Part

501 12    |            vzdigne vzadi za Mirkom. V istem trenutku prileti Strelec
502 12    |           moralo vdati vse. Grad je v turških ro kah. Pojdite
503 12    |             strah. Hoče k svojim, a v tem hipu ga napade od vzadi
504 12    |             s svojimi tovariši. Ali v kratkem jih je mnogo popadalo
505 12    |           Gradišču je prišlo Turkom v pest. Ves živež in hrano,
506 12    |            otroke so spravili Turki v svoje šotore in jih tam
507 12    |           in mladeniče pa so zaprli v globoke kleti na Gradišču.
508 12    |     posekali. ~Vsi so bili obsojeni v temno sužnost. Le Mirka
509 13    |             in kogar še povrh želi, v dar. ~Le nekaj mi še manjka.
510 13    |          mladih deklet in žen sedaj v moji oblasti, ali tako vrlih
511 13    |        pokloniti svojemu gospodarju v Carigradu." ~"Težko bo res,
512 13    |             Mirkovo nevesto in ženo v svoje roke." ~"Naj se zgodi,
513 13    |             in njegove tovariše sem v moj stan!" ~Ukaz se izvrši.
514 13    |            stopi za platneni zastor v šotoru, tako da sliši pogovor,
515 13    |             s tovariši, vklenjenega v železne verige, pred turškega
516 13    |           in brez strahu poveljniku v oči. Še strepetal ni Mirko,
517 13    |   zmagovalcu. ~Poveljnik je govoril v bosenskem, to je hrvatskosrbskem
518 13    |            Ti in vsi tvoji ste zdaj v moji oblasti. Jaz odločujem
519 13    |             starčke odvedem s seboj v sužnost. Tebe in tvoje tovariše,
520 13    |            tleh, častniki in vojaki v šotoru pa zarožljajo s svojim
521 13    |         Zaliko in sivolasega očeta. V svojih prsih je čutil le
522 13    |     poveljnik. "Le eno bitje ima še v sebi moč, da utegne predrugačiti
523 13    |         tvoja, Mirko, ki jo varuješ v taboru pod Rožco, more vas
524 13    |       tihota nastane po teh besedah v šotoru. Tovariši Mirkovi
525 13    |        povesi oči in zre nepremično v tla. Zdelo se mu je, kakor
526 13    |    poveljnikove besede globljo rano v srce, kakor more to storiti
527 13    |            Tudi pogledal ni nikomur v oči, ne v obraz. Le tresel
528 13    |       pogledal ni nikomur v oči, ne v obraz. Le tresel se je na
529 13    |     življenje in smrt. Odločite se! V tvojih rokah, Mir ko, je
530 13    |             in spregovori takole: ~"V imenu vseh tovarišev ti
531 13    |            sovražnik od mene, to ni v moji oblasti. Zalino življenje
532 13    |        oblasti. Zalino življenje je v božjih rokah. ~Vedi torej,
533 13    |            hočeš. Moje življenje je v tvojih rokah." ~Z zobmi
534 13    |            tovariše, častniki moji, v najglobljo ječo! Stražite
535 13    |        Mirka in tovariše so odvedli v ječo. Tresoglav pa je odgrnil
536 13    |          moški kot uje tniki zaprti v kleteh. ~Kmalu se je približal
537 13    |      katerega so bili Turki, jahaje v Rožno dolino, ujeli na preži.
538 13    |             odvedli ujetega s seboj v tabor pred Gradišče. ~Nocojšnjo
539 13    |             se obleče tedaj skrivši v turško obleko. Opaše si
540 13    |          izve vse, kar se je godilo v turškem taboru. ~Groza je
541 14    |            vse je proč. Gradišče je v turških rokah. Kje je Zalika,
542 14    |            ali beseda mu je zastala v grlu. Omahnil je na tla.
