Part

501 12    |           krutimi meči in naposled se je zgrudil tudi Mirko, naš
502 12    |        pogum in hrabrost. Vdali so se... Na Gradišču je bil sedaj
503 12    |         nečloveškega srca. Prej bi se bilo trdo jeklo omečilo
504 12    |            kristjanov, kakor pa bi se ganilo srce krvoločnega
505 12    |            kleti na Gradišču. Kdor se je le količkaj upiral stražnikom,
506 13    |   nesrečnimi kristjani. Mastili so se, kolikor so mogli. Pili
507 13    |  kristjanskimi dušami. ~Najbolj pa se je radoval poveljnik sam
508 13    |        žensko še hočem imeti, prej se ne ločim od tod. Mnogo je
509 13    |            Težko bo res, polastiti se lepe Zalike," odvrne Tresoglav. "
510 13    |          ženo v svoje roke." ~"Naj se zgodi, kar nasvetuješ. Dajte,
511 13    |    tovariše sem v moj stan!" ~Ukaz se izvrši. Tresoglav pa stopi
512 13    |        grmečim glasom zaukaže, naj se prikloni svojemu gospodu
513 13    |          in tvoje tovariše, ki ste se najbolj ustavljali našim
514 13    |      tovariše. Vsi so trepetali in se tresli kakor listje na košatem
515 13    |           junak ni poznal. ~Zavzel se je turški poveljnik nad
516 13    |           šotoru. Tovariši Mirkovi se začudeno spogledajo, ne
517 13    |            nepremično v tla. Zdelo se mu je, kakor da se ves svet
518 13    |           Zdelo se mu je, kakor da se ves svet vrti okrog njega.
519 13    |        svet vrti okrog njega. Tema se mu je delala pred očmi.
520 13    |         oči, ne v obraz. Le tresel se je na vsem životu in vzdihoval.
521 13    |            vzdihoval. Zdaj pa zdaj se mu je tudi svetla solza
522 13    |   prešinjala njegovo srce. Prsi so se mu vzdigovale, kakor se
523 13    |            se mu vzdigovale, kakor se ob viharju ladja ziblje
524 13    |        življenje in smrt. Odločite se! V tvojih rokah, Mir ko,
525 13    |      stopajo na čelo in lice. Tako se je boril sam s seboj nesrečni
526 13    |           brez izjeme. A nikdar bi se mu ne vdali, ako bi hotel
527 13    |            blage besede. Šele zdaj se Mirko opogumi, zravna svoj
528 13    |         svoje tovariše! ~Zemlja bi se pogreznila pod menoj, ko
529 13    |        pogreznila pod menoj, ko bi se drznil teptati božje zapovedi.
530 13    |       nečloveškega nikdar. ~Po tem se ravnaj! Stori z menoj, kar
531 13    |           od same togote in tresel se je od jeze nad Mirkovimi
532 13    |  poveljniku: ~"Ne bi bil misli, da se bo ta mladenič obnašal tako
533 13    |            zaprti v kleteh. ~Kmalu se je približal večer, prišla
534 13    |          temna noč, in na Gradišču se je vlegel trudni sovražnik
535 13    |    Gradišče. ~Nocojšnjo priložnost se je odločil naš ujetnik porabiti,
536 13    |             zlasti Mirka. ~Davorin se obleče tedaj skrivši v turško
537 13    |          nosili turški vojaki. Tak se pri druži nepoznan stražam.
538 13    |       jezik, in tako izve vse, kar se je godilo v turškem taboru. ~
539 13    |          izroči Turkom svoje žene, se zavzame in sklene, še isto
540 14    |          spoznal in mu dovolil, da se približa skalnati votlini. ~
541 14    |      skalnati votlini. ~Prestrašil se je sprva sivolasi mož turško
542 14    |          vsi mislili, da je mrtev, se ga oklene okoli vratu ter
543 14    |           boš povedal novega? Kako se godi kristjanom, kako gre
544 14    |        mladi prijatelj!" ~Mladenič se je komaj iztrgal iz starčevih
545 14    |       Davorinov glas. Težkega srca se je približala mestu, kjer
546 14    |  omedlelega v Davorinovem naročju, se je zgrudila nanj, objela
547 14    |            objela svojega tasta in se razjokala na njegovih prsih.
