Part

 1 3 |          doma ne bo predolg čas. ~Zalika je bila hči Serajnikovega
 2 3 |           drevje jo je obdajalo. ~Zalika je bila edini otrok pri
 3 3 |         in veselje je bila odslej Zalika. Njo je redila in odgojevala,
 4 3 |          o njeni žalostni usodi. ~Zalika pa se ni ponašala s svojim
 5 3 |   vrednost. To je znala tudi naša Zalika. In če ji je katera tovarišica
 6 3 |      slana lahko čez noč pogubi. ~Zalika je bila ponižno dekle in
 7 3 |          to bi bilo tudi zastonj; Zalika je od nekdaj že rada videla
 8 3 |    Italijanka. ~Medtem ko je bila Zalika velike postave, šibke rasti
 9 3 |        gibčna, šaljiva in šegava; Zalika pa bolj resna, častitljiva
10 3 |      tankim in lepim lasem. Če je Zalika v nedeljo ali praznik oblekla
11 3 |     ljubezni. Domišljal si je, da Zalika ne ljubi iskreno, ker ne
12 3 |        Zdelo se mu je celo, da se Zalika le nalašč dela prijazno
13 3 |        Almira še obrekovala, češ, Zalika se kaj rada ozira po drugih
14 3 |         nje, naj se opraviči. Ali Zalika mu ni na taka vprašanja
15 3 |         Te izpremembe na Mirku je Zalika že dolgo časa opazovala.
16 4 |        Mirko v sobo, se je hotela Zalika z materjo posloviti; saj
17 4 |           Zakaj tako hitro domov, Zalika? Ali se me bojiš, da nočeš
18 4 |      pogleda dekletu v obraz. Ali Zalika zre nepremično v tla. Skrivala
19 4 |       prime za desnico, povzdigne Zalika glavo in spozna svojega
20 4 |             Te besede je govorila Zalika milo in nežno, da bi bile
21 4 |     odgovoril: ~"Ali mi še moreš, Zalika, biti tako vdana kot nekdaj?" ~
22 4 |         solzne oči in pristavi: ~"Zalika, v slabih urah svojega življenja
23 4 | blagoslovi zvezo njihovih otrok. ~Zalika se kar hitro odtrga Mirkovemu
24 4 |  Prepričan sem, da mu bo pomagala Zalika v vseh stiskah in nadlogah,
25 4 |           naši družbi. ~"Tu imaš, Zalika, srebrno svetinjo s podobo
26 4 |         molitev ti bo pomagala." ~Zalika prejme svetinjo iz starčevih
27 4 |          mož. Tako tudi tvoj oče, Zalika, in njegov brat, tvoj stric
28 4 |          za sveto vero. ~Ali čuj, Zalika, kaj se je zgodilo! ~Turki
29 4 |          odbije k sreči tvoj oče, Zalika, namenjeni udarec ter prebode
30 4 |            Po kratkem molku pa ga Zalika zaprosi, naj ji pove, kaj
31 4 |        Kapistrana, tvojemu očetu, Zalika, sem zatisnil jaz na veke
32 4 |           Tur kom. ~Le ti, le ti, Zalika, si mu bila vedno na jeziku;
33 4 |        sem mu, da postane njegova Zalika moja hči, to je žena mojega
34 4 |           preživel tvojega očeta, Zalika. Saj pa tudi ni več imel
35 5 |       Pozno je že bilo, ko sta se Zalika in njena mati poslovili
36 5 |         potnikov, niti Mirko niti Zalika niti njena mati, se ni ozrl
37 5 |        mimo nje korakata Mirko in Zalika. Zdaj je videla, da spremlja
38 5 |       čula, kako navdušena govori Zalika o svoji neskončni sreči
39 5 |    deklice. ~Vedi, da je od danes Zalika moja nevesta in da postane
40 7 |          njimi bo seveda najlepša Zalika. Ta jim bo ugajala. Vse
41 8 |    njegovi hiši je prenočila tudi Zalika z materjo vred. ~Mirko pa
42 9 |          tako zamišljena. Govori, Zalika!" ~"Bog ne daj, da bi vse
43 10|        nagubano čelo. Če ga je pa Zalika vprašala, kaj tako premišlja,
44 10|           mu je zevala na glavi. ~Zalika vzame hitro vina in vode,
45 10|   razlegali daleč tja po dolini. ~Zalika se je oklenila svojega ženina.