543 14    |       Davorin ga je ujel in položil v svoje naročje. ~V skalnati
544 14    |           položil v svoje naročje. ~V skalnati votlini je začula
545 14    |     zagledala Serajnika, omedlelega v Davorinovem naročju, se
546 14    |            je nesrečo ter že čutila v svoji duši, kako strašno
547 14    |             in molil k vsemogočnemu v zahvalo, da mu je rešil
548 14    |           Strah in obup se je boril v njenem srcu. V duhu je že
549 14    |             je boril v njenem srcu. V duhu je že videla pred seboj
550 14    |         Pamet se ji je vrnila zopet v glavo. Njeno srce se je
551 14    |            na tla in molila goreče, v sklenjenih rokah sveto podobo
552 14    |     vdahnila nov pogum in odločnost v srce. V njeni duši je bil
553 14    |          pogum in odločnost v srce. V njeni duši je bil sklep
554 14    |      trenutek ne. Še nocoj grem tja v turški tabor in bom žrtvovala
555 14    |          pogleda začudena Serajniku v oči in odvrne po kratkem
556 14    |        Mirku, če bi imeli tudi mene v svojih rokah? Kdo nam je
557 14    |           Turki Mirka, imam še vsaj v tebi enega otroka, ki mi
558 14    |            molimo, da bo zveličana. V nebesih se v kratkem snidemo!" ~
559 14    |             zveličana. V nebesih se v kratkem snidemo!" ~Po teh
560 14    |            duša me ne more zadržati v mojem sklepu. Žrtvovala
561 14    |           gad zasadil strupene zobe v telo, tako so jo pekle Almirine
562 14    |           besede, tako jo je bolelo v srcu njeno sumničenje. Vsa
563 14    |             je tožila tiho: ~"Tukaj v srcu me boli, mati. Meni
564 14    |         bila mislila, da to človeka v srcu tako žge in peče, če
565 14    |             naju združil." ~"Pokaži v dejanju svojo ljubezen,
566 14    |           močnejša, tvoja ali moja. V dejanju naj se pokaže, kolika
567 14    |            večni Bog more razvezati v nebesih, kar je zvezal tu
568 14    |      Davorina za roko ter ga odvede v skalnati dom... ~Kmalu potem
569 14    |          stopili dve nočni prikazni v gosti temi iz skalnate votline.
570 14    |            in Davorin. Prva, zavita v dolgo turško haljo, z ostro
571 14    |          sabljo opasana, Davorin pa v turški obleki, oborožen
572 14    |             sta splezala po strmini v globok prepad in se napotila
573 14    |             nesrečna Almira, zavita v temno haljo. Govorila je
574 14    |             sama s seboj. ~"Zdaj je v mojih rokah. Ravno je došla
575 14    |         mojih rokah. Ravno je došla v globoki prepad. Dobro se
576 14    |           trdi koraki. Sedaj sta že v rovu in korakata proti taboru.
577 14    |           se je splazila po strmini v globino ter sledila v temni
578 14    |       strmini v globino ter sledila v temni noči svojima znancema
579 14    |          stražnik oblečen, ti pa si v turški halji videti kakor
580 14    |        videti kakor turški častnik. V največji sili pa primeva
581 14    |             šepeče tiho zase Almira v bližnjem grmovju in posluša
582 14    |        shranjevali ključ, ki odpira v Strelčevi hi ši vhod na
583 14    |           Strelec sam, da ga čuvamo v svojem zatišju. Na ta ključ
584 14    |           božje na prsi ter prosila v duhu Boga po moči. ~Srečno
585 14    |           kolikor toliko oddaljena. V hiši ni bilo nikogar. Vse
586 14    |            se spravila po stopnicah v klet, a tu je bil tisti
587 14    |             tiho vrata. Ko pa stopi v podzemeljski hodnik, se
588 14    |             truplom in pade čezenj. V tem trenutku se vzbudi stražnik
589 14    |         zasadi ostro sabljo globoko v prsi in turški častnik izdihne
590 14    |            a vse je bilo tiho kakor v grobu. ~Almiri pa zaiskre
591 14    |           grobu. ~Almiri pa zaiskre v tem hipu oči od same radosti. ~"
592 14    |         same radosti. ~"Zdaj je vse v mojih rokah," si misli nesrečno
593 14    |               Mirko je moj. Zala je v kletki kakor ptiček." Nato
594 14    |             Zala in Davorin stopita v klet, iz kleti pa prideta
595 14    |            mogla Almira več brzdati v svoji hudobiji in strasti.
