vedno v spomin
1473 DokPrezir|              dve sta dobro vedeli, kaj se govori o gospe, in Marija,
1474 DokPrezir|          delati take mile pesmi. Gospa se zasmeje nekako posiljeno
1475 DokPrezir|          nekako posiljeno in veli: "Da se ti ljubi pobirati te stare
1476 DokPrezir|                je o ljubezni vsaki, da se je pomenkoval z njo le pet
1477 DokPrezir|               pet minut. Kakor drugim, se je dobrikal kdaj tudi meni.
1478 DokPrezir|               način tudi mene. Jaz sem se strašno jezila. ~Ko je to
1479 DokPrezir|              jezila. ~Ko je to slišal, se je grohotal in hvalil po
1480 DokPrezir|               s takim porednežem da bi se bila jaz zaročila? Ha, ha,
1481 DokPrezir|           zaročila? Ha, ha, ha!" ~Vidi se, da gospa ni hotela priznati
1482 DokPrezir|                resnice. Taji in zanika se lahko vse, še to, da je
1483 DokPrezir|           doktorja. Dokler je bil živ, se ni pripetila nobena takova
1484 DokPrezir|        gospodom nekam na deželo. Domov se jima ni mudilo, ker je svetil
1485 DokPrezir|               svetil mesec. Vrnila sta se nekaj pred polnočjo. Hišna,
1486 DokPrezir|            sije -- kladvo bije." Gospa se zgane, da ji pade žlica
1487 DokPrezir|              pade žlica iz rok. Tresla se je kakor šiba. Ko je vprašal
1488 DokPrezir|              sama ni mogla iti. ~Vreme se je še tisto noč spremenilo;
1489 DokPrezir|                 noči so bile temne, da se ni nič videlo. Gospa si
1490 DokPrezir|                Gospa si je opomogla in se zopet razvedrila, ali na
1491 DokPrezir|       razvedrila, ali na njeno nesrečo se je razvedrilo kmalu tudi
1492 DokPrezir|         trikrat sova, precej za njo pa se oglasi s Krke: "Luna sije --
1493 DokPrezir|               ali ob pozni enajsti uri se je ponovila pesem in z njo
1494 DokPrezir|          čutila nikoli nič težave, ker se ta čas ni slišalo nobeno
1495 DokPrezir|            slišalo nobeno petje. Ko pa se je začela luna polniti,
1496 DokPrezir|                je začela luna polniti, se je oglasil vsak večer neznani
1497 DokPrezir|                bilo zmerom enako; kdaj se je čulo več glasov, največkrat
1498 DokPrezir|              bolj čudno je bilo to, da se ni glasilo vselej z istega
1499 DokPrezir|               razposajeni dijaki. Prej se kvartajo v kaki beznici,
1500 DokPrezir|               Šance. Če dobe kak čoln, se vozijo po Krki in ustavijo