Part

  1 3     |       povabila k sebi na ve čer, da ji sami doma ne bo predolg
  2 3     |             tudi naša Zalika. In če ji je katera tovarišica zavidala
  3 3     |            nje. ~Približevati pa se ji ni upal nobeden izmed njih,
  4 3     |          dekle človeka. Z glave sta ji viseli dve dolgi, zlatolasi
  5 3     |           svojo sosedo: češ, le ona ji zastavlja pot do njene sreče. ~
  6 3     |    pogledala Mirka; svetla solza se ji je utrnila iz nedolžnega
  7 4     |         pogledati v oči. Pregloboko ji je rezalo v srce neljubo
  8 4     |            in pogled na staro mater ji privabijo solze v oči. A
  9 4     |        šalil z Almiro na vrtu, kako ji je pri slovesu stiskal roko
 10 4     |           briše solze iz oči, ki so ji zakrivale pogled. Zatorej
 11 4     |           Zatorej ni opazila, da se ji je bil medtem približal
 12 4     |         prejšnje ljubezni, in Mirko ji je odgovoril: ~"Ali mi še
 13 4     |           mladenič deklico za roko, ji pogleda živo v solzne oči
 14 4     |            ter prosi Serajnika, naj ji pove, kdaj in kje je dobil
 15 4     |           pa ga Zalika zaprosi, naj ji pove, kaj se je zgodilo
 16 4     |      starček, ves utrujen in pobit, ji je hitro podlegel. Njegove
 17 5     |          omahne na klop. ~Ali kmalu ji pomaga notranja strast zopet
 18 5     |              nočna podoba. Lasje so ji vihrali okoli žarečega lica,
 19 5     |            žarečega lica, oči so se ji svetile, kakor iskre v temni
 20 7     |               In ta rešilna roka se ji je tudi prikazala. Dva dni
 21 7     |      prejšnjo čilost in čvrstost so ji vzeli notranji dušni boji.
 22 7     |         notranjo bolest. Hipo ma pa ji je oko zažarelo, dekle je
 23 7     |            ti naj pomagam, Almira!" ji odgovori oče premišljujoč. ~"
 24 7     |             dušo. Že sama misel, da ji bo mogoče izdati Turkom
 25 8     |        ustavljala moji ženitvi? Saj ji nisem ničesar obetal! To
 26 9     |             se mu približa. Pogleda ji ostro v oči, da jo spozna.
 27 9     |         svojemu ženinu. ~Na licu se ji bere nekak notranji strah,
 28 9     |             da je Almira bolna; naj ji tedaj ne zamerijo, da ne
 29 10    |             izognil njenim besedam, ji pobožal rdeče lice, nato
 30 10    | ženitovanjsko veselje. Ali ta misel ji ne ugaja; češ, tako se ne
 31 10    |          njim. Ali kakor bi trenil, ji zgine v vasi za košatim
 32 11    |          živi, ali je že mrtev? Kdo ji more odgovoriti na to vprašanje! ~
 33 11    |       odgovorila deklica na neljubo ji vprašanje. Almirin život
 34 11    |            Vsa se je stresla. Treba ji je bilo zakrivati notranjo
 35 11    |            in jame zopet moliti, da ji Bog ohrani njenega moža... ~
 36 11    |             Semkaj jo zvabim. Odtod ji pokažem tja na Gradišče,
 37 11    |            na Gradišče. Branila sem ji sicer, po rečem nato, in
 38 11    |          bil srečno storjen. Oči so ji zažarele. Iz njih je odsevala
 39 11    |       zadovoljno in potolaženo. Saj ji je notranja slutnja pravila,
 40 11    |         nesrečno ženo Almira, ki se ji je zopet približala. ~"Kje
 41 11    |            po svojem Mirku. Zdaj se ji približa Almira, stopi naglo
 42 11    |           okoli vratu, a v tem hipu ji izpodrsne noga. ~Dekle zadene
 43 11    |             Šla je tja na rob, kjer ji je bil izpodletel strašni
 44 11    |             jo je peklo. Prsi so se ji stiskale. Zdelo se ji je,
 45 11    |            se ji stiskale. Zdelo se ji je, kakor da bi ji kdo z
 46 11    |         Zdelo se ji je, kakor da bi ji kdo z žarečimi kleščami
 47 11    |        trepeče na vsem životu. Glas ji je bil znan, a vedela ni,
 48 11    |        svoje mu očetu. ~Kakor da bi ji kdo porinil oster nož v
 49 11    |             umolkne. ~"Beži, beži!" ji reče naglo Tresoglav. "Turški
 50 11    |           vodi. Globoke črne oči so ji bile napete, ustne in roke
 51 11    |        okrvavljene, mršavi lasje so ji divje padali po licu. Almira
 52 12    |            teh besedah. Verjetno se ji je zdelo, kar je trdila
 53 12    |            so pretresle Almiro. Kri ji je šinila v bledo lice,
 54 14    |   poslušajoč, kaj pripoveduje znani ji mladenič Davorin. ~Naznanilo
 55 14    |    ohrabrila in opogumila. Pamet se ji je vrnila zopet v glavo.