596 14    |            bi Zalika objela, četudi v ječi, svojega ženina Mirka
597 14    |             enkrat srečna pogledala v drago obličje. ~"Tega ne!"
598 14    |         Tega ne!" si misli dekle in v tistem trenutku zakriči
599 14    |           šum. Straža se vzdrami in v trenutku ugrabijo turški
600 14    |           mirno vdajo sovražnikom. ~V jutru na vse zgodaj so jih
601 14    |          vse zgodaj so jih privedli v glavni stan. Davorin in
602 14    |    Neprestrašeno je zrla stražnikom v oči. ~Kmalu je stopil tudi
603 14    |          tudi poveljnik turške čete v šotor. A kako se je zavzel
604 14    |         postavo. Dolgo ji je gledal v oči in obraz, ka kor da
605 14    |               jo nagovori poveljnik v bosenskem jeziku. ~Ali Zala
606 14    |        okamenelo. Zala je že videla v duhu vso svojo nesrečo,
607 14    |        svojo nesrečo, slutila je že v srcu strašno svojo uosdo.
608 14    |             veke svojega Mirka. ~Še v drugo jo povpraša poveljnik.
609 14    |             sama sem ti jo spravila v tvojo oblast, zato da rešim
610 14    |         svojega ženina. ~Tale ključ v moji roki priča dovolj,
611 14    |         mene ne bila prišla ta žena v tvoje roke. Ako bi ne bilo
612 14    |     mladenič, ki si ga ujel na poti v našo dolino, je vzel skrivši
613 14    |             tudi tvojega stražnika. V svoji zbeganosti pa je pustil
614 14    |       zbeganosti pa je pustil ključ v vratih in jaz sem ga vzela
615 14    |          sta mislila obadva stopiti v ječo k Mirku in njegovim
616 14    |         odvedejo stražniki Davorina v zaduhlo ječo. Zaliko in
617 14    |       Almiro pa pelje poveljnik sam v stranski oddelek svojega
618 14    |      njegove tovariše iz temne ječe v glavni šotor turškega poveljnika.
619 14    |         poveljnik s sabljo rožljaje v šotor. A ko vsi privzdignejo
620 14    |             je stala Almira, zavita v črno haljo. ~Kakor pogleduje
621 14    |        katerega je zavratno ugrabil v travi prepevajočega, tako
622 14    |            mu je bilo dekle zaklelo v strašno maščevanje. Mirko
623 14    |       začudeno pogledajo in vsak jo v duhu že zahvaljuje za njeno
624 14    |           ti hvala, draga Almira!" ~V tem trenutku pa se zasliši
625 14    |      Mladeniču je zdi ta glas znan. V srce ga zbode, kakor da
626 15    |           povelje, naj se naša četa v gornji Rožni dolini hitro
627 15    |     Združiti se ima z glavno vojsko v Podjunski dolini. ~Zatorej
628 15    |    Podjunski dolini. ~Zatorej se je v turškem šotorišču jelo takoj
629 15    |        tabora pri cerkvi sv. Jakoba v Podgradu. ~Zdaj, ko je bilo
630 15    |           Zdaj, ko je bilo Gradišče v njegovih rokah, je imel
631 15    |     zavarovano Gradišče sovražnikom v roke in vsa nje gova posadka
632 15    |            gova posadka pod meč ali v sužnost. Zatorej je bilo
633 15    |            pogodbo. ~Mirno dospevši v tabor ni namreč prizanesel
634 15    |          pomoriti, kar mu je prišlo v pest. Kdor pa ni izdihnil
635 15    |            bridkim mečem, je prišel v sužnost. Naposled so poplenili
636 15    |      zapuščali Gradišče in Podgrad. V spomin so uničili, kar so
637 15    |         požigali, ljudi pa odvajali v sužnost. ~V Podgorju so
638 15    |             pa odvajali v sužnost. ~V Podgorju so hoteli cerkev
639 15    |      nesrečni Slovenci na Koroškem. V kamen vsekane in na papir
640 15    |             ujetnikov je bilo sedaj v turški vojski. Kakor neumno
641 15    |           priti preko globoke reke. V naglici so si stesali Turki
642 15    |          nje so naložili svoj plen, v nje pognali ujete kristjane
643 15    |     kristjanov je našlo hladni grob v penečih valovih domače reke.