548 14    |             Govori, človek! Usmili se nesrečne žene!" ~"Umiri
549 14    |            nesrečne žene!" ~"Umiri se, Zalika!" jo tolaži Davorin. "
550 14    |           Mirko še živi!" ~Starček se vzdrami, pogleda z milim
551 14    |         pod milo nebo. Tudi Almira se je približala, radovedno
552 14    |        Mirkovo ženo. Strah in obup se je boril v njenem srcu.
553 14    |     obupana in zbegana. A naposled se je ohrabrila in opogumila.
554 14    |      ohrabrila in opogumila. Pamet se ji je vrnila zopet v glavo.
555 14    |          zopet v glavo. Njeno srce se je pomirilo. ~Ta strašna
556 14    |            tovariše strašne smrti, se ne obotavljam trenutek ne.
557 14    |        zbogom, mati!" ~Izgovorivši se hoče Zalika iztrgati od
558 14    |            bo zveličana. V nebesih se v kratkem snidemo!" ~Po
559 14    |          snidemo!" ~Po teh besedah se spusti sivolasi mož na kolena
560 14    |        ostala množica. ~A nenadoma se oglasi Almira, stopivši
561 14    |            Serajnika, rekoč: ~"Ako se obotavljate tedaj vi žrtvovati
562 14    |            mojem sklepu. Žrtvovala se bom za tistega, kateremu
563 14    |        nepričakovanih besedah. Vse se je kar strme spogledovalo. ~
564 14    |         dvomi?! ~In pri teh mislih se ji je dozdevalo, da že dvomi
565 14    |       njeno sumničenje. Vsa potrta se je naslonila svoji materi
566 14    |          Bog mi pomagaj!" ~"Tolaži se, ljuba moja Zalika! Pomiri
567 14    |          ljuba moja Zalika! Pomiri se!" ~"Nikdar bi ne bila mislila,
568 14    |       vzkipelo do vrhunca. Obrnila se je proti Almiri in rekla
569 14    |            ali moja. V dejanju naj se pokaže, kolika je ljubezen
570 14    |         strmini v globok prepad in se napotila proti Gradišču. ~
571 14    |            v globoki prepad. Dobro se slišijo semkaj trdi koraki.
572 14    |         grem." ~In šla je. Oprezno se je splazila po strmini v
573 14    |    počakala je tudi Almira; če sta se pa onadva napotila naprej,
574 14    |           Četrt ure pred Gradiščem se ustavita nočna potnika in
575 14    |          šepetaje govoriti. Almira se prikrade blizu njiju ter
576 14    |          skrita za grmovjem. ~"Vse se nama bo posrečilo, Zala,"
577 14    |       lahko za orožje!" ~"Ne bojim se ničesar, Davorin! Zanašaj
578 14    |          ničesar, Davorin! Zanašaj se na moj pogum! Vse storim
579 14    |            in zapuščeno. Potem sta se spravila po stopnicah v
580 14    |          opomni tiho Zala. ~Almira se pri teh besedah strese in
581 14    |       stopi v podzemeljski hodnik, se spotakne nad človeškim truplom
582 14    |        pade čezenj. V tem trenutku se vzbudi stražnik iz spanja
583 14    |            tem prizoru, toda kmalu se je opogumila ter korakala
584 14    |        hodniku na grad. A naenkrat se je zopet ustavila, rekoč: ~"
585 14    |         zaškripalo pri vratih? Zdi se mi, kakor da bi jih bil
586 14    |          izhoda na Gradišču. Vrata se odpro. Zala in Davorin stopita
587 14    |         dospeli na Gradišče. ~Nato se približata Davorin in Zala
588 14    |           odpreti vrata, toda zdaj se ni mogla Almira več brzdati
589 14    |        nastane hrup in šum. Straža se vzdrami in v trenutku ugrabijo
590 14    |         ponočne vsiljence. Davorin se zgrudi ranjen na tla. Zali
591 14    |         odpade sablja in vsi trije se potem mirno vdajo sovražnikom. ~
592 14    |        turške čete v šotor. A kako se je zavzel nad lepoto mlade
593 14    |         oči in obraz, ka kor da bi se ne mogel ločiti od njenega
594 14    |        trije tu pred teboj. Usmili se me! Jaz sem Almira, hči
595 14    |          vsi privzdignejo glave in se ozrejo nanj, zdr gečejo
596 14    |          vklenjenega Mirka. ~In on se je zares zbal tega pogleda.
