Part

  1 1 |           tedaj bo huda. Krava, ki jo najdeš takrat med Celovcem
  2 2 |       ločili drug od drugega; vsak jo je zavil po stranskem potu
  3 3 |     oddaljena; visoko sadno drevje jo je obdajalo. ~Zalika je
  4 3 |     brhkega dekleta. Zategadelj so jo imenovali Zalo ali Zaliko,
  5 3 |         mehkega srca. Mladeniči so jo vsi častili in spoštovali;
  6 3 |            ker so dobro vedeli, da jo je oče Serajnik izvolil
  7 3 |           svoje lepote. Tembolj pa jo je kazala Almira in se ob
  8 3 |          je enega za drugim. Videl jo je sicer marsikateri rad,
  9 3 |           da ljubi Zaliko in da mu jo je oče že odločil za ženo.
 10 3 |        bogatega posestnika. ~Povrh jo je Almira še obrekovala,
 11 3 |         njeno življenje dovolj, da jo sodi krivo in napačno. Pri
 12 4 |       stanje in precej uganil, kaj jo žene tako hitro od hiše.
 13 4 |        bolečino. Z lepimi besedami jo je skušal potolažiti, a
 14 4 |           približal Mirko. Šele ko jo prime za desnico, povzdigne
 15 4 |    izpolnila danes prisega, ki sem jo bil storil pred dvajsetimi
 16 4 |     shranjujem dvajset let, a zdaj jo dam tebi v roke. Tvojega
 17 4 |            podobi. Hrani in ču vaj jo kot največji svoj zaklad!
 18 4 |       svetinjo iz starčevih rok in jo pobožno poljublja. Pri pogledu
 19 4 |            to srebrno svetinjo, ki jo imaš v rokah, tvojemu očetu
 20 4 |      tvojemu očetu v dar. Dobil pa jo je menih, kakor je pravil,
 21 4 |        svetinjo, proseč me, naj ti jo izročim tedaj, ko se združiš
 22 5 |          je najsrečnejšo željo, ki jo je gojila njegova duša. ~
 23 5 |           oklenil njene desnice in jo spremljal domov. ~Pot do
 24 5 |           pogovoru z Mirkom, da si jo izvoli za ženo. Menila je,
 25 5 |          podložniki. In tudi Mirko jo bo moral ubogati, da, ubogati
 26 5 |         domišljija. A kar naenkrat jo je vzdramil pasji glas.
 27 5 |            mladenič deklico, držeč jo za roko; zdaj je zopet čula,
 28 5 | razpraskati lice, a v tem trenutku jo zapustijo moči ... deklica
 29 5 |          zavite prikazni. Pozdravi jo v prvo, a ker ni odgovora,
 30 5 |     odgovori, stopi k njej, zgrabi jo močno za roke in vzklikne: ~"
 31 5 |         Almira strese, kakor da bi jo groza spreletela, in odvrne
 32 5 |            njenih zlobnih misli in jo žene pod varno streho domov. ~
 33 6 |           sprožiti veliko skalo in jo zagnati na pot, ki je vodila
 34 6 |           in tisto vdanost, ki ste jo ves čas darovali meni! Če
 35 7 |             kakor nežna rožica, če jo popali slana čez noč. Rdečica
 36 7 |           Almira, da tako blediš?" jo vpraša oče, prišedši v soboto
 37 7 |           hčerki tisto sramoto, ki jo trpi povsod vaš židovski
 38 7 |            Turkom Mirkovo nevesto, jo jo potolažila. ~Dolgo sta
 39 7 |         Turkom Mirkovo nevesto, jo jo potolažila. ~Dolgo sta se
 40 8 |          tista "kmetska zveza", ki jo je letos oživil znani Peter
 41 8 |    naznanim žalostno novico, da so jo pobrisali iz tabora naši
 42 8 |      moramo pač dobro opazovati in jo vestno čuvati, če se utaborimo
 43 8 |           svojo nevesto Zaliko, ki jo popelje že v nekaterih urah
 44 9 |         Pogleda ji ostro v oči, da jo spozna. A hipoma ga potegne
 45 9 |    pozdravi ženin svojo nevesto in jo vpraša, rekoč: ~"Kako si
 46 10|  migljajočih zvezdic na nebu. Tako jo je bila prevzela strast
 47 10|           in drugih podobnih misli jo vzdrami hipoma klepet konjskih
 48 10|      Serajnik privzdigne Zaliko in jo vzame v svoje naročje, Mirku
 49 10|         Serajnik pokliče Almiro in jo povabi, naj se jim pridruži
 50 11|          najgloblji prepad. Semkaj jo zvabim. Odtod ji pokažem
 51 11|         njenega vratu, kakor da bi jo pomilovala kot prijateljica.
 52 11|  pomilovala kot prijateljica. Nato jo izpustim, sunem malo od
 53 11|           sicer, po rečem nato, in jo opozorila na nevarno in
 54 11|       naglo proti tovarišici, hoče jo objeti okoli vratu, a v
 55 11|          morilka, v prepad. V srcu jo je peklo. Prsi so se ji
 56 11|         bil znan, a vedela ni, kdo jo kliče. Naposled se opogumi.