644 15    |       nesrečne Zalike ni otela smrt v hladnih valovih turške sužnosti.
645 15    |            turške sužnosti. Bila je v spremstvu glavnega poveljnika,
646 15    |         telesna moč. Zakaj vklenjen v železne verige je moral
647 15    |            verige je moral stradati v turški ječi. Še nekaj dni
648 15    |            kakor so mogli in znali. V teh mukah in bolestih pa
649 15    |            je hitel mladi mož potem v tabor pod Rožco, meneč,
650 15    |           slišal ono strašno ju tro v turškem šotoru. ~Sosedje
651 15    |         Mirka in najodličnejše može v vsej okolici. Ona je tvegala
652 15    |     naravnost k turškemu poveljniku v šotor: kako ga je ondi kleče
653 15    |      privedla ponočna straža Zaliko v šotor. Ujeli so jo nekje
654 15    |            šotor. Ujeli so jo nekje v podzemeljskem hodniku, kamor
655 15    |             nočno pohajalko odvedel v sužnost. ~Tako je govorila
656 15    |            je bil nabral Mirko tudi v Rožni dolini nekaj mož in
657 15    |            in hlodi, za turško četo v spodnjo Ro žno dolino. Upali
658 15    |         Štajersko in Kranjsko domov v globoko Turčijo. ~Najsrečnejši
659 15    |          skrbela za svojo okolico. ~V prvi sili in za prvo potrebo
660 15    |        globoko klet, da bi shranili v njej nekaj slabih poljskih
661 15    |        prišel ta človek na Gradišče v klet; saj ga ni bilo prej
662 15    |           klet; saj ga ni bilo prej v njihovem taboru. ~Še bolj
663 15    |           spogledovali, ko so našli v njegovi suknji ključ od
664 15    |            železnih vrat, ki vodijo v podzemski hodnik. Tu je
665 15    |           da je bil Tresoglav tedaj v kleti in da je on potegnil
666 15    |          Serajnik, da ga je izgubil v taboru pod Rožco. ~Strašen
667 15    |            na videz zadovoljnega. A v svoji lakomni duši se je
668 15    |         spravil Gradišče sovražniku v roke. ~Zatorej je skušal
669 15    |           Natihoma je znašal ponoči v globoko klet na gradu najbolj
670 15    |           se je dobro okoristiti. A v njegovo nesrečo so ga zalezli
671 15    |         pred poveljnikom, ali tajno v kleti nakopičene dragocenosti
672 15    |            ujeli in za kazen zaprli v globoko klet, kamor ni prihajala
673 15    |              Tresoglav pa je umiral v temni kleti. Glad je hud
674 15    |          moči je še hotel uporabiti v to, da se reši. ~V kleti
675 15    |        uporabiti v to, da se reši. ~V kleti je ležalo več brun
676 15    |            je začel suvati in tolči v razpokano zidovje, ki je
677 15    |          bogastvom, zdrav in vesel. V svoji domišljiji si je že
678 15    |            slikala bodoče življenje v sreči in zadovoljnosti. ~
679 15    |            ga niso sosedje položili v hladni grob. ~Od tistega
680 15    |       tolažbe. Pred njenimi očmi je v nočnih sanjah vstajala podoba
681 16    |             vojske so sicer tudi še v poznejših letih razsajale
682 16    |            Koroškem, ali prebivalci v Svetnah in v Podgradu niso
683 16    |             prebivalci v Svetnah in v Podgradu niso močno ob čutili
684 16    |           močno ob čutili teh bojev v deželi. Do Gradišča ni bil
685 16    |            ne bil našel mnogo plena v tem kraju, zakaj ljudstvo
686 16    |            zaradi nesrečnih udarcev v zadnji turški vojski kaj
687 16    |     bolehati. Neskončno ga je pekla v srcu nesreča Zalina. A bolelo
