Part

  1 1     |       moral vojskovati za nje. ~A kadar je prišla velika nevarnost
  2 1     |        jeli pomikati od cerkve, a ne proti domu, temveč napotili
  3 1     |         kaj te besede pomenijo, a bojim se, da izkusimo to
  4 1     |       pustošit kranjsko zemljo, a nihče jih ne more ugnati.
  5 1     |        časi. Bog nam pomagaj!" ~A Serajnik nadaljuje skrivnostno: "
  6 1     |         še krava od jutra tuli. A kadar začenja vol rjuti
  7 2     |        vzbuja ta pogled v srcu. A zopet se mi radost izpreminja
  8 2     |         jemal žitnih pridelkov, a seveda po najnižji ceni.
  9 2     |     Mirka s pomenljivim očesom. A ta se obrne pri teh besedah
 10 2     |    kupčuje sicer večidel zdoma, a naselil se je vendar v našem
 11 2     |       nam dela jako prijaznega, a to je le gola hlimba. Koristil
 12 2     |         že dalje časa opazujem. A nocoj te moram posvariti,
 13 2     |          Zdaj pospešita korake, a naenkrat ju ustavi velik,
 14 3     |        vero v boj proti Turkom; a nobenega ni bilo več nazaj.
 15 3     |        Serajnik s svojim sinom, a še večjo s svojo varovanko,
 16 3     |   izvolil svojemu sinu za ženo. A z Mirkom, najbogatejšim
 17 3     |         za njegovo lastno hčer. A tudi Mirko je rad videl
 18 3     |        tujci radi izposojevali, a seveda le na visoke obresti.
 19 3     |          je bila Almira manjša, a vendar tako primerna svoji
 20 3     |         videl v Almirinih očeh, a ravno to je blažilo in povzdigovalo
 21 3     |       je sicer marsikateri rad, a obenem se je je tudi bal.
 22 3     |        hči nekrščanskega očeta. A nato gorje stari materi
 23 4     |       ji privabijo solze v oči. A ko se še nato spomni, kako
 24 4     |        jo je skušal potolažiti, a zastonj. Deklica mu žalostno
 25 4     |      spozna svojega prijatelja. A takoj mu odtegne roko ter
 26 4     |         shranjujem dvajset let, a zdaj jo dam tebi v roke.
 27 4     |       žena točila grenke solze, a vse zastonj. Šli smo z menihom
 28 4     |      mesto v kratkem sovražnik. A tedaj bi morali vsi kristjani,
 29 4     |   nasipe in iz spodnjega mesta, a potem ga gonili razvneti
 30 4     |     sivolasega meniha po glavi, a v tistem trenutku odbije
 31 5     |    nebom razburjena domišljija. A kar naenkrat jo je vzdramil
 32 5     |         nohti razpraskati lice, a v tem trenutku jo zapustijo
 33 5     |   Almira vstane in zapusti vrt. A ne da bi šla v hišo počivat,
 34 5     |   prikazni. Pozdravi jo v prvo, a ker ni odgovora, v drugo.
 35 5     |     reče mladenič: Dober večer! A ker mu mirno stoječa prikazen
 36 6     |      ubranili turškega napa da, a žalibože, prostora je bilo
 37 6     |   branil in se zanje vojskoval. A ne samo zanje, tudi za njihove
 38 7     |        Slutili so nekaj hudega, a nihče ni vedel, kaj bi bilo
 39 7     |      svojih niti mojih želj." ~"A z dejanjem hočem doseči,
 40 7     |      rod. ~To vse ste naredili, a sedaj, v odločilnem trenutku,
 41 8     |   odjahati, da vam to sporočim. A vendar sem še počakal. Radoveden
 42 8     |         ondod napoti sovražnik. A meni se močno dozdeva, da
 43 8     |   katere je gonil lahen vetrič, a kmalu pokaže zopet svoje
 44 8     |        okoli po spečih sosedih, a hitro se zo pet nagne in
 45 8     |      prihodnjo zakonsko srečo. ~A v istem trenutku mu nehote
 46 9     |         da je tako pozno vstal, a kesal se tega ni. Saj je
 47 9     |    nesreči, o Zaliki in Almiri. A vse, kar se mu je sanjalo,
 48 9     |      ostro v oči, da jo spozna. A hipoma ga potegne nase lepo
 49 9     |      bere nekak notranji strah, a deklica se hitro ohrabri
 50 9     |      poročila s svojim ženinom. A pot od cerkve do ženinovega
 51 9     |      ozirali po znanem dekletu, a nikjer ni bilo videti Almire,
 52 9     |        več nego štirinajst dni. A zakaj ni bilo Almire, to
 53 9     |      bilo deklice na izpregled. A ko so proti večeru fantje,
 54 10    |         gledajoč za jezdecem... A kar naenkrat utihne godba
 55 10    |       besedah je stopil v sobo, a tu se je zgrudil na tla.