597 14    |           tista usodepolna noč, ko se mu je bilo dekle zaklelo
598 14    |   maščevanje. Mirko je spoznal, da se je sedaj uresničilo Almirino
599 14    |     povesil tedaj glavo in oči ter se vdal nemili usodi. ~Nov
600 14    |         imenovali. ~Toda moje srce se je danes omečilo, moja želja
601 14    |         veliko dobroto. Tudi Mirko se zdaj, ves oživljen in radosten,
602 14    |        Almira!" ~V tem trenutku pa se zasliši iz stranskega šotora
603 14    |           vred iz šotora. ~Zala pa se zgrudi omedlela in obleži
604 15    |           pri Beljaku povelje, naj se naša četa v gornji Rožni
605 15    |           pomakne naprej. Združiti se ima z glavno vojsko v Podjunski
606 15    |         Podjunski dolini. ~Zatorej se je v turškem šotorišču jelo
607 15    |     pripravljati na odhod. Prej pa se je še hotel poveljnik polastiti
608 15    |          razpolaganje. Z vso močjo se je odločil tedaj napasti
609 15    |           je bil zaman. Tudi tu so se naši vrli Rožanje tako krepko
610 15    |            zma govalcu. ~Pogoji so se sprejeli, pogodba sklenila.
611 15    |         bogatim plenom obloženi so se pomikali Turki dalje po
612 15    |           Drave. Pri vasi Mohljiče se ji je pridružila še četa,
613 15    |           majhno število ujetnikov se je rešilo iz mogočne vode.
614 15    |           Junaški mladenič Davorin se je dolgo boril z divjimi
615 15    |          potrt, uničen in omamljen se je napotil naš junak polagoma
616 15    |          bolestih pa je bil, čemur se ni čuditi, nesrečni mladenič
617 15    |           spomin. ~Le nekako temno se je še pozneje spominjal,
618 15    |      kadarkoli je zagledal Almiro, se je vselej stresel na vsem
619 15    |          je obdajala pred njo. Nje se je izogibal kakor hudodelke,
620 15    |         zanje svoje življenje. Vse se je čudilo, ko je Almira
621 15    |            jo mora rešiti. Zatorej se je napotil preko Rožce na
622 15    |           In ta jim je povedal, da se je turška četa združila
623 15    |          so bili seveda oni, ki so se skrivali pod Rožco. Zato
624 15    |            poljskih pridelkov. Zid se je bil udrl. Treba je bilo
625 15    |          Bil je Tresoglav. ~Vsi so se zavzeli in strmeli nad njegovo
626 15    |    njihovem taboru. ~Še bolj pa so se čudili sosedje nad mrtvecem
627 15    |            sosedje nad mrtvecem in se spogledovali, ko so našli
628 15    |          sovraštvo." Prekrižali so se vsi ter molili kleče za
629 15    |       vsega plena od Turkov. S tem se je delal na videz zadovoljnega.
630 15    |             A v svoji lakomni duši se je kesal, da ni zahteval
631 15    |            dragocene stvari. Hotel se je dobro okoristiti. A v
632 15    |     zalezli stražniki. Opravičeval se je sicer pred poveljnikom,
633 15    |          dala mirovati. Vtihotapil se je nekega dne do turškega
634 15    |        gospod. Nenasitni izdajalec se lizal sedaj mokro kamenje
635 15    |           hotel uporabiti v to, da se reši. ~V kleti je ležalo
636 15    |            zaman. Le mrtvo zidovje se je usmililo njegove muke. ~
637 15    |            Ko je namreč zid podrl, se je udrla vsa stena in pokopala
638 15    |             Vsa obupana in zbegana se je vrgla Almira mrliču na
639 15    |           Almira mrliču na prsi in se ni ganila od očeta, dokler
640 16    |          Govoril je malo. Izogibal se je ljudi, najbolj Almire.