688 16    |          kriva vse njegove nesreče. V tem mnenju ga je podpiral
689 16    |      Davorin je trdil, da je najbrž v penečih dravskih valovih
690 16    |         Čestokrat so molili sosedje v Serajnikovi hiši za njeno
691 16    |             na tem ali onem svetu. ~V dolgih letih pa se marsikaj
692 16    |             njeni telesni ostanki. ~V teku časa se je izbrisala
693 16    |            židovsko dekle, za snaho v hišo." ~A sivolasemu možu
694 16    |           ga je tudi hitro položila v grob. ~Z očetom Serajnikom
695 16    |       mislili ljudje, branil Almiri v Mirkovo hišo. ~Toda temu
696 16    |             življenje glo boko doli v Turčiji, v prestolnici turškega
697 16    |            glo boko doli v Turčiji, v prestolnici turškega cesarstva,
698 16    |     prestolnici turškega cesarstva, v glavnem mestu Carigradu. ~
699 16    |         plena in ropa, je bil došel v cesarsko mesto. Podariti
700 16    |             sužnico svojemu sultanu v dokaz in znamenje velike
701 16    |        dvorane. ~Oblačiti jo je dal v najlepšo svilnato obleko,
702 16    |           nosile naj bogatejše žene v velikem turškem mestu. Zala
703 16    |              da je bila naša Zalika v tem bogastvu in tej krasoti
704 16    |           kakor še nikdar ne poprej v svojem življenju. Kakor
705 16    |          zemlje izruješ in presadiš v tujo, še tako rodovitno
706 16    |          vzdihovala Zala vedno sama v svoji sobici. Edina tolažba
707 16    |             je bil dal oče Serajnik v spomin njene zaroke. ~Prišlo
708 16    |             leto Zaline sužnosti. A v vsem tem času ni mogla nesrečna
709 16    |             umiralo njeno življenje v sužnosti od dne do dne;
710 16    |           Toda Zalika je bila trdna v svoji veri, neomahljiva
711 16    |             svoji veri, neomahljiva v svojih sklepih. Niti ene
712 16    |           si je bila Zala še zmeraj v zavesti pregovora: Pomagaj
713 16    |          pomore! Dostikrat je tedaj v zadnjem času premišljala,
714 16    |         molila vsako noč in klicala v svo jem ljubem materinem
715 16    |         grozno smrt za svojo vero. ~V teh ponočnih molitvah jo
716 16    |            tleh, sliko Matere božje v rokah držeč. Zlati jutranji
717 16    |             kristjanke, ki je edino v blagodejnem spanju našla
718 16    |         glas in ihtenje je odmevalo v tihi noči po visokem mostovžu.
719 16    |         Serajnikom in svojim bratom v Kapistranovi vojski proti
720 16    |            je moral ločiti od njih. V najhujši bitki z janičarji
721 16    |            in ujeli. Nato je prišel v Carigrad, kjer je oz dravel
722 16    |           je slišal to noč prvikrat v tridesetih letih znano molitev,
723 16    |            sam molil z materjo doma v svoji mladosti, in ko je
724 16    |        domovino slovensko daleč tam v Rožu, tedaj se je vzdramil
725 16    |          znancih. Obnovila se mu je v njegovih prsih presrčna
726 16    |         svojo domovino ter počivati v zemlji domači. ~Globoko
727 16    |             zemlji domači. ~Globoko v srce se mu je usmilila usoda
728 16    |           jo želi in govoriti z njo v domačih, slovenskih glasovih. ~
729 16    |           zvitega skozi ključavnico v sobo, od koder je slišal
730 16    |           Matere božje je še držala v roki. Vsa omamljena se je
731 16    |            kakor ga govorijo ljudje v Rožni dolini na Koroškem.