 56 14    |           držeč. Iskrena molitev pa ji je vdahnila nov pogum in
 57 14    |                In pri teh mislih se ji je dozdevalo, da že dvomi
 58 14    |            ljubeznijo! ~Kakor da bi ji gad zasadil strupene zobe
 59 14    |          teh besedah strese in srce ji jame močno plati. ~Davorin
 60 14    |              častito postavo. Dolgo ji je gledal v oči in obraz,
 61 14    |             vzvišenost in blagi mir ji sije z visokega čela. ~Globok
 62 14    |          Tresoglava." ~Poveljnik pa ji je odgovoril mirno in krotko: ~"
 63 15    |         Drave. Pri vasi Mohljiče se ji je pridružila še četa, ki
 64 15    |            so, da jo še dojdejo ter ji odvzamejo plen in ujetnike. ~
 65 15    |             nada uničena. Na dom so ji prinesli očeta mrtvega. ~
 66 16    |      najlepša med vsemi. Turški car ji je odločil po sebne, z zlatom
 67 16    |            vsega dovolj. Deklice so ji stregle, strežaji doprinašali,
 68 16    |           nosila na prsih pri sebi, ji je bila obenem cerkev in
 69 16    |         svoji sobici. Edina tolažba ji je bila le molitev in pogled
 70 16    |          sliko Matere božje, katero ji je bil dal oče Serajnik
 71 16    |     Serajnika. Ker je pa videla, da ji nikdar več ne zasvetijo
 72 16    |         nikdar tako polna, da bi se ji ne mogla več priliti še
 73 16    |            stresla na životu, ko so ji sporočili strašno zapoved.
 74 16    |             turškega carja. Tri dni ji je dal še premisleka; potem
 75 16    |            času premišljala, ali bi ji bilo še mogoče uiti iz sužnosti.
 76 16    |      sužnosti. Toda vsak poizkus se ji je zdel brez uspeha. Okna
 77 16    |            strašne sužnosti, ali pa ji naj podeli ono stanovitnost
 78 16    |   skrivnostnem pomenu tega, od Boga ji poslanega pi sma. Čuvala
 79 16    |         zaklad na svojih prsih; saj ji je bil z njim prisvetil
 80 17    |           naj stori? Nov ža rek upa ji zasveti v glavi; opogumi
 81 17    |              Tu Zala umolkne. Solze ji zalijejo oči. Ihtela je
 82 17    |           pred njo. Nerazumljive se ji zde njegove besede. A v
 83 17    |             besede. A v trenutku se ji zasvita v glavi. Še enkrat
 84 17    |            sem Marko, Miklov brat," ji odgovori žalostno starček. ~"
 85 17    |         njen stric Marko, o katerem ji je mnogokrat pripovedoval
 86 17    |             ki usahne in ovene, ako ji odvzameš luč in gorkoto
 87 17    |           zaradi tega, da si prisvo ji njenega ženina Mirka. A
 88 17    |         njegove tovariše, in ljudje ji menda to tudi verjamejo. ~
 89 17    |        zamorska služabnica. V prsih ji je srce plalo, kolena se
 90 17    |             zopet oglaša straži ter ji naznani stražniško geslo
 91 17    |        služabnica sultanova. Vsi so ji zavidali tako mirno in trdno
 92 17    |        vrata. A kako se zavzemo, ko ji ni nikjer ne sledu, ne tiru!
 93 17    |             hrepenenje ppo Mirku se ji je vzbujalo z novo silo
 94 18    |          govoril o njej, naštevajoč ji čestokrat njene pregrehe.
 95 18    |         postoji ter posluša. Na uho ji udarjajo mični glasovi srebrnih
 96 18    |        hotel poljubiti v lice; nato ji poliže roko, potem zdirja
 97 18    |        izkusila, ali sedanji pogled ji je jemal vid in posluh.
 98 18    |         tako obrekova nje, da bi se ji kri ulila po licih, a v
 99 18    |          sliko Matere božje, katero ji je bil oče Serajnik izročil
100 18    |        mestu Carigradu, in ta slika ji je rešila živ ljenje!" ~
101 18    |             bleda kakor smrt in kri ji je zastajala v žilah. A
102 18    |            strme obstopili. Zdaj so ji poljubovali roke, zdaj raztrgano
103 18    |          rad govoril z njo, vsak bi ji rad pogledal v lice. ~Tudi
104 18    |            v lice. ~Tudi Davorin se ji je naposled približal. Ali
105 18    |       solznimi očmi v čelo; češ, on ji je bil edini pomočnik, edini
106 18    |        deklico. Na njeno prošnjo so ji odpustili smrtno kazen ter
107 18    |          njeno ime in te prosil, da ji ohraniš tudi ti blag spomin. ~
108 ZgoDod|          Štajersko do Celja. Ker se ji pa ni žalibog nihče hitro