641 16    |            najbolj Almire. Da, nje se je celo bal, kakor pregrešne
642 16    |       pregrešne čarovnice. ~Nehote se mu je vsiljevala slutnja,
643 16    |          našli pri njem. ~Toda več se ni dalo dokazati. Zatorej
644 16    |           že čista in jasna. Zopet se je vsega dobro zavedal,
645 16    |           vsega dobro zavedal, kar se je godilo na Gradišču, ali
646 16    |         peto leto. Tudi šesto leto se je že bližalo h koncu, ali
647 16    |          svetu. ~V dolgih letih pa se marsikaj pozabi in spremeni.
648 16    |      telesni ostanki. ~V teku časa se je izbrisala iz Mirkove
649 16    |     maščevanju in izdajstvu. Mirko se ni več izogibal deklice,
650 16    |          sta govorila med seboj in se tudi kakor nekdaj shajala
651 16    |            Mirkov prijatelj Štefan se nista mogla sprijazniti
652 16    |          Mirkova žena. ~Najbolj pa se je tej zvezi protivil oče
653 16    |        bolehal in slabel. Naposled se ga je lotila bolezen in
654 16    |         grob. ~Z očetom Serajnikom se je podrl tudi zadnji zid,
655 16    |           nikdar tako polna, da bi se ji ne mogla več priliti
656 16    |           pravemu Bogu, nikdar več se priporočiti Materi božji.
657 16    |          zapoved, a neovržna. Kdor se ustavlja sultanovemu povelju,
658 16    |        polna muk in groze. ~Zalika se je kar stresla na životu,
659 16    |          stanovitna kristjanka. Ni se strašila grozne smrti, niti
660 16    |        sužnosti. Toda vsak poizkus se ji je zdel brez uspeha.
661 16    |          misliti pri njej. Zatorej se je pripravljala na gotovo
662 16    |        Marijo Devico na pomoč: Ona se je naj usmili! Reši jo naj
663 16    |        vzkipelo. Od samega veselja se je jel tresti na životu,
664 16    |        stopila znova pred oči.Živo se je še spominjal, kako se
665 16    |           se je še spominjal, kako se je nekdaj vojskoval s Serajnikom
666 16    |      Turkom pri Belem gradu. A tam se je moral ločiti od njih.
667 16    |            daleč tam v Rožu, tedaj se je vzdramil nesrečni mož
668 16    |        novemu živ ljenju. Vzbudilo se mu je neskončno hrepenenje
669 16    |   prijateljih in znancih. Obnovila se mu je v njegovih prsih presrčna
670 16    |            domači. ~Globoko v srce se mu je usmilila usoda neznane,
671 16    |      kupole carigrajskih mošej, ko se je Zala prebudila iz spanja.
672 16    |       držala v roki. Vsa omamljena se je ozirala po sobi. Mislila
673 16    |  poljubovati pismo. Samega veselja se joče, videč da je Bog uslišal
674 17    |         res nekdo na vrata. Zalika se strese od samega strahu.
675 17    |           zasveti v glavi; opogumi se in odpre. ~V sobo stopi
676 17    |        dolgo sulico v roki. Zalika se te prikazni prestraši in
677 17    |            nazaj. Od samega strahu se potisne v kotič svoje slabo
678 17    |        slovenskem jeziku: ~"Ne boj se me, nesrečna žena! Slišal
679 17    |           ona rajši umre, kakor da se odreče svoji veri. ~"Rešite
680 17    |           mi je namenjeno." ~Solza se utrne starčku iz oči. V
681 17    |       utrne starčku iz oči. V srce se mu zasmili nesrečna žena.
682 17    |          še nje izvršitev. Zatorej se starček obotavlja, rekoč: ~"
683 17    |        mater. ~Starček pa strmi in se čudi. Neverjetne se mu dozdevajo
684 17    |       strmi in se čudi. Neverjetne se mu dozdevajo govorjene besede.