732 16    |        prisvetil prvi žarek svobode v grozno temo strašne sužnosti. ~
733 17    |        strahu je sedela Zala zvečer v svoji sobi. Zdaj je dvomila
734 17    |             je dvomila nad besedami v pismu, zdaj jim je zopet
735 17    |           ga naj potem spustim sama v sobo! Bog ve, kdo je? Bog
736 17    |         hoče storiti?! Toda on piše v mojem jeziku, on govori
737 17    |           Nov ža rek upa ji zasveti v glavi; opogumi se in odpre. ~
738 17    |        glavi; opogumi se in odpre. ~V sobo stopi upognjen, sivolas
739 17    |          sivolas mož z dolgo sulico v roki. Zalika se te prikazni
740 17    |            samega strahu se potisne v kotič svoje slabo razsvetljene
741 17    |          prestrašeno, jame govoriti v slovenskem jeziku: ~"Ne
742 17    |           sužnost; tudi jaz sem tuj v tem mestu. Z nikomer ne
743 17    |            ne hodim k sveti maši in v cerkev. S teboj delim vso
744 17    |   pripovedovati, koliko mora trpeti v svoji sužnosti. Naposled
745 17    |            se utrne starčku iz oči. V srce se mu zasmili nesrečna
746 17    |           Slovence. Tam visoko gori v planinah, ob deroči Dravi
747 17    |       Koroško greva skupaj oba. Tam v Rožni dolini je moj dom.
748 17    |          kakor dete, ki je izgubilo v nepoznani deželi očeta in
749 17    |            ji zde njegove besede. A v trenutku se ji zasvita v
750 17    |            v trenutku se ji zasvita v glavi. Še enkrat se ozre
751 17    |             Še enkrat se ozre ostro v njegove oči ter vzklikne: ~"
752 17    |             ter ga goreče poljubuje v lice. Uganila je, da je
753 17    |             njego va duša že veseli v nebesih, ali glej, zdaj
754 17    |           katero je nosil sveti mož v boju in jo pozneje podaril
755 17    |         znano sliko in jo pritisnil v božjem strahu na gorke prsi. ~
756 17    |             mu je vdahnila ta slika v ovenelo truplo. Nova nada
757 17    |             prešinila dušo in srce. V temni sužnosti se je bil
758 17    |           kite so postajale krepke. V sebi je čutil novo moč,
759 17    |          pestoval nežno Zaliko doma v Rožni dolini. ~"S solzami
760 17    |           Rožni dolini. ~"S solzami v očeh sva se ločila tvoj
761 17    |         nesrečni oče in jaz od tebe v zibelki in tvoje uboge matere.
762 17    |           smrti naproti. ~S solzami v očeh pa te najdem zopet,
763 17    |          tvojega očeta, in povrh še v tuji, nepoznani deželi.
764 17    |            ta ljubezen še ni zamrla v mojem srcu, ni se zadušila
765 17    |          mojem srcu, ni se zadušila v temni sužnosti. Ne, ona
766 17    |             Turkov. Privedel te bom v naročje tvojemu dragemu
767 17    |     prijatelja. Zalika je s solzami v očeh tožila, kako jo je
768 17    |      potrebno, da se rešita. ~Pozno v noči tistega dne je prišla
769 17    |          Mrtva tišina je kraljevala v starem zidovju sultanove
770 17    |             sobe. ~"Hitro se obleci v tole preprosto obleko!"
771 17    |             Marko, stopivši oprezno v Zalino sobo. "Jaz imam sedaj
772 17    |            sabljo pod gornjo haljo! V nesreči ti utegne koristiti.
773 17    |           pa poskrij bolj ko moreš, v roko pa vzemi tale zavitek!
774 17    |         roko pa vzemi tale zavitek! V njem je zame obleka, ka
775 17    |           črna zamorska služabnica. V prsih ji je srce plalo,
776 17    |          jutri se že preseli od tod v boljše življenje. ~Novi
777 17    |       bližnje obzidje, odtod pa ven v prostost. ~Bila sta v mestnih
778 17    |           ven v prostost. ~Bila sta v mestnih ulicah. Sedaj se
779 17    |            Sedaj se preobleče Marko v trgovsko obleko, da bi nihče
780 17    |        trgovsko obleko, da bi nihče v njem ne spoznal sultanovega
781 17    |            kupole cerkve sv. Sofije v Carigradu, ko dojdeta naša
782 17    |            jo zavijeta preko dolge, v gosto meglo zavite planjave
783 17    |        zavite planjave proti severu v balkanske gore... ~V cesarski
784 17    |         severu v balkanske gore... ~V cesarski palači so strežaji
785 17    |        takoj vse stražnike vtakniti v temno ječo, le enega ne;
786 17    |        zajca psi, dokler ga ne dobe v svojo pest. Njim ube žati
787 17    |        edino mogoče uiti pesjanom. ~V temni noči sta došla v velik
788 17    |              V temni noči sta došla v velik gozd v deželi bolgarski.