46 10|            ubogo deklico!" odvrne Zalika v krščanski ljubezni. "Ta
47 11|          vsemi je kazala nesrečna Zalika. Bila je očetu Serajniku
48 11|     pogube. ~Z resnimi očmi se je Zalika ozirala tja na Gradišče,
49 11|        mesta v temoti. ~Medtem je Zalika, sedeč pri vhodu na skali,
50 11|         pot med ostrimi skalami. ~Zalika pogleda proti Gradišču in
51 11|      morilne misli dušo in srce. ~Zalika poprime nesrečno deklico
52 12|         sta bili v tem času zopet Zalika in Almira na straži. Obedve
53 12|       Skrival ga je oče Serajnik. Zalika mi je, nič hudega sluteč,
54 14|           v turških rokah. Kje je Zalika, Mirkova nevesta in žena?
55 14|        skalnati votlini je začula Zalika znane glasove. Prišedši
56 14|       nesrečne žene!" ~"Umiri se, Zalika!" jo tolaži Davorin. "Tvoj
57 14|       mati!" ~Izgovorivši se hoče Zalika iztrgati od svojih staršev
58 14|          jo ustavi rekoč: ~"Stoj, Zalika! Ti si ravno tako moj otrok
59 14|              Ti ostaneš pri meni, Zalika," pristavi Serajnik. "Ne
60 14|             Tolaži se, ljuba moja Zalika! Pomiri se!" ~"Nikdar bi
61 14|        skalnate votline. Bila sta Zalika in Davorin. Prva, zavita
62 14|            vpraša potem radovedna Zalika. "Mi smo shranjevali ključ,
63 14|        Nato stopata tiho dalje in Zalika je medpotoma stiskala majhno
64 14|      dekle ni moglo trpeti, da bi Zalika objela, četudi v ječi, svojega
65 14|           glavni stan. Davorin in Zalika sta pisano gledala svojo
66 14|          njenega milega pogleda. ~Zalika zre nepremično na tla. Rdečica
67 15|      izvedel, da je ujeta njegova Zalika. Hipoma je sklenil, da jo
68 16|          mislite, da je bila naša Zalika v tem bogastvu in tej krasoti
69 16|          je hirala in venela tudi Zalika, odkar je živela kot nesrečna
70 16|            da bi ne bila nesrečna Zalika mislila na svojega Mirka,
71 16|        smrt, polna muk in groze. ~Zalika se je kar stresla na životu,
72 16|       izpolni njegove želje. Toda Zalika je bila trdna v svoji veri,
73 16|      spanec. Obnemogla je zaspala Zalika kleče na tleh, sliko Matere
74 16|          iz grozne sužnosti." ~In Zalika jame radostno poljubovati
75 17|    Sedemnajsto poglavje ~Težko je Zalika pričakovala večera. O polnoči,
76 17|        potrka res nekdo na vrata. Zalika se strese od samega strahu.
77 17|        mož z dolgo sulico v roki. Zalika se te prikazni prestraši
78 17|          žena!" ~Začudena pogleda Zalika nemirnega starčka, ki kleči
79 17|         božje. ~Sedaj je pokazala Zalika svojemu stricu Kapistranovo
80 17|         pa te najdem zopet, draga Zalika, ali sam brez tvojega očeta,
81 17|        dlje te gledam, ljuba moja Zalika. Rešiti te moram, moje dete.
82 17|          tvojemu dragemu Mirku!" ~Zalika se je čudila nad spremembo
83 17|      pogovarjala naša prijatelja. Zalika je s solzami v očeh tožila,
84 17|       bili jezdeci zasledili. Ali Zalika in Marko sta se jim vselej
85 17|        Čestokrat je tedaj slišala Zalika, kakor pripoveduje koroška
86 17|        ugrabijo nesrečnega moža. ~Zalika, to videč, jame vpiti in
87 17|           za njo do reke Donave. ~Zalika se vrže vsa obupana v peneče
88 18|         let, odkar se je poročila Zalika. Na dan njene poroke je
89 18|       početju jo je nekdo izdal. ~Zalika je prišla v sužnost. S seboj