685 17    |       besede. Vstane, same radosti se trese, kolena se mu šibe.
686 17    |           radosti se trese, kolena se mu šibe. Čuti se srečnega,
687 17    |            kolena se mu šibe. Čuti se srečnega, presrečnega. Tedaj
688 17    |       kleči pred njo. Nerazumljive se ji zde njegove besede. A
689 17    |       njegove besede. A v trenutku se ji zasvita v glavi. Še enkrat
690 17    |         zasvita v glavi. Še enkrat se ozre ostro v njegove oči
691 17    |            Miklove Zale!" ~Govoreč se oklene sivolasega moža ter
692 17    |     Serajnik. Mislila je vedno, da se njego va duša že veseli
693 17    |            rešil življenje. ~Marko se ni mogel prečuditi nad tem,
694 17    |          in srce. V temni sužnosti se je bil postaral, bil osivel. ~
695 17    |            svetlega sonca. ~A zdaj se je starček zopet pomladil,
696 17    |         moč, novo življenje. Čutil se je čvrstega in čilega mladeniča,
697 17    |               S solzami v očeh sva se ločila tvoj nesrečni oče
698 17    |            zamrla v mojem srcu, ni se zadušila v temni sužnosti.
699 17    |            dragemu Mirku!" ~Zalika se je čudila nad spremembo
700 17    |        mučeniške smrti. ~Dolgo sta se pogovarjala naša prijatelja.
701 17    |       njenega ženina Mirka. A zdaj se najbrž sama ponaša, da je
702 17    |            straže je dotekel in on se je ločil, navdušen in oživljen,
703 17    |           bratične. ~Drugi dan sta se skrivaj, vsak po svoje,
704 17    |           kar je bilo potrebno, da se rešita. ~Pozno v noči tistega
705 17    |     sovražnikovo oko. Ali naenkrat se je ustavil čuvaj in potrkal
706 17    |         vrata Zaline sobe. ~"Hitro se obleci v tole preprosto
707 17    |           ji je srce plalo, kolena se se tresla. Le en krik in
708 17    |           je srce plalo, kolena se se tresla. Le en krik in klic,
709 17    |            izgubljena." ~Stražnika se nato pogovarjata. Marko
710 17    |     Posebno na ono sobo, iz katere se navadno čuje jok in stok,
711 17    |    stražijo nesrečno žensko; jutri se že preseli od tod v boljše
712 17    |          življenje. ~Novi stražnik se je napotil naravnost k vratom
713 17    |        potegne Zalo za seboj. Ondi se zopet oglaša straži ter
714 17    |            vejo dolgo vrv. Po njej se spravita po mnogih težkočah
715 17    |            v mestnih ulicah. Sedaj se preobleče Marko v trgovsko
716 17    |      stolnice na prosto. Še enkrat se ozreta po mestu svoje dolgoletne
717 17    |        čakanje je bilo zaman. Žena se ni zbudila, niti ganila
718 17    |            ni zbudila, niti ganila se ni. ~Vsi so že mislili,
719 17    |      Zatorej ulomijo vrata. A kako se zavzemo, ko ji ni nikjer
720 17    |        pravljica "pesjane". O njih se pripoveduje, da so bili
721 17    |            Ali Zalika in Marko sta se jim vselej srečno umaknila.
722 17    |           deželi bolgarski. Tu sta se hotela skriti. A počivati
723 17    |         svoje grešne duše. Zatorej se mi smilita, ker vaju zasledujejo
724 17    |   prerokovanje. Ob pravem času sta se še ločila od starke ter
725 17    |        stopila v potok ali reko in se skrila pod drevesne korenine,
726 17    |           in iskreno molila, rodil se je nov up in nova nada.