789 17    |         noči sta došla v velik gozd v deželi bolgarski. Tu sta
790 17    |          samotne hiše sredi gozda. ~V hišo stopivši jo najdeta
791 17    |             dobro dejanje še storim v zveličanje svoje grešne
792 17    |       Podnevi pa počivajta, stoječa v vodi, pod drevesnimi koreninami,
793 17    |             njenemu izviru, dospeta v svojo domovino!" ~S srebrom
794 17    |       pesjani. Le kadar sta stopila v potok ali reko in se skrila
795 17    |           Naposled sta srečno došla v deželo srbsko ob globoki
796 17    |      obupala nad svojo rešitvijo. A v vseh nezgodah in nevarnostih
797 17    |           je zaupala Zala še zmeraj v božjo pomoč. Kadar koli
798 17    |             je vzbujalo z novo silo v njeni duši. Vse bi rada
799 17    |          Zalika se vrže vsa obupana v peneče valove, srečno preplava
800 17    |        njeni vohuni pa najdejo grob v hladnem vodovju. ~
801 18    |                Osemnajsto poglavje ~V Svetnah in Rožni dolini
802 18    |           ni prišlo njeno izdajstvo v zadnjem turškem boju na
803 18    |            njemu ni nihče veroval. ~V zadnjem času ga je bila
804 18    |          priliki tudi mnogo beračev v Svetnah. ~Ob pot in cesto,
805 18    |            Ob pot in cesto, ki vodi v cerkev, so se postavljali
806 18    |     srečnega ženina. ~Tudi pri peči v hiši in pri vratih v veži
807 18    |           peči v hiši in pri vratih v veži so posedali, žejno
808 18    |          lajal in se jezno zaganjal v raztrgane berače. Nobenemu
809 18    |            Mirkovem domu je bilo že v jutru na poroke dan vse
810 18    |         bližala se je ura, da gredo v cerkev k poroki. ~Vsem se
811 18    |           Vsem se je iskrila radost v očeh. Le ženin Mirko ni
812 18    |      vzbudila Mirku nekdanja mi sel v glavi: Almira, njegova nevesta,
813 18    |      radovednega ljudstva na svate. V cerkvini bilo nikogar. Le
814 18    |             je klečala neznana žena v raztrgani, tuji obleki.
815 18    |            govorico zavre tujki kri v glavi. Vsa zbegana in obupana
816 18    |            zamorci. ~Kmalu je došla v Svetne. Ondi postoji ter
817 18    |           se hoče tudi ona spraviti v veselo hišo, ali pes Kastor
818 18    |            da bi jo hotel poljubiti v lice; nato ji poliže roko,
819 18    |           poliže roko, potem zdirja v hišo h gospodarju Mirku,
820 18    |       stopila mirno in samozavestno v hišo in prisedla za peč
821 18    |         končal starešina svoj govor v slovo in sta vstala ženin
822 18    |         ženin in nevesta, da gresta v cerkev k po roki, tedaj
823 18    |            neumne beračice! Pojdimo v cerkev!" ~Pri teh besedah
824 18    |           ga hoče odvesti iz sobe. ~V tistem trenutku pa zadoni
825 18    |            ji kri ulila po licih, a v tem hipu je priskočil berač
826 18    |       priskočil berač Davorin in je v sveti jezi zgrabil predrzno
827 18    |            so stali Mirko in svatje v sobi. Vsi so mislili, da
828 18    |         hoteč jo iztepsti od hiše. ~V tem hipu se ohrabri Mirko
829 18    |        besede so šele napravile mir v hiši. Vse je potihnilo in
830 18    |            pri tem spominu po licu. V sobi nastane skrivnostna
831 18    |            Vse zre sedaj nepremično v tujko, radovedno pričakujoč
832 18    |            izdal. ~Zalika je prišla v sužnost. S seboj je imela
833 18    |         edina tolažba nesrečni ženi v globoki Turčiji v glavnem
834 18    |     nesrečni ženi v globoki Turčiji v glavnem mestu Carigradu,
835 18    |         smrt in kri ji je zastajala v žilah. A Davorinu so se
836 18    |           se mu sekali skeleče rane v srcu. ~Tuja žena je odvila
837 18    |             vsak bi ji rad pogledal v lice. ~Tudi Davorin se ji
838 18    |             poljubi s solznimi očmi v čelo; češ, on ji je bil
839 18    |           strahu in groze pred njo. V kot se je potuhnila. Tam
840 18    |            so privreli vsi gledalci v Svetne k Serajniku. ~Pred
841 18    |             obsodili z materjo vred v pregnanstvo. Še tisti dan
842 18    |             na tem ali onem svetu. ~V Svetnah pri Serajniku niso
843 18    |             na njo živi še dandanes v Rožni dolini na Koroškem.