 57 11|          porinil oster nož v srce, jo je speklo v duši. Pomislivši,
 58 11|            izpere očetu rano in mu jo obveže s krilom svoje obleke.
 59 11|     naklepe. ~Ko se je storil dan, jo je našla Zala še na tistem
 60 11|        poprime nesrečno deklico in jo odvede v skalnati dom k
 61 12|           iz skrivališča, ne da bi jo dremajoči stražnik opazil,
 62 13|           in žena tvoja, Mirko, ki jo varuješ v taboru pod Rožco,
 63 14|         nevesta in žena? Pokličite jo!" ~Oče Serajnik ni mogel
 64 14|        žene!" ~"Umiri se, Zalika!" jo tolaži Davorin. "Tvoj Mirko,
 65 14|           neskončno dobroto, ki si jo izkazal meni, ubogemu grešniku!" ~
 66 14|        Gradišče, toda oče Serajnik jo ustavi rekoč: ~"Stoj, Zalika!
 67 14|      strupene zobe v telo, tako so jo pekle Almirine besede, tako
 68 14|        pekle Almirine besede, tako jo je bolelo v srcu njeno sumničenje.
 69 14|            Odkod si prišla, žena?" jo nagovori poveljnik v bosenskem
 70 14|         svojega Mirka. ~Še v drugo jo povpraša poveljnik. Ali
 71 14|          Mirkova, katero želiš, da jo daruješ svojemu gospodu.
 72 14|        doline. Ali jaz sama sem ti jo spravila v tvojo oblast,
 73 14|            znana vam Almira." ~Vsi jo kar začudeno pogledajo in
 74 14|         začudeno pogledajo in vsak jo v duhu že zahvaljuje za
 75 14|     prijateljico. Milo in hvaležno jo pogleda rekoč: ~"Prisrčna
 76 15|           Zaliko v šotor. Ujeli so jo nekje v podzemeljskem hodniku,
 77 15|       podzemeljskem hodniku, kamor jo je zvabil nesrečni in predrzni
 78 15|      Zalika. Hipoma je sklenil, da jo mora rešiti. Zatorej se
 79 15|           žno dolino. Upali so, da jo še dojdejo ter ji odvzamejo
 80 16|           ne sluha ne duha. Vsi so jo imeli za mrtvo in Mirka
 81 16|         njeno dušo. Priporočali so jo Bogu in Materi božji. Zlasti
 82 16|        svojo nevesto in ženo. Imel jo je za mrtvo, ali groba njenega
 83 16|       sobane in dvorane. ~Oblačiti jo je dal v najlepšo svilnato
 84 16|          svilnato obleko, kakor so jo nosile naj bogatejše žene
 85 16|         umira najlepša cvetica, če jo iz domače zemlje izruješ
 86 16|            podoba Matere božje, ki jo je vedno nosila na prsih
 87 16|            nesrečnico. Naposled so jo začeli nadlegovati zavoljo
 88 16|           božji. Tudi svetinjo, ki jo je shranjevala in čuvala
 89 16|          ali smrt. S štirimi konji jo bo dal živo raztrgati, ako
 90 16|         Ona se je naj usmili! Reši jo naj strašne sužnosti, ali
 91 16|            V teh ponočnih molitvah jo je vselej šele proti jutru
 92 16|            letih znano molitev, ki jo je tudi sam molil z materjo
 93 16|           njene sužnosti. Tolažiti jo želi in govoriti z njo v
 94 17|          nesrečna žena. Ali rešiti jo, to je bila drzna misel,
 95 17|          Kapistranovo svetinjo. On jo je spoznal za tisto, katero
 96 17|          nosil sveti mož v boju in jo pozneje podaril njegovemu
 97 17|           prijel za znano sliko in jo pritisnil v božjem strahu
 98 17|        solzami v očeh tožila, kako jo je zvijačno izdala njena
 99 17|         svojega trpljenja. Nato pa jo zavijeta preko dolge, v
100 17|      ovohajo kristjana. ~Zasleduje jo ga, kakor zajca psi, dokler
101 17|      poslal car za lepo Zaliko, da jo ugrabijo. ~Večkrat so ju
102 17|            gozda. ~V hišo stopivši jo najdeta prazno. A hitro
103 18|           po beračici, kakor da bi jo hotel poljubiti v lice;
104 18|           na dvoje. Ob pamet in um jo je spravljala ta čudna gostija. ~
105 18|           Zalo. Ona še živi, če si jo tudi ti, nesrečnica, izdala
106 18|       zgrabil predrzno nevesto ter jo porinil na stran rekoč: ~"
107 18|          so pograbili tujko, hoteč jo iztepsti od hiše. ~V tem
108 18|            ječe, a pri tem početju jo je nekdo izdal. ~Zalika
109 18|            njenega života. ~Vsi so jo kar strme obstopili. Zdaj
110 18|            in razjarjeni kmetje so jo takoj obsodili. Živo so
111 18|         odpustili smrtno kazen ter jo obsodili z materjo vred