Part

 1 2 |   pride z lučjo v roki Miklova Zala. Vsi trije se prijazno pozdravijo
 2 3 |    Serajnikov Mirko in Miklova Zala. Veliko radost je imel Serajnik
 3 3 |      le: Lepa je kakor Miklova Zala, in to je bilo največje
 4 7 |   odgovori oče premišljujoč. ~"Zala mora umreti. Potem je Mirko
 5 10|      vred v varno skrivališče: Zala žalostna in pobita, Almira
 6 11|        Gradišče, sta bili samo Zala in Almira pri njem. Nato
 7 11|     bila navadno njegova snaha Zala na straži, včasih tudi Almira. ~
 8 11|       Najprej je izpregovorila Zala, rekoč: ~"Kje so le tvoj
 9 11|        ubili?" nadaljuje zopet Zala. "Smilila bi se mi, Almira,
10 11|      pa naznanim, da je hotela Zala v temni noči iti sama k
11 11|        polnoči, a vse zastonj. Zala je šla, bom rekla, spodrsnila
12 11|    zopet približala. ~"Kje si, Zala? Ali spiš, da si tako tiha?
13 11|      pot navzgor po strmini." ~Zala in Almira sta šli na rob.
14 11|        tem hipu zavali pogumna Zala rtasto skalo doli v strmo
15 11|        storil dan, jo je našla Zala še na tistem mestu slonečo
16 12|    vašega prihoda, ali njegova Zala, najkrasnejša ženska v vsej
17 12|    skozi podzemeljski izhod." ~Zala je globoko vzdihnila pri
18 12|       ni bati," odgovori naglo Zala. "Železna vrata so tako
19 13|      moža za svoje plačilo! Le Zala edina more rešiti svojega
20 14|          Kakor zblaznela skoči Zala naenkrat pokonci, prime
21 14|        Mirka mrtvega. Nesrečna Zala je bila vsa obupana in zbegana.
22 14|      Po molitvi je rekla tedaj Zala mirno in odločno: ~"Ako
23 14|   kakor pa da sta mrtva oba." ~Zala pogleda začudena Serajniku
24 14|    žrtvovati svoje življenje. ~Zala je kar okamenela na mestu.
25 14|        dejanju svojo ljubezen, Zala!" pristavi osorno Almira. "
26 14|   oddaljena. Kadar sta postala Zala in Davorin, počakala je
27 14|      Vse se nama bo posrečilo, Zala," ohrabruje svojo spremljevalko
28 14|    skrivna vrata!" opomni tiho Zala. ~Almira se pri teh besedah
29 14| nesrečno dekle. "Mirko je moj. Zala je v kletki kakor ptiček."
30 14|      Gradišču. Vrata se odpro. Zala in Davorin stopita v klet,
31 14|       se približata Davorin in Zala nagloma turški straži, ki
32 14|       v bosenskem jeziku. ~Ali Zala molči, kakor da bi ne imela
33 14|       Njeno srce je okamenelo. Zala je že videla v duhu vso
34 14|        povpraša poveljnik. Ali Zala molči, kakor da bi bila
35 14|        tovariši in prosta tudi Zala! ~Tale mladenič, ki si ga
36 14|      tovariši vred iz šotora. ~Zala pa se zgrudi omedlela in
37 15|        Med njimi sta bila tudi Zala in Davorin. Tu je bil jok
38 16|       žena in nevesta, Miklova Zala, je še živela. Ali živela
39 16|        je bil vesel tega daru. Zala, njegova nova služabnica,
40 16|       v velikem turškem mestu. Zala je imela vsega dovolj. Deklice
41 16|  srečna in vesela? ~Ne! Temveč Zala je bila sedaj nesrečna,
42 16|     sveta ločena je vzdihovala Zala vedno sama v svoji sobici.
43 16|        Pri vsem tem si je bila Zala še zmeraj v zavesti pregovora:
44 16|   carigrajskih mošej, ko se je Zala prebudila iz spanja. Sliko
45 17|        upa in strahu je sedela Zala zvečer v svoji sobi. Zdaj
46 17|        je moj Mirko doma!" ~Tu Zala umolkne. Solze ji zalijejo
47 17|       Dolgo sta govorila potem Zala in Marko o nezgodah svojega
48 17|      sem, pod tale obok stopi, Zala, in bodi mirna, kakor marmoren
49 17|      in nevarnostih je zaupala Zala še zmeraj v božjo pomoč.
50 18|       živi in kje da živi moja Zala. Šel bi za njo na konec
51 18|        ženina. Njega so ujeli. Zala ga je sicer poskušala rešiti
52 18|   Mirko, ono znano sliko tvoja Zala" ~Mirko je spoznal mili
53 18|   približal. Ali ko ga zagleda Zala, ostrmi vsa začudena nad
54 18|    nesrečno izdajalko Almiro. ~Zala in Davorin sta dokazala
55 18|        dobrosrčna in usmiljena Zala je prosila za nesrečno deklico.