Part

  1 1 |         rekoč, naj ta nadaljuje. ~Mirko je bil mož, star kakih trideset
  2 1 |           z visokimi golenicami. ~Mirko je še edini živel izmed
  3 1 |      svojemu očetu na stara leta. Mirko ni bil samosvoj gospodar
  4 1 |    dovoljeno. ~Tudi ta dan je bil Mirko prišel s svojim očetom v
  5 1 |        današnjem shodu pa je imel Mirko važno besedo. Zatorej je
  6 2 |      spremljevalcu: ~"Ali slišiš, Mirko, kako skovikajo sove gori
  7 2 |           do nas. ~Tudi tebi, moj Mirko, se je že prikupil ta Lah.
  8 2 |            Kakor okamenel je stal Mirko pred očetom. Vedel je, da
  9 2 |         danes oče sam, kako se je Mirko poslovil od deklice, preden
 10 2 |        njegovim sinom. ~"Ne taji, Mirko, tega, kar že dolgo opazujem,"
 11 2 |          je treba tudi pomisliti, Mirko, na prihodne čase. Kdo naj
 12 2 |      ljudem v roke?! ~Le tega ne, Mirko! Bog ne daj, da bi se šopirila
 13 2 |           njima. Ko pa ga pokliče Mirko po imenu, umolkne takoj
 14 3 |        kako sta rastla Serajnikov Mirko in Miklova Zala. Veliko
 15 3 |       njegovo lastno hčer. A tudi Mirko je rad videl svojo tovarišico.
 16 3 |          je želel to zvezo; zakaj Mirko je bil sin bogatega gospodarja.
 17 3 |         kaj radi tudi postregli. ~Mirko ni seveda slutil nič hudega.
 18 3 | občečloveški slabosti je bil tudi Mirko podvržen. Tudi njemu se
 19 3 |        življenje ponižne Zalike. ~Mirko je jel tedaj Zalikino hladno
 20 3 |           zvestobo svojega srca. ~Mirko je rad verjel njenim nedolžnim
 21 3 |      Večkrat je celo videl, da se Mirko prav ljubeznivo pogovarja
 22 3 |          to, da se prej ko mogoče Mirko oženi. ~"Če umrem jaz, ali
 23 4 |           stopila oče Serajnik in Mirko v sobo, se je hotela Zalika
 24 4 |          spomni, kako se je danes Mirko šalil z Almiro na vrtu,
 25 4 |           je bil medtem približal Mirko. Šele ko jo prime za desnico,
 26 4 |          rekoč: ~"Zakaj me držiš, Mirko? Saj tako vem, da ne maraš
 27 4 |       iskra prejšnje ljubezni, in Mirko ji je odgovoril: ~"Ali mi
 28 4 |          očeh so govorile, kaj je Mirko njenemu srcu. V tem trenutku
 29 5 |           tašči: Lahko noč! ~Tudi Mirko je bil ves spremenjen. Hvalil
 30 5 |       največjim upanjem je gledal Mirko v svojo prihodnost in zakonsko
 31 5 |       naših nočnih potnikov, niti Mirko niti Zalika niti njena mati,
 32 5 |       svojimi podložniki. In tudi Mirko jo bo moral ubogati, da,
 33 5 |           tamle mimo nje korakata Mirko in Zalika. Zdaj je videla,
 34 5 |      polju vesel mladenič. Bil je Mirko. Almirine bistre oči so
 35 5 |       deklica pogumno kraj pota. ~Mirko ni spoznal nočne, v črno
 36 5 |        raz lice, mesec zasveti in Mirko, ves prestrašen, spozna
 37 5 |             Ali me ne poznaš več, Mirko? Jaz sem, jaz, tvoja Almira!
 38 5 |          To ni res, to ni mogoče, Mirko! In če tudi misliš, da si
 39 5 |    mladeniča z obema rokama. Toda Mirko se iztrga hipoma iz njenih
 40 6 |           v obilnem številu. Tudi Mirko je prišel s svojim očetom.