727 17    |         Srčno hrepenenje ppo Mirku se ji je vzbujalo z novo silo
728 17    |            pojemale moči. Naposled se od same slabosti ni mogel
729 17    |         jutro je stopil iz vode in se vlegel tja pod košato drevo,
730 17    |            do reke Donave. ~Zalika se vrže vsa obupana v peneče
731 18    |            ženitovanje. Ženila sta se Mirko, gospodar na velikem
732 18    |         oče Serajnik zatisnil oči, se ni nihče več protivil tej
733 18    |       turškem boju na svetlo. Vsem se je znala priku piti. Mladeničem
734 18    |       znala priku piti. Mladeničem se je dobrikala kakor poprej,
735 18    |          nesrečni mladenič Davorin se ni hotel ukloniti Almiri.
736 18    |         pregrehe. Toda na Davorina se niso ozirali, njemu ni nihče
737 18    |      miloščine od hiše do hiše, da se je preživil. ~Prišel je
738 18    |          večja bogatija in potrata se je videla sedaj kakor takrat,
739 18    |      videla sedaj kakor takrat, ko se je ženil Mirko z Miklovo
740 18    |          manjkalo, in samo po sebi se razumeva, da se je zbralo
741 18    |            po sebi se razumeva, da se je zbralo ob tej priliki
742 18    |        cesto, ki vodi v cerkev, so se postavljali ubožci, da bi
743 18    |        opravkov. Vedno je lajal in se jezno zaganjal v raztrgane
744 18    |       Nobenemu ni prizanesel, kdor se je le od daleč bližal Serajnikovi
745 18    |      nevesto Almiro; zakaj bližala se je ura, da gredo v cerkev
746 18    |           v cerkev k poroki. ~Vsem se je iskrila radost v očeh.
747 18    |       sedeče pri peči. Njegovo oko se je srečalo s pogledom nesrečnega
748 18    |      nesrečnega Davorina. Tedaj pa se je nehote vzbudila Mirku
749 18    |         obleki. Ko pa je domolila, se je napotila tudi ona iz
750 18    |            ona iz cerkve. Začudena se je ozirala po zbrani množici
751 18    |            oj čudo! Pomenkovali so se o bogatem ženinu Mirku in
752 18    |             Vsa zbegana in obupana se napoti z naglim korakom
753 18    |            židane volje. ~Naposled se hoče tudi ona spraviti v
754 18    |        mili glas, ga spozna: začne se dobrikati tujki ter cvili
755 18    |           od samega veselja. Hitro se vzpne po beračici, kakor
756 18    |   naznanjala svojo radost. ~Svatje se zavzamejo nad takim vedenjem
757 18    |          gledat, kaj pes ima. Niso se mogli dovolj načuditi videč,
758 18    |           da liže Kastor bližajoči se beračici roke in prste. ~
759 18    |     gledala svojo izdajalko. ~Zdaj se je poloti strašen srčni
760 18    |        čudna gostija. ~Za trenutek se še premaga. Ko pa je končal
761 18    |            cerkev k po roki, tedaj se zravna upognjena beračica
762 18    |          starešina in ženin!" ~Vsi se spogledajo in začudijo nad
763 18    |            drznimi besedami. Mirko se ustraši zvenečega glasu
764 18    |          žene na uho. ~Tudi Almira se strese na vsem životu. Strah
765 18    |            Strah in grozna slutnja se poloti njene krivične duše.
766 18    |            krivične duše. A vendar se opogumi in reče na glas: ~"
767 18    |     opogumi in reče na glas: ~"Kaj se obotavljate, ženin in svatje!
768 18    |         tega dokazati. Toda Almira se ni ustrašila teh besed in
769 18    |            izdala Turkom!" ~Vsi so se kar strme prestrašili takih
770 18    |           tako obrekova nje, da bi se ji kri ulila po licih, a
771 18    |           sobi. Vsi so mislili, da se vname hud prepir. Nekateri
772 18    |      iztepsti od hiše. ~V tem hipu se ohrabri Mirko in reče odločno: ~"
773 18    |    beračico in Davorina! Nihče naj se ju ne dotakne, tudi ti ne,
774 18    |    nesrečno, prvo nevesto." ~Solze se ulijejo Mirku pri tem spominu
775 18    |    Preteklo je že sedem let, odkar se je poročila Zalika. Na dan
776 18    |            divji Turek, in nevesta se je morala še isti dan ločiti
777 18    |   zastajala v žilah. A Davorinu so se iskrile od same jeze in
778 18    |         oči, zakaj novi spomini so se mu sekali skeleče rane v
779 18    |          žene in njeno obličje ter se jokaje oklenil njenega života. ~
780 18    |     pogledal v lice. ~Tudi Davorin se ji je naposled približal.