 56 10    |        me je že posilil spanec, a kar naenkrat me vzdrami
 57 11    |   soseda. ~"Jaz ga nisem videl, a zanj me tudi malo skrbi,"
 58 11    |      železna vrata na Gradišču. A našel ga nisem in tudi Serajnik
 59 11    |         zidovje od vseh strani. A ves njih trud je bil zastonj.
 60 11    |         dobe je že dvajset let, a vendar ne morem pozabiti
 61 11    |        sem bila srečna nevesta, a zvečer sem postala najnesrečnejša
 62 11    |       in težavno pot o polnoči, a vse zastonj. Zala je šla,
 63 11    |      prihod nočnega sovražnika. A le dež je škropil na skale
 64 11    |     hoče jo objeti okoli vratu, a v tem hipu ji izpodrsne
 65 11    |        prestrašeni in začudeni, a vse je zopet utihnilo. Blisk
 66 11    |    životu. Glas ji je bil znan, a vedela ni, kdo jo kliče.
 67 11    |        je kosila kamenita kosa, a to je bila šiba božja za
 68 11    |        ker sem kristjane izdal, a k Turkom si zopet ne upam,
 69 11    |        v globoko klet na gradu, a nisva ga mogla najti nikjer.
 70 12    |      hodnik v Svetne na prosto. A tudi moški, ki še ostanejo
 71 12    |       kdaj Turki nanje udarijo, a so vražnik je zopet vestno
 72 12    |    zdelo, kar je trdila Almira. A vendar se je tolažila, rekoč: ~"
 73 12    |         je šinila v bledo lice, a mrak je tovarišici zakrival
 74 12    |        steno v Strelčevi kleti. A še potem ne pride do vhoda.
 75 12    |       izročijo Mirkovo nevesto. A on je potem moj, in vse
 76 12    |          da si napravijo vhod. ~A ves trud in napor ni mogel
 77 12    |         tam se je jelo udirati. A veliki pogum in neustrašljiva
 78 12    |     predora nazaj v šatorišče. ~A kakor bi trenil, nastane
 79 12    |        Prve straže so posekali, a potem se je moralo vdati
 80 12    |        in strah. Hoče k svojim, a v tem hipu ga napade od
 81 12    |        zbegane obleko raz prsi, a Turek je ostal kamenitega,
 82 13    |  Zverinsko je bilo to ravnanje. A Turek ni imel usmiljenja
 83 13    |       svoje neveste in staršev, a strahu in groze pred smrtjo
 84 13    |           Mirko še vedno molči. A mrzle potne srage mu stopajo
 85 13    |       tudi mi, vsi brez izjeme. A nikdar bi se mu ne vdali,
 86 13    |         ne silil na kaj takega, a ti hočeš od mene, ki sem
 87 13    |         je združil z mojo ženo. A kar Bog tu na zemlji zveže,
 88 13    |      dragi tovariši, življenje. A to kar zahteva kruti sovražnik
 89 13    |       morem in ne smem storiti. A tudi, ko bi smel in mogel,
 90 13    | predrzno. Smrt vidi pred seboj, a nič ga ne gane." ~"Razjezil
 91 13    |        bil srečno odnesel pete, a Davorina so odvedli ujetega
 92 14    |       bila mladenič in starček. A ko je zagledala Serajnika,
 93 14    |         vsa obupana in zbegana. A naposled se je ohrabrila
 94 14    |    utihne tudi ostala množica. ~A nenadoma se oglasi Almira,
 95 14    |       stavila vse svoje upanje. A nocoj ga nisem mogla najti
 96 14    |   spravila po stopnicah v klet, a tu je bil tisti zid razkopan,
 97 14    |  podzemeljskem hodniku na grad. A naenkrat se je zopet ustavila,
 98 14    |    zaklenil." ~Davorin posluša, a vse je bilo tiho kakor v
 99 14    |  poveljnik turške čete v šotor. A kako se je zavzel nad lepoto
100 14    |       svojo vdanost in uslugo. ~A ravno ko sta mislila obadva
101 14    |        sabljo rožljaje v šotor. A ko vsi privzdignejo glave
102 15    |       vanje stopili tudi sami. ~A teža je bila prevelika.
103 15    |      množica Turkov je utonila, a še več kristjanov je našlo
104 15    |      Mirka in njegove tovariše, a da je bila vse to preprečila
105 15    |        tovariše temne sužnosti. A ravno tedaj, ko je bila
106 15    |    razgrebli kup na vse strani. A kar naenkrat zavpijejo delavci
107 15    |    delal na videz zadovoljnega. A v svoji lakomni duši se
108 15    |         se je dobro okoristiti. A v njegovo nesrečo so ga
109 15    |      potem Tresoglav po taboru. A židovska lakomnost mu ni
110 15    |        je, da ga bo kdo slišal. A vse zaman. Le mrtvo zidovje
111 15    |        sreči in zadovoljnosti. ~A kakor bi trenil, je bila
112 16    |        po teh nezgodah skromno, a vendar so bili zadovoljni
113 16    |    pekla v srcu nesreča Zalina. A bolelo ga je, videčega,
114 16    |      Zaline sužnosti ali smrti. A njemu Mirko ni veroval,
115 16    |       dekle, za snaho v hišo." ~A sivolasemu možu so bili
116 16    |   svojega carja. Z majhno četo, a še manjšim številom ujetnikov,
117 16    |     sedmo leto Zaline sužnosti. A v vsem tem času ni mogla
118 16    |        je celo nevarno zbolela. A gren ka kupa našega življenja
119 16    |     Strašna je bila ta zapoved, a neovržna. Kdor se ustavlja
120 16    |   razumeli. Čuli so le glasove, a njih pomen jim je bil neumeven. ~
121 16    |         Turkom pri Belem gradu. A tam se je moral ločiti od
122 17    |     slabo razsvetljene sobice. ~A starček, videč ženo vso
123 17    |         to je bila drzna misel, a drznejša še nje izvršitev.
124 17    |       se ji zde njegove besede. A v trenutku se ji zasvita
125 17    |        gorkoto svetlega sonca. ~A zdaj se je starček zopet
126 17    |         kri, kakor svoje telo. ~A ta ljubezen še ni zamrla
127 17    |      sužnosti. Ne, ona še živi, a tem močneje, čim dlje te
128 17    |        ji njenega ženina Mirka. A zdaj se najbrž sama ponaša,
129 17    |       še povedala drug drugemu, a naposled tudi dogovorila,
130 17    |          Zatorej ulomijo vrata. A kako se zavzemo, ko ji ni
131 17    |        Tu sta se hotela skriti. A počivati nista mogla nikjer,
132 17    |     stopivši jo najdeta prazno. A hitro prikrevsa šantava,
133 17    |    obupala nad svojo rešitvijo. A v vseh nezgodah in nevarnostih
134 17    |        času zopet zatisnil oči. A takoj ga ovohajo pesjani.
135 17    |      vpiti in klicati na pomoč. A vse zastonj. Marko je sicer
136 18    |   radovedno pogledovali za njo, a spoznal je ni nihče; saj
137 18    |        hišo h gospodarju Mirku, a zopet nazaj ven k svoji
138 18    |     poloti njene krivične duše. A vendar se opogumi in reče
139 18    |       se ji kri ulila po licih, a v tem hipu je priskočil
140 18    |        Davorina iz turške ječe, a pri tem početju jo je nekdo
141 18    |        ji je zastajala v žilah. A Davorinu so se iskrile od
142 18    |    edini rešitelj njenega moža, a sedaj je zato berač in nesrečen
143 ZgoDod|       požiganju po naši zemlji, a vse to, smem reči, bi še
144 ZgoDod|  nevernika na zemljo slovensko. A kar naenkrat privre kruti
145 ZgoDod|    mnogo in mnogo pa umorjenih. A nesrečnemu kmetu ni prišel
146 ZgoDod|       tistega časa nad 400 let, a v našem ljudstvu na Koroškem