Part

 1 1 |         Zdaj pa pokaže starec na svojega sina Mirka rekoč, naj ta
 2 2 |          bilo več mogoče utajiti svojega občevanja z Almiro. Saj
 3 3 |     nekdaj že rada videla Mirka, svojega tovariša in prijatelja v
 4 3 |         Serajnika pa je imela za svojega, kakor za njegovega očeta.
 5 3 |         take pijavke iztirali iz svojega kraja. In gosposka sama
 6 3 |         je zagotavljala zvestobo svojega srca. ~Mirko je rad verjel
 7 4 | povzdigne Zalika glavo in spozna svojega prijatelja. A takoj mu odtegne
 8 4 |            Zalika, v slabih urah svojega življenja sem res dvomil
 9 4 |        Serajniku. Goreče poljubi svojega dobrotnika in se mu zahvali
10 4 |          na njo se zamisli zopet svojega rajnkega očeta ter prosi
11 4 |         zadnjo uro." ~V znamenje svojega veselja in zadovoljnosti
12 4 |          morali namreč ločiti od svojega vodje, pobožnega meniha
13 4 |        čete so žalovale na grobu svojega vodje in točile solze kakor
14 5 |          ne morem sama imenovati svojega moža, naj ga tudi nobena
15 5 |          nobena druga ne imenuje svojega!" ~Strašna tema pokrije
16 6 |           sivolasega starčka, za svojega voditelja! Bodite prepričani,
17 6 |          mestu izvolili Mirka za svojega glavnega poveljnika. ~Ta
18 7 |        ni pomislila na posledice svojega maščevanja. Saj je dobro
19 8 |        petelinčki, so vstajali s svojega ležišča. Na Serajnikovem
20 8 |          vpraša Štefan radovedno svojega tovariša, ki je očito kazal,
21 8 |          spoznal. ~Naš znanec je svojega prijatelja še dalje izpraševal
22 8 |     odvrniti vsak sum od sebe in svojega očeta. Almira si je pač
23 10|       grmovju sva privezala vsak svojega konja in se vlegla v rov,
24 10|            Zalika se je oklenila svojega ženina. Kakor z železnimi
25 10|          se je držala mlada žena svojega moža. Vsa v solzah je milo
26 11|     Rožci?" vpraša nagloma Mirko svojega soseda. ~"Jaz ga nisem videl,
27 11|       dneva, da ne bi mislila na svojega nesrečnega očeta. ~Najtežje
28 12|         pravo priložnost in ukaz svojega poveljnika. ~Pod Rožco sta
29 13|         Tvoja hči Almira pa dobi svojega ženina Mirka in kogar še
30 13|         očesom je pogledal Mirko svojega prijatelja. Ta pogled je
31 13|        Le Zala edina more rešiti svojega ženina go tove smrti. Le
32 14|         je zgrudila nanj, objela svojega tasta in se razjokala na
33 14|    žrtvovala lastno življenje za svojega ženina. Lahko noč, oče,
34 14|       daruje lastno življenje za svojega Mirka!" ~Smrtna tišina je
35 14|        žena, bi naj manj ljubila svojega moža, kakor ga ljubi Almira!
36 14|       nevesti očita, da ne ljubi svojega moža. Ali to ni res, mati!
37 14|    Zalika objela, četudi v ječi, svojega ženina Mirka ter mu še enkrat
38 14|  poveljnika ter izgubila na veke svojega Mirka. ~Še v drugo jo povpraša
39 14|     oblast, zato da rešim Mirka, svojega ženina. ~Tale ključ v moji
40 14| poveljnik sam v stranski oddelek svojega šotora. ~Kmalu potem so
41 15|      vsak dan željno pričakovala svojega očeta. Menila je, da dojde
42 16|         privedel Mirkovo ženo do svojega carja. Z majhno četo, a
43 16|       nesrečna Zalika mislila na svojega Mirka, na očeta Serajnika
44 16|         seboj, da ne bi pozabila svojega materinega jezika. In podoba
45 16|          vero, na svoj dom in na svojega dragega Mirka in očeta Serajnika.
46 17|      venca, z nikomer ne govorim svojega jezika, z niko mer ne hodim
47 17|         Zala in Marko o nezgodah svojega življenja. Z živimi barvami
48 17|    gradom. Opisoval je pogumnost svojega brata Mikla in prijatelja
49 17|     svoje dolgoletne sužnosti in svojega trpljenja. Nato pa jo zavijeta
50 17| kristjansko sužnjo na vse strani svojega velikega cesarstva. Imeli
51 17|         enkrat videla blago lice svojega moža in ženina. ~Ta misel
52 18|        in nevesto. Tam je videla svojega Mirka, tam je gledala svojo
53 18|         poželiš, dam ti polovico svojega gospodarstva, ako mi znaš
54 18|     morala še isti dan ločiti od svojega ženina. Njega so ujeli.