781 18    |           nesrečen ubožec! ~Vsi so se neizrečeno veselili Zaline
782 18    |  blagrovali njen prihod. Le Almira se je tresla od strahu in groze
783 18    |           in groze pred njo. V kot se je potuhnila. Tam je slonela
784 18    |            novica o Zalini rešitvi se je raznesla hitro kakor
785 18    |           prepričani o resnici, da se vsako pregrešno dejanje
786 18    |          kdaj v tisti kraj, oglasi se pri Miklovih! Z veseljem
787 ZgoDod|            nasilstvom. Napisale bi se lahko debele knjige samih
788 ZgoDod|           napade, pripovedovale bi se lahko vsak zimski večer
789 ZgoDod|   krščanskih otrok in lepih deklet se ni smel skoro noben turški
790 ZgoDod|            turških gospodov, kakor se je bilo to zgodilo tudi
791 ZgoDod|         svojo vero in domovino ter se popolnoma poturčila. Iz
792 ZgoDod|        naroda in na povedani način se je tudi sam okoristil z
793 ZgoDod|             1396, zadnjikrat pa so se bíli Slovenci z njim l.
794 ZgoDod|          zavzema torej oni čas, ko se je borilo naše ljudstvo
795 ZgoDod|          kristjanom na pomoč. Vnel se je hud boj. Sreča junaška
796 ZgoDod|           prišlo pod roko. Nato so se napotili proti Novemu mestu
797 ZgoDod|            Štajersko do Celja. Ker se ji pa ni žalibog nihče hitro
798 ZgoDod|        deklic in dečkov. ~Pozne je se je bilo res nekaj naših
799 ZgoDod|         Koroško in turška povodenj se je razlila, vse pred seboj
800 ZgoDod|         domači deželni knezi pa so se zavarovali v lastnih trdnih
801 ZgoDod|       osamljen in brez pomoči. Sam se je torej branil proti krutemu
802 ZgoDod|          povest o Miklovi Zali, ki se je dogodila l. 1478, ko
803 ZgoDod|           na koroško zemljo. Kakor se po vseh drugih slovenskih
804 ZgoDod|       ustnem izročilu narodovem pa se je tu ohranil napad iz leta
805 ZgoDod|            Kokovem blizu Trbiža so se jim kmetje postavili v bran,
806 ZgoDod|        postavili v bran, ali ti so se deloma razšli od samega
807 ZgoDod|        koroško. Na več oddelkov so se razdelili, in vsaka četa
808 ZgoDod|        prihruli neverniki in tu so se takrat godile vse one nezgode
809 ZgoDod|             Z veliko navdušenostjo se še dandanes pripoveduje
810 ZgoDod|         možem Serajnikom, potem ko se je srečno vrnila iz globoke
811 ZgoDod|         podlago tej povesti. Zdelo se mi je vredno, da se seznani
812 ZgoDod|          Zdelo se mi je vredno, da se seznani slovenski narod
813 ZgoDod|          znamenito junakinjo in da se otme njen spomin pozabi. ~
814 ZgoDod|   posamezne kne ze. Vsestransko so se jeli sedaj pripravljati
815 ZgoDod|           na turške napade in tako se je po dolgem času posrečilo
816 ZgoDod|           nazaj v Turčijo. ~Čuditi se moramo žilavosti in vztrajnosti
817 ZgoDod|          narod bi bil že obupal in se vdal neverniku, se odrekel
818 ZgoDod|       obupal in se vdal neverniku, se odrekel svoji veri in domovini;
819 ZgoDod|        junaški slovenski očetje so se borili vztrajno in pogumno
820 ZgoDod|        večna hvala in čast, da ste se, kakor neužugani vitezi,