 41 6 |    gospodarstvo svojemu sinu. Moj Mirko prevzame na dan svoje poroke
 42 6 |            Bodite prepričani, moj Mirko bo ravno tako delal za blagor
 43 7 |      ogleduhi, katere je odposlal Mirko na prežo, niso poročali
 44 7 |        noč pod milim nebom. Pa ne Mirko, ta ne, ampak ona, njegova
 45 7 |        Zala mora umreti. Potem je Mirko zopet moj!" ~Skrivnostna
 46 7 |          plen. ~"In če bi se tudi Mirko med tem poročil z Zalo,
 47 7 |             odvrne naglo Almira. "Mirko je vesten vodja in bo vse
 48 7 |           skrivnost mi je razodel Mirko sam!" ~"Kdo? Mirko?!" odgovori
 49 7 |        razodel Mirko sam!" ~"Kdo? Mirko?!" odgovori nejeverno Tresoglav. ~
 50 7 |           moški glas: "Ali si ti, Mirko?" ~Samega strahu bi se bila
 51 8 |      prišlec na vrata. Zdaj pride Mirko sam odpirat. ~"Ali si ti,
 52 8 |         tovariše si je bil izbral Mirko, da opazujejo pretečega
 53 8 |    dobrega, Štefan?" vpraša naglo Mirko. "Kaj si videl in zapazil
 54 8 |          v taboru. Toda poslušaj, Mirko! ~Včeraj popoldne so se
 55 8 |           Kaj bo pa zdaj," odvrne Mirko ves prestrašen. "Jaz in
 56 8 |   govorico na druge stvari: ~"No, Mirko! Kaj pa je s tvojo ženitvijo?
 57 8 |  sovražnik ne moti." ~"Ne boj se, Mirko!" odvrne Štefan. "Turki
 58 8 |          pa je s tistim dekletom, Mirko? Ti že veš, koga mislim.
 59 8 |    prijazno govori." ~"To je res, Mirko. Ali jaz se bojim te strastne
 60 8 |       tudi nihče drug ne," odvrne Mirko. "Zakaj pa poprašuješ po
 61 8 |       znam." ~Z ramami je pomajal Mirko, saj ni mogel verjeti tovariševim
 62 8 |          izpraševal o Almiri. Ali Mirko mu ni govoril resnice. Tajil
 63 8 |       slutnja ga je vedno mučila. Mirko se ni mogel popolnoma znebiti
 64 8 |           Med temi besedami se je Mirko globoko zamislil. Bil je
 65 8 |           Zalika z materjo vred. ~Mirko pa je ostal na Gradišču,
 66 8 |           Vse je bilo obupano. Le Mirko in njegovi prvi tovariši,
 67 8 |          v blagodejno spanje. ~Le Mirko ni mogel najti miru in počitka.
 68 9 |         vrhove koroških gora. ~Le Mirko je še spal. Odhajajoči tovariši
 69 9 |            kakor mislijo ljudje. ~Mirko je sanjal o svojem življenju,
 70 9 |          vsi pokonci, ko je došel Mirko z Gradišča. Praznično so
 71 9 |       Zaliko in bogatega ženina. ~Mirko stopi v sobo. Tu najde Zaliko,
 72 9 |        bilo Almire, to je znal le Mirko in slutila tudi njegova
 73 10|          obišče Rožne doline. ~Le Mirko ni kazal tiste radosti,
 74 10|     solzah je milo prosila: ~"Moj Mirko, moj ljubi Mirko, ostani
 75 10|              Moj Mirko, moj ljubi Mirko, ostani pri meni! Ti ne
 76 10|          zavedela uboga nevesta. ~Mirko je milo pogledal svoji ženi
 77 10|           ni miroval, odkar ga je Mirko zapustil. Kar je še imel
 78 11|     tihota je vladala po dolini. ~Mirko je noter do jutra s svojimi
 79 11|        jutro megleno," spregovori Mirko, ko se jame daniti. "Sedaj
 80 11|        Štefan prijatelju na uho. ~Mirko pomaja z ramama in huda
 81 11|     Zaliko pod Rožco, se pomirita Mirko in Štefan. ~"Ali je Tresoglav
 82 11|         na Rožci?" vpraša nagloma Mirko svojega soseda. ~"Jaz ga
 83 11|     ključavnici. Ali nisi bil ti, Mirko, tisto noč na gradu in nisi
 84 11|           soboto večer," odgovori Mirko začuden. "Ali to nič ne
 85 11|    Gradišče, kjer je njen ne, moj Mirko. In gledala bo tja in vzdihovala
 86 11|          mi je povedal in pokazal Mirko takrat, ko mi je še bil
 87 12|     Gradišču, katerega ona ljubi. Mirko se je sicer že oženil na
 88 12|     kmetje v kristjanskem taboru. Mirko je tedaj premišljeno razpostavljal
 89 12|    podzemeljski vhod, je postavil Mirko za ozidje na gradu. Le nekaj
 90 12|        katerem mi je često pravil Mirko." ~"Tega se ni bati," odgovori
 91 12|      hrabro in vztrajno branili. ~Mirko in njegov prijatelj Štefan
 92 12|           umreti takoj na mestu. ~Mirko se je sprva divje branil
 93 12|       naposled se je zgrudil tudi Mirko, naš poveljnik, nezavesten
 94 13| poveljniku v oči. Še strepetal ni Mirko, ko mu ta z grmečim glasom
 95 13|     jeziku. Bil je iz Bosne doma. Mirko in drugi so tedaj dobro
 96 13|     drevesu, če vihar privrši. Le Mirko je ostal neustrašen. Le
 97 13|         krutega poveljnika. Zakaj Mirko je mislil le na svojo mlado
 98 13|         Le nevesta in žena tvoja, Mirko, ki jo varuješ v taboru
 99 13|      razjasniti pomena teh besed. Mirko povesi oči in zre nepremično
100 13|     storiti brušen meč. ~Dolgo ni Mirko izpregovoril niti besedice.