844 18    |          prideš, dragi bralec, kdaj v tisti kraj, oglasi se pri
845 ZgoDod|                ZGODOVINSKI DODATEK ~V objavljeni povesti sem skušal
846 ZgoDod|             na Slovenskem, kamor bi v teku XV. in XVI. stoletja
847 ZgoDod|            zverino, ter jih odvajal v sužnost. Najbolj so Turki
848 ZgoDod|      sužnice na cesarskem dvoru ali v palačah visokih turških
849 ZgoDod|           Zalo". Dečke pa so dejali v poseben vojaški zavod. In
850 ZgoDod|      divjemu neverniku. Poglejmo si v sledečem najhujše navale
851 ZgoDod|           navale krutega sovražnika v našo zemljo! ~Prvi večji
852 ZgoDod|           vse sosednje pokrajine in v kratkem je prišlo baje okoli
853 ZgoDod|         1431, je prilomastilo zopet v našo deželo kakih 8000 nevercev.
854 ZgoDod|           več tisoč mož je pobegnil v Bosno. ~Ta pogumnost je
855 ZgoDod|             dirja na ižansko polje, v Mateno, v Šmarje in celo
856 ZgoDod|            ižansko polje, v Mateno, v Šmarje in celo do Ljubljane,
857 ZgoDod|           turška vo jska na Ogrsko, v Slavonijo in na Štajersko
858 ZgoDod|        žalibog nihče hitro postavil v bran, so neusmiljeno ropali
859 ZgoDod|            so pobili ali pa odvedli v sužnost, med njimi baje
860 ZgoDod|      pogostoma napadal naše dežele. V prihodnjih letih je divjal
861 ZgoDod|             ljudi je bilo odvedenih v sužnost, mnogo in mnogo
862 ZgoDod|           knezi pa so se zavarovali v lastnih trdnih gradovih.
863 ZgoDod|           ne bi bil prišel nevernik v naše kraje, kjer je samolastno
864 ZgoDod|        krvavimi pismenkami zapisani v spominski knjigi našega
865 ZgoDod|           naše preteklosti. Najbolj v spominu in ustnem izročilu
866 ZgoDod|          Jakob Unrest, tedaj župnik v slovenski župniji Teholici
867 ZgoDod|             se jim kmetje postavili v bran, ali ti so se deloma
868 ZgoDod|            bila odprta steza in pot v srce koroško. Na več oddelkov
869 ZgoDod|             dolinah in krajih. Tudi v Rožno dolino so tedaj prihruli
870 ZgoDod|         grozovitosti, ki so opisane v tej povesti. ~Poteklo je
871 ZgoDod|         tistega časa nad 400 let, a v našem ljudstvu na Koroškem
872 ZgoDod|            nevarnem potovanju domov v svojo domovino. Dobro še
873 ZgoDod|             tega še niso prenehali. V sledečem stoletju, tj. do
874 ZgoDod|             Turki zdaj tu, zdaj tam v naše dežele, ali njihove
875 ZgoDod|         niso bile več tolike, kakor v prejšnjem stoletju; kajti
876 ZgoDod|       kristjanska moč jih je vselej v kratkem zapodila čez mejo
877 ZgoDod|             zapodila čez mejo nazaj v Turčijo. ~Čuditi se moramo
878 ZgoDod|        domovino. Le vaša vztrajnost v veri in vaše domoljubje,