101 13|      njena lepota vas vse reši." ~Mirko še vedno molči. A mrzle
102 13|          milim očesom je pogledal Mirko svojega prijatelja. Ta pogled
103 13|        blage besede. Šele zdaj se Mirko opogumi, zravna svoj život,
104 13|        nečloveški človek," odvrne Mirko poveljniku. "Najkrutejši
105 14|          tresočim glasom: ~"Je li Mirko mrtev? Ali še živi? Govori,
106 14|          jo tolaži Davorin. "Tvoj Mirko, tvoj ženin in mož še živi,
107 14|     vzklikne radostno: ~"Oče, moj Mirko še živi!" ~Starček se vzdrami,
108 14|    ponavlja s tihim glasom: ~"Moj Mirko, tvoj Mirko še živi. Tisočkrat
109 14|         glasom: ~"Moj Mirko, tvoj Mirko še živi. Tisočkrat bodi
110 14|        ravno tako moj otrok kakor Mirko. Bolje je, da eden živi,
111 14|           tudi oče Serajnik, tudi Mirko, njen lastni ženin in mož
112 14|         si misli nesrečno dekle. "Mirko je moj. Zala je v kletki
113 14|         čuvala ječo, kjer so bili Mirko in njegovi tovariši zaprti. ~
114 14|          daruješ svojemu gospodu. Mirko in njegovi tovariši so ti
115 14|           bilo mene, prost bi bil Mirko, prosti bi bili njegovi
116 14|     zaklelo v strašno maščevanje. Mirko je spoznal, da se je sedaj
117 14|        njeno veliko dobroto. Tudi Mirko se zdaj, ves oživljen in
118 14|   stranskega šotora obupen krik: "Mirko, Mirko, to ni res, ni res!" ~
119 14|       šotora obupen krik: "Mirko, Mirko, to ni res, ni res!" ~Mladeniču
120 15|         kjer sta bivala Almira in Mirko, to je hiša Serajnikova
121 15| oboroženih kmetov naproti. Bil je Mirko s svojimi tovariši in sosednjimi
122 15|            toda rekel ni ničesar. Mirko pa malo da ni zblaznel,
123 15|             Nagloma je bil nabral Mirko tudi v Rožni dolini nekaj
124 15|         bližnjim. Oče Serajnik in Mirko sta vzela mnogo mater in
125 15|      gladu. Sploh sta Serajnik in Mirko po očetovsko skrbela za
126 16|   Serajnikovih je gospodaril zdaj Mirko sam. Zakaj oče Serajnik
127 16|          nevesto in ženo Zaliko. ~Mirko je bil odslej nenavadno
128 16|         stvari molčala, zlasti pa Mirko. Saj si je moral naposled
129 16|       sužnosti ali smrti. A njemu Mirko ni veroval, meneč, da je
130 16|          pozabi in spremeni. Tudi Mirko je pozabil na svojo nevesto
131 16|          maščevanju in izdajstvu. Mirko se ni več izogibal deklice,
132 17|          ženin in mož, tam je moj Mirko doma!" ~Tu Zala umolkne.
133 18|        ženitovanje. Ženila sta se Mirko, gospodar na velikem Serajnikovem
134 18|      kakor takrat, ko se je ženil Mirko z Miklovo Zaliko. Vsi sosedje
135 18|           radost v očeh. Le ženin Mirko ni kazal pravega veselja.
136 18|        spoznal, ne njena mati, ne Mirko. ~Le zvesti pes Kastor je
137 18|    začudijo nad drznimi besedami. Mirko se ustraši zvenečega glasu
138 18|         vse." ~Omamljeni so stali Mirko in svatje v sobi. Vsi so
139 18|             V tem hipu se ohrabri Mirko in reče odločno: ~"Stojte,
140 18|    strmelo, kaj bo iz tega. Ženin Mirko pa nadaljuje: ~"Tebe, neznana
141 18|           ki je govorila resnico. Mirko je od radosti trepetal,
142 18|      glasom: ~"Tukaj podaja tebi, Mirko, ono znano sliko tvoja Zala" ~
143 18|          znano sliko tvoja Zala" ~Mirko je spoznal mili